Pri celostnem pristopu k zdravju in iskanju ravnovesja v nenehno spreminjajočem se svetu je naš največji zaveznik narava. Priporočila za zdrav življenjski slog izpostavljajo pomen naravne hrane, naravnih zdravil, čiste izvirske vode, gibanja in bivanja v naravi, pomen naravnih tkanin naših oblačil pa je pogosto spregledan.
Sodobni modni trendi celo organske materiale nadomeščajo z recikliranimi, ki jih proizvajajo iz PET plastenk in odpadkov iz odlagališč. Urad za varstvo potrošnikov opozarja, da gre za “zeleno zavajanje” v svetu mode. Umetne tkanine motijo energijsko izmenjavo telesa z okoljem, ki je bistvenega pomena za človekovo zdravje. Znanstveno dokazano je, da imajo oblačila iz naravnih materialov številne blagodejne in tudi zdravilne lastnosti. Menda lahko celo nadomestijo nekatera zdravila, kar sploh ni presenetljivo, saj so naravne tkanine napolnjene z živo energijo narave. V preteklosti so zdravilci uporabljali tkanine iz različnih vlaken za zdravljenje številnih bolezni. Še danes v nekaterih zdraviliščih uporabljajo preizkušeno starodavano metodo ovijanja v laneno platno, kar ima, kot potrjujejo tudi zdravniki, zdravilen učinek. Lan namreč pomaga pri odstranjevanju toksinov in učinkoviti obnovi kože.
Tkanine, izdelane iz naravnih vlaken, lahko tudi “dihajo”, saj omogočajo prost pretok zraka in imajo toplotnoizolacijske lastnosti. Opravljene študije so pokazale, da ima oseba, ki nosi laneno ali bombažno oblačilo, v prostoru med telesom in tkanino temperaturo, ki je za 4-5°C nižja kot v primeru oblačil iz umetnih tkanin.
Naravne tkanine imajo še eno pomembno lastnost: odbijajo ultravijolično sevanje in absorbirajo ionizirajoče sevanje, zato ne pride do nabiranja statične elektrike.
Dobrodejno delovanje naravnih tkanin na človekovo energijsko polje je tudi znanstveno utemljeno. Človeško telo v zdravem stanju ima naravno frekvenco nihanja od 62 do 68 Hz. Če frekvenca pade pod to raven, se to odraža kot slabo psiho-fizično stanje. Nošenje visokofrekvenčnih tkanin pomaga harmonizirati in okrepiti energijsko polje telesa ter izboljša splošno zdravje. Najvišjo frekvenco (okrog 5000 Hz) imajo vlakna lanu, volne in svile, vlakna ramije imajo frekvenco okrog 3500 Hz, medtem ko ima bombaž precej nižjo frekvenco – le 100 Hz. Sintetični materiali, kot je polyester, imajo nizke frekvence ali pa jih sploh nimajo, kar znatno moti naraven pretok energije v telesu.
LAN
Lan, znan tudi kot navadni lan (Linum usitatissimum) je kultiviran po vsem svetu. Njegov izvor ni znan, verjetno pa izvira iz predelov zahodne Azije, Etiopije ali Sredozemlja, morda iz vrste Linum angustifolium. Vsekakor gre za eno najstarejših kulturnih rastlin, eno najpomembnejših predivnic in oljnic. Poznali so ga že v mlajši kameni dobi. Sprva je služil le za hrano – v Evropi je bil lan najstarejša oljnica, iz katere so stiskali olje, iz ostankov pa izdelovali hranljive lanene pogače. Že v 5. tisočletju pr.n.št. so Sumerci in pozneje Egipčani iz lanu tkali obleko, prav tako tudi mostiščarji v srednji Evropi. Sveto pismo šteje slabo laneno letino med sedmero nadlog, ki so doletele Egipt. Slovani so tkali lan že veliko pred preseljevanjem narodov. Do 12. stoletja jim je bilo laneno platno plačilno sredstvo (platno – platiti, plačati). Cena platnene srajce je bila določena s težo: izdelek je bil postavljen na eno stran tehtnice, zlato pa na drugo.
