Marsikdo bi v tem času najraje odšel na konec sveta – daleč od tod, nekam, kjer vsega tega, kar doživljamo kot pravo moro, ne bi bilo. Nekam, kjer bi bili svobodni!
Kot otrok sem si predstavljala, da je konec sveta tam na koncu neskončnih zlatih žitnih polj mojega rodnega Prekmurja. Ko pa je pozimi mrzel veter s severa zamedel ravnico v neskončno belino, mi je dedek povedal, da veter, mraz in sneg prihajajo z daljnega severa, kjer je konec sveta. Tako se je prekmurska ravnica v dedkovih pripovedih pozimi raztezala do Sibirije, ki mi je ostala v spominu kot daljna sibirska pravljica. Ko sem čez mnogo let prišla v Sibirijo, sem ugotovila, da je ta “konec sveta” v resnici “neizgubljeni raj”, ki sem ga jaz našla pod najvišjo goro Sibirije – Beluho.
V davnih časih so verjeli, da je Zemlja ploščata in da se konča nekje v neznanih krajih. Nekateri pogumni popotniki so se zato odpravljali v neznano, da bi našli ta kraj – konec sveta, kot so poimenovali točko, od koder ni bilo več poti naprej. Od nekdaj je imel vsak narod seveda svojo predstavo o tem, kje se nahaja konec sveta. Po prepričanju starih Grkov je bil konec sveta onkraj Herkulesovih stebrov, kot so v antiki imenovali Gibraltarska vrata, ožino med Gibraltarsko skalo in goro Jebel Musa v Maroku ali prehod iz Sredozemskega morja v Atlantski ocean. Starogrški zgodovinar Strabon v svojem delu “Geografija” piše, da je Herkules na svojem potovanju na zahod dosegel točko, kjer se svet konča. Ta točka je v antiki veljala kot meja za pomorščake, kajti verjeli so, da od tam naprej nenehno divjajo siloviti viharji in nevihte, v morju pa živijo strašna morska bitja, zato naj bi mornarje, ki bi pluli onstran zemeljskega roba, tam doletela neizogibna smrt. Še danes zato “Herkulesovi stebri” pomenijo v prenesenem pomenu konec sveta, “priti do Herkulesovih stebrov” pa pomeni doseči mejo.

Moj mlajši sin Walter se je odločil, da bo s svojo jadrnico obplul svet. Decembra 2019 je doživel brodolom sredi Atlantika, daroval Neptunu svojo jadrnico in se po vseh preizkušnjah znova podal na pot. Zdaj je na Grenadinih v Karibskem otočju. Pred tremi leti je zapustil “hotel mama”, in odjadral v svet – da se mu ne bi zgodilo kot je zapisal Mark Twain:
“Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil, kot nad tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra.”
Dve leti ga že ni domov, pa pravi, da se zaenkrat tudi ne namerava vrniti. “Niti za globe ne bi zaslužil!” mi je rekel pred dnevi. Na morju in v deželah, kjer se ustavlja, da si najde kakšen zaslužek, se je navadil na svobodo in zelo težko bi se privadil na vse omejitve v svoji domovini.
Tudi potem, ko je postalo znano, da je Zemlja okrogla, se je predstava o koncu sveta kot zemeljskem robu še kar ohranjala. Čeprav danes vemo, da Zemlja ni ploščat disk na hrbtih treh slonov, ki stojijo na velikanski želvi, kot so si ponekod predstavljali nekoč, pa se številni kraji po svetu še vedno imenujejo “Konec sveta”. Običajno so to rti celin, najbolj oddaljeni kraji na severu, jugu, vzhodu ali zahodu celin ali pa oddaljeni otoki.
Posebno predstavo o koncu sveta so imeli starodavni Kitajci. Verjeli so, da je svet omejen s štirimi morji: gore Tibeta so imenovali “Skalno morje”, puščavo Gobi “Peščeno morje”, vode, ki so oblivale ozemlje starodavne Kitajske, pa so se imenovali “Vzhodno morje” in “Južno morje”. Nikolaj Roerich: Tibet, 1935

Prebivalci Evrope so bili v zgodnjem srednjem veku prepričani, da je konec sveta Rt Finisterre na zahodni obali Galicije v Španjiji, čeprav je v resnici Cabo da Roca na Portugalskem približno 16,5 km bolj zahodno in s tem najbolj zahodna točka celinske Evrope.
