Po štirih dneh zasilnega postanka na Božičnem otoku je bila barka pripravljena za plovbo. Pihal je tudi rahel veter, zato smo prvih 170 NM proti Sundskemu prelivu med Javo in Sumatro prepluli na genaker. Kmalu pa smo se znašli v doldromih, ki me zelo pogosto spremljajo v pasu pet stopinj severno in južno od ekvatorja, kjer pasati severne poloble pihajo proti jugozahodu in trčijo s severozahodnimi pasati južne poloble. Ko se topel in vlažen zrak dviguje, se ohlaja, kar povzroči močne plohe in nevihte, ki se običajno izmenjavajo nekaj dni. Toda toliko dežja, gromov in strel, kot na plovbi do ožine med Javo in Sumatro, nisem še nikoli videl. Vidljivost je izredno slaba, vidi se le nekaj metrov pred barko. Pred vhodom v Sundski preliv je na srečo dež ponehal. Počasi smo pluli med otoki, ki so videti kot vulkanski kotli. Indonezija ima kar 130 aktivnih vulkanov in večina teh vulkanov leži ob dveh največjih otokih v Indoneziji – Javi in Sumatri. Ta dva otoka ločuje Sundski preliv, pod katerim se stikata Evrazijska in Indo-avstralska plošča. V prelivu je arhipelag Krakatav ali indonezijsko Pulau Krakatau. Arhipelag je kaldera štirih otokov, v latinščini pa ‘caldera’ pomeni kotel za kuhanje. Strokovnjaki pravijo, da se prav tu “kuhajo” največje zemeljske kataklizme.
Leta 1883 je bil tukaj eden največjih zabeleženih vulkanskih izbruhov v zgodovini – z ocenjenim indeksom vulkanske eksplozivnosti (VEI) 6 je bil izbruh enakovreden 200 megatonom TNT-ja (840 PJ) – približno 13.000-krat več kot jedrski izkoristek bombe “Little Boy” (13 do 16 kt), ki je med 2. svetovno vojno opustošila Hirošimo, in štirikrat večji izkoristek kot gai ma ruska “Carska bomba”, najmočnejše jedrsko orožje s 50 Mt. Zgodovinski viri najavajo, da je bil izbruh prava kataklizmična eksplozija, ki jo je bilo slišati 5000 km daleč.
Zadnja velika erupcija, ki je povzročila premike podvodnih masivov, je bila 22. decembra 2018. Mi plujemo čez to področje prav 22. decembra. Pred sedmimi leti je cunami, ki so ga sprožili ti premiki, opustošil bližnje indonezijske obale in povzročil veliko število mrtvih in ranjenih.
To področje pomorščaki imenujejo Črni kotel. Tu pade v povprečju največ dežja na svetu.
Popoldan se je končno zjasnilo in z morskim tokom in vetrom smo prepluli preliv in naravnali smer proti otoku Bangka. Proti večeru se je veter čisto polegel in potrebno je bilo zagnati motor. Pluli smo počasi s hitrostjo 4 kt, saj je bilo potrebno varčevati z gorivom. Vremenska napoved je obetala popolno brezveterje, do Malezije pa je še dolga pot – 300 NM. Ponoči sem po radio postaji poklical posadko vlačilca, ki je plul v isti smeri kot mi, in jih prosil za nekaj goriva. Bili so zelo prijazni, ponudili so mi celo, da se privežem na vlačilec in se tako “šlepam” del poti. Dali so mi 80 l goriva in čokolado ter mi ob slovesu zaželeli srečno pot.
Plovba ponoči po prometni plovni poti proti Maleziji pomeni seveda noč brez spanja. Zjutraj se je morski tok obrnil in pluti v brzevetrju bi pomenilo pluti nazaj. Za manjšim otokom smo spustili sidro, saj sem po naporni plovbi potreboval spanec. Voda na tem področju ni prav globoka, zato se je mogoče sidrati skoraj povsod. V prelivu med otokoma Pulau Bangka in Sumatra je morski tok zelo močan, včasih tako da se sidrna veriga prav močno napenja. Ko se morski tok obrne, se tudi barka zasuka in takrat je potrebno dvigniti sidro in odpluti naprej.
