Ko si ljudje ob praznikih voščimo, običajno želimo zdravje in srečo. Zdravje in sreča sta v vzročno-posledični odvisnosti: če si zdrav, si srečen in če si srečen, si zdrav. Glede na izjemen porast različnih bolezenskih stanj bi lahko celo rekli, da ima človek resnično srečo, če je zdrav. Napredek medicine in farmacije je nesporen, vendar zaradi tega napredka ljudje niso vedno bolj zdravi, prav nasprotno – vse več je bolnih. Kdo je torej kriv? Ljudje smo nekako “priučeni”, da krivce vedno iščemo drugje in s tem samega sebe razrešimo odgovornosti. Zunanje okoliščine z vsemi izzivi sodobnega časa od podnebnih sprememb do predolgih čakalnih vrst v zdravstvu nudijo paleto izgovorov, ki nas oddaljijo od vzrokov problemov, to pa dodatno onemogoča njihovo rešitev. Pri tem je seveda najbolj priročna in takojšnja rešitev kakšna tabletka. Farmacija ima navsezadnje rešitev za vse težave – od parazitov do hipertenzije, obstajajo celo tabletke za srečo – antidepresivi, ki naj bi delovali proti depresiji, torej potrtosti, pobitosti, zamorjenosti, otožnosti oz. vsem stanjem, ki nas onesrečujejo.
Leon Lojk, psiholog in psihiater, avtor realitetne teorije v spremni besedi v knjigi dr.Williama Glasserja “Psihiatrija je lahko nevarna za vaše zdravje “ugotavlja, da je največja zabloda znanosti oz. psihofarmakologije znanstveni redukcionizem, ki sicer odgovarja na vprašanje kaj je človek, še zdaleč pa ne na vprašanje kdo je človek. Presunila me je njegova analiza spreminjanja človeka oz. njegovega vedenja, torej tudi razmišljanja, ki potrjuje današnje dogajanje na področju kibernetike.
“Tako na primer skušamo v šolah z raznimi pritiski preko staršev, z ocenami in opozorili, češ da ni prihodnosti brez dobrega šolskega spričevala – danes pa tudi že z zdravili – doseči, da bi bil učenec discipliniran in bi se zbrano učil tudi zanj nesmiselnih vsebin, kar nekateri učenci doživljajo, kot da se morajo podrediti učiteljem, torej – kot izgubo nadzora nad svojim življenjem… Za ‘preveč živahnega in raztresenega otroka’ bomo zgodaj predpisali zdravilo, ki ga bo pomirilo, in učitelji ter starši bodo zadovoljni. Če se še vedno ne bo učil, ga bomo motivirali z nezadostnimi ocenami in ga resno opozarjali, da se ne bo mogel vpisati naprej v šole. Ko bo vegetiral v šoli ali izpadel iz šolskega procesa, bo imel za boljše razpoloženje na razpolago – takoj za šolskim vogalom – travo, alkohol in druga mamila, pa tudi s prestopništvom si bo lahko utrdil položaj med vrstniki. Če ga bodo mamila zasvojila, ga bomo zasvojenosti od nedovoljenih mamil odvajali z dovoljenimi. Če bo pristal v zaporu, si bo moral sam preskrbeti nedovoljena mamila. Ko se bo vrnil v vsakdanje življenje, bo spoznal, da je ogromno zamudil, da je za mamila preveč bolan in za prestopništvo prestar. Zatekel se bo v obup, lahko pa tudi k samomoru. Obupanemu bomo predpisali antidepresive, po neuspešnem samomoru pa dolgotrajno farmakoterapijo. Ne bo se več upiral. Če nam bo kljub vsemu pobegnil v samomor, bo to le dokaz več, da je bil res neozdravljivo duševno bolan in da mu ni bilo pomoči.”
Biokemični model vrste bolezni ostaja nedokazana predpostavka. Problem je prav posebej pereč pri zdravljenju depresij z antidepresivi – s selektivnimi inhibitorji ponovnega privzema serotonina kot so Prozac, Paxil, Ritalin, Cipramil, Salipax, Asentra, Efexor itd., ki dokazano povzročajo hudo zasvojenost oz. legalizirano omamljanje in povzročajo resne stranske učinke.
Starši smo odgovorni za svoje otroke do njihove polnoletnosti. Ker večina staršev nima niti časa niti znanja, pa rešitve problemov pogosto prelagajo na zdravnike, ti pa so se pretirano usmerili v uvajanje zdravljenja z zdravili, tudi takimi, ki imajo dokazano zelo nevarne stranske učinke – ne le z antidepresivi, ki jih predpisujejo že otrokom, ampak tudi z antihelmintiki, ki sicer v trenutku odpravijo parazite, imajo pa lahko celo hujše stranske učinke kot kemoterapija. Vsi otroci imajo parazite, večina staršev pa nima časa, da bi se ukvarjali z naravnimi načini razparazitenja in preventivo.
