Odgovornost za svoje zdravje nosimo sami. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na naše zdravstveno stanje: od genske predispozicije, življenjskega sloga, do psihosomatskih dejavnikov. Ko zbolimo, odgovornost za zdravje najraje preložimo na zdravnike. V procesu zdravljenja zdravnik bolnika spremlja z rednimi laboratorijskimi preiskavami krvi, ki so osnova za obravnavo bolezni. Profesor dr. Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo v ljubljanskem UKC, je pred kratkim izdal priročnik z naslovom »Kako brati krvno sliko«, v katerem krvno sliko imenuje »kraljica vseh preiskav«. Priročnik je sicer namenjen samo strokovni javnosti, ki jo avtor nagovarja s sporočilom: »Krvno sliko v vsako zdravnikovo misel«.
Ob prebiranju knjižice se mi je porodila misel, da bi bil morda zelo enostaven in učinkovit način spremljanja našega zdravstvenega stanja, če vsaj enkrat letno opravimo preventivni laboratorijski pregled krvi. S tem lahko sami prevzamemo nadzor nad svojim zdravjem, kajti osnovni biokemijski izvidi bi nas v primeru odstopanj od referenčnih orientacijskih vrednosti pravočasno opozorili na napake, ki jih je pri pravočasnem prepoznavanju moč popraviti. Tako bi odstopanja od referenčnih orientacijskih vrednosti v krvni sliki lahko popravili s spremembo življenjskega sloga, fitoterapijo ali zdravili. Bolniki, ki so že v obravnavi, pa bi lahko tudi sami spremljali rezultate svojega zdravljenja in ob morebitnih stranskih učinkih zdravil podprli ogrožene organe s fitoterapevtskimi proizvodi ali domačimi zeliščnimi pripravki. Interpretacija večjih odstopanj, nepravilnosti in posebnosti v krvni sliki pa je seveda izključno v pristojnosti zdravnika.
Da bi bila krvna slika razumljiva vsakomur, je potrebno poznati le pomen in vlogo krvnih celic.
Orientacijske referenčne vrednosti pa so dostopne na povezavi:
https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/Dejavnosti/Katalog_preiskav_poslovnik__ver_24_.pdf
Osnovni biokemijski izvidi krvi so razvidni iz hematloških preiskav in preiskav klinične biokemije.
HEMATOLOGIJA
HEMOGRAM
Hemogram združuje preiskave rdeče (eritrocitne), bele (levkocitne) in trombocitne krvne slike.
- ERITROCITI so najštevilčnejše krvne celice, ki zaradi vsebnosti hemoglobina dajejo krvi rdečo barvo. Nastajajo v kostnem mozgu, razpadajo pa večinoma v vranici in manjši del v krvi. Njihova življenjska doba je 110 – 120 dni. Če je eritrocitov v krvi preveč, govorimo o eritrocitozi. Kri je posledično gostejša, kar je nevarno, saj lahko pride do krvnih strdkov. Tako stanje najdemo pri kroničnih pljučnih bolnikih (s kronično obstruktivno pljučno boleznijo ali KOPB). Ti bolniki imajo zaradi osnovne pljučne bolezni nizko vsebnost kisika v krvi, zaradi česar telo tvori eritropoetin, hormon, ki spodbuja nastajanje eritrocitov.
Včasih so vzrok za eritrocitozo tudi tumorji ledvic ali endokrinološki tumorji, ali bolezni kostnega mozga (policitemija). Zaradi gostejše krvi pogosteje nastajajo krvni strdki, zato so pri teh bolnikih pogostejše srčne in možganske kapi ter arterijske in venske tromboze. To najpogosteje zdravijo s puščanjem krvi (venepukcija), s čimer dosežejo stanje pomanjkanja železa. Tako ustavijo nastajanje novih eritrocitov in dosežejo primerno gostoto krvi.