Vsak dan dežuje, dan brez dežja v tem obdobju je redkost. Počakal sem, da se je morski tok obrnil, dvignil sidro in nadaljeval plovbo proti Maleziji. Malo pred nami je zopet vlačilec, ki vleče prazen ladijski zabojnik, za njim pa sta privezani dve manjši ribiški barki. Tako udobno je v tem brezvetrju pluti, če te vleče vlačilec, da sem znova poskusil srečo in kmalu se je ribiškima barkama pridružil tudi Orplid.Tako smo prepluli kar nekaj več kot 50 NM, potem pa je vlačilec zavil v pristanišče, mi pa smo nadaljevali pot proti otoku Singkep. V the desetih urah plovbe z vlačilcem sem se dokončno naspal, ušesa so se pa tudi spoč̣ila od ropotanja motorja.
Do Malezije je še nekaj dni plovbe v skrajno neugodnih razmerah: izmenjavata se sonce in dež, vlažnost je zelo visoka, od 11h do 16h je popolno brezveterje, od mene teče pot kot da bi bil na dežju. Tako bo verjetno ostalo vse do Tajske. Proti večeru sem nameraval vreči sidro pred čudovitim otočkom, ki bi si ga bilo vredno ogledati in se po desetih dneh plovbe vsaj malo sprehoditi. Toda tik pred otokom sem v vodi zagledal ogromnega krokodila, v trenutku spremenil plan in nadaljeval plovbo do otoka Pulau Karimun. Bral sem, da so slanovodni krokodili (Crocodylus porosus) največji plazilci na svetu. Ta je bil videti dolg vsaj 6 metrov, zagotovo je tehtal vsaj eno tono. V Maleziji živijo v mangrovah in so se evolucijsko prilagodili tudi življenju v slani vodi. Glede na dejstvo, da krokodili niso prezahtevni pri izbiri hrane, bi ta aligator zagotovo z velikim apetitom požrl moj stari gumenjak, kot poslastico pa še posadko.
Otok Karimun je izjemno pomembna strateška točka, saj leži na stiku Singapurske in Malaške ožine. Poznan je po odličnem granitu, ki je menda eden najbolj kakovostnih na svetu. Malaška ožina, ki povezuje Indijski in Tihi ocean, je del stare pomorske svilene poti in je najkrajša morska pot med tremi najbolj naseljenimi državami na svetu – Indijo, Kitajsko in Indonezijo. Po statističnih podatkih je to najbolj obremenjena ožina na svetu, saj gre letno skozi njo več kot 100.000 plovil. Iz Perzijskega zaliva potuje na azijske trge skozi to ožino kar četrtina vse svetovne nafte. Po omejitvah Malaške ožine je poimenovana tudi največja velikost plovila, ki lahko prepluje ožino – Malaccamax.
Vzhajajoče sonce je sidrišče obarvalo s toplimi barvami jutranje zarje. Slišim ribiče, ki se pripravljajo na ribolov, vstanem, pristavim vodo za kavo in čaj. Ko načrtujem čas in kraj prečkanja ožine, ugotavljam, da ladje v obe smeri plujejo ena za drugo, zato bo plovba velik izziv. Opazujem ožino, kjer se poleg ogromnih ladij na razpadajočih lesenih barkah gnetejo tudi indonezijski ribiči, ki bodisi pobirajo mreže ali pa jih postavljajo. Njihove jadrnice so dolge okrog 15 m in grajene z visokimi boki in dvignjeno krmo s kabino. Plujejo s pomočjo tredicionalnega velikega trikotnega malajskega jadra. Dvignem sidro in usmerim barko v to zmešnjavo. Sprva vijugam med ribiškimi barkami in mrežami, nato med dvema ogomnima ladjama uspešno prečkam pomorsko cesto v eno smer, zmanjšam hitrost v sredini in nato pospešim še čez drugo stran ceste. Po treh urah smo srečno na drugi strani, na varni razdalji od norega prometa. Do pristanišča Port Dickson je še 100 NM in tam bomo naredili krajši postanek – kot običajno za počitek in vzdrževalna dela na barki. Je pač tako, na 30 let stari barki se neprestano kaj pokvari.
