Vavaʻu je otoška skupina v Tongi, sestavljena iz enega velikega otoka in 40 manjših. Pozno zvečer sem vrgel sidro pred vasico Neiafu. Samo eno željo sem imel: spati. Vesel sem bil, da sem končno zapustil Francosko Polinezijo, kjer je bilo življenje precej drago. Odločil sem se, da nekaj dni počakamo privezani na muringu pred vasico. V bližnji trgovini sem nakupil hrano: za dve polni vreči dobrot sem plačal 20 €. Na Francoski Polineziji bi za to dal vsaj trikrat več.
Tonganski arhipelag sestavlja 176 otokov, od katerih jih 36 naseljuje približno 106.000 prebivalcev. Glavno mesto Nuku’alofa se nahaja na glavnem otoku Tongatapu. Tonga je edina ustavna monarhija v Tihem oceanu. V zgodovinskih virih je navedeno, da je bila pod britanskim protektoratom, leta 1970 pa je postala popolnoma neodvisna, čeprav ni bila nikoli uradno kolonizirana.
Januarja 2022 je bil na Tongi izbruh vulkana Hunga Tonga–Hunga Ha’apai, ki velja za največji vulkanski izbruh na svetu po izbruhu vulkana Pinatubo na Filipinih leta 1991. Eksplozivni izbruh je povzročil cunami, ki je dosegel obale Japonske, Aljaske ter pacifiško obalo Severne in Južne Amerike.
Ker nihče na obali ni pokazal nobenega zanimanja za nas, check-ina nisem naredil. Rusty je prosto tekal po vasi in se spoprijateljil z lokalnimi psi, vsak dan si je našel tudi svojo dnevno nevesto. Z Mario sva obiskala manjše trgovine, ki so bile večinoma kitajske. Po nekaj deževnih dneh se je pričel obetati veter in odplula sva na sidrišče bolj oddaljeno od vasice. Za muring sem domačinu plačal 8 € na dan. Bili smo edini v zalivu in vse oči domačinov so bile z obale oprte v nas, zato smo že naslednji dan zapustili muring in se zasidrali ob čudovitem, nenaseljenem otoku Hunga Hunga. Tam smo preživeli dva dni in uživali v čudoviti naravi in miru. Končno sem se tudi naspal.
1. dan plovbe
Pred nami je pet dni plovbe do Fidžija. Pred odhodom vedno vstajam pred sončnim vzhodom. Energija, imenovana “sončni veter”, človeka navda z močjo bojevnikov. Popijem kavico, dvignem sidro in nastavim v vodo dve rapali. Skušal bom ujeti kakšno ribo za kosilo. Dopoldne ujamem v jadra nekaj vetra, ki pa po 13.uri pojenja. Na novo nastaviva jadra: genovo dol, podaljšek za genaker, se pravi sidro dol, odklop veternega pilota, priklop hidravličnega, dvig genakerja, odprtje genakerja in spust glavnega jadra. Cel projekt. Sedaj plujemo bolj udobno in brez udarjanje jadr in buma. Čez dan se je veter polegel in potreben je bil motor. Ropotal je dve uri, medtem pa sem si privoščil počitek. Pred sončnim zahodom me prebudi Maria in mi pove dobro novice: “Veter se je vrnil!”
Zopet odpreva genaker in ugasnem motor. Noč je minila v blagodejni tišini in mirni plovbi. Jasno nebo, nešteto zvezd na nebu, ki ga krasi mlada luna. V brazdi, ki jo v morje orje Orplid, pa bleščavica morskega planktona. Iz kabine zaslišim prečudovito glasbo: Maria igra na njen vukulele. Tako se mi sredi ničesar zazdi, da je to srečno življenje treh morskih potepuhov.
2. dan plovbe
Spal sem v salonu, medtem ko je Maria spala v sprednji kabini barke. Čez noč sem se prebujal vsako uro, pomolil glavo iz kabine, si ogledal okolico in se vrnil na ležišče. Ob šestih zjutraj sem si pripravil kavo in iz “kleti” izvlekel tri plastenke vode, v katere sem dodal sibirsko čago. Ta zvarek pijem vsak dan in se počutim odlično. Čaga mi daje moč, poleg tega pa je zakladnica mikoelementov, ki jih telo potrebuje. Po nekaj letih potepanja po morju in pomanjkanja mineralov v vodi je to odlična rešitev. Vsa zahvala gre moji mami, ki mojo ladijsko lekarno oskrbi z vsemi potrebnimi fitoterapevtskimi zakladi.
Čez noč se na vabo ni nič prijelo, zato zamenjam vabo in v treh minutah zagrize v ligenj ogromna riba mahi-mahi. Podivjano poskakuje po površju. Riba je res velika. Naredim napako, ker ne spustim najprej genakerja, ampak skušam izvleči mrcino. Po pravici povedano sem se ustrašil, kajti tako močno je napela elastiko, da sem bil prepričan, da bo vse skupaj iztrgala. Snela se je in osvobodila. Upam, da je nisem preveč poškodoval in da se ji bo rana hitro zacelila. Tako ali tako je bila prevelika, Orplid pa je še vedno brez hladilnika.
Ves dan smo pluli na genaker in plovba je bila zelo udobna, bilo je kot da potujemo čez ocean na oblaku. Po sončnem zahodu so se valovi povečali, veter pa je ostal pretežno isti. Toda zgodilo se je prav tisto, kar sem pričakoval: genaker je zaprlo in sunek vetra ga je tako napel, da je odtrgal cel zadnji del genakerja, podaljšek za genaker pa je popolnoma skrivilo. Tako sva ponoči snela genaker, podprla genovo s tangunom in prižgala motor, ki je potem brenčal pol noči, dokler ni znova pričelo močneje pihati.
3.dan plovbe
Pred sončnim vzhodom smo bili na vhodu med južnimi Lau otoki, kjer smo smer lepo držali z vetrom in kasneje popravili kurs ter obrnili za 90 stopinj proti severu. Tako bomo lahko vso noč pluli z vetrom v polkrmo in se brez skrbi izognili kopici koralnih grebenov, ki zahrbtno prežijo na zaspane mornarje. Tokrat sem vso noč dežural in usmerjal avtopilota. Občutek imam, da vetrnega pilota nisem ravno dobro nastavil, zato se nanj ne morem zanesti. Včasih zavija iz smeri kar precej stopinj, kar pri jadranju v polkrmo z glavnim jadrom in genovo ni prav nič dobrodošlo, saj jadra včasih močno udarjajo. Seveda so za to krivi tudi valovi in sunki vetra, pa vendarle. Za kosilo je bila barakuda, ki je med plovbo zagrizla v rapalo.
4.dan plovbe
Sončni vzhod je bil čudovit. Kot sem izračunal, se je sonce dvignilo iz morja ravno takrat, ko smo pripluli v kanal med otokom in rifom. Otok je presenetljivo visok. Pričakoval sem peščen otok s palmami. Otočje pa je bujno poraščeno s tropskimi cvetlicami, ki imajo tako močan vonj, da diši vse naokrog otoka. Opojen vonj mamljivo vabi, da postanem ob otoku in vržem sidro v plitvo morje znotraj koralnega obroča. Vendar se premagam, kajti navtične karte za to področje so precej stare in nedorisane. Čez dan se veter okrepi, zato nastavim veternega pilota in skrajšam glavno jadro, pri tem pa ugotovim, da se je tudi to strgalo.
“Prekleto! Včeraj genaker, danes glavno, kaj hudiča me čaka jutri?” se jezim.
Popijem jutranjo kavo in se lotim dela: pripravim šivanko, rokavico, šivalno nit ter lepilni trak. Spustim jadro in zavzeto šivam. Kakšno uro kasneje jadro zopet poganja barko po valovih in tako končno spravim povprečje na 6,4 vozlov, kar se mi zdi kar zadovoljivo. Po sončnem zahodu barko obrnem proti severu, saj je pred nami otok Vatulele in čez njega ne bo šlo. Barki sem namreč pozabil namestiti podvodna kolesa, ki bi me lahko prepeljala čez otok. Opazim, da veterni pilot v eno smer ne vodi barke kot bi moral. Morda se mi le zdi, a tega ne morem z gotovostjo presoditi, ker sem preutrujen, zato ga dvignem in uporabim hidravličnega. Ta sicer prazni baterije kot nor, toda kaj hočem – do Fidžija je le še 130 NM in to bomo nekako preživeli. Baterije napolnim z motorjem, a mi po dveh urah vse skupaj prekipi in ga ugasnem ter se uležem na zofo. Danes je bil uspešen dan: popravil sem žico od menjalnika, ročno bilg črpalko in še nekaj malenkosti, s katerimi sem že dolgo odlašal. Niti jesti ni bilo časa, pojedel sem le malo čokolado, nekaj krekerjev in popil liter mleka.
Vaba v morju je prazna, posadka pa bi jedla tuno. Preden spustim vabo v morje vedno vprašam Mario in Rustyja:
”Katero ribo bi rada imela danes za kosilo?”
Ne gre za a la carte postrežbo, ampak za dejstvo, da različne ribe prijemajo na določene vabe. Na žalost ribje večerje ni bilo, ker ni nič prijelo. Pa nič zato, bo pa jutri. Pred sončnim zahodom zamenjam vabo, v vodo spustim črn ligenj s svinčeno glavo in nastavim plastenko z vijaki, ki bo močno zaropotala, ko bo riba prijela.
