Pojem stres v vsakdanjem življenju uporabljamo vse pogosteje, predvsem pa takrat, ko se nam zdi, da so bremena, ki nam jih nalaga življenje, pretežka in se ob tem sprašujemo, če bomo kos vsem problemom in pritiskom. Od samega nastanka pojma je beseda povezana z negativnimi dogodki, neprijetnimi občutji in negativnim vplivom na človeka. Besedo stres so prvič uporabili v 17. stoletju kot opis nadloge, muke, pritiska, težave. V angleščino in francoščino je bila beseda destresse verjetno povzeta iz latinskega izraza stringere, kar pomeni »tesno zategniti«. Kot taka je beseda že dolgo uporabljena v fiziki, kjer označuje notranjo porazdelitev sil, ki delujejo na fizično telo in povzročijo napetost. V 18. in 19. stoletju se je pomen te besede spremenil in v današnjem času ta izraz uporabljamo za opis sile, pritiska in močnega vpliva, ki deluje na osebo ali predmet.
Ameriški psiholog Walter Bradford Cannon (1871-1945), profesor in predstojnik katedre za psihologijo na Harvard Medical School je v svoji knjigi Modrost telesa (The Wisdom of the Body) l.1932 uporabil izraz stres ob razlagi zunanjih dejavnikov, ki povzročajo porušenje homeostaze. Cannon je odziv telesa na te vplive imenoval »beg ali boj«, ki stimulira živčni, endokrini in imunski sistem, ter povzroči vrsto biokemijskih reakcij v telesu, kar ima tako kratkoročne kot dolgoročne učinke na telo.
Dr.Janos Hugo Bruno Selye (1907-1982), kanadski endokrinolog madžarskega rodu, je uvedel termin stres leta1936, ko je v reviji “The journal of neuropsychiatry and clinical neurosciences” objavil svojo endokrinološko študijo o splošnem sindromu prilagajanja (GAS – general adaptation sindrom). Pri svojih poskusih na miših je ugotavljal, da je vsak agresiven dražljaj sprožil enake simptome v njihovih telesih: otekanje skorje nadledvične žleze, atrofijo priželjca (timusa), razjede želodca in dvanajstnika. Ob ugotovitvi, da se pri ljudeh v stresnih situacijah kažejo enaki simptomi, je »vpliv zdravju škodljivih snovi« imenoval stres.
Z raziskovanjem stresa so se razvijale tudi različne definicije stresa, ki jih najdemo v literaturi. Avtorji ga najpogosteje opredelijo kot telesno in psihološko obremenjenost organizma, ki nastane kot prilagoditveni odgovor na dražljaje v okolju in se odraža v različnih simptomih kot so telesna in psihična utrujenost, pomanjkanje energije, zaskrbljenost, razdražljivost, težave s koncentracijo, zmanjšana produktivnost in kakovost dela.
Stres nastaja kot neizogibna posledica naših odnosov z nenehno spreminjajočim se okoljem, ki se mu moramo prilagajati. Če so se naši predniki srečevali z nevarnostmi, povezanimi s trenutnim preživetjem, pa se danes srečujemo predvsem s psihično ogroženostjo, ki je v prvi vrsti rezultat hitrega tempa življenja, tekmovalnosti, vedno bolj pa tudi neprestanega ustrahovanja – nevarnosti okužb, bolezni, vojn in naravnih katastrof. Odzivi v telesu na nek dražljaj nastajajo popolnoma enako kot v preteklosti, razlika pa je v tem, da je danes večina stresnih situacij psiholoških in ne fizičnih. Nekoč je stres, ki je bil posledica delovanja elementarnih sil, resnično pomenil pripravo na boj ali beg. Za sodobnega človeka je to neučinkovit odgovor, ker se na vsakodnevne strese ne more odzvati niti z enim niti z drugim načinom. Posledica je strah in nenehno zatiranje čustev, misli, govora in dejanj, kar vse pogosteje pripelje do depresije.
Vedno bolj pogosto je slišati trditve, da je večina bolezni psihosomatskega izvora. Kaj pravzaprav to pomeni? Človekovo telo in psiha sta v odnosu, ki ga medicina imenuje psihosomatski odnos. Misli, čustva in okoliščine, ki prijajo našemu telesu, izzovejo prijetno stanje naše psihe in delujejo pozitivno tudi na fiziološke reakcije v telesu. Negativni vplivi, ki jih izzove stresna situacija, pa seveda delujejo na psiho in telo prav nasprotno.