Statistični podatki kažejo, da so zdravila za depresijo med najbolj prodajanimi zdravili na svetu. Izjema so področja t.i. tretjega sveta, ki ga nekateri imenujejo nerazviti svet. Zdi se, da smo se ljudje v razvitem svetu zelo dobro naučili uničevati svoje zdravje in posledično ali vzročno tudi srečo. Slovenci smo na evropskih “TOP lestvicah obupa” na vodilnih mestih.
Trenutno se poleg antidepresivov na široko predpisujejo tudi zdravila proti hipertenziji ali visokem krvnem tlaku. Kljub vsem dosežkom sodobne medicine ostajajo srčno-žilne bolezni glavni vzrok prezgodnje smrti. Preprečevanje, zgodnje odkrivanje in pravilno zdravljenje žilnih in srčnih bolezni lahko podaljšajo življenje za 10 let ali več. Hipertenzija je najpogostejši in najmočnejši dejavnik tveganja. Toda mnogi bolniki iz lastnih izkušenj vedo: z jemanjem predpisanih tablet ni vedno mogoče nadzorovati krvnega tlaka. Lahko preveč pade, poskoči itd. Zakaj se to zgodi in kaj storiti? Ali obstaja možnost, da se hipertenziji izognemo z zdravim življenjskim slogom?
Številke kažejo, da je hipertenzija s starostjo tako neizogibna kot gube: 40 % prebivalstva ima hipertenzijo, opazno povečanje incidence se začne pri 50. letu starosti, do 80. leta starosti 80–90 % ljudi trpi za hipertenzijo.
“S staranjem začneš bolj razmišljati o ‘vzvišenih stvareh’. Na primer o krvnem tlaku«, se šalijo na spletu.
Hipertenzija ni bolezen, je simptom. Krvni tlak uravnava krčenje in sproščanje srca. S starostjo srčno tkivo postane bolj togo. To je naravni involucijski proces, torej s starostjo povezane spremembe v strukturi organskih tkiv.
Drugi zelo pomemben organ, ki uravnava krvni obtok, vključno z arterijskim tlakom, so ledvice. Odstranjujejo tekočino iz telesa. S starostjo se delovanje ledvic slabša. Zastajanje vode v telesu deluje kot kopičenje vode v zalivalnem sistemu – več je vode, višji je tlak. Vzročna povezava med hipertenzijo in ledvicami pa je tudi obratna: visok krvni tlak slabi delovanje ledvic, kar pomeni, da gre za začaran krog.
Tretji zelo pomemben dejavnik je zmanjšana elastičnost krvnih žil. S starostjo postanejo, tako kot srce, bolj toge. Proces pospešuje ateroskleroza, torej nalaganje “slabega” holesterola na stene krvnih žil. Podobno se zgodi s cevjo za zalivanje vrta: če je cev toga, je tlak v njej veliko večji kot v mehki. Enako velja za naše telo.
Torej, hipertenzijo po eni strani povzročajo starostne spremembe, staranje telesa, ki ga znanost še ne more ustaviti, čeprav ga že lahko upočasni. Po drugi strani pa lahko človek s svojim življenjskim slogom tako pospeši kot upočasni neugodne procese. Tako imamo možnost, da odložimo razvoj hipertenzije. In če se je že začela, je danes z ustreznim zdravljenjem, tudi naravnim v večini primerov mogoče bolezen uspešno obvladovati.
Zdrav življenjski slog je vsekakor smiselno uvesti že kot preventivo. Za preprečevanje hipertenzije in drugih srčno-žilnih bolezni morate jesti več zelenjave in sadja, vzdrževati normalno težo in redno telesno aktivnost. Če se človek malo giblje, se zmanjša poraba kalorij in poveča telesna teža. Tudi kapilarna mreža – najmanjše žile, ki prežemajo vse naše organe in tkiva – ne deluje dobro. Skozi kapilare celice prejemajo hranila, energijo itd. iz krvi. Toda pri sedečem načinu življenja večina majhnih žil ne deluje! In krvni obtok se na splošno poslabša. S starostjo to postane še posebej opazno. Pri ljudeh, ki so redno telesno aktivni, se krvni tlak zniža predvsem zaradi dobrega delovanja kapilarne mreže. Pravilna telesna vadba pomaga “odpreti” žile. Najenostavnejši in najbolj dostopen način je hoja. Kardiologi priporočajo nordijsko hojo, ki blagodejno vpliva tudi na prsne mišice, hrbtenico, sklepe itd. Pomembni so redni sprehodi, 30-40 minut hoje v hitrem tempu, kar pospeši dotok krvi v vse kapilare.