5.dan plovbe
Plujemo med otokoma Mana in Malolo proti Fidžiju po rahlo valovitem morju in odštevamo navtične milje do cilja. Čez nekaj milj bo barko potrebno obrniti in ponovno nastaviti jadra za smer bolj severno, saj je sidrišče na SV strani otoka. Paziti bom moral na manjši rif, v navioniksu poimenovan Cak Au Lek Aleka in znan po številnih nesrečah, saj je čisto blizu otoka in mornarji tu pogosto nasedejo, bodisi zaradi utrujenosti in izčrpanosti od naporne plovbe ali nepazljivosti, zato je tu potrebna posebna pozornost, če barka ni opremljena z najnovejšimi aparaturami.
Veter se je čez dan okrepil, piha skoraj 30 kt in za krmo se bahajo valovi z “belimi hudiči”, kot mornarji imenujejo zapirajoče se valove, a Orplid se ne zmeni za njih. Po valovih drsi s povprečno hitrostjo 7 kt, največja hitrost, ki jo je dosegla, pa je bila kar 12 kt. Nič kaj resnega in neprimerljivo s plovbo proti Cabo Verde, ko smo dosegali hitrost malo čez 17 kt. Strateško vijuganje med otoki nas je pripeljalo brez motorja do vhoda v zaliv pred marino Vuda, kjer naj bi naredili chek-in. Z marino smo se prek e-maila dogovorili, da se lahko privežemo na carinski pomol, neglede na to, kdaj bomo prispeli. Na pomolu pa so nas pričakali trije uslužbenci marine in nas nekoliko arogantno odslovili, češ da nimamo nobenega dogovora in naj se naslednji dan zjutraj ob 8. uri javimo po Vhf postaji na kanalu 11, zdaj pa naj se sidramo na sidrišču v zalivu. To sem tudi naredil in zjutraj dobil dovoljenje za vplutje nazaj v marino. Na pomolu so nas tokrat pričakali vsi uslužbenci marine, ki so igrali na bobne in kitaro, peli in nam na ograjo barke v znak dobrodošlice navezali rožni venec. Priznam, da sem bil nadvse presenečen ob tako prisrčnem sprejemu in spustil tudi nekaj solz ganjenosti, ko so v refrenu ponavljali: “Welcome home!”
Oh ja, kako daleč je moj dom, koliko je še do tja, kaj vse me še čaka na poti in kako zelo že pogrešam družino, prijatelje in svoj dom.
Check-in na Fidžiju je pa posebna zgodba. Najprej so na barko prišli cariniki in pregledali barko ter dokumente. Nato je prišla gospa iz urada Biosecurity in pregledala vso hrano na barki. Izročiti sem ji moral eno in edino jajce, ki sva ga še imela. Tudi med, ki ga je Maria kupila na Marquezih kot darilo za njeno družino, naj ne bi smel biti na barki, zato sva ga pred gospo inšpektorico kar pojedla. Dobila sva dovoljenje, da lahko stopiva na kopno, nikakor pa z barke ne sme pes, ker je kazen zelo visoka.
”Na tem otoku ne bom ostal prav dolgo!” sem sklenil. Maria odhaja domov, midva z Rustyjem pa bova s prvim ugodnim vetrom zapustila Fidži. Zdaj bom znova plul sam. Jenny Decker mi je sicer rekla, da bi ji bilo v veliko veselje, če plujeva proti Salamonovim otokom skupaj, vsak na svoji barki, češ da se bo počutila veliko bolj varna. Jenny namreč pluje sama z jadrnico Tiama in njen cilj je v treh letih obpluti svet. Lani junija je izplula s Havajev in svoje potovanje imenovala ”Just a Lap”. Jenny je 40-letna medicinska sestra, ki ima redko neozdravljivo dedno nevrološko bolezen Charcot-Marie-Tooth (CMT). Kljub težavam, povezanimi s CMT – ravnotežjem, motoriko in agilnostjo – Jenny poskuša nekaj, kar bi si upalo le malo ljudi z odličnim zdravjem. Njene roke in noge namreč zaradi nevrološke okvare težko sledijo ukazom možganov, kar je na jadrnici lahko velik problem. Jadrnica Tiama je sicer prirejena njenim sposobnostim, Jenny pa se vendarle vedno pripne s pasom, da ne bi padla čez krov. S svojim podvigom želi Jenny spodbuditi bolne ljudi, da sledijo svojim ciljem, zaupajo v svoje sposobnosti in z neomajno voljo izpolnijo svoje življenjske želje.
Po dolgem čakanju na primeren veter sva z Jenny končno zapustila Fidži – vsak na svoji barki, pripravljena na 500 NM solojadranja od Fidžija do Port Vile na otočju Vanuatu.
Walter Teršek