Statistični podatki kažejo, da več kot 40% ljudi zboli za določeno boleznijo zaradi stresa in da je večina obiskov pri splošnem zdravniku zaradi posledic stresa. V zadnjem času tako znanost kot tudi statistične navedbe k poglavitnim vzrokom obolevanja dodajajo tudi stanje depresije, ki je sicer nekaj povsem drugega kot stres, odziv organizma pa je pogosto enak. Človek ni le tisto, kar jé, ampak je tudi tisto, kar misli! Odraz psihičnega stanja človeka se odraža v živčnem sistemu, ki vpliva na imunski sistem. Posebna veja medicine psihoneuroimunologija raziskuje vzročno-posledično povezavo med endokrinim in imunskim sistemom ter psihičnim zdravjem. Čustva kot so strah, žalost, jeza, ki jih izzove stanje stresa, vplivajo na telesne funkcije prek avtonomnega živčnega sistema. Ko doživljamo stres, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da začneta izločati večje količine stresnih hormonov adrenalina, noradrenalina in kortizola. Zaradi povečane količine teh hormonov se nam izostrijo čuti, razširijo se zenice, lasje in dlake se naježijo; hitrejše je bitje srca in dihanje, kar omogoča hiter prenos kisika v mišice; aktivira se glukoza, ki je v obliki glukagena shranjena v jetrih, s čemer organizem dobi več energije; pospešeno se izločajo endorfini, ki zagotavljajo protibolečinski učinek.
Povečano izločanje hormonov in endorfinov pa ima poleg preobremenitve nadledvičnih žlez tudi negativen učinek na tvorbo belih krvnih celic oz. na imunski sistem in na delovanje timusa (priželjca), kjer nastajajo obrambne celice T-limfociti ali celice ubijalke, ki napadajo mikrobe in tumorske celice. Negativno čustveno ali mentalno razpoloženje vpliva na vse biokemične procese v našem telesu, ki postane prizorišče manifestacije čustvenih in duhovnih konfliktov. Pride do pomanjkanja kisika v celicah in posledično do zakisanja in zvišanja kislih H+ ionov, pomanjkanja vitalnih mineralnih snovi kot so magnezij, kalcij, kalij, natrij, itd., povečane koncentracije prostih radikalov in znatnega upada energije, posledično pa tudi volje.
Obstajata dve vrsti stresa: pozitivni (eustres) in negativni (distres). Pri pozitivnem stresu nagli izliv adrenalina pomaga, da se spremembam lahko prilagodimo v kratkem času. Eustres povečuje sposobnost opazovanja in čuječnosti, daje motivacijo, povečuje učinkovitost in krepi samozaupanje. Pri distresu pa telo nima moči, da bi se po prenehanju stresnega dražljaja vrnilo v stanje ravnovesja. Pojavijo se dobro znani problemi: nespečnost, izguba apetita, glavoboli, izčrpanost, bolečine v vratu in križu, prehladi, okužbe itd… Psihično se negativni stres kaže kot jeza, nevroza, vznemirjenost, depresija…
Na porušenje ravnovesja (homeostaze) organizem reagira z aktiviranjem vsega svojega adaptivnega potenciala, da se lahko prilagodi novo nastali situaciji ter ponovno vzpostavi ravnotežje. Ta proces pa zahteva veliko energije, kar osiromaši imunski sistem in tako organizem izpostavi nevarnostim, ki se izrazijo kot različne bolezni. Zato je zelo pomembno, da ob vsaki stresni situaciji najdemo način, da preprečimo škodljiv učinek stresa. Stres nas sicer lahko močno motivira – vse je odvisno od našega dojemanja situacij in okoliščin, ki jih doživljamo kot stresne in od naše predstave o tem, da nam določene situacije morda ne bo mogoče obvladati. Prav to občutenje nezmožnosti, ki ga človek izraža z nenehnim pritoževanjem nad lastno usodo, onemogoča spodbuden učinek stresa, ki bi bil z drugačnim načinom razmišljanja lahko močan motivator pri premagovanju življenjskih težav. Ljudje se pri svojem zaznavanju stresnih situacij razlikujemo in se nanje odzivamo glede na naš značaj, izkušnje, vzgojo, energetsko ravnovesje in okolje, v katerem živimo. Človek, ki zna stresno situacijo sprejeti kot možnost za osebni razvoj, je tako lahko zaščiten pred negativnimi oblikami stresa in ima od njega lahko celo korist. Pomembno je, da ne pridemo v stanje t.i. »kroničnega (konstantnega) stresa«, ampak da vsak stres sproti obvladamo in izgubljeno energijo takoj nadoknadimo. Za to obstaja veliko tehnik, ki pa se jih človek v stanju pomanjkanja volje ali v stanju depresije pogosto ne poslužuje, ker za to enostavno nima moči.
Organizem pri boju s stresom zato nujno potrebuje pomoč. Učinkovine rastlinskega porekla lahko hitro vzpostavijo stanje homeostaze. To so t.i. adaptogeni, ki telesu pomagajo pri prilagajanju na novo nastale okoliščine tako, da biokemijske reakcije v organizmu (presnova /metabolizem/, delovanje hormonov in encimov, celično dihanje) ostajajo v mejah normale. Adaptogeni delujejo kot imunostimulatorji in antioksidanti, saj gre za snovi, ki so sposobne preprečiti škodo, nastalo zaradi delovanja prostih kisikovih radikalov (oksidacije) v tkivih. Antioksidanti so hranila (vitamin C in E, beta karoten, selen in drugi minerali) ali pa endogeni encimi (superoksid-dismutaza, katalaza in glutation peroksidaza), koencimi in proantocianidini. Znanost je dokazala, da je eden najmočnejših adaptogenov elevterokok (Eleutherococcus senticosus), imenovan tudi hudičev grm, iz družine bršljanovk (Araliaceae). Je grm, ki raste v višjih predelih na JV Sibirije. Pogosto ga napačno poimenujejo sibirski ženšen, verjetno zaradi podobnega delovanja kot ga ima ženšen. Žen-šen ali ginseng (Panax) prav tako spada v rod bršljanovk in je mnogo bolj poznan od elevterokoka, zato ima morda poimenovanje »elevterkokok – sibirski ženšen« tudi komercialno ozadje. Nenavadno ime elevterokok pomeni »prost ali osvobojen kokov«. Poimenovanje odraža sposobnost rastline, da deluje tudi proti mikrobnim okužbam s tem, da krepi imunski sistem.
Prve raziskave o specifičnem delovanju elevterokoka so bile usmerjene predvsem na njegovo adaptogeno delovanje pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni negativnim vplivom okolja, psihofizičnim obremenitvam in stresnim situacijam. Delovanje elevterokoka so pričeli proučevati na pobudo zdravnikov, ki so pri pacientih, ki so uživali elevterokok, opazili izrazito izboljšanje krvne slike (predvsem povečanje tvorbe levkocitov, kar je pomembno pri kemoterapiji, ko se raven levkocitov močno zniža) in počutja. Raziskave so pokazale tudi pozitivno delovanje na metabolizem, regeneracijo jeter in delovanja ledvic, kognitivne sposobnosti in spomin, na sluh in vid (poveča se za kar 30%), težave v klimakteriju, potenco, revmo in revmatoidni artritis.
Koren elevterokoka vsebuje saponin panaksin, glikozide, aminokisline, eterično olje s panacenom, estrogenom podobne hormone, vitamine B1, B2, B12, folno kislino, pantotensko kislino, fitosterole, smolo, škrob, encime in mineralne snovi. Najpomembnejše je delovanje elevterokoka na povišanje telesne odpornosti, pozitivno deluje tudi na duševno ravnovesje, odpravlja depresijo, nespečnost, utrujenost, pregorelost, krepi psihične in fizične sposobnosti. Pomaga pri zmanjševanju škodljivih stranskih učinkov, ki so posledica obsevanja in kemoterapije, pri vnetnih obolenjih, sladkorni bolezni, pri znižanju ravni belih krvnih telesc, zmanjšuje zastrupljenost organizma z alkoholom in kemoterapijo.
Maria Ana Kolman