Nežni modri cvetovi lanu so danes pogosto pozabljeni, v preteklosti pa je skoraj vsaka družina poleg rži in pšenice gojila lan. Lan je imel osrednjo vlogo v kulturi naših prednikov vse do 19. stoletja, ko so pričele iz Amerike prihajati na tržišče velike količine industrijskih bombažnih tkanin. Vodilni proizvajalci lanu so Rusija, Indija, Švedska in Poljska. Iz stebel pridobivajo izvrstna vlakna za tkanje in izdelavo vrvic, iz manj kakovostne preje in potirkov pa izdelujejo grobe preproge, izolacijo in papir: najfinejši papir za cigarete, bankovce in tisk.
Lan je človeku poznan že od antičnih časov, lanena tkanina velja po trditvah arheologov za najstarejšo, saj so najdbe iz lanu stare okoli 10.000 let. Lan je bil razširjen v Rusiji, Indiji, Asiriji, Perziji, Mezopotamiji, Egiptu, Grčiji in Rimu.
Tkalci v antiki so obvladali tehniko predenja, ki je omogočila izdelavo lanene tkanine, ki je bila tako prosojna in lahka, da je bilo skozi pet plasti vidno telo. Tradicionalno je kakovost vlaken določena z dolžino niti, pridobljene iz 1 kg preje. Danes se iz 1 kg preje proizvede 40 km niti. V Egiptu so iz 1 kg preje dobili 240 km, tako tanka je bila nit. Zato je bila tkanina, pridobljena iz egipčanskih niti, dragocena in vredna zlata. Oblačila iz takšne tkanine so lahko nosili samo faraoni in duhovniki med bogoslužji v templjih. Verjeli so, da visoka vibracijska frekvenca lanu ščiti in krepi duhovno moč. Mumije egiptovskih faraonov so bile zavite v platnene povoje in so se ohranile do danes, ne le zaradi posebnih balzamov, ampak tudi zaradi posebnih lastnosti lanu.
Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil prt, v katerega je bilo zavito Jezusovo telo, iz lanenega platna, Aleksander Veliki pa je nosil zaščitni oklep iz lanu, ki ga je varoval v bitkah. Starodavni zgodovinar Herodot omenja laneno tkanino, darovano Ateni z Rodosa, kjer je bila vsaka nit sestavljena iz 360 zelo finih niti. Kultura lanu je cvetela tudi v Kolhidi, ki je Turkom plačevala davek od lanu. Obstaja različica, da je bil pohod Argonavtov iz Helade v Kolhido za “zlatim runom” v bistvu pohod za najdbo skrivnosti pridobivanja najfinejše preje iz lanu, ki se je prodajala za svojo težo v zlatu.
Zanimivo je, da so lanena oblačila v starem Egiptu in starem svetu veljala za privilegij vladarjev in plemstva, v Rusiji pa so lanena oblačila nosili vsi: kmetje, vojaki, mornarji mornarice Petra Velikega, najboljše predilnice pa so z lanenim platnom oskrbovale tudi dvor Romanovih. Vzhodni antični avtorji, ki opisujejo Slovane, označujejo lan kot nepogrešljivo surovino za oblačila.
V Rusiji so lan obravnavali s spoštovanjem in ga cenili zaradi njegovih zaščitnih in čistilnih lastnosti. Kulturi lanu so bili posvečeni posebni prazniki. Prvi je bil povezan s setvijo, praznovali so ga zadnji dan maja in so ga imenovali »Sedem devic«.
Z lanom je pri Slovanih povezano tudi veliko običajev in verovanja. Tako so se npr. nosečnice mesec dni pred porodom oblačile v lanene srajce, da bi lažje rodile; fante, ki so odhajali na vojno, naj bi lanene srajce varovale pred ranami; na mladoporočence so polagali platno, da se nanje ne bi “prijela” bolezen, novorojenčke so povijali v laneno platno, da bi bili zdravi; ranjene vojake so povijali z lanenimi povoji, da ni prihajalo do okužb in da bi se rane hitreje celile…
Nekatera ljudska verovanja so se ohranila vse do danes: če v čevlje vstavite laneno seme, bodo trpežni dolga leta; če v oblačila všijete nekaj lanenih semen, boste zaščiteni pred nesrečami in zlobnimi ljudmi.