Orientacijske referenčne vrednosti: Ž: 3.8 – 4.8 x 1012/L; M: 4.50 – 5.50 x 1012/L
- HEMOGLOBIN prenaša kisik iz pljuč v tkiva in ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Sestavljen je iz proteinskega in neproteinskega dela. Neproteinski del je sestavljen iz štirih hemov, na katere je vezano železo. Na vsak atom železa se reverzibilno veže ena molekula kisika. Kadar je vrednost hemoglobina pod mejno vrednostjo, govorimo o slabokrvnosti (anemiji). Anemij je več vrst in kadar zaznamo znižane vrednosti hemoglobina, moramo določiti še velikost eritrocitov (PVE), kar je pokazatelj vzroka slabokrvnosti.
Orientacijske referenčne vrednosti: Ž: 120 – 150 g/L, M: 130 – 170 g/L
- HEMATOKRIT pomeni volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi. Visoka vrednost hematokrita odraža velik delež rdečih krvničk v krvi, kar lahko pomeni policitemijo ali pomanjkanje tekočine (dehidracija). Nizka vrednost hematokrita pa pomeni, da gre ali za znižano število eritrocitov v krvi (znak anemije) ali za hiperhidracijo.
Orientacijske referenčne vrednosti: Ž: 0.360 – 0.460 l; M: 0.400 – 0.500 l
- LEVKOCITI so celice, katerih glavna vloga je zaščita organizma pred različnimi toksičnimi snovmi. Njihovo določanje je pomembno za diagnostiko virusnih in bakterijskih infekcij ter spremljanje imunološkega stanja organizma. Nastajajo v kostnem mozgu in po krvnem obtoku prehajajo v tkiva. Natančna preiskava levkocitov je v diferencialni krvni sliki. Orientacijske referenčne vrednosti: 4.0 – 10.0 x 109/L
- TROMBOCITI nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se predvsem v vranici in tudi v jetrih. Njihova življenjska doba je 8 do 10 dni. Trombociti sodelujejo v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi. Sodelujejo tudi pri vnetnih procesih in imajo sposobnost fagocitoze (uničevanja patogenih mikroorganizmov).
Če je trombocitov preveč, nastanejo krvni strdki, če jih je premalo, krvavimo. Število trombocitov se, tako kot število levkocitov, poveča (trombocitoza) pri akutnih vnetjih, vendar se stanje normalizira, ko ozdravimo. Nasprotno pa prekomerno število vztraja pri onkoloških in drugih kroničnih boleznih.
Krvna bolezen, pri kateri nekontrolirano nastaja čezmerno število trombocitov, je esencialna trombocitemija.
Zmanjšano število trombocitov (trombocitopenija) je največkrat posledica okužb (pogosto z virusom HIV, CMV, EBV, s herpes virusi), jemanja zdravil in ob sistemskih boleznih veziva (revmatoidni artritis, sistemski lupus).
Orientacijske referenčne vrednosti: 150 – 410 x 109/L.
- MCV – pomeni povprečni volumen eritrocita. Orientacijske referenčne vrednosti: 83.0 – 101.0 fl
- MCH – pomeni povprečno količino hemoglobina v eritrocitu. Orientacijske referenčne vrednosti: 27.0 – 32.0 pg
- MCHC – pomeni povprečno koncentracijo hemoglobina v volumnu eritrocitov in nam pove količino hemoglobina v
1 litru eritrocitov. Orientacijske referenčne vrednosti: 27.0 – 32.0 pg
- RDW – pomeni razporeditev eritrocitov v krvi glede na njihovo velikost.
Orientacijske referenčne vrednosti: 11.6 – 14.0 %
- MPV – pomeni povprečni volumen trombocitov. Orientacijske referenčne vrednosti: 7 – 11 fl
DIFERENCIALNA KRVNA SLIKA
Diferencialna krvna slika preiskuje bele krvne celice – levkocite, ki jih delimo na nekaj podvrst, od katerih vsaka opravlja določeno nalogo:
- NEVTROFILCI SEGMENTIRANI, NEVTROFILCI NESEGMENTIRANI, EOZINOFILCI IN BAZOFILCI so granulociti, katerih glavna naloga je obramba pred bakterijami, virusi in glivicami, pomembno vlogo pa imajo tudi pri alergijskih reakcijah. Nevtrofilci in eozinofilci vase posrkajo in raztopijo tuje vsiljivce, npr. bakterije. Vrednosti so povišane pri akutnih, največkrat bakterijskih infekcijah, alergijah in akutnih zastrupitvah. Znižane vrednosti so posledica okvar kostnega mozga (zmanjšano nastajanje), velikih telesnih naporov in nekaterih zdravil.
- MONOCITI preidejo iz krvi v tkiva, kjer se preobrazijo v makrofage, ki imajo sposobnost fagocitoze (uničevanje patogenih dejavnikov). Monociti imajo tudi sposobnost odstranjevanja odmrlih in poškodovanih oz. mutiranih celic. Skupaj z limfociti uravnavajo vnetja in imunske reakcije organizma. Povišane vrednosti monocitov (monocitoza) so zaščitni odziv organizma na vpliv patogenih dejevanikov.
- LIMFOCITI: B-limfociti tvorijo protitelesa, T-limfociti pa organizirajo obrambo. Povišane vrednosti limfocitov so pri zdravljenju infekcijskih bolezni. Znižane vrednosti limfocitov pa so posledica poškodb limfatičnega sistema zaradi obsevanj, kemoterapije, zastrupitev ali drugih obolenj.
- K-SR: SEDIMENTACIJA je spontano sesedanje eritrocitov, povečano pa je pri znižani koncentraciji eritrocitov, patoloških oblikah eritrocitov, zvišani koncentraciji fibrinogena in povišanih imunoglobulinih (po cepljenju). Povišana (pospešena) sedimentacija je posledica: infekcijskih bolezni, malignih obolenj, anemij, revmatičnih obolenj, nosečnosti, menstruacije, starosti pacienta. Referenčne vrednosti (mm/h): < 15
- K-CRP (REAKTIVNI PROTEIN AKUTNE FAZE NESPECIFIČNE IMUNSKE OBRAMBE) se običajno določa za odkrivanje sistemskih vnetnih procesov, vrednotenje zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki, nadzorovanje zdravljenja revmatičnih obolenj, določanje prisotnosti postoperativnih zapletov v zgodnji fazi, ločevanje med infekcijo in zavrnitvijo kostnega mozga pri transplantaciji in nekatera druga stanja. Njegova koncentracija se med vnetnimi procesi hitro poviša in nakazuje resnost okužbe. Zavira vnetno aktivnost in tako preprečuje večje poškodbe tkiva. Zvišane vrednosti CRP so lahko posledica: akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije ali miokardnega infarkta. Referenčne vrednosti (mg/L): < 5
KLINIČNA BIOLOGIJA
Klinična biokemija združuje jetrne teste, ledvične teste, lipogram, tumorske označevalce, preiskave ščitničnih in drugih hormonov, presnove sladkorja, koncentracije vitaminov in elektrolitsko-mineralnega ravnovesja ter srčno-žilne označevalce.
JETRNI TESTI
- AST (ENCIM ASPARTAT AMINOTRANSFERAZA)
Jetra imajo osrednjo vlogo v presnovnih procesih, poleg tega pa čistijo naše telo in odstranjujejo strupe. Encim AST se v največji meri nahaja v srčni mišici, najdemo pa ga tudi v možganih, jetrih, želodčnem epitelu, maščobnem tkivu, skeletnih mišicah in ledvicah, zato njegova vrednost ni nujno povezana samo z dogajanjem v jetrih. Klinično pomembne so samo zvišane vrednosti AST, ki so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, akutnega pankreatitisa, pljučne embolije ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil. Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.58; Ženske: < 0.52
- ALT (ENCIM ALANIN TRANSAMINAZA)
Največ tega encima je v jetrih, najdemo pa ga tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, pankreasu, vranici in pljučih.
Zvišane vrednosti ALT so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, poškodb jetrnega parenhima ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil. Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.74 ; Ženske: < 0.56
- GGT (ENCIM GAMA GLUTAMIL TRANSFERAZA)
Največ GGT najdemo v jetrih, žolčniku, ledvicah, semenski tekočini in žolču, manj pa v prostati, trebušni slinavki in jetrih.