Cape Finisterre, Španija
Za prebivalce Južne Amerike je za konec sveta veljal Cape Froward, najjužnejša točka celinske Južne Amerike. Nahaja se v regiji Magallanes v Čilu, ob ožini Magellan. Januarja 1587 je angleški korzar (nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje; gusar) Thomas Cavendish kraj tako poimenoval po mrzlem in vetrovnem podnebju na tem rtu.
Za prebivalce Severne Amerike je za konec sveta veljal Rt princa Walesa – Cape Prince of Wales na Aljaski, najbolj zahodna celinska točka Amerike. Leta 1778 ga je tako poimenoval kapitan James Cook iz britanske kraljeve mornarice, verjetno v čast in slavo takratnega valežanskega princa Georga Augustusa Fredericka.
V Afriki se konec sveta imenuje Rt Agulhas – Cape Agulhas, kot so ga poimenovali Portugalci. Ime v portugalščini pomeni »rt igel«. To je točka, kjer se stikata Indijski in Atlantski ocean. Ena razlaga imena se nanaša na tamkajšnje nazobčane skale in grebene, ki so uničili številne ladje; druga razlaga pripisuje ime opažanjem prvih portugalskih navigatorjev, da igle njihovih kompasov tam niso kazale magnetnega odklona. Morje ob Rtu Agulhas je zelo nevarno zlasti v času zimskih neviht, ko valovi dosežejo višino do 30 m.
V Avstraliji je konec sveta Rt York – Cape York na skrajnem severnem polotoku v Queenslandu. Prvi Evropejec, ki je leta 1606 odkril polotok Cape York, je bil Nizozemec Williem Janszoon, kapitan ladje Duyfken (Mali golob). To je bil prvi potrjeni pristanek na avstralskih tleh in prvič so bile vse naseljene celine sveta znane evropski geografski znanosti.
Prebivalci Azije imajo dva simbolična konca sveta: Rt Dezhnev in Rt Piai.Rt Dezhnyov ali Rt Dezhnev, prej znan kot East Cape ali Rt Vostochny, je najbolj vzhodna celinska točka Azije. Nahaja se na polotoku Chukchi v zelo redko poseljenem Čukotskem avtonomnem okrožju Rusije, med Čukotskim morjem in Beringovo ožino, 82 kilometrov (51 milj) nasproti Rta Prince of Wales na Aljaski. Ime je dobil v čast Semjonu Dežnevu, prvemu znanemu Evropejcu, ki je leta 1648 plul skozi Beringovo ožino. Šele 80 let kasneje jo je preplul danski raziskovalec Vitus Jinassen Bering, častnik ruske mornarice, po katerem je ožina kasneje dobila ime.
Rt Piai ali Tanjung Piai (v prevodu Rt zlate usnjene praproti) je rt v okrožju Pontian v Maleziji. Je najjužnejša točka polotoka Malezije in s tem najjužnejša točka celinske Evrazije. Na rtu je danes narodni park Jahor, v katerem so posebna znamenitost drevesa pong-pong (Cerbera odollam), podobna oleandrom, drugi zelo strupeni rastlini iz iste družine. Plodovi se uporabljajo za proizvodnjo bioinsekticidov (predvsem strupom za podgane) in dezodorantov, pogosta pa je tudi njihova uporaba za samomore in umore. V Rusiji je “konec sveta” tako na severu kot tudi na daljnem vzhodu. Severni “konec sveta” je Severni vrh, imenovan East North Cape, najsevernejša točke Evrazije, Azije in Rusije, na severu polotoka Tajmyr (77°43′S in 104°18′V). Od severnega tečaja je oddaljen 1370 km. Najsevernejšo konico Rusije je prvi dosegel član druge odprave na Kamčatko, navigator S. I. Chelyuskin. V začetku decembra 1741 se je Chelyuskin s kozakoma Fofanovim in Gorohovom na pasjih vpregah odpravil v Taimyr, da bi dokončal popis severnega dela polotoka, in 20. maja 1742 dosegel najsevernejšo točko evroazijske celine. Chelyuskin je v potovalnem dnevniku zapisal: “Prispeli smo na rt. Vreme je oblačno, sneg in megla. Rt sem poimenoval: Vzhodni sever. Postavil sem svetilnik – poleno, ki sem ga nosil s seboj.” Ob stoti obletnici odprave je Rusko geografsko društvo rt preimenovalo v Rt Chelyuskin. Da je to resnično najbolj severna točka Evrazije, je šele leta 1919 potrdil norveški geofizik in oceanograf H. Sverdrup. Leta 2013 je ruski režiser Dmitrij Byzov na Rtu Chelyuskin posnel film z naslovom “Na koncu zemlje” in ga uvrstil v svoj cikel filmov z naslovom “Neizgubljeni raj”.

“Konec sveta” na ruskem daljnem vzhodu se imenuje Rt konec sveta. Nahaja se na skrajnem vzhodnem koncu otoka Shikotan v Kurilskem otočju in je na zemljevidu označen kot Cape World’s End (Мыс Край Света). Otok, ki se s štiridesetmeterskimi pečinami dviga nad neskončnim oceanom, je v celoti prekrit z mahom in redkim rastlinjem. Leta 1946 je ruski znanstvenik, geograf in pisatelj Jurij Konstantinovič Efremov, avtor več kot 300 znanstvenih člankov, ki je vodil znanstevno odpravo na Kurilske otoke, do takrat neimenovano severovzhodno konico otoka Shikotan imenoval “Konec sveta” in zapisal, da se mu je uresničila želja, saj je že od otroštva sanjaril, da bi šel na konec sveta.
Otok Shikotan Za konec sveta pa so nekoč šteli tudi najbolj oddaljene otoke v oceanu, kot je na primer arhipelag Tristão da Cunha, osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. To je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2787 km od najbližje celine Afrike in 3360 km od Južne Amerike. Na arhipelagu živi okrog 250 ljudi. Otoke je leta 1506 prvi opazil portugalski raziskovalec Tristão da Cunha, vendar mu je razburkano morje preprečilo pristanek. Glavni otok je poimenoval po sebi: Ilha de Tristão da Cunha. Skozi leta se je na otoku razvila edinstvena družbena in gospodarska organiziranost, ki temelji na načelih Williama Glassa, ki je na otok prišel leta 1817 s Cape Towna z garnizijo, ki naj bi otok zavarovala v primeru, da bi nedavno poraženi Napoleon Bonaparte, pregnan na otok Svete Helene, otok uporabil za načrtovan napad. Ko so leto kasneje garnizijo odposlali nazaj v Južno Afriko, je William Glass zaprosil za dovoljenje, da ostane na tem otoku. Načela o enakosti, ki jih je uvedel Glass, veljajo na otoku še danes: vsi ljudje na otoku so kmetje, ki obdelujejo zemljo ali pa se ukvarjajo z ribolovom. Vsa zemlja je v skupni lasti. Število glav živine je strogo nadzorovano, da bi ohranili pašnike ter preprečili kopičenje bogastva.

“Noben človek ni Otok, povsem sam zase;vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.”
(citat angleškega pesnika Johna Donna iz knjige Ernesta Hemingwaya: Komu zvoni)
Tristão da Cunha Če odpotuješ dovolj daleč, lahko morda srečaš tudi samega sebe, zagotovo pa presežeš omejitve, ki nam v tem času jemljejo svobodo. Svoboda pa je v tem, da sami odločamo o svojem življenju, o svojem telesu, svojih mislih in dejanjih. Le tako lahko živimo svoje življenje! Če živimo po vsiljenih prepričanjih, udomačeni tako, da ugajamo drugim, je naš jaz potisnjen v kot. Večina ljudi tako iz kota opazuje svoje lastno življenje in kvečjemu sanjari o svobodi. Vsako potovanje se prične s prvim korakom, četudi je to izstop iz kota.
Maria Ana Kolman
8.11.2021