Danes ima lan še vedno pomembno vlogo pri zdravljenju in dobrem počutju. Zdravstveni delavci in holistični zdravniki ponovno odkrivajo njegove zdravstvene koristi. Laneni povoji so na primer cenjeni zaradi svoje zračnosti in antibakterijskih lastnosti, zaradi česar so idealni za nego ran. V fizioterapiji se laneno platno pogosto uporablja za obloge in obkladke, saj so njegova naravna vlakna nežna do občutljive kože in zagotavljajo optimalno izmenjavo zraka.
Sodobni znanstveniki so opravili raziskave in prišli do zaključka, da lanena oblačila zaradi svojih edinstvenih lastnosti blagodejno vplivajo na krvožilni sistem; zmanjšujejo utrujenost; ščitijo pred sevanjem; imajo antibakterijske, protiglivične in antistatične lastnosti; pomagajo zmanjšati vnetja; nadzorujejo telesno temperaturo in izboljšajo kroženje zraka, kar je lahko koristno pri nekaterih nevroloških stanjih.
BOMBAŽ
Rastlina bombaževec je grm iz rodu Gossypium, ki izvira iz tropskih in subtropskih regij po vsem svetu. Bombaž (iz arabščine qutn) je mehko, puhasto vlakno, ki raste v balončku ali zaščitnem ovoju okoli semen bombaževcev. Vlakno je skoraj čista celuloza, lahko pa vsebuje manjše odstotke voskov, maščob, pektinov in vode.
Beseda “bombaž” izvira iz srednjeperzijskega imena ‘pambak’, v grščino prevzeto kot ‘pambaks’. Istega vira je turško ‘pambuk’, izposojeno v srbščini in hrvaščini kot ‘pamuk’. Izraz “bombastičen” ali pretirano zanosen je izpeljana iz ‘bombast’, kar pomeni napihnjenost, bombastičnost. Prvotnejši pomen je surov bombaž ali vata, s katero so izdelovali oz. vatirali podloge vrhnjih oblačil.
Bombaž je zaradi razširjenosti na vseh kontinentih zagotovo najpomembnejša tekstilna rastlina. Težko je ugotoviti, kdo je prvi gojil to poljščino. V Babilonu so bombaž imenovali “belo zlato” in ga ustrezno cenili. Razširjeno je mnenje, da bombaž izvira iz Indije in tam naj bi se pričela tudi industrija gojenja in proizvodnje bombažnih tkanin. Tezo potrjujejo tudi prvi indijski pisni viri in hvalnice. V indijski mitologiji so navedbe, da so bombažne blazine namenjene le bogovom. Med 15. st.pr.na.št. in do 15. st.n.št. je bila Indija tudi vodilna proizvajalka bombaža. Gojenje bombaža je bilo bistven dejavnik pri razvoju črnskega suženjstva v ZDA, ki so v času sužnjelastništva postale vodilne po proizvodnji bombaža.
Marco Polo v 2. poglavju svoje knjige “Il libro di Marco Polo detto il Milione” opisuje provinco, ki jo imenuje Khotan v Turkestanu, (današnja Ujgurska avtonomna regija Xinjiang na Kitajskem), kjer so bombaž gojili v izobilju.
Bombaž so že tisočletja pred našim štetjem gojili in uporabljali tudi v Peruju: azteški in inkovski vojščaki so nosili z bombažem na debelo podložene jopiče za zaščito pred lažjimi izstrelki.
V Evropo je bombaž prišel v začetku 11. stoletja, ko se je začela aktivna trgovina z Arabci. Toda vrhunec in navdušenje nad tem materialom sta se začela šele z začetkom industrijske revolucije sredi 18. stoletja, ko so bili v Angliji registrirani prvi predilni stroji.