Zvišane vrednosti GGT so lahko posledica: hepatobiliarnih bolezni, alkoholizma, akutnega in kroničnega pankreatitisa ali dolgotrajnega zdravljenja s fenobarbitonom ali fenitoinom (antiepileptiki). Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.92 ; Ženske: < 0.63
- ALKALNA FOSFATAZA
Alkalna fosfataza je encim, ki se v največji količini nahaja v jetrih in kosteh, najdemo pa ga tudi v črevesju, placenti, ledvicah, pljučnih alveolah in nekaterih drugih celicah.
Zvišane vrednosti ALP so lahko posledica: obstruktivne zlatenice, bolezni skeletnega sistema, hiperparatireoidizma, rahitisa in mehčanja kosti, zlomov, malignih tumorjev, pospešene rasti pri otrocih ali nosečnosti (fiziološko zaradi placentarne ALP). Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.15 ; Ženske: < 1.74
- BILIRUBIN CELOKUPNI
Preiskava se največkrat uporablja ob sumu na povečano razgradnjo rdečih krvničk ali bolezni jeter. Zvišane vrednosti celokupnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolize (kot bolezenskega stanja – razgradnja hemoglobina), napak v mehanizmu konjugacije v hepatocitih, bolezni jeter (ciroza, tumorji, metastaze), virusnega hepatitisa, uremije ali hiperbilirubinskega sindroma.
Referenčne vrednosti (µmol/L): < 20,5
- BILIRUBIN DIREKTNI
Pri zlatenici določanje vrednosti celokupnega in direktnega bilirubina pomaga razlikovati ali gre za bolezen jeter ali so vzroki izven jeter. Zvišane vrednosti direktnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolitične anemije, bolezni jeter (ciroza, tumorji, zamaščena jetra) ali akutnega ali kroničnega virusnega hepatitisa. Referenčne vrednosti (µmol/L): < 8,6
LEDVIČNI TESTI
Osnovna funkcija ledvic je, da filtrirajo kri in izločajo v seč odpadne snovi. Poleg tega imajo pomembno vlogo pri uravnavanju krvnega tlaka, količine rdečih krvničk, kalcija in koncentracije elektrolitov v telesu.
Najbolj pogoste okvare ledvic so bakterijska okužba, ledvični kamni, tumorji ledvic, zapora odtoka seča in kronična ledvična bolezen. Za odkrivanje bolezni ledvic in sečnih poti se uporabljajo krvni parametri in tudi preiskave urina.
| SEČNINA Sečnina (urea) se iz telesa izloča v glavnem preko ledvic, zato se uporablja za nadzor njihovega delovanja. Sečnina je končni produkt razgradnje beljakovin in aminokislin. Zvišane vrednosti sečnine so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic, različnih hiperuremij ali ciroze jeter. Znižane vrednosti sečnine so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja ali hude poškodbe jeter. Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 3.2 – 9.2; Ženske: 2.5 – 7.2 |
| KREATININ Kreatinin nastaja v mišicah in se izloča skoraj v celoti preko ledvic, zato se preiskava uporablja za nadzor delovanja ledvic. Nivo kreatinina v krvi se pri posameznikih razlikuje, saj je odvisen od mišične mase in fizične dejavnosti. Zvišane vrednosti kreatinina so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic ali akutnega in kroničnega obolenja ledvic. Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 64-104 ; Ženske: 49-90 |
| URAT Urat ali sečna kislina se največkrat določa v procesu diagnostike ali kontrole zdravljenja putike. Je končni produkt razgradnje purinov in večinoma nastaja v jetrih. Večino se ga iz telesa izloči skozi ledvice, manjši del pa skozi črevo. Povečanje količine urata v telesu je posledica povečane produkcije ali zmanjšanega izločanja. Zvišane vrednosti urata so lahko posledica: putike, okvare ledvic, malignih tumorjev, stradanja, okvare encimov pri metabolizmu purinov ali kemoterapije. Znižane vrednosti urata so lahko posledica: zmanjšane sinteze urata, obolenj jeter ali povečanega ledvičnega izločanja (okvara ledvic). Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 220 – 450; Ženske: 150 – 370 |
LIPOGRAM
Maščobe ali lipidi so nujno potrebne za številne procese v telesu, so namreč sestavni del vseh celičnih membran in skrbijo za prožnost naših celic. Prav tako so zelo pomembne za razvoj in delovanje možganov, živčnega sistema in za dober vid. Poleg tega so glavni vir energije in nujne za absorpcijo vitaminov ter nastajanje hormonov.
