Mag.phar. Jadranka Kos
Okužba s paraziti se sliši kot nekaj, kar se dogaja ljudem v nerazvitih deželah ali kot stvar daljne preteklosti. Žal danes sploh ni tako. Paraziti so danes prisotni bolj kot si ljudje mislijo in zastrašujoče dejstvo je, da je skoraj 90 % ljudi okuženih z neko vrsto parazita. Oteževalna okoliščina pri tem je, da mnogi paraziti na samem začetku okužbe ne povzročajo skoraj nobenih simptomov, zato pogosto traja dolgo obdobje, celo leta, preden se njihova prisotnost v telesu odkrije. Tako na primer jetrni metljaj okuži žolčne kanale in jetra, pri tem ne povzroča nobenih simptomov, zato človek ne ve, da je okužen, ko pa metljaj zraste, povzroči toliko škode, da se kronično vnetje zelo pogosto spremeni v raka na jetrih.
Žal ni metod, ki bi nam omogočile, da bi s 100-odstotno gotovostjo ugotovili, ali so v človeškem telesu paraziti ali ne. Po eni strani zato, ker obstaja preveč vrst parazitov (več kot 200 znanih vrst), po drugi strani pa zato, ker jih je v telesu zelo težko zaznati. Danes le majhno število ljudi opravi popoln test za ugotavljanje prisotnosti parazitov, ker je to mogoče opraviti le v redkih ustanovah, samo testiranje pa je zelo drago.
Druga težava je, da so simptomi, ki jih povzročajo paraziti, zelo nespecifični in jih je mogoče zlahka zamenjati z drugimi stanji ali boleznimi, zato se ljudje ne odzovejo pravočasno z uvedbo antiparazitskega programa. Okužba s paraziti ima na primer zelo pogosto podobne simptome kot sindrom razdražljivega črevesja.
Da bi očistili prebavni trakt parazitov oziroma uvedli učinkovit antiparazitski program, moramo sami prevzeti odgovornost, saj je danes v konvencionalni medicini zelo malo specialistov parazitologov in zdravniki zelo redko povezujejo tegobe ali bolezni z okužbo s paraziti.
Mislim, da se danes večina ljudi že zaveda vseh načinov, kako lahko paraziti vstopijo v telo (rokovanje, denar, kljuke na vratih, hišni ljubljenčki itd.), in tudi kateri hrani se moramo izogibati, da preprečimo okužbo (surovo ali premalo kuhano meso ali ribe, jajca, mleko itd.). Paraziti pa se prenašajo tudi s spolnim odnosom (zlasti analnim), zato je treba biti pozoren na ta segment našega življenja, torej na higieno in zaščito med spolnim stikom.
Povezava med paraziti in imunskim sistemom
Dokazano je, da imajo paraziti zelo velik vpliv na stanje črevesja in s tem na splošno imunost telesa. V črevesju so resice, ki so polne krvnega in limfnega obtoka, torej skozi njih poteka absorpcija in razstrupljanje. Ko so te resice zamašene z različnimi paraziti, toksini in oblogami nezdrave in neprebavljene hrane, ne opravljajo svoje funkcije in nato hranila, morebitni dodatki ali fitoterapevtski izdelki preprosto prehajajo skozi takšno črevo. Da bi se izognili takšnemu prehodu brez absorpcije, je treba črevesje predhodno očistiti. Primer parazita, ki blokira absorpcijo železa in vitamina B12, je giardija, zelo razširjen parazit, ki povzroča sindrom kronične utrujenosti, apatijo in letargijo. Izjemno pomembno je, da je tanko črevo brez parazitov in toksinov, tudi zato, ker ta del črevesja vsebuje limfatično tkivo, ki predstavlja velik del našega imunskega sistema, prisotnost parazitov pa ga oslabi. Izjemen porast virusnih obolenj pri otrocih od jeseni do pomladi je posledica oslabljenega imunskega sistema, vzrok pa so podančice, ki jih imajo skoraj vsi otroci.