Bombaž ima večtisočletno zgodovino in še vedno ostaja priljubljen zaradi svojih edinstvenih lastnosti. Gostota in obstojnost tkanine sta odvisni od dolžine vlakna. Izdelava niti iz predilne rastline je precej težka naloga in že od antičnih časov so jo spremljali posebni običaji in obredi. Pogosto so bombaž imenovali “otrok sonca”. Zaradi močne povezave rastline s soncem in svetlobo, bombažna oblačila ustvarjajo zaščitno auro, kar človek občuti kot notranji mir. Bombažna oblačila so zato priporočljiva zlasti takrat, ko smo izpostavljeni stresnim dejavnikom oz. okoliščinam. Bombažne tkanine pa nosijo tudi predznak udobja. Bombaž je namreč zelo zračen, bel, čist material in naravna oblačila iz bombaža zato v človekovo energijsko polje prinašajo čistino in notranji mir.
SVILA
Svilo pogosto imenujejo “kraljica tkanin” in pravijo, da ima posebno magijo. Menda lahko okrepi samozavest ali vlije samozavest tudi tistim ljudem, ki so pretirano kritični do sebe. Če ženska obleče svileno obleko, je samodejno obdarjena z avro skrivnosti. Ženske smo rade lepe. Lepe smo sicer že same po sebi, a oblačila iz plemenitih naravnih tkanin našo lepoto še bolj poudarijo. Oblačila iz naravne svile so cenjena zaradi izjemne nežnosti, kar ima blagodejen vpliv na človekovo energijsko telo. Znano je tudi, da ima svila antibakterijske lastnosti, svilena oblačila pa se priporočajo tudi ljudem s težavami s krvnim obtokom. Če so okončine npr. mrzle in se potijo, svila kožo ogreje in jo hkrati osuši.
Svila je naravno beljakovinsko vlakno, sestavljeno predvsem iz fibroina, ki ga proizvajajo nekatere ličinke žuželk, ki tvorijo kokone. Najbolj znana svila se pridobiva iz zapredkov ličink murvine sviloprejke Bombyx mori. Svetleč videz svile je posledica trikotne, prizmi podobne strukture svilenih vlaken, ki omogoča, da svilena tkanina lomi vhodno svetlobo pod različnimi koti in tako proizvaja različne barve.
Beseda svila izhaja iz latinščine: sericum in stare grščine : σηρικός , romanizirano: sērikós , “svilen”, v azijskih virih “sī”, mandžursko sirghe , mongolsko sirkek .
Medtem ko zgodovinski viri svilo povezujejo le s Kitajsko, pa je manj znano, da so svilo že od nekdaj pridelovali tudi v Sredozemlju. Ko Penelopa Odiseja, ki se pretvarja, da je nekdo drug, sprašuje o oblačilih svojega moža, Odisej pravi, da je nosil srajco, “ki se lesketa kot lupina posušene čebule”, kar bi se lahko nanašalo na sijajno kakovost svilene tkanine. Aristotel je pisal o Coa vestis, tkanini iz divje svile s Kosa, izdelane iz kokonov sredozemskega molja Pachypasa otus.
Plinij Starejši je poročal, da je Platejeva hči Pamfila s Kosa odkrila skrivnost izdelave svile. V stari Grčiji so svilo tkali tudi iz dolgih svilnatih filamentov ali bisusa, ki ga izločajo školjke Pinna nobilis, da se pritrdijo na morsko dno. To morsko svilo so v Sredozemlju proizvajali vse do začetka 20. stoletja.