Različne maščobe pa imajo zelo različen vpliv na naše zdravje. Prevelika količina nezdravih maščob je za naše telo nevarna, saj predstavlja najpomembnejši dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni.
| HOLESTEROL Holesterol je bistvena sestavina celičnih membran in lipoproteinov. Potreben je tudi za sintezo steroidnih hormonov in žolčnih kislin. V telesu se ga sintetizira tri četrtine, četrtina pa ga izvira iz hrane. S povišanim vnosom maščob v telo se zviša koncentracija le-teh v krvi, kar pa poviša srčno-žilno ogroženost. Na koncentracijo holesterola v serumu vplivajo različni hormoni in starost. Koncentracija holesterola v organizmu doseže maksimum med 45. in 60. letom starosti, nakar začne počasi padati. Zvišane vrednosti holesterola so lahko posledica: začetne faze hepatitisa, obstruktivne zlatenice, nefroze ali sladkorne bolezni. Znižane vrednosti holesterola so lahko posledica: težke okvare jeter, ciroze, kroničnega hepatitisa ali malignih obolenj. Referenčne vrednosti (mmol/L): 4.0 – 5.2 |
| TRIGLICERIDI Trigliceridi se v veliki meri sintetizirajo v telesu, del pa jih zaužijemo s hrano. Zvišane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: sladkorne bolezni, obstruktivne zlatenice, nefroze ali zmanjšanega delovanja ščitnice. Znižane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: povečanega delovanja ščitnice, jetrnih bolezni, podhranjenosti, kroničnih obstruktivnih bolezni pljuč ali hipolipoproteinemije. Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.6 – 1.7 |
| HDL HOLESTEROL Merjenje HDL–holesterola (High Density Lipoprotein) v serumu je kliničnega pomena, odkar je znano obratno sorazmerje med koncentracijo serumskega HDL-holesterola in nevarnostjo aterosklerotičnih obolenj. HDL je prenašalec odvečnega holesterola iz tkiv v jetra. Na njegovo vsebnost v krvi vplivajo različni dejavniki, npr. kajenje, telesna aktivnost, hormoni, spol in starost. V nasprotju z LDL holesterolom višja vsebnost HDL holesterola znižuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Znižana koncentracija pa povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni, zlasti pri povišani koncentraciji trigliceridov. Zvišane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: zmernega pitja alkohola ali družinske hiper-alfa lipoproteinemije. Znižane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: fizične neaktivnosti, kajenja, preprečevalcev ovulacije ali slabo zdravljenega diabetes mellitusa. Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: > 1.4 ; Ženske: > 1.6 |
| LDL HOLESTEROL Odkrivanje povišanega LDL-holesterola (Low Density Lipoprotein) omogoča pravočasno odkrivanje tveganja za aterosklerotična obolenja. LDL-holesterol ima pomembno vlogo pri nastanku srčno žilnih bolezni, saj je povezan z nalaganjem lipidov in lipoproteinskih različic v žilah. Kombinacija povišanega LDL-holesterola in povišanih trigliceridov predstavlja izredno veliko tveganje za nastanek teh bolezni. Zvišane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica družinske hiperlipidemije. Znižane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica podhranjenosti ali zmanjšane absorpcije. Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.0 – 3.5 |
TUMORSKI OZNAČEVALCI
Tumorski označevalci so največkrat produkti rakavih celic ali pa nastanejo pod njihovim vplivom v drugih celicah. V zdravem organizmu niso prisotni ali pa so prisotni v zelo nizkih koncentracijah.
