Vsak, ki se odloči za kakršnokoli samozdravljenje, bi se moral o tem posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, če pa gre za zdravljenje s pomočjo rastlin, pa tudi s fitoterapevtom. Žal večina ljudi svojemu zdravniku ne pove, kako se še zdravijo ob klasičnem zdravljenju. Pravijo, da zato, ker jih je strah, saj jim zdravniki že v naprej odsvetujejo ali celo prepovedo vsakršno drugo obliko zdravljenja, zlasti pa fitoterapijo. Takšna zahteva zdravnika je upravičena, ko je bolnik vključen v klinično študijo s kakšnim novim zdravilom, za kar bolnik poda svoje soglasje. V tem primeru se mora bolnik zdraviti izključno z zdravilom, ki je v fazi preizkušanja, da bi bili rezultati študije lahko realni. Pri ostalih klasičnih vrstah zdravljenja pa je prepoved podpore zdravljenja s pomočjo fitoterapije nesprejemljiva, nerazumna in tudi v nasprotju z zdravniško etiko. Če zdravnik ne ve kaj dosti o fitoterapiji, to ne bi smel biti razlog, da jo svojemu bolniku prepove. Razumljivo je, da danes zdravniki fitoterapije ne poznajo, saj pri nas ni več predmet študija na medicinski fakulteti. Razlogi o odklonilnem stališču zdravnikov do fitoterapije so seveda lahko tudi vezani na močno povezanost medicine in farmacije, saj vsi prav dobro vemo, da za vsako najmanjšo zdravstveno težavo, ki bi jo zlahka rešili s kakšnim zdravilnim čajčkom, zdravniki predpisujejo zdravila, ki imajo lahko tudi vrsto stranskih učinkov.
Kot fitoterapevtko me zavezuje etika, predvsem pa načelo NE ŠKODOVATI! Zato v svojih člankih in predavanjih spodbujam ljudi, da prevzemajo sami odgovornost za svoje zdravje: da s pravilnim življenjskim slogom ohranjajo in krepijo svoje zdravje, če pa zbolijo, pa naj izrabijo vse možnosti za ozdravitev, ki pa morajo biti usklajene in prilagojene človeku oz. bolezni, kliničnemu stanju in terapiji.
Pri resnih boleznih in akutnih stanjih so nujni medicinski preparati, ki imajo hitro delovanje. Rastline delujejo počasi, pri akutnih stanjih prepočasi! Podporno zdravljenje po tem pa je druga zgodba. Pri dolgotrajnem zdravljenju z zdravili se neredko pojavijo neželeni stranski učinki. Zato je pri kroničnih boleznih smiselna uporaba zdravilnih zelišč z znanstveno dokazanim zdravilnim učinkom na določene organe ali organske sisteme. Tako pri akutnih kot pri kroničnih boleznih, zlasti pa še pri onkoloških boleznih je potrebno poznati mehanizme delovanja določene rastline oz. prehranskega dopolnila. Zdravilne rastline namreč vplivajo na biokemijske procese v organizmu na tri različne načine: z blokiranjem, stimulacijo in obnavljanjem motenih biokemijskih procesov. Tako fitoterapevtski proizvodi lahko delujejo na blokado rakave celice, na stimulacijo imunskega sistema ali delovanja določenega oslabelega organa, na vzpostavitev homeostaze pri porušenem hormonskem ravnovesju, na popravljanje napak v imunskem odzivu (pri avtoimunih boleznih) itd. Zato je potrebno izbrati tisti proizvod oz. tisto zdravilno rastlino, ki dokazano vsebuje farmakološke sestavine, ki bodo opravile določeno nalogo pri preventivi, pri podpori zdravljenja ali pri zdravljenju.
Glavne sestavine rastlin, ki vplivajo na biokemijske procese v organizmu s tem, da blokirajo rast tumorskih celic, vsebujejo snovi kot so fitoncidi, flavonoidi, kumarini, tanini in smole. Glavne sestavine rastlin, ki spodbujajo biokemične procese, so alkaloidi, glikozidi in eterična olja. Glavne sestavine rastlin, ki vzpostavljajo pravilno delovanje biokemijskih procesov v organizmu, pa so vitamini, organske kisline, pektini in minerali.
