Medtem ko je bilo potrebno čakati na ugoden veter, mi je turistični vrvež v Phuketu že pošteno presedal, zato sem dvignil sidro in odplul na drugo stran polotoka v miren zaliv Laem Khao Khat. Že med kratko plovbo se mi je zdel zvok motorja nekam čuden, zato sem se odločil, da bom naslednje jutro snel pokrov motorja in preveril zgornji dve odmični gredi. Izkazalo se je, da se ena gred iz neznanega razloga ne podmazuje dobro, kar bi bil lahko vzrok za nenavaden zvok motorja. Odmontiral sem odmično gred, si jo pozorno ogledal in kot sem predvideval, je bila precej dotrajana oziroma obrabljena. Iz ladijske “kleti” sem izbrskal rezervno odmično gred, jo razstavil, dobro očistil in rahlo spoliral, ter jo namestil nazaj v motor, ponovno nastavil vse ventile in zagnal motor. Rezultat je bil odličen: motor je deloval brezhibno in olje je zdaj znova dobro podmazovalo odmično gred. Preveril sem še hidravlična cilindra pri krmilu, ki sta bila pred kratkim obnovljena. Zamenjana so bila tudi vsa tesnila, saj so puščala olje, ki ga je bilo zato potrebno dnevno dolivati v zgornjo posodo pri krmilu.
Proti večeru je zapihal veter, a sem bil preveč utrujen, da bi izplul. Odhod sem prestavil na naslednji dan in si za zadnji postanek na Tajskem izbral sidrišče ob otoku Ko Man Nok. Otok je na karti označen kot privaten otok, ki turistom ponuja: “disconnect to reconnect” – počitnice brez sobne strežbe, brez televizije, hladilnika, interneta in z elektriko samo od 9h do13h. Verjetno tovrstna ponudba ni prav poceni. Mi jo imamo na barki ves čas plovbe zastonj.
Ob sončnem vzhodu sem dvignili sidro, čeprav vetra ni bilo več. Počasi smo motorirati proti neskončni ravnini Indijskega oceana. Popoldan je postalo peklensko vroče, vetra še vedno ni bilo od nikoder, pa čeprav je vremenska napoved obljubljala vsaj rahko sapico, s katero bi lahko pluli na genaker. Po sončnem zahodu pa se je veter vendarle pojavil, zato sva z Mario dvignila genaker in izključila motor. Iz neznanega razloga se je menjalnik zataknil.
“Potrebno bo ugotoviti vzrok,” sem naznanil posadki. To je pomenilo snemanje genakerja, zagon motorja in testiranje menjalnika.
“Ne deluje!” sem z razočaranjem ugotavljal, dodal še nekaj kletvic, ampak menjalnik je trmasto vztrajal z bojkotom.
Jezilo me je, ker nisem našel vzroka, le ugibal sem lahko med dvema slabima možnostima:”Ali je fuč menjalnik ali pa samo sklopka?”
Potrebno je bilo sprejeti odločitev: obrniti barko in pluti nazaj na Tajsko na veter, se nekje zasidrati ter odpraviti težave. Genaker sva prestavila na drugo stran barke in nastavila smer nazaj proti Phuketu. V vseh letih plovbe, je bilo to prvič, da sem obrnil nazaj. Med plovbo mi menjalnik ni in ni dal miru. Počakal sem, da se ohladi, saj se s pregretim in sopihajočim norcem ni mogoče nič dogovoriti. Nato sem preveril olje in snel žico, ki vodi do prestavne ročice. Žica pravzaprav ne opravlja nobene funkcije, saj konzola zunaj barke že dolgo ne deluje, zato je potrebno prestave motorja spreminjati v notranjosti barke.
Na moje prošnje, naj vendarle deluje, se menjalnik ni zmenil. Tudi prerekanje ni imelo učinka. Ko sem ga pošteno nazmerjal, pa se je vendarle premislil. Genaker je šel znova na svoje prejšnje mesto in smer sem naravnal naprej proti otoku Great Nicobar.
“Hvala ti”, sem se mu zahvalil. Res sem bil vesel, kajti če bi se vrnili na Tajsko, bi bilo potrebno obnoviti vizo in ponovno plačati celo vrsto pristojbin.
Z rahlim vetrom smo v 24-ih urah prepluli solidnih 100 NM, čeprav smo med potjo tudi malo obračali. Pihal je le rahel veter, zato smo pluli počasi. Morski tok se je občasno izmenjaval, kar je povzročalo nered valov na morski površini in posledično občasno udarjanje jader. Znova sta bili na preizkušnji moja potrpežljivost in vztrajnost.
Jutro nas je obdarilo z dobrim vetrom, s katerim smo ob sončnem zahodu pripluli do otoka Great Nicobar. Pred rtom Indira Point sem zavil v miren zaliv Galathea Bay.
Z ribiške ladje pred zalivom so mi po VHF postaji sporočili, da ustavljanje ni dovoljeno in da moram za dovoljenje za sidranje povprašati kapetanijo preko VHF postaje, kar sem tudi storil, a ker se ni nihče javil, sem nadaljeval plovbo v notranjost zaliva.
“Kar bo, pa bo! Če nas bodo pregnali, bomo pač odpluli naprej”, sem se odločil in spustil sidro blizu obale.