Port Dickson je pomembno pristanišče in vojaško oporišče malezijske vojske. Mesto je lepo urejeno in čisto – popolno nasprotje indonezijskim pristaniščem. Morje je tu še vedno bolj kalno, pa vendarle je obala na gosto pozidana s hoteli. Nad mestom se dviga mogočna trdnjava, ki so jo kot utrdbo v 19. stoletju zgradili Britanci in je služila za obrambo pred piratskimi napadi. Zgodovinarji ugibajo o izvoru imena: ali je poimenovan po enem izmed britanskih častnikov iz tega obdobja ali pa po Johnu Fredericku Dicksonu, ki je bil britanski kolonialni upravitelj v Singapurju, sicer pisatelj in prevajalec, avtor prevodov dveh znamenitih palijskih rokopisov o kodeksu budističnih menihov.
Prijava na kapetaniji in imigracijskem uradu je v Maleziji brezplačna in kot kaže precej enostavna. Ob prihodu je potrebno izobesiti zastavo Q in potem obiskati različne pisarne v pristanišču po določenem vrstnem redu: zdravstveno, imigracijsko, kjer ti po novem vzamejo prstne odtise, Jabatan Laut ali oddelek pristaniške kapitanije in nazadnje še carino. Dobil sem kup papirjev z obrazložitvijo, da se je pred odhodom potrebno odjaviti in ponovno prijaviti v vsakem pristanišču, kar pa lahko opravim tudi po spletu, tako da izpolnim malezijsko digitalno kartico za prihod (MDAC). Opozorili pa so me, da se pojavljajo zavajajoča spletna mesta, ki se zdijo uradna in zahtevajo plačilo za MDAC. V resnici pa je izpolnjevanje obrazca na uradni spletni strani vlade brezplačno. Zagotovo se ne bom prijavljal po spletu.
Cena priveza v marini je 12€, v kar je vštet tudi fitnes in bazen v hotelu. Nazadnje sem bil v marini pred dvemi leti. Pravo razkošje se mi je zdelo, da lahko z barke stopim na kopno, nisem pa upošteval, da so tu pomoli precej dotrajani in uspelo mi je celo, da sem si zvil gleženj. Veter piha v nasprotno smer kot bi ga potreboval za plovbo proti Tajski, zato bo potrebno počakati nekaj dni. Še vedno vsak dan dežuje, saj je deževno obdobje in doldromi, bliski in strele so pač nekaj običajnega. Čakanje na ugoden veter sem namenil manjšim popravilom na barki. Maria se je odločila, da si bo ogledala Singapur, midva z Rustyjem pa sva v prostem času pohajkovala po obali. Rusty je moral biti strogo na povodcu, marsikje je bil precej nezaželjen, saj v muslimanskih državah psi niso preveč dobrodošli. V marini sem zopet srečal starejši par z angleške barke, s katerima smo se spoznali na Thursdays Island. Posodila sta mi wi-fi, da sem pregledal vremensko napoved in opravil nekaj telefonskih klicev. Na sosednjem pomolu je bil privezan manjši katamaran, ki pluje pod avstralsko zastavo. Na Baliju je bil privezan na sosednjem muringu poleg Orplida. Marina je bila polna jadralcev, ki so se pridružili reliju od Avstralije do Tajske. Imeli so vsakodnevne aktivnosti kot so razne športne igre, proti večeru pa seveda obvezne zabave. Sem in tja smo na kratko poklepetali, a se z nikomer nekako nisem uspel ujeti, tako da sem rajši ostal zunaj te jadralske družbe.
Lastnik marine je izredno prijazen. Ko sem nekega dne obiskal pisarno, sem na vratih opazil točno takšne pante, kot so se polomili na Orplidu. Prijazno mi je razlagal, v kateri trgovini jih lahko kupim, potem pa zamahnil z roko in rekel:
“Ne skrbi, pridi zveček ob 20h v pisarno, panti te bodo čakali!”
Še bolj kot njegova pomoč me je razveselila kakovost pantov, saj so bili iz inoxa, medtem ko so bili tisti v pisarni bronasti. Že nekaj časa sem se ukvarjal z vprašanjem, kje bi lahko dobil tako dobre pante, da bi zdržali nadaljnih 30 let. Včasih imam pač srečo.
Walter Teršek