Naključja kot nepredvidljivost dogodkov in srečanj nam pogosto polepšajo življenje. Deset ur dolg polet od Denpasarja do Dubaja bi se mi zagotovo neskončno vlekel, če poleg mene ne bi sedela Hanna – zdravnica z Dunaja. Vljudnostni začetni pogovor, običajen med potniki na dolgih poletih, nama je razkril vrsto podobnosti: enaka letnica rojstva, le datumi obrnjeni (ona 12. 9., jaz 9. 12.), obe sva vdovi, obe imava tri otroke in tri vnuke, obe radi potujeva, le da se ona vedno odloča za eksotične turistične destinacije z razvajanjem all-inclusive, jaz pa za potovanja daleč od civilizacije in udobja. Tudi na Baliju je bivala v luksuznem hotelu, udeležila pa se je dveh izletov po otoku.
“Zdaj živim sama in bolnišnica je postala moj prvi dom. Zahtevne operacije me precej izčrpajo, zato si trikrat na leto privoščim daljše potovanje. Veliko mojih kolegov ima zaradi izgorelosti resne zdravstvene težave, jaz pa sem s svojim življenjskim slogom nekako našla ravnovesje,” mi je zaupala.
“Si opazila, da je prav notranje ravnovesje primaren življenjski slog Indonezijcev?” sem jo vprašala.
“Opazila sem, da so ljudje zelo prijazni in vedno dobre volje. To sem si razlagala kot visoko stopnjo profesionalizma turističnih delavcev. Presenetil pa me je njihov zdrav in mladosten videz.”
Jaz nisem bila na Baliju turistično, ampak sem v notranjosti in na severu otoka proučevala njihovo tradicionalno medicino, skrivnost njihovega zdravja in mladostnega videza v pozno starost ter fitoterapevtske protokole, ki jih uporabljajo ljudje pri reševanju redkih zdravstvenih težav. Medtem ko je v glavnem mestu nekaj klinik, namenjenih predvsem turistom, ki zaradi izjemno nizkih cen hodijo tja na posege estetske kirurgije, na podeželju bolnišnic ni. Jih ne potrebujejo. Le sem in tja je kakšna lekarna. Obiskala sem neko podeželjsko lekarno in prijazna farmacevtka mi je razložila, da zdravila kupujejo predvsem tujci, domačini pa so zdravi. Seveda me je zanimalo, kaj je temu vzrok. Tradicionalno zdravljenje je ljudsko izkustvo, ki so ga prebivalci Balija pravzaprav prevrednotili v preventivo. Njihov življenjski slog dejansko izključuje možnost obolevanja. Zdravniki bi to imenovali samodejna preventiva, kajne?” sem vprašala Hanno.
V odgovoru me je presenetila z njenim poznavanjem fitomedicine: “Pri nas v Avstriji je vedno več naravnih proizvodov, po katerih posegajo ljudje pri različnih boleznih, zlasti pa pri kroničnih. Fitomedicina si uspešno utira pot tudi kot klinična praksa v nekaterih zdravstvenih ustanovah. Nekaj mojih kolegov dosega izjemne rezultate pri zdravljenju onkoloških bolnikov s fitoterapijo in homeopatijo, so pa seveda tudi takšni, ki fitomedicino kategorično zavračajo. Prebrala sem precej kliničnih študij o dokazanem zdravilnem učinku fitoterapevtskih proizvodov in pri svojih bolnikih zlasti v času zdravljenja s kemoterapijo ali radioterapijo opažam, da gredo brez težav skozi zdravljenje s sočasnim fitoterapevtskim protokolom. Tudi moja domača lekarna je fitoapoteka, poleg vseh kirurških pripomočkov seveda. Moji vnuki so namreč precej pobalinski, pa kar pogosto kaj šivamo in krpamo.”
Še bolj me je Hanna presenetila z izjavo, da pozna dr. Korepanova. Pred leti je bila na simpoziju v Berlinu, kjer je imel predavanja o fitomedicini v onkologiji. Pred kratkim je v medicinski reviji prebrala članek neke ruske zdravnice.
“Članek je navajal rezultate pri spremljevalnem fitoterapevtskem zdravljenju ob konvencionalnem zdravljenju, rehabilitaciji bolnikov klinične skupine 3, torej pri onkoloških boleznih v remisiji in simptomatske fitoterapevtske oskrbe bolnikov klinične skupine 4, torej skupine neozdravljivih bolnikov. Presenečena sem bila, kakšen uspeh ima ruska medicina pri tem, medtem ko smo v Evropi prav na teh področjih najbolj šibki.”
“Pri nas večina zdravnikov nima pojma o fitomedicini, verjetno jo zato bolnikom odsvetujejo, kar se mi ne zdi etično: odsvetovati, česar ne poznaš? Držijo se pač sheme, ki jo določi farmacija, pri čemer bolnik ni več subjekt, ampak postane objekt zdravljenja. Jaz sem se šolala pri dr. Korepanovu na inštitutih Alfit in Galen. Predavala nam je tudi avtorica tega članka v vaši strokovni reviji – dr. Elena Dmitrina, ki na inštitutu vodi program preventive in paliative. Še en izjemen zdravnik nam je predaval – dr. Lazerev, onkolog, ki je svojo akademsko kariero posvetil raziskovanju adaptogenov. V sodelovanju z raziskovalnim inštitutom v Novosibirsku je pred leti izpeljal tudi študijo o škodljivosti konzervansov in prišel do ugotovitve, da so vzrok za vrsto onkoloških obolenj in da tudi sicer skrajšujejo življenjsko dobo za vsaj osem let”, sem ji pojasnila.
Hanna mi je povedala, da je bilo že dogovorjeno, da dr. Korepanov pride na simpozij na Dunaj, vendar pa so politične razmere za obisk ruskega strokovnjaka zdaj precej neugodne. Hanna razmišlja celo o tem, da bi šla prihodnje leto na poletni seminar v inštitut Alfit. Letos novembra pa gre zagotovo v program “Zdrav življenjski slog in pomlajevanje na Kreti”.
“Smešno, kajne, da se moramo mi zdravega življenjskega sloga in tehnik pomlajevanja učiti. Tukaj na Baliju sem dobila potrditev mojemu prepričanju, da gresta zdravje in mladostni videz z roko v roki. Na Kreti bom zato v program dodala tudi znanja o tem – ne le hrana in tehnike pomlajevanja, ampak tudi pomen notranjega ravnovesja. Indonezijci ga zagotavljajo že z vsakodnevnim pozdravom hati-hati, ki pomeni: bodi previden, preudaren, upočasni se, umiri se, v prenesenem pomenu tudi pazi na svoje srce. Si opazila, da sredi polj stojijo bambusove kolibe? Postavijo jih zato, da med delom počivajo. Nikamor se jim ne mudi. Hati-hati pač. Prepešačila sem precejšen del otoka in srečevala domačine, ki so me prijazno pozdravljali in celo povprašali o mojem počutju. Nekaj besed indonezijščine sem se naučila, da smo se za silo sporazumeli. Indonezijščina je podobna altajščini, japonščini in korejščini. Po eni izmed teorij o preseljevanju narodov naj bi šel namreč en val preseljevanja z Altaja na področje Indonezije. Beseda za vodo v altajskem in indonezijskem jeziku je na primer enaka: air. Tudi poimenovanje domačega žganja, ki velja za odlično zdravilo, je podobno: na Altaju iz fermentiranega mleka izdelujejo aračko, v Indoneziji pa iz kokosovega mleka arako.”
Hanni je bilo žal, da se tudi ona ni podala na podeželje. Ob moji pripovedi, kako so se mi ženske smejale, ko nisem nikoli uganila njihove starosti, me je vprašala: “So bile užaljene?”