Sočasno z antiparazitskim protokolom je potrebno jemati probiotike, saj so antagonisti parazitov in jim onemogočajo, da se ustalijo in razmnožijo v našem črevesju. Probiotiki obnavljajo tudi črevesni mikrobiom in s tem neposredno krepijo imunost. Sestava mikrobioma je pomembna za imunost, saj se od 80 do 85 % našega imunskega sistema nahaja v črevesju in okoli njega. Število vrst v mikrobiomu posameznika in skupno število mikroorganizmov sta neposredno povezana z zdravjem, zato je zaželena čim večja raznolikost in številčnost, z razmerjem približno 85 % koristnih in 15 % škodljivih mikroorganizmov, večinoma bakterij. Ker je mikrobiom pri parazitski okužbi resno porušen, je treba poleg probiotikov uvesti tudi probiotično in prebiotično hrano (topinambur, redkev, fermentirano hrano itd.).
Poleg tega se paraziti sami hranijo z najdragocenejšimi hranili, ki jih gostiteljski organizem potrebuje, pa tudi z dodatki, ki jih ta uporablja, zato je treba pred vsako terapijo uvesti dosleden antiparazitski program, kot priporoča dr. Korepanov. Če so namreč v prebavilih paraziti, bodo dragocena hranila, torej tudi tista iz fitoterapevtskih proizvodov, paraziti dobesedno „odžrli“ in njihov učinek ne bo tak, kot bi si želeli.
Zakaj telo potrebuje pomoč in podporo v boju proti parazitom?
Najprej zato, ker imajo paraziti lupino negativne polarnosti, tako kot levkociti, ki parazitov ne morejo sami uničiti, pa tudi zato, ker imajo pogosto „kremplje“, s katerimi se pritrdijo na notranjo steno črevesja, zaradi česar jih je težko izločiti iz telesa.
Pomembno je omeniti tudi dejstvo, da imajo paraziti radi kislo okolje in se lahko razvijajo in razmnožujejo le pri nizkem pH. Zato je treba že na samem začetku antiparazitske terapije uravnavati pH telesa, torej ga alkalizirati in vzdrževati alkalni pH.
Obstaja tudi povezava med paraziti in težkimi kovinami ter plesnimi, ki jim služijo predvsem kot hrana. Paraziti vstopijo v telo, ko jim okolje ustreza, torej ko je telo kislo in polno toksinov, in takrat skupaj ustvarijo bolezen. Kako nasičeni smo danes s toksini, kažejo raziskave, ki so nedavno z biopsijo maščobnega tkiva dokazale, da ima povprečen človek v sebi več kot 20.000 različnih strupenih kemikalij, bolan človek pa do 30.000 strupenih kemikalij, ki jih danes popularno imenujemo “strupena juha”.
Ko naše notranje okolje postane tako strupeno, imunski sistem izgubi sposobnost samoobrambe, kar nato vodi do različnih okužb in razvoja patogenov, s čimer so ustvarjeni odlični pogoji za parazite. Ker naši genetski razstrupljevalni encimi niso več sposobni opraviti svoje naloge, vstopimo v določeno vrsto simbioze s paraziti, ki toksine in težke kovine pogoltnejo in jih kondenzirajo v svojo celično steno. Tako ta odnos ni več odnos parazit-gostitelj, ampak postane simbioza. Zato moramo biti pri antiparazitskem programu zelo previdni, saj se ti toksini nato sproščajo in moramo delovati korak za korakom po predpisanem protokolu, hkrati pa celostno, da zaščitimo vse organske sisteme.
Iz zgoraj navedenega lahko vidimo, da se organizem zelo težko sam bori proti parazitom in jih izloči brez naše podpore.
Razlike med izvajanjem antiparazitskega postopka s sintetičnimi zdravili in fitoterapevtskimi izdelki
Antihelmintiki ali antiparazitska sintetična zdravila se običajno uporabljajo krajše obdobje kot zeliščni izdelki, njihov mehanizem delovanja pa je, da parazite čim prej ubijejo v telesu. Najbolj znana antihelmintična zdravila so mebendazol, benzimidazol, albendazol…
Ta zdravila imajo izjemno močne in resne stranske učinke, predvsem povezane s prebavili, dihali in nevrološkim sistemom. Njihova peroralna uporaba je tako strupena, da jih celo večina zdravnikov smatra za zelo tvegane in zelo nevarne pri dolgotrajni terapiji. Zato je treba takšne terapije pogosto izvajati v nadzorovanem bolnišničnem okolju s stalnim nadzorom in rednimi laboratorijskimi preiskavami. Še posebej pomembno je nenehno spremljati delovanje jeter in krvno sliko, da se pravočasno odkrijejo neželeni učinki.