Zjutraj nas je pričakal čudovit pogled na ta rajski otok. Če ni turistov in če se tudi jadrnice ne smejo ustavljati, je narava prava podoba raja. Sloni so zjutraj prihajali na obalo, da se osvežijo z morsko vodo. Jutranji sončni žarki so zlatili debla dreves na robu pečin. Morski valovi so se zaganjali na koralne grebene na rtu Indira Point, od koder so se čez miren zaliv dvigale prosojne meglice.
Nikobarski otoki so arhipelaška veriga otokov v vzhodnem Indijskem oceanu. Ležijo 93 NM severozahodno od otoka Sumatra in 810 NM jugovzhodno od Indije, od katere jih ločuje Bengalski zaliv. Od Tajske na vzhodu jih ločuje Andamansko morje. Za jadralce naj bi bil vstop zelo zakompliciran in kakor sem izvedel od starejšega domačina na Tajskem, naj bi bilo potrebno čakati 14 dni v izolaciji na dovoljenje za vstop na otok. Nisem ravno prepričan, da je res tako, saj so komplicirane vstopne postopke prevzeli agenti, ki za dobro plačilo hitro opravijo vse formalnosti. Zato je okrog teh otokov zelo malo jadrnic. Mi je pa Nemec Andreas, ki sem ga srečal v Phuketu, povedal, da je pred leti nek nemški jadralec avanturist s kanujam odplul z Južnega Sentinela, kjer je imel zasidrano barko, na Severni Sentinel in se nikoli ni vrnil, saj naj bi ga domorodci ubili še preden je dobro stopil na tla njihovega otoka. Indijska zakonodaja zaradi varnosti prepoveduje približevanje otoku. Gre za zaščitni ukrep zaradi nevarnosti okužbe plemena, saj njihov imunski sistem po mnenju strokovnjakov ni prilagojen na bolezni, kot so gripa ali ošpice, in bi lahko pokončal celotno populacijo, prav tako pa Sentinelci veljajo za zelo nasilno pleme. Sentinelci bivajo v popolni osamitvi od zunanjega sveta. Indijske oblasti ocenjujejo, da na otoku živi med 35 in 39 ljudi, indijski antropologi pa navajajo številko med 40 in 100. Znanstveniki ocenjujejo, da so 60 km2 velik otok Severni Sentinel v Andamanskem otočju naselili pred 60.000 leti in da se od takrat tam ni prav nič spremenilo.
Nikobarsko otočje je bilo nekoč danska kolonija. Otok Great Nicobar se je imenoval Nova Danska. Zaradi pogostih izbruhov malarije so bili otoki precej neobljudeni. Leta 1868 so bile pravice do Nikobarskih otokov in preostalimi danskimi posestmi v Indiji prodane Britaniji, nameravali pa so jih kupiti tudi Italijani.
Nikobarski otoki naj bi bili naseljeni že tisoče let. Na otokih se govori šest avtohtonih nikobarskih jezikov, ki so del avstroazijske jezikovne družine.
Med drugo svetovjo vojno so bili okupirani pod Japonsko za nekaj let. Leta 2004 je otoke prizadel potres, zatem pa še močan cunami. Otočje se je po tej katastrofi precej spremenilo: otoki so se prestavili za 30 m, en otok se je razpolovil, drugega pa je razcepilo na tri dele. Popotresni cunami je s svojimi 15 m visokimi valovi podrl vse, kar je bilo na njegovi poti. Na otočju Nicobar je bilo čez 6000 žrtev.
Kar 95 % otoka Great Nicobar pokrivajo deževni gozdovi in mangrove. Otok ima številne lagune, koralne grebene in bele peščene plaže. Naseljujejo ga številne endemične vrste in ostaja eno zadnjih praktično nedotaknjenih ozemelj Indije. Nahaja se 1800 km južno od celinske Indije, blizu obal Malezije in Indonezije, in je največji in najjužnejši otok v indijskem arhipelagu Andamani in Nikobarji. Na otoku Great Nicobar, ki je velik kot polovica Slovenije, živi le okrog 8000 prebivalcev, vključno z dvema izoliranima avtohtonima skupinama: Nikobarci in Šompeni. Šompeni so bili edini prebivalci otoka do leta 1969, ko je indijska vlada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tja namestila vojaško osebje. Šompeni, gozdna skupnost nomadskih lovcev in nabiralcev, veljajo za še posebej ranljivo plemensko skupino. Tako kot Sentinelci na otoku Severni Sentinel v Andamanskem morju, so tudi Šompeni t.i. “brezkontaktno” ljudstvo, ki nima nobenega stika z zunanjim svetom.
Na obali sem opazil le manjšo kolibo. Na desni strani zaliva se v morje zliva največja reka tega otoka Galathea, po kateri se imenuje tudi zaliv: Galathea Bay. Nad rečno delto in plažo se dviga veličastna skala, imenovana Samova skala. Kako lep je svet, dokler vanj ne poseže človek s svojimi večvrednostnimi kompleksi! Otok Great Nicobar je UNESCO leta 2013 razglasil za biosferni rezervat in je tujcem dostopen le s predhodnim dovoljenjem. Vendar pa bo ta rajski otok verjetno zelo kmalu postal globalno ladijsko središče. Leta 2022 je namreč indijska vlada Narendre Modija odobrila obