Običajno vstajam zgodaj zjutraj in se odpravim na obalo na jutranjo kavico. V pristanišču Galle mi ob kavici že nekaj dni dela družbo domačin, starejši gospod, ki mi pripoveduje o življenju na otoku. Nadvse pretresljiva je bila njegova pripoved o katastrofi decembra 2014, ko je cunami blizu mesta Galle odnesel vlak, na katerem je umrlo 1700 ljudi. Pravi, da v medijih objavljeni podatki o 35.000 žrtvah niso točni, v resnici jih je umrlo od 50 do 55.000.
“Tisti dan je bila vsa moja družina doma. Naša hiša stoji na pobočju nad mestom. Nekateri ljudje so pred prvim valom uspeli zbežati na pobočje in ko je bil mimo, so se spustili v nižino. Pridrvel pa je še drugi val, veliko večji od prvega. Rušil je vse pred seboj. Večina ljudi je umrlo pod težo porušenih stavb ali dreves. Res je bilo grozljivo. Ladje je odplaknilo na strehe visokih stavb,” mi je pripovedoval domačin.
Prvih deset dni na Sri Lanki sem se ukvarjal s popravilom motorja. Ugibal sem kaj je vzrok, najbolj verjetna bi bila napaka v menjalniku. Nujna pa je bila seveda natančna “diagnostika”, zato sem se lotil dela: odvil sem vijake z osovine, nato vijake, s katerim je menjalnik pritrjen na motor, odmaknil ves izpušni sistem in menjalnik je bil zunaj. Snel sem tudi zadnja nosilca motorja ter rahlo dvignil motor tako, da sem uspel sneti celoten distančnik in tudi sklopko. Vse skupaj sem pregledal, sestavil nazaj in postavil “diagnozo”: okvara v menjalniku.
Menjalnik sem razstavil na mizi za staro lopo v pristanišču. Natančno sem si ogledal vse dele in našel težavo.
“Kje za vraga bom dobil rezervne dele, na internetu so na zalogi samo v ZDA, menjalnik pa je narejen v Nemčiji? Rok dobave lahko traja do tri mesece, cena pa je noro visoka – okoli 450 USD, pa še poštnina in 100% davek ob uvozu. Pa še tesnila bi bila potrebna. Novi menjalnik stane v Nemčiji 1500 €, pa še enkrat toliko davek in carina,” sem tarnal.
Rezervne dele sem iskal po vsej Sri Lanki. Po nekaj dneh iskanja sem vendarle našel nekaj podobnega mojemu menjalniku. Cena je bila sprejemljiva – 200 €. Notranja mera je bila prava, zunanja pa prevelika zato sem jih odnesel k mojstru na struženje. Popravljene dele sem namestil v menjalnik in ga stestiral.
“Kot nov!” sem ugotavljal in se veselil uspešno opravljenega dela ter znatnega prihranka.
Za nagrado sem si kupil prelepe tepihe za salon. Že vse od Kanarskih otokov sem jih iskal in jih navsezadnje našel na Sri Lanki. Zdaj je notranjost barke videti res čudovita.
Maria si je za rojstni dan želela ogledati notranjost otoka.
“Pravijo, da se moraš na Sri Lanki peljati z vlakom iz Kandyja v Ello. Le tako si bil zares na Sri Lanki,” je obrazložila svojo željo.
“To pomeni, da bom enkrat za spremembo turist,” sem se vdal.
Do Colomba, glavnega mesta Sri Lanke, sva se peljala z avtobusom. Štiriurna vožnja v prenatrpanem avtobusu je bila vsekakor nekaj posebnega, zlasti še, ker je bilo neznosno vroče. Poseben izziv pa je bilo potovanje z legendarnim vlakom. Vožnja do Kandyja je trajala pet ur. Na tej poti si lahko hkrati doživljal kaos v prenatrpanem vlaku, ter čarobnost in lepoto pokrajine.
Gneča na vlaku je bila res nepopisna, pa vendarle so se med prenatrpanimi potniki občasno uspeli prebiti prodajalci čaja v papirnatih kozarčkih. Cene za tujce so bile dvakratne, kar je v teh deželah kar običajno in nekaj popolnoma normalnega. Bi bilo v Evropi kaj takega sploh mogoče? Da bi bila hrana, pijača, prevoz in prenočišče za tujce dražje kot za domačine? Ali pa morda cenejše?