Pred kratkim se je pojavila nova študija, ki kaže, da se človekove krvne žile in srce starajo veliko hitreje, če je v telesu preveč visceralne maščobe. Visceralna maščoba je vrsta telesne maščobe, ki leži globoko v trebušnih stenah in obdaja notranje organe, jih ščiti pred udarci, neugodnimi temperaturami itd., vendar je ne sme biti preveč. Obstaja tudi podkožna maščoba, ki pa dokazano nima tako negativnega učinka kot visceralna maščoba. Pri preventivnih in kontrolnih pregledih zdravniki vse pogosteje upoštevajo rezultate biompedančne analize (BIA), ki določi delež mišične mase, maščobno maso, kostno maso, količino vode v telesu in oceni vrednost bazalnega metabolizma oz. stopnje pretvorbe energije v telesu, ki miruje.
Najenostavnejša in najbolj dostopna meritev pa je preprosto merjenje pasu: idealna vrednost za moške ni večja od 94 cm, za ženske pa ne večja od 80 cm. Če imate raven trebuh, je verjetnost visceralne debelosti minimalna (čeprav se takšna maščoba lahko nahaja tudi na površini srca in na stenah velikih žil). Obseg pasu več kot 102 cm za moške in več kot 88 cm za ženske jasno kaže na odvečno visceralno maščobo, ki se najprej kopiči v trebušni votlini. Metoda za boj proti njej je enostavna in znana: manj kalorij in redna telesna aktivnost.
Krvni tlak je sila, s katero kri pritiska na stene arterij. Ko srce utripne in iztisne kri v arterije, doseže krvni tlak najvišjo vrednost. To je zgornji ali sistolični krvni tlak. Ko se srce napolni z novo krvjo, krvni tlak doseže najnižjo vrednost. To je spodnji ali diastolični krvni tlak. Včasih je veljalo, da je normalen tlak leta + 100. Potem pa so se vrednosti pričele zniževati nekako vzporedno s pojavom “zdravil” proti visokemu krvnemu tlaku. Ta zdravila ne odpravljajo vzrokov, ampak samo znižujejo krvni tlak. Poleg vrste neželjenih stranskih učinkov je glavni problem nezadostna prekrvavitev, občutno zmajšanje življenjske energije, slaba prekrvavitev možganov in posledično zmanjšano delovanje, kar se kaže kot slaba koncentracija, pozabljivost in demenca.
Leta 2017 je Svetovna zdravstvena organizacija na pobudo American Heart Association, The American College of Cardiology itd. objavila nove smernice določanja visokega pritiska, ki lestvico znatno znižujejo. Prej normalen tlak 130/80 je tako postal zvišan, kar je seveda znatno povečalo prodajo farmacevtskih izdelkov za znižanje krvnega tlaka.
Da bi bile vrednosti krvnega tlaka znotraj priporočenih meja, zdravniki zdaj praktično vsakomur predpisujejo različna zdravila: diuretike za odvajanje vode (Torasemid, Furosemid, Indapamid in Spironolakton), zdravila za zmanjšanje srčnega utripa oz. zaviralce adrenelgičnih receptorjev beta (Bisoprolol, Atenolol, Metoprolol, Karvedilol, Nebivolol), zdravila, ki širijo in sprostijo velike žile (Amlodipin, Verapamil in Diltiazem) in kombinirana zdravila, ki preprečujejo zadrževanje vode v telesu in sprostijo napetost žil, (to so ACE-zaviralci Enalapril, Perindopril, Ramipril in antagonisti angiotenzina II Telmisartan, Valsartan, Kandesartan). Antihipertenzivni zdravili Doksazosin s perifernim in Klonidin s centralnim delovanjem se zaradi resnih stranskih učinkov (okvare ledvic in jeter) vse bolj opuščajo in nadomeščajo z novimi zdravili, katerih škodljivi učinki bodo znani šele čez mnogo let, ko bo farmacija razvila nova zdravila za hipertenzijo.
Medtem ko zdravniki vztrajajo na zdravljenju hipertenzije z zdravili, pa vedno več farmacevtov bolnikom svetuje naravne proizvode, zlasti pri blago povišanem tlaku in kot preventivo. Mnogi, ki se podučijo o škodljivih stranskih učinkih zdravil ali pa imajo že lastno izkušnjo v zvezi s tem, pa ugotavljajo, da lahko s pomočjo fitoterapije uspešno in brez stranskih učinkov preprečujejo ali rešujejo številne zdravstvene težave.
Maria Ana Kolman
www.sebur.si