Ko izbiramo pravi proizvod za določeno bolezensko stanje, je potrebno poznati njegov izvor, sestavo, indikacije in kontraindikacije, način doziranja in protokol pri preventivi, podpori zdravljenja ali zdravljenju. Zato se je potrebno posvetovati z zdravnikom, farmacevtom ali fitoterapevtom! Ni vse za vsakogar in zelo pomebno je kaj jemljemo pri določeni bolezni v določenem času zdravljenje. Profesionalen fitoterapevt zato pri določitvi fitoterapevtskega protokola izhaja iz kliničnega stanja bolnika in klinične patologije.
Zlasti pomembno je to pri onkoloških bolnikih, pri katerih napačno izbrano prehransko dopolnilo lahko pomembno moti delovanje kemoterapije (KT) ali radioterapije (RT). Fitoterapija se lahko uporablja pri vseh vrstah onkoloških terapij in praktično v vseh fazah zdravljenja, vendar po točno določenem protokolu!
Na primer:
– onkološki bolnik nikakor ne bi smel uživati mumije, ki jo marsikje na spletu oglašujejo kot čudežno zdravilo proti raku. Mumija namreč stimulira nastanek novih celic, zato se priporoča pri zlomih kosti in ranah (tudi notranjih), klinične študije pa niso izključile verjetnosti, da mumija stimulira tudi rast rakavih celic.
– onkološki bolnik v času KT nikakor ne smejo uživati agarikusa ali macesnove gobe, ker deluje na izničenje vseh strupov oz. tako močno razstrupi telo, da odstrani tudi sestavine KT. V namen razstrupljanja pa se agarikus svetuje pet tednov po zaključeni KT, da se iz telesa odstranijo toksini in kar je nadvse pomembno – tudi razpadli delci tumorja.
– v času KT ali RT se svetuje podpora protitumorskemu delovanju s pomočjo čage in njenih kombinacij z drugimi adaptogeni (elevterokokom, rožnim korenom, trpotcem, reishijem, korenino navadnega repinca, cordycepsom …). Vsi ti fitoterapevtski proizvodi tudi močno zmanjšujejo ali celo odpravljajo neželjene stranske učinke KT in RT, povečujejo pa njun učinek na tumorsko celico. Ena izmed kliničnih študij je tako dokazala, da je zdravljenje samo s fitoterapijo (z rastlinami ali gobami s protitumorskim delovanjem) zmanjšalo tumor za 1,5-krat, samo KT 9-krat, kombinacija fitoterapije in KT pa za 20-krat.
– po operaciji je pomembna podpora s pomočjo adaptogenov (čaga z rožnim korenom, čaga z elevterokokom in čaga s trpotcem), kar znatno skrajša čas okrevanja. Obenem pa se po onkoloških operacijah priporoča čaga s cordycepsom, ker močno zmanjša možnost razsoja.
– fitoterapija v nasprotju s klasičnim onkološkim zdravljenjem ni usmerjena le v protitumorsko delovanje, ampak najprej v krepitev obrambnih moči organizma, s čimer se aktivirajo človekove notranje rezerve. Zaradi biološko aktivnih sestavin v rastlinah dobi imunski sistem močno podporo za borbo s tumorji. Ta pomoč je neprecenljiva, če upoštevamo, da je pri KT in RT imunski sistem močno oslabljen. Zaščitno funkcijo organizma močno zmanjšajo tudi antibiotiki, ki jih bolniki dobijo po operaciji. Pogosto organizem zato nima moči, da bi se boril s tumorji. Delovanje rastlin je blago in počasno, vendar bolj učinkovito kot delovanje sintetičnih preparatov. Poleg tega je fitoterapija v času onkološkega zdravljenja usmerjena v podporo ogroženim organom: pri KT so npr. ogrožena jetra, ki so pomemben organ imunskega sistema, zato fitoterapevt takim bolnikom priporoča rastline, ki krepijo jetra. Pri obsevanju materničnega vratu gre sevanje tudi v mehur in črevo, kar moti njihovo pravilno delovanje in lahko povzroči težke poškodbe. V teh primerih je potrebno vzporedno s terapijo uživati rastline, ki delujejo podporno na mehur in črevo.
Fitoterapija je klinična disciplina in prav tako kot vsa klinična področja usmerjena v terapevtsko delovanje. Pri jemanju zdravilnih rastlin, ki vsebujejo od nekaj sto do več tisoč različnih spojin, je nujno potrebno vedeti kako te snovi delujejo na neštete biokemične procese, ki potekajo v človeškem telesu. Na spletu se mnogi proizvodi, zlasti prehranska dopolnila oglašujejo kot zdravilni za vrsto bolezni. Mnogokrat tako bolnik poseže po proizvodu, ki naj bi čudežno ozdravil njegovo bolezen, se celo odreče klasičnemu zdravljenju, ki bi bilo za njegovo bolezen edino smiselno ali celo nujno. Ko pričakovanega učinka ni, poišče bolnik kakšen drug proizvod, spotoma uvede še kakšno neprimerno dieto, medtem pa bolezen napreduje in je za klasično zdravljenje pogosto že prepozno. S tega stališča razumem odklonilen odnos zdravnikov do alternativnih in komplementarnih oblik zdravljenja, kajti nemalokrat se dogaja, da pridejo tako »sterapirani« bolniki v bolnico le še umret.