Po 1. stoletju našega štetja je po svileni poti v Evropo prodirala kitajska svila, proizvedena iz zapredkov ali kokonov ličink murvine sviloprejke Bombyx mori. Kitajci so mojstri v pridelovanju svile, saj jim uspe iz enega kokona dobiti 800 m tanke svilene niti. Na Kitajskem so pričeli murvo v namen sviloprejstva načrtno gojiti pred letom 2500 pr.n.št. Ena izmed legend pripoveduje, da je žena imperatorja Huandija (2698-2598 pr.n.št.) Lei-tzu nekoč sedela pod murvo in pila čaj. V skodelico ji je padlo nekaj kokonov sviloprejke. Vzela jih je iz skodelice, si jih ogledovala in obračala, iz njih pa so se pričele razpredati niti. Z murve je nabrala še druge kokone in iz svilenih niti spredla tkanino, iz katere je svojemu možu sešila obleko. Ko je Huandi izvedel o tem odkritju, je uvedel gojenje murv in sviloprejk. Lei tzu pa so poimenovali Silin či – Vladarica sviloprejk in postala je zaščitnica sviloprejstva. Vse do danes v kitajski provinci Čžetzjan potekajo v začetku aprila praznovanja njej v čast.
Dolga stoletja je Kitajska z zagroženo smrtno kaznijo čuvala skrivnost sviloprejstva. Že v davni preteklosti je veljal na Kitajskem zakon o prepovedi iznosa murve čez meje Kitajskega cesarstva. Za nespoštovanje tega zakona je bila zagrožena smrtna kazen. Pa vseeno so se murve in sviloprejke razširile čez meje Kitajske. O tem govori mnogo legend. Ena izmed zgodb navaja, da so se murve in sviloprejke razširile v Azijo in Evropo, potem ko sta dva nestorjanska meniha okrog l. 550 v svojih votlih popotnih bambusovih palicah prenesla semena murve in ličinke sviloprejke s Kitajske v Bizanc.
Po neki drugi razlagi naj bi jih s Kitajske prinesel nek trgovec iz Srednje Azije. Semena in ličinke sviloprejk je skril v turban in prevaral strogo kitajsko stražo. Jajčeca sviloprejk so zaradi pomanjkanja hrane (listov murve) propadla, semena pa so vzklila in tako se je murva iz Srednje Azije razširila v Evropo.
RAMIE
Ramie (poslovenjeno ramija) je cvetoča rastlina Boehmeria nivea iz družine koprivnikov Urticaceae, ki izvira iz vzhodne Azije. Je zelena trajnica, ki zraste do 1,0–2,5 m visoko, listi imajo obliko srca in so na spodnji strani beli ter poraščeni z gostimi majhnimi dlakami, zaradi česar imajo srebrnkast videz. Ramie je ena najstarejših poljščin za vlakna, ki se uporablja že vsaj 6000 let. Vlakna za tkanje izdelujejo iz notranjega dela stebel.
Beseda “ramie” izhaja iz malajske besede rami, na Kitajskem pa se rastlina imenuje zhù má (苎麻). Obstajajo različna mnenja o vrsti platna, ki so ga uporabljali za mumificiranje, ker je težko ločiti ramijo od lanu. Ramija je bila namreč znana po izjemni odpornosti na bakterije in plesni. Tajvanski staroselci že tisočletja uporabljajo ramijo pri izdelavi tkanin in tradicionalnih oblačil. Zelo cenjena je tudi na Kitajskem, kjer so s posebnimi metodami obdelave vlaken ustvarili svili podobno tkanino, ki pa je veliko bolj trpežna od svile. Ramija je namreč eno najmočnejših naravnih vlaken. Ko je mokra, je njena kakovost in trpežnost še bolj izražena. Ramija je cenjena zlasti po svoji sposobnosti, da drži obliko, preprečuje gubanje in daje tkanini svilnat lesk. Je kar petkrat močnejša od bombaža, zelo dobro vpija vlago in se hitro suši. Poleg uporabe za oblačila se uporablja tudi za izdelavo izdelkov, kot so sukanec za industrijsko šivanje, embalažni materiali, ribiške mreže in filtrirne tkanine. Iz nje izdelujejo tudi tkanine za oblazinjanje pohištva in oblačila. Iz krajših vlaken in odpadkov pa izdelujejo visokokakovosten papir.
Na našem trgu so oblačila blagovne znamke Ninaki – Greek Archaic Kori iz opisanih tkanin na voljo na spletni strani: www.ninaki.si
Maria Ana Kolman