Kandy se nahaja na nadmorski višini 500 m in je drugo največje mesto na otoku ter glavno mesto osrednje province v gorati in gozdnati notranjosti otoka, ki daje mestu zaščiteno lego, kar je bil verjetno razlog za to, da so leta 1944 poveljstvo zaveznikov za jugovzhodno Azijo (SEAC) iz Delhija premestili v Kandy.
Ko smo prispeli na postajo v Kandyju, se je pričelo kaotično prerivanje iz vlaka, podobno tistemu pri vkrcavanju na vlak. Na starejše, otroke in bolne se ni nihče oziral. V mestu sva preko bookinga rezervirala sobo, ki je bila vse kaj drugega od tiste, ki so jo oglaševali. Posteljnina je bila zapacana in zahtevala sva, da jo zamenjajo. Zatrjevali so nama, da je to samo olje, ki pač pri pranju ne gre iz tkanine, pa sva vseeno vztrajala z novo, čisto posteljnino. Drug problem je bil neznosen vonj iz odtokov v kopalnici. A za iskanje drugega prenočišča je bilo prepozno.
Že navsezgodaj sva se odpravila na ogled znamenite Sigirye ali Levje skale. Domačini pravijo, da je to osmo čudo sveta, ki ga imenujejo tudi »Trdnjava na nebu«. Ta impresivna kamnita tvorba iz magme ugaslega vulkana se dviga 200 m nad okolico. Sigiriya je bila zgrajena v 5. stoletju našega štetja kot utrdba in rezidenca kralja Kašjapa I. iz Anuradhapure, ki je vladal med leti 477 in 495. Ogromen kamnit lev stoji kot stražar ob vhodu v trdnjavo. Okrog trdnjave so čudoviti vrtovi s fontanami in samostan. Na kamnitih stenah je ohranjenih nekaj fresk, med katerimi je najbolj znana freska, ki prikazuje golo žensko, ki naj bi bila ali Kašjapova žena ali konkubina. Zanimivost Sigirye je tudi t.i. zrcalni zid, ki je tako zelo spoliran, da se v njem lahko ogledaš kot v ogledalu. Kamnita trdnjava Sigiryja je obdana s široko mrežo obzidij, jarkov, rezervoarjev z deževnico, ki so pomembni za ohranjanje vode v ozračju v suhi sezoni, in vodovodi z naklonom en palec ali 25,4 mm na kilometer. Biso Kotuwa, posebna zgradba znotraj jezu, je menda tehnološki čudež, temelječ na natančnih matematičnih izračunih, ki omogočajo v vseh vremenskih pogojih vzdrževati minimalen pritisk na jez.
V kompleksu kraljeve palače v Kandyju se nahaja znameniti Sri Dalada Maligawa – budistični Tempelj svetega zoba, v katerem hranijo relikvijo Budovega zoba. Pravijo, da je nekoč veljalo prepričanje: kdor ima v lasti relikvijo Budovega zoba, ima božansko pravico, da vlada državi. Tempelj je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, za budiste pa ima izjemen verski pomen, saj relikviji pripisujejo magično moč.
Letos aprila je bila v templju javna razstava relikvije, ki jo je v enem samem dnevu obiskalo približno 450.000 obiskovalcev. Prenatrpanost je povzročila štiri smrti in več kot 300 hospitalizacij. Res ne vem, kako jim ob tem uspe verovati v magično moč Budovega zoba?
Med najbolj obiskanimi znamenitostmi na Sri Lanki pa je menda Kraljev tempelj Dambulla ali Zlati tempelj, izklesan v jamskih votilnah, ki je največji v Južni Aziji in velja za sveti romarski kraj. Čudovite poslikave in mogočni kipi prikazujejo različne prizore iz budistične mitologije. Nahaja se na vrhu gore sredi slikovitega gozda. V jamah je več kot 150 kipov Bude, od tega jih je 73 pokritih s čistim zlatom. Stene jam so prekrite z edinstvenimi budističnimi stenskimi poslikavami. Nadvse impresiven pa je kip ležečega Bude, ki je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Poleg turistov Sri Lanko vsako leto obišče tudi nekaj miljonov romarjev, predvsem budistov in hindujcev. Na Sri Lanki je sicer kar 70% budistov, 13% je hindujcev, 10% muslimanov in 7% kristjanov. Niti v času portugalske kolonizacije po letu 1298, ko je Marco Polo odkril otok in ga poimenoval Seilan, niti v času britanske nadvlade, ko se je otok imenoval Ceylon, pokristjanjevanje na otoku ni bilo pretirano uspešno. Leta 1972 je Ceylon postal republika in se po osamosvojitvi imenoval Lanka, kasneje pa so imenu dodali pripono Sri, ki pomeni “sveta”.