AFP – ALFA FETOPROTEIN α-fetoprotein (AFP) je glikoprotein, ki ga najdemo v jetrnih celicah in prebavnem traktu zarodka. Merjenje koncentracije AFP se skupaj z drugimi testi (hCG in nekonjugiran estriol) uporablja kot presejalni test za določanje Downovega sindroma med nosečnostjo. Pri odraslih zdravih osebah je AFP prisoten v krvi v izredno majhnih količinah. Povišane vrednosti AFP imajo bolniki z akutnim virusnim hepatitisom, cirozo jeter, obstruktivnim ikterusom ter rakom trebušne slinavke, pljuč in želodca. Koncentracije AFP se izrazito povišajo pri jetrnem (hepatocelularnem) karcinomu in neseminomskih germinalnih tumorjih testisov. Zvišane vrednosti AFP so posledica: jetrnega karcinoma, neseminomskih germinalnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (trebušna slinavka, želodec, široko črevo), nemalignih bolezni (virusni hepatitis, ciroza jeter, obstruktivni ikterus). Referenčne vrednosti (kIU/L): < 7.29
CA 125 (KARCINOMSKI ANTIGEN 125) Zvišane vrednosti CA 125 zaznamo pri: karcinomu jajčnikov, materničnega vratu, jeter, prebavnega trakta, pljuč, dojk, trebušne slinavke, endometrija, benignih boleznih ali nosečnosti in menstruaciji. Referenčne vrednosti (kIU/L): < 35
CA 15-3 Zvišane vrednosti C 15-3 zaznamo pri: raku dojke, jajčnikov, pljuč in prebavil, benignih boleznih dojk, jajčnikov in pljuč, akutnem hepatitisu in cirozi jeter, redko tudi pri nosečnosti. Referenčne vrednosti (kIU/L): < 25
CA 19-9 Zvišane vrednosti Ca 19-9 zaznamo pri: karcinomu trebušne slinavke, žolčnika in žolčnih izvodil, želodca, širokega črevesa, danke in jeter, metastazah, benignih obolenjih (ciroza jeter, hepatitis, akutni in kronični pankreatitis) ali akutni fazi cistične fibroze pljuč. Referenčne vrednosti (kIU/L): < 37.0
CEA Zvišane vrednosti CEA zaznamo pri: različnih karcinomih, različnih benignih boleznih in pri kadilcih. Referenčne vrednosti (µg/L): < 5.0
PSA (prostatični specifični antigen). Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, povečani prostati, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju. Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (prostatična hiperplazija), prostatitisu (vnetje prostate), po rektalnem pregledu ali po biopsiji.
Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0 S-S-100 Zvišane vrednosti zaznamo pri:malignem melanoma in pri diagnostiki raka neznanega izvora. S-HE4 Zvišane vrednosti zaznamo pri reku jajčnikov in endometrija.
PREISKAVE ŠČITNICE
Ščitnica je ena najpomembnejših žlez z notranjim izločanjem, saj vpliva na skoraj vse procese v telesu. Za oceno delovanja ščitnice so pomembni ščitnični hormoni in označevalci avtoimunskega vnetja ščitnice.
TSH TSH je tiroideo stimulirajoči hormon (tirotropni hormon), ki pospešuje rast ščitnice, pospešuje presnovo v žlezi in spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov (T3 in T4) ter sintezo tiroglobulina. Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH, ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Zvišane vrednosti TSH zasledimo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta znižani). Znižane vrednosti TSH zasledimo pri: hipertiroidizmu (povečano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta zvišani). Referenčne vrednosti (mIU/L): 0.35 – 4.94
prosti T3 (TRIJODTIRONIN) Zvišane vrednosti T3 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana). Znižane vrednosti T3 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana). Referenčne vrednosti (pmol/L): 2.43 – 6.01
prosti T4 (TETRAJODTIRONIN ALI TIROKSIN) Zvišane vrednosti T4 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana). Znižane vrednosti T4 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana). Referenčne vrednosti (pmol/L): 9.01 – 19.05
HORMONI (PROGESTERON, TESTOSTERON IN KORTIZOL)
Hormoni imajo številne vloge v našem telesu, saj vplivajo na naše vedenje, čustva, imunski sistem, splošno počutje, metabolizem, odzivanje na stres, spolni razvoj in plodnost, rast, spanje, videz itd. Vsak posamezni hormon vpliva na točno določene organe, hkrati pa so med seboj povezani tako, da vplivajo drug na drugega, zato je pomembno, da so v ravnovesju.