Tako resno toksičnost poleg stranskih učinkov samega zdravila povzroča tudi nenadno ubijanje parazitov v telesu, kar nato sprošča težke kovine, ki jih ti vgrajujejo v svoje stene, ter nevrotoksine, ki so produkti njihove presnove. Vsi ti sproščeni odpadki vstopijo v krvni obtok gostitelja.
Stranski učinki so lahko pri kratkotrajnem zdravljenju s sintetičnimi zdravili blažji: prebavne motnje, napihnjenost, driska in slabost. Pojavijo se lahko tudi težave z dihanjem, saj se telo znebi parazitov s povečanim izločanjem sluzi, zato se lahko pojavijo simptomi, kot so kihanje, kašelj, zamašen nos ali izcedek iz nosu. V prvih dneh antiparazitskega programa se lahko pojavijo tudi nevrološke motnje kot so omotica, zvonjenje v ušesih in glavoboli.
Pri dolgotrajnejšem zdravljenju so možni krči, hematološke spremembe (levkopenija, trombocitopenija), izpadanje las, bruhanje, alergijski šok, meningitis, alopecija, nespečnost, depresija, nenormalni testi delovanja jeter, bolečine v mišicah, sklepih in bezgavkah, omedlevica in številni drugi zelo resni simptomi. Zaradi vsega naštetega je treba pri večini antihelmintikov opraviti podrobno krvno sliko vsakih 14 dni.
Od danes znanih sintetičnih antihelmintikov ni nobenega, ki bi imel univerzalen učinek na vse parazite, zato je pogosto potrebna kombinacija več antihelmintikov, kar dodatno obremeni telo in poveča stranske učinke.
Poleg antihelmintske terapije je pogosto treba predpisati tudi kortikosteroide za lajšanje vnetnih procesov, ki nastanejo ob odmiranju in razgradnji parazitov in njihovih ličink.
Antihelmintiki so v nosečnosti kontraindicirani, zato je treba zdravljenje odložiti na čas po porodu, kar je nesprejemljivo tako za bodočo mater kot za dojenčka.
Za razliko od zgoraj omenjenih učinkov sintetičnih zdravil je slika pri zeliščnih izdelkih povsem drugačna, saj je antiparazitska terapija s pomočjo fito in fungo izdelkov neagresivna in brez stranskih učinkov, protokol pa se izvaja postopoma, v manjših dnevnih odmerkih v daljšem časovnem obdobju, da se telesu da dovolj časa za izločanje morebitnih sproščenih toksinov.
Antiparazitski program dr. Korepanova zaradi svoje izjemne sestave, ki združuje fungo in fitoterapijo, pomaga telesu popolnoma odpraviti parazite brez stranskih učinkov ali alergijskih reakcij. K temu prispeva tudi dejstvo, da ta izdelek ne ubija parazitov v telesu, temveč jih le ohromi, tako da se enostavno izločijo iz telesa.
Ker je izjemno težko in skoraj nemogoče ugotoviti katera vrsta parazita je prisotna v telesu, je treba uporabiti izdelek širokega spektra, ki je premišljena kombinacija fito- in fungoterapije (lisičke, skorja trepetlike in nageljnove žbice) in zato deluje na skoraj vse vrste parazitov, pa tudi na njihove ličinke in jajčeca.
Priporočljivo je, da se ta antiparazitski protokol izvaja preventivno in ne šele v trenutku, ko je do okužbe s paraziti že prišlo. Na ta način se paraziti izločijo, ko so še v prebavilih, saj tam povzročajo najmanj škode. Veliko večje težave nastanejo, ko preidejo iz črevesja v kakšen drug organ (npr. možgane, jajčnike, ledvice, jetra), saj takrat povzročajo veliko resnejše težave in bolezni, tudi onkološke bolezni. Nekateri od njih dobesedno uničijo črevesje. Pri drugih se ličinke iz jajčec v tankem črevesu izležejo in lahko prodrejo v steno tankega črevesa ter se selijo po portalnem krvnem obtoku, ki prinaša kri iz prebavil v jetra, skozi jetra in nato naprej po sistemskem krvnem obtoku v druge organe.