Raje imam preveč kot premalo vetra. Pri rahlem vetru jadra udarjajo in smer plovbe je potrebno neprestano prilagajat. Veter se je vrnil in barka zdaj znova pluje kot se spodobi. Povprečje je 6 kn, plujem s polovico glavnega jadra na eno stran in genovo s tangunom na drugo stran. Glede na ugodno vremensko napoved sem se odločil, da se ne bom ustavljal, ampak bom kar nadaljeval plovbo proti Vzhodnemu Timurju.
Plovba po Torresovi ožini, ki povezuje Koralno morje z Arafurskim morjem je lahko precej nevarna. Ladijski promet je zelo gost, zato bo potrebna skrajna previdnost. Podatkom “vessel traffic” ni za zaupati, saj številne ladje, zlasti pa ribiške barke, nimajo sledljivosti. Prejšnjo noč sta mi pot prečkali dve ogromni ladji, ki ju ni bilo videti na ekranu, zato bom moral vso pot do Timurja dežurati. Zdaj se zbujam na vsako uro tudi brez budilke, kar je veliko manj stresno, kot če me prebuja alarm.
Globina morja v Torresovem kanalu je le od 7 do 15m, v primeru močnih plimskih tokov v ozkih kanalih med otoki in grebeni pa je globina lahko tudi znatno manjša, saj se po morskem dnu s tokom selijo velike peščene sipine. Ožina je posejana z otoki, menda jih je najmanj 274. Okrog otokov je polno ribiških čolnov, ki lovijo z mrežami.
Veter je pojenjal in pričelo je deževati. Orplid pluje počasi, neprestano sem na preži, saj je vidljivost slaba. Noč sem preživel v kokpitu in zjutraj z oljašanjem ugotovil, da je najnevarnejši del poti za menoj. Veter se je dopoldan okrepil, kot da bi ponoči prisluškoval mojim željam.
Popravilo vetrnega pilota mi je vzelo le malo časa. Tolikokrat sem ga že popravljal, da zdaj to ni več nikakršen problem. Bolj zamudno je bilo popravilo hladilnika, pa mi je tudi to uspelo. Skrbela pa so me prepeličja jajca, shranjena v nedelujočem hladilniku. Kupil sem jih pred nekaj dnevi v Avstraliji, bila naj bi torej sveža. Pa sem se vseeno odločil, da preverim njihovo užitnost. Na rahlo sem jih potresal ob ušesu, kot se to dela s kurjimi jajci. Če ni nič slišati, je jace sveže, če pa je slišati premikanje vsebine ali celo klokotanje, pomeni, da je jajce staro ali celo pokvarjeno. Toda prepeličja jajca so čisto majhna in slišati ni bilo nič. Spomnil sem se, da staro ali pokvarjeno jajce priplava na površje vode, ker ima v sebi že zračni mehurček. Tako sem vsa “sveža” prepeličja jajčka položil v skledo in dolil vodo. Moje nezaupanje je bilo žal potrjeno: vsa jajčka so splavala na površje. Jezno sem jih vrgel v morje, kjer pa so potonila.
Od otoka Thursday do otočja Tanimbar, imenovanega tudi Pu Pu Tanimbra je 680 NM. Preplul sem jih v desetih dneh. Sprva sem se nameraval ustaviti na otoku Taninbarkei, da se vsaj kakšen dan naspim. Otok naseljuje le okrog 1000 ljudi, ki še ohranjajo svoj tradicionalni način življenja. Ob tem otoku je zanimiv naravni pojav Meti Kei, ko se ocean v mesecu oktobru za tri tedne odmakne za kar 6 km, kar omogoča prehod do drugih otokov, ki so sicer ločeni z vodo. Ker pa je vremenska napoved obetala ugoden veter, sem smer naravnal na Vzhodni Timur in nadaljeval plovbo proti Diliju.
Kot vedno sem na cilj priplul ponoči in se zasidral na levi strani glavnega pomola. Prebral sem, da na tem otoku ni prav varno, zato sem nameraval ostati le dan ali dva, da se naspim in kupim nekaj sveže hrane. Preden sem se zjutraj odpravil urejat vstopne formalnosti na policiji in carini, sem ugotovil, da tukaj pravzaprav prav nič ni varno. Vsepovsod opozorila:”Bodite previdni, bodite zelo pozorni v Vzhodnem Timorju zaradi grožnje kriminala, lokalnih nemirov, uličnih spopadov tolp, političnih demonstracijah, spolnega nadlegovanja, napadov krokodilov, hudih neviht, potresov, cunamijev itd.” Tudi sidrišče, kjer sem zasidran, je nevarno. Dili je uradno vstopno in izstopno pristanišče in na njihovi spletni strani so navodila za vse postopke za pridobitev dovoljenj. Ob prihodu je potrebno izobesiti zastavico kode Q, zastavo plovila in zastavico Vzhodnega Timorja. Nato plovilo lahko nadaljuje plovbo do sidrišča, kjer pa je potrebno biti posebej pozoren na majhen greben v središču sidrišča. Na levi strani pristanišča sta dve rumeni karantenski boji, ki pa jih plovila ne smejo uporabljati, ker so se v slabem vremenu premaknila in zdaj ležijo na vrhu grebena. Po zasidranju se mora kapitan in posadka odpraviti na obalo in se javiti na Pomorski policiji, ki je odprta od 9h do 16h, običajno z dolgim odmorom za kosilo. Po prijavi na Policiji sledi zaslišanje pri carinskih in karantenskih uradnikih, ki se potem odločijo, ali bodo opravili pregled plovila.
Medtem ko čakam na njihovo odločitev, prebiram zgodovino otoka. Otok Timor je politično razdeljen na približno enako veliki polovici: vzhodni del otoka je samostojna država Vzhodni Timor, zahodni del otoka pa je del indonezijske province Vzhodna Nusa Tenggara. V času kolonizacije je bil del Nizozemske vzhodnje Indije.
Vzhodni Timor ali uradno Demokratična republika Vzhodni Timor se imenuje tudi Timur Leste. Gre za dvojno poimenovanje: malajsko “timor” pomeni vzhod, portugalsko “leste” pa pravtako. Torej bi bil pravilen prevod in ime države Vzhodni Timor, ene zadnjih držav, ki se je otresla kolonializma, “Vzhodni vzhod”. Po umiku Portugalcev je indonezijska vojska z Zahodnega Timorja prestopila mejo in s podporo ZDA prevzela oblast na Vzhodnem Timorju. ZDA so pod pretvezo “širjenja demokracije” in omejevanja kitajskega vpliva podpirale režim indonezijskega diktatorja Hadži Mohameda Suharta, ki je 24 let z nasiljem vladal na Vzhodnem Timorju in izvajal genocide nad njegovimi prebivalci. General je umrl, oblast se je zamenjala, sovraštvo med prebivalci vzhodnega in zahodnega dela otoka pa je ostalo. Tudi ko je Vzhodni Timor prešel pod nadzor Organizacije združenih narodov in zatem leta 2002 dosegel popolno neodvisnost, so se nemiri nadaljevali kot spopadi med sprtimi stranmi, množična plenjenja in požiganja. Med domačini tli tudi sovraštvo do Američanov, ki jih zaradi pošiljanja orožja Indoneziji krivijo za poboje na stotisoče prebivalcev Vzhodnega Timorja. Popolnoma razumljivo je, da je Vzhodni Timor nevaren za tujce. Beli človek ni tem ljudem prinesel nič dobrega: kolonialisti so jim vsilili suženjstvo in jih oropali naravnih bogastev, Američani so zanetili vojno med prebivalci vzhodnega in zahodnega dela otoka, danes pa ekspanzija turizma predstavlja novo obliko izkoriščanja. Za dolar mora biti na prodaj vse!
Pa vendarle so me na otoku lepo sprejeli. Na moje veliko presenečenje so se že popoldan policisti, cariniki, karantenski in zdravstveni uradniki v polni zasedbi pripeljali do Orplida. Toliko obiskovalcev naenkrat še nisem imel. Prijazno so me pozdravili in prosili za dovoljenje za vstop na barko. Po pregledu so posedeli in me z zanimanjem spraševali o moji domovini, poti in načrtih. Slovo je bilo ganljivo: z roko na srcu so se prijazno poslovili in mi zaželeli srečno pot.
Od Dilija do Balija je približno 700 NM, glede na smer vetra in močne tokove med otoki sem se odločil, da bom na Bali priplul po severni strani. Za postanek na poti sem si izbral otok Pu Rinca, ki je sicer del nacionalnega parka Komodo. Na južni strani otoka je nekaj ozkih zalivov. Odločil sem se za zaliv, v katerem je manjša vasica. Ko sem se približal obali, mi je postalo sicer žal, saj je bila vsa obala odlagališče vseh možnih odpadkov, ki jih je odložilo morje. Z Rustyjem sva se prebila čez smetišče in se namenila proti vasi. V nekaj minutah so naju obstopili vsi vaški otroci.
“Money, cigarets, money, cigarets captain!” so vzklikali in se razposajeno podili za nama. Sem turisti ne prihajajo, ker na otoku živijo komodoški varani, veliki kuščarji, ki merijo tudi do 3 metre. Občasno napadajo in ubijajo ljudi, zato je tudi za domačine življenje precej nevarno. Verjetno zato tudi le redko pripluje sem kakšna jadrnica. Na otoku vlada revščina, tudi šole nimajo. Otrokom sem naredil največje veselje, ko sem jim pokazal posnetek našega skupnega sprehoda skozi vas.
Tok med otoki čez dan spreminja smer in temu primerno je potrebno načrtovati čas in smer plovbe. Do otoka Pulao Banta sem tako priplul z vetrom 15 kn in tokom 4 kn. Na vzhodni strani otoka je čudovita belo-rožnata peščena plaža in zaliv z izjemno lepimi koralami. Menda otok ni poseljen. V zalivu je bila zasidrana velika lesena jadrnica, ki prevaža turiste. Na plaži so bili postavljeni senčniki in ležalke, turisti pa so šli verjetno na ogled otoka. Sidro sem vrgel nedaleč od turistične jadrnice, od koder je prav pregrešno dišalo po okusni hrani. Z Rustyjem sva odplavala na obalo. Medtem se je iznenada veter zagnal s tako močjo, da je na plaži prevračalo senčnike in ležalke. Ker ni bilo nikjer nikogar, sem ležalke zložil eno na drugo, senčnike pa zaprl in jih obložil z ležalkami. Nekdo z jadrnice je z gumenjakom prihitel do obale, se mi zahvalil in me povabil na kosilo. Hrana je bila resnično božanska. Podarili so mi tudi kilogram domače kave, česar sem bil nadvse vesel, saj mi jo je že pred dnevi zmanjkalo.
Zjutraj sem nadaljeval pot proti otoku Pulao Satonda. Iz zaliva sem plul na motor, katerega zvok mi ni bil prav nič všeč. Da bi le zdržal do Balija, tam ga bom razdrl in popravil. Tudi nosilce bo potrebno zamenjati, saj jih je rja pošteno razjedla. Kaže, da bom imel vso pot dober veter in mi ne bo potrebno uporabljati motorja. Tudi na Pulao Satonda se ne bom ustavljal, čeprav sem si ga nameraval ogledati. Otok Satonda ima v okoliških vodah ogromen naravni koralni greben. Iz vode se iz globine 1000 m dviga vulkan s strmim pobočjem, kaldero 2 x 2 km v višino 300 m nad morjem. Sredi otoka sta dva kraterja, ki ju prekriva veliko sodovo jezero.
Ugibam kdaj vpluti v kanal med Balijem in otokom Lombok. Ožina Lombok je črta ločnica med azijskim in avstralskim epikontinentalnim pasom. Rastline in živali na zahodni strani ožine (Bali) izvirajo iz Azije, medtem ko so tiste na vzhodni strani (Lombok) bolj povezane z avstralskimi vrstami. Ta biogeografska delitev je znana kot “Wallaceova linija”, imenovana po britanskem naravoslovcu Alfredu Russlu Wallaceju. Leta 1896 je izšla njegova knjiga “Malajski arhipelag”, v kateri je opisal vse otoke Malezije in takratne Nizozemske Vzhodne Indije. Knjiga je bila menda ena najbolj priljubljenih znanstvenih knjig 19. stoletja.
Ožina Lombok je glavna arterija za indonezijski pretok, tokovi v obe smeri so zelo močni, najbolj v ožini Badung. Običajna moč toka je od 3-5 kn, najvišja stopnja pa celo 8 kn teden dni po polni luni in mlaju v času monsunov. Če vplujem v kanal zvečer, me bo sredi kanala verjetno poganjal tok 5 kn. Na morski gladini je celo vidna črta ločnica med tokom in mirnejšo vodo bližje obali.
Medtem ko se je na nebu pokazala luna, sem priplul mimo arhipelaga Gili Indah, kar v prevodu iz indonezijščine pomeni “majhni lepi otoki”: Gili Trawangan, Gili Meno in Gili Air. Otočje je že dolgo znano kot raj za drogeraše. Tako imenovani “drogilarski turizem” cveti predvsem na Gili Airu in Gili Menu, kjer različne psihedelike prodajajo na vsakem vogalu, saj na teh dveh otokih ni policije. Verjetno je to državna marketinška poteza za privabljanje turistov, saj je sicer indonezijska zakonodaja o drogah izjemno stroga: posedovanje in uživanje drog je prepovedano, kazen je lahko celo smrtna.
S šibkim vetrom in močnim tokom sem dosegel hitrost 8 kn, vendar se nisem mogel veseliti prav dolgo. Z obeh otokov se je zvečer na morje vsulo na stotine malih jadrnic, grajenih na tradicionalen indonezijski način iz enega debla in z dvemi ravnovesnimi drogovi na vsako stran. Zvečer se podajo na ribolov z mrežami, tok jih nese proti jugu, zjutraj, ko se tok obrne, pa jih nese nazaj proti severu. Zavedel sem se, da bo nočna plovba med množico jadrnic in ribiških mrež izziv. Ko pa sem ugotovil, da plujejo brez luči in spotoma razpenjajo mreže vsepovsod po kanalu, je postala plovba prava “ruska ruleta”. Spustil sem jadra, se prepustil toku in vijugal med ribiči proti Saranganu na Baliju.