“Ne, nasprotno, vesele, ker sem se zmotila za vsaj 15 let. Madin Rini, ki dela v čokoladnici, kjer izdelujejo čokolado, čokoladni čaj in mila, se mi je zdela stara nekaj čez 30 let, pa mi je v smehu povedala, da ji je 64 let in ima že dva vnuka. Na polju sem opazovala domačine, ki so želi riž in pozornost mi je pritegnila stara ženska, ki je ročno presejala zrna. Povedala mi je, da je tako stara, da let ne šteje več, ima pa jih blizu 100. Vsak dan še vedno dela na polju, zgodaj zjutraj pa za vso družino iz bambusovih listov, rož in kadila pripravi daritve za Šivo, kar Indonezijci vsako jutro za srečo in zaščito položijo pred svoje hiše, trgovinice, prevozna sredstva in templje.”
Mladosten videz Indonezijk me je resnično presenetil: lepa postava, nobenih odvečnih kilogramov, lepa koža, čvrsti črni lasje in zdravi beli zobje. Pa so mi povedale, da se za to prav nič ne trudijo. Seveda sta njihov življenjski slog in okolje v dolgih stoletjih programirala genetiko, pri čemer ima zagotovo odločilno vlogo hrana, seveda naravna, nepredelana in z dodatkom številnih zdravilnih zelišč. Ohranjen je zapis na palmovih listih Lontar Usada Taru Pramana – o zdravilnih rastlinah, ki jih uporablja tradicionalna balijska medicina. Menda so bile te rastline vključene tudi v znanstveno študijo, ki pa še ni bila objavljena.
“Poskusila jo bom najti, to me pa res zanima. Vse tisto, kar pri nas v Evropi sicer poznamo le kot začimbe, ki jih občasno dodajamo jedem, ima tudi protitumorsko delovanje. Ljudje na Baliju v svoji prehrani uporabljajo rastline, ki rastejo v neokrnjeni naravi, kar je zagotovo razlog za njihovo odlično zdravje,” je ugotavljala Hanna.
“Kruha pa ne poznajo. Jedo riž, ribe, morske sadeže, alge, meso, zelenjavo in sadje. Opazovala sem nabor začimb in zelišč, ki jih dodajajo piščancu, ki ga pripravijo skupaj z mangom in avokadom: ingver, hibiskus, klinčki, cimet, kurkuma, ginko, poper in čili. Testenine so iz riža ali koruze. V dnevni režim sodijo tudi čaji, kakav in kava. Vse to pa si seveda naberejo v džungli ali na svojih poljih – naravni all inclusive. Zelo veliko ljudi se na Bali preseljuje tudi iz Evrope, zlasti veliko je Nizozemcev in Nemcev. Tisti, ki imajo nizke pokojnine, lahko na Baliju, kjer je vse vsaj desetkrat ceneje kot v Evropi, živijo resnično razkošno, predvsem pa zdravo.”
Medtem nama je stevardesa prinesla večerjo. Odprli sva posodo s hrano in jo obe hitro zaprli.
“Ne maram graha!” je rekla Hanna.
Nisva mogli zadržati smeha, ko sem ji povedala, da tudi jaz ne maram graha. Še ena podobnost dveh žensk, ki sta se ob istem času znašli na drugem koncu sveta.
Hanna mi je povedala, da si je pred potovanjem na Bali z navdušenjem ogledala film “Jej, moli, ljubi” z Julio Roberts v glavni vlogi. Jaz sem že pred leti prebrala istoimensko knjigo, avtobiografski roman ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, po katerem je bil kasneje film posnet.