PRESNOVA SLADKORJA: GLOKOZA, HbA1c in Inzulin
Določanje glukoze v krvi se največkrat uporablja za diagnostiko ali kontrolo sladkorne bolezni. Glukoza je najpomembnejši monosaharid v krvi. Služi kot vir energije za nemoteno opravljanje celičnih funkcij. Večji del glukoze se iz krvi prenese v jetra. Zvišane vrednosti glukoze so lahko posledica: diabetes mellitusa, obolenja nadledvične žleze (povečano delovanje, tumor) ali obolenja pankreasa (pankreatitis, karcinom). Znižane vrednosti glukoze so lahko posledica: obolenja jeter, alkoholizma, tumorja trebušne slinavke ali kroničnega obolenja ledvic. Uravnavanje ravni glukoze v krvi je verjetno ena najbolj pomembnih telesnih funkcij. Kadar ta funkcija ne deluje pravilno, je inzulin povišan, kar lahko privede do inzulinske rezistence. Takrat se celice na inzulin ne odzivajo več, posledica tega pa je kronično povišana koncentracija sladkorja v krvi. Odpornost na inzulin se lahko razvije v prediabetes ali v sladkorno bolezen tipa 2. Referenčne vrednosti krvnega sladkorja so od 3,8 do 6,0 mmol/l na tešče in pod 7,8 mmol/l dve uri po obroku.
VITAMINI
Prisotnost vitaminov v krvi je pogoj za pravilno delovanje vseh tkiv in organov.
VITAMIN D Vitamin D je v maščobah topen steroidni hormon, ki se v telo vnaša s hrano (vitamin D2 – ergokalciferol) ali pa se tvori v koži pod vplivom UV žarkov (vitamin D3 – holekalciferol). Je zelo pomemben pri različnih procesih v telesu, zlasti pri resorpciji kalcija v prebavilih, kalija v ledvicah in mobilizaciji kalcija iz kosti. Pomanjkanje vitamina D se pojavi pri premajhni izpostavitvi soncu, pri premajhnem vnosu s hrano ter pri boleznih ledvic in jeter. Pomanjkanje vitamina D je vzrok za pojav sekundarnega hiperparatiroidizma in kostnih bolezni z zmanjšano kostno gostoto (osteomalacija, osteoporoza). Znižane vrednosti vitamina D zaznamo pri: rahitisu, zmanjšani kostni gostoti, mišični oslabelosti ali sekundarnem hiperparatiroidizmu. Referenčne vrednosti (µg/L): > 30
VITAMIN B12 Vitamin B12 je skupaj s folno kislino pomemben za sintezo DNK. Je esencialni koencim za rast ter tvorbo epitelnih celic. Najpogostejši znaki pomanjkanja so slabokrvnost, slabo počutje, utrujenost, pozabljivost ter motnje vida in gibanja. Njegova vsebnost v telesu je največkrat zmanjšana pri vegetarijancih in veganih (zaradi zmanjšanega vnosa vitamina B12 s hrano), pri starejših ljudeh (slabša resorpcija iz črevesja) ter nosečnicah (povečane potrebe po vitaminu B12). Možni so tudi nekateri drugi vzroki: pomanjkanje železa v krvi, celiakija, oralna kontracepcija, slabše delovanje trebušne slinavke, zdravljene epilepsije, alkoholizem. Visoke serumske vrednosti so povezane z odpovedjo ledvic, boleznimi jeter in mieloproliferativnimi boleznimi. Znižane vrednosti vitamina B12 zaznamo pri: zmanjšani resorpciji iz črevesja (celiakija, nekatera zdravila), zmanjšanem vnosu s hrano (vegetarijanstvo, veganstvo) ali anemiji. Referenčne vrednosti (pmol/L): 138 – 652