Na vlaku sem se zapletel v pogovor s starejšim hindujcem Yashom iz Indije. Povedal je, da je bil poslan na Zemljo kot darilo boga, kar je pomen njegovega imena – božji dar, po naše torej Božidar. Kot mnogi potniki na vlaku je bil tudi on namenjen na romanje na sveto goro Sri Pado. Sezona romanja se začne decembra in traja do začetka monsunskega deževja v aprilu. Od maja do oktobra goro namreč zakrivajo oblaki.
Že na plovbi proti otoku sem opazil mogočno goro v obliki piramide. Yash mi je povedal, da jo različne religije imenujejo različno: hindujci Sri Paadaya (Sveta stopinja Šive), budisti Sri Pado (Sveta stopinja Bude), muslimani Adamova gora (po odtisu prve stopinje Adama po izgonu iz raja), kristjani pa gora Svetega Tomaža, češ da je na gori odtis stopala Sv.Tomaža, ki je širil krščanstvo na Indijski podcelini. Domačini goro imenujejo tudi Samanalakanda ali Metuljeva gora zaradi neštetih majhnih metuljev, ki menda priletijo z vsega otoka in umrejo na sveti gori. Staro ime gore pa je Ratnadvipa, kar pomeni Gora draguljev. Okrog gore so namreč bogata nahajališča dragocenih kamnov – smaragdov, biserov in safirjev. Odtis stopala malo pod vrhom gore je velika, stopalu podobna vdolbina v ogromnem safirju. Romarji verjamejo, da ima deževnica iz tega odtisa nenavadno zdravilno moč.
Yash mi je v prenatrpanem vlaku med vsesplošnim prerivanjem na vsaki postaji popolnoma mirno, kot da sva sama v vagonu, razlagal svojo življenjsko filozofijo. Smisel ali namera njegovega bivanja je doseči življenjski cilj: darmo, arto, kamao in mokšo.
“Kaj pa je tvoj življensjki cilj?” me je zvedavo vprašal.
“Objadrati svet!” sem mu odgovoril.
“To je premalo. Imeti moraš višje cilje. Bog ti potem nameni veliko hišo z lepim, velikim vrtom v raju,” mi je zaupal.
“O, ne hvala. Vse to imam doma. Poleti moram neprestano kositi travo in urejati vrt, da je videti kot v raju,” sem mu razložil.
Nekam nejeverno me je pogledal, ampak dovolj prepričljiv sem bil, da mi je verjel.
Malo žal mi je bilo, da nimam časa za “romanje” na 2243 m visoko goro. Menda jo je obiskal tudi Marco Polo.
Zdaj se bo potrebno pripraviti na 2100 NM dolgo in zahtevno plovbo čez Indijski ocean. Medtem ko se na severnem delu Indijskega oceana pričenja monsunsko obdobje, se na južnem delu končuje. Torej me čaka plovba s spremenljivim vremenom in ponovno prečkanje ekvatorja, kar včasih pomeni mnogo dežja in vetrov ter valov z vseh smeri, včasih pa popolno brezvetrje. Tudi morski tokovi bodo poseben izziv, saj sprva tečejo iz vzhoda proti zahodu, potem pa obratno.
Odločitev kdaj izpluti je bila iz dneva v dan težja. Vremenske razmere niso bile ravno obetavne, moj vizum pa se je iztekal. V zalivu pred pristaniščem sem tik pred odhodom očistil podvodni del barke, ki je bil ponovno kar precej obložen z algami. Agenta in pristaniško postajo sem obvestil o nameravanem odhodu s Sri Lanke. Ko sem plul proti pristanišču, da uredim check out, sem na pomolu opazil množico ljudi v uniformah in takoj mi je bilo jasno, da bodo težave. Izkazalo se je, da moj agent pristaniških oblasti ni obvestil o mojem odhodu. Ko sem jim pokazal eletronsko obvestilo agentu, so vendarle ugotovili, da krivda ni moja in mi potni list požigosali z izhodnim dovoljenjem.
“Mir in svoboda sta le na širnem oceanu!” sem potihem komentiral in izplul s Sri Lanke.
Walter Teršek