“Avtorica je v iskanju notranjega ravnovesja v Italiji, Indiji in na Baliju odkrila te tri pomembne dejavnike sreče in zdravja. Jaz pa bi vendarle dodala še tri pomembne stvari: brez telefona, ure in konzervansov. Na mojih potovanjih po odmaknjenih deželah, v čistem, težko dostopnem prvinskem okolju, namreč vse to ne obstaja. Tam živijo srečni ljudje. Mi smo srečo nadomestili s klavrnimi nadomestili. Ljudje imajo tam drugačna merila kot mi; pravimo, da so revni, vendar pa v resnici živijo v razkošju počasnosti. Mi pa nosimo vedno večje breme truda, da bi dosegli neko blaginjo, medtem pa smo zatajili hrepenenja, svobodo pa zamenjali za dolžnosti, ki nam kradejo leta in zdravje. Nekoč mi je starec Alexios s Krete povedal staro ljudsko modrost: srečen je tisti, ki obdeluje svojo zemljo in na njej posadi oljko. Več oljk posadi, večja je sreča.”
Hanna se je zamislila in pripomnila:”To je dragocenejše od vseh t.i. pridobitev in ugodnosti sodobnega sveta. Enkrat tedensko imam ordinacijo in opazujem, kako zelo se ljudje spremenijo zaradi bolezni. Ko je telo zdravo in krepko, so mnogi tako zelo nečimrni, ko pa zbolijo, postanejo sicer nebogljeni in preplašeni, vendar prejšnjo nečimrnost počasi nadomestijo človeške vrline. Mnogi se preselijo na podeželje in se ukvarjajo z obdelovanjem zemlje ali s stvarmi, za katere si prej niso nikoli vzeli časa. Pri teh bolnikih bolezen, pri kateri statistično gledano ni bilo kaj dosti dobrih obetov, ostaja desetletja v remisiji. Saj veš, za nas zdravnike je rak samo zazdravljiv, ozdravitev se nam zdi kot čudež, v čudeže pa zdravniki težko verjamemo. Ti si me pa vendarle prepričala, da lahko narava dela čudeže.”
“Ugotovila sem, da ljudje niso do ničesar tako zelo ravnodušni kot do najbolj preprostih stvari in do resnice. Jaz pa prav pri preprostih ljudeh in v naravi iščem modrost in znanja. Sicer vse to potem preverjam v kliničnih in znanstvenih študijah in iščem dokaze v empiričnem delovanju in biokemijski sestavi rastlin. Moj mož me je kot indoktriniran profesor doktor namreč pogosto opominjal, da mora biti vsaka trditev podprta z dokazi. Evidence based torej. Ampak čisto vsega se res ne da dokazati na ta način. Na Baliju so mi na primer povedali, da skrivnost njihovega zdravja in lepote ni le v tem, kar je materialno, ampak ima odločilno vlogo vera oz. darma, osnovno načelo hinduizma. To je najvišji zakon, ki ga morajo vsi sprejeti in spoštovati, da ohranjajo harmonijo v svetu. Gre za pravilen način življenja, torej vedenje, dolžnosti, pravice, vrline itd. Si opazila, da na Baliju ni kriminala, ni drog, celo marihuane ne gojijo, čeprav bi bili pogoji idealni. In ljudje so prijazni, imajo resnično popolnoma drugačna življenjska merila. In brezpogojno verjamejo v zakon karme. Zakaj bi torej delali nekaj slabega?”, sem razmišljala in pri tem ugotovila, da me odnaša v duhovnost, kar zagotovo ni področje, kjer bi ti bil zdravnik zanimiv sogovornik. Pa je Hanna z zanimanjem poslušala in pripomnila:
“Morda pa se ljudje v Indoneziji starajo počasneje in z manjšo muko, ker verjemejo v posmrtno življenje?”
Medtem je pilot po ozvočenju najavil pristanek v Dubaju. S Hanno sva se dogovorili, da bova prijateljstvo, ki se je po naključnem srečanju spletlo med nama, ohranjali in poglabljali. Jeseni se tako srečava na Kreti.
Maria Ana Kolman