Razdvajanje klasične medicine in fitoterapije škodi predvsem bolnikom. Zdravniki fitoterapijo enačijo z zeliščarstvom oz. tradicionalno medicino, čeprav je že od leta 2000 priznana kot znanstvena disciplina in v mnogih državah uvedena v klinično prakso. Prav pri onkoloških boleznih pa je pomembno, da bi uradna medicina in fitoterapija sodelovali. Pri tem mislim na profesionalno fitoterapijo, ne na reklamne oglase z »metodami ozdravitve onkoloških bolezni« in zdravilce, ki bolnike zavajajo z lažnim upanjem. Razočaranje bolnikov je potem še večje kot sama novica o bolezni. V nekaterih začetnih stadijih bolezni je pravočasen kirurški poseg največje zagotovilo za ozdravitev! Ostali načini, tako klasični kot alternativni, so dolga borba z negotovim izidom oz. uspehom. Zdravilne rastline bi bile lahko most med obema taboroma, saj je fitoterapija kot podporno zdravljenje v onkologiji pokazala razultate, ki so jih potrdile tudi klinične študije in znanstvene raziskave.
Dr.S.V. Korepanov, onkolog, ginekolog in fitoterapevt o tem pravi:
»Uradna onkologija nekonvencionalinh načinov zdravljenja raka sprva ni priznavala. Zdravnike lahko razumem. Ljudje se pogosto obračajo k ljudskim zdravilcem takrat, ko bi lahko pomagala pravočasna operacija. Mnogo ljudi je izgubilo možnost ozdravitve, ker so namesto operacije uživali kakšen zdravilni čaj, polagali na tumorje glino ali pa bakrene kovance. Prav posebej je to nevarno pri raku dojke in maternice – bolezni, kjer ima onkologija dobre rezultate, odlašanje s pravočasnim onkološkim zdravljenjem pa praviloma pripelje do hitrega napredovanja in razsoja bolezni. Od kar so klinične študije potrdile protitumorski učinek vrste rastlin, npr. čage, trpotca, reishija, cordycepsa, korenine navadnega repinca, pelina in nenazadnje tudi nekaterih strupenih rastlin, ki delujejo podobno kot kemoterapija, uradna onkologija nekonvencionalnih metod zdravljenja na zavrača povsem. Mnogi onkologi pri zdravljenju uspešno kombinirajo kemoterapijo in fitoterapijo. Iz izkušenj vem, da so šle bolnice s fitoterapevtsko podporo ob klasičnem zdravljenju skozi proces zdravljenja brez težav in problemov, ki so sicer običajni zaradi stranskih učinkov. Tudi recidivi so bili le redki.«
V situaciji, ko so izčrpana vsa sredstva klasične medicine, ostane bolnik sam z boleznijo. Pogosto se na fitoterapijo obrnejo ljudje šele pri že močno napredovanih oblikah bolezni, ko ne pride v upoštev niti operacija niti druge oblike klasičnega zdravljenja in ko tudi fitoterapija s protitumorskim delovanjem ne more imeti več učinka kot bi ga lahko imela, če bi bila uvedena pravočasno. Mnogo pa je vendarle primerov, ko taki bolniki s pomočjo fitoterapije ne živijo le napovedanih nekaj mesecev, ampak leta in leta. Tumor ne izgine, ampak nekako »zamrzne« v svojem razvoju. Pri tem je zelo pomembno, da se protokol uvede še pravi čas in v zelo majhnih količinah ohranja tudi po zazdravitvi.
Mnogi se odločijo za samozdravljenje s proizvodi, ki nimajo dokazanih terapevtskih lastnosti ali pa izberejo neprimeren proizvod. Takšno zdravljenje seveda ni uspešno ali pride celo do poslabšanja bolezni. Zato bi morala biti uporaba zdravilnih rastlin in gob v obliki prehranskih dopolnil podpora tradicionalni medicini, vendar vedno po nasvetu kompetentnega in izkušenega specialista.
Maria Ana Kolman
22.2.2022