Folna kislina Folna kislina je nujno potrebna za sintezo DNK, regeneracijo rdečih krvnih celic in normalen metabolizem. Skupaj z vitaminom B12 sodeluje v procesu zorenja rdečih krvničk. V nosečnosti so potrebe po folni kislini povečane. Nezdravljeno pomanjkanje folne kisline lahko privede do megaloblastične anemije. Glavna vzroka za pomanjkanje folne kisline v telesu sta premajhen vnos s hrano in slaba absorpcija zaradi različnih črevesnih bolezni. Pomanjkanje je lahko tudi posledica kroničnega alkoholizma, odvisnosti od drog ali starosti. Pomanjkanje folne kisline med nosečnostjo vodi v okvare živčnih kanalov pri zarodku. Znižane vrednosti folne kisline zaznamo pri: prehranskih nepravilnostih, uživanju drog ali alkoholizmu. Referenčne vrednosti (nmol/L): 7.0 – 46.4
ELEKTROLITSKO-MINERALNO RAVNOVESJE
Ko se minerali raztopijo v telesnih tekočinah, nastanejo ioni, ki so s svojim električnin nabojem osnova mnogim kemičnim reakcijam v telesu: prenosu živčnih signalov, delovanju mišic, uravnavanju tekočin v celicah in medceličnem prostoru. Elektroliti so sestavljeni iz mineralov natrija, kalija, klorida, magnezija, kalcija, fosforja in sulfatov. Simptomi porušenega elektrolitsko-mineralnega ravnovesja so: tahikardija in aritmija, utrujenost, razdražljivost, glavobol, nespečnost, težave s koncentracijo, slabost, prebavne težave, povečana žeja, mišični krči, bolečine v mišicah. Pri prenizkih vrednostih mineralov v krvi jih je potrebno dodajati z ustrezno hrano ali prehranskimi dopolnili.
SRČNO-ŽILNI OZNAČEVALCI
Bolezni srca in ožilja obsegajo širok spekter bolezni, ki prizadenejo krvne žile (predvsem arterije) in srce. Te bolezni se zaradi dolgotrajne izpostavljenosti dejavnikom tveganja razvijajo postopoma od drugega ali tretjega desetletja življenja naprej.
NT-pro BNP NT-proBNP (N-terminalni fragment pro B-tipa natriuretičnega peptida) je zgodnji označevalec srčnega popuščanja, zlasti sistolične in diastolične motnje v delovanju levega prekata. Vrednosti se vedno interpretirajo v kombinaciji s kliničnim stanjem, saj so odvisne od mnogih dejavnikov. Povišane vrednosti NT-proBNP zaznamo pri: srčnem popuščanju ali motnjah v delovanju levega prekata.
HOMOCISTEIN Določitev homocisteina pomaga pri oceni tveganja za kardiovaskularne bolezni. Povišana vrednost homocisteina je spremenljiv in neodvisen dejavnik tveganja za koronarno arterijsko bolezen, infarkt in globoko vensko trombozo. Zvišane vrednosti homocisteina zaznamo pri: pomanjkanju folne kisline, vitaminov B6 in B12, homocistinuriji, kronični ledvični bolezni ali koronarni arterijski bolezni, infarktu in globoki venski trombozi.
LIPOPROTEIN(A) Vrednosti Lipoproteina(A) v krvi so genetsko pogojene in jih ne moremo znižati s prehrano ali spremembo življenjskega sloga. Zvišana vrednost lipoproteina(A) v krvi predstavlja visoko tveganje za razvoj srčno žilnih bolezni neodvisno od ostalih dejavnikov tveganja. Ker se zvišanih vrednosti trenutno še ne zdravi z zdravili, je potrebno čim bolj zmanjšati ostale dejavnike tveganja za razvoj srčno žilnih bolezni (visoke vrednosti holesterola, kajenje, debelost, sladkorna bolezen, hipertenzija…).
Maria Ana Kolman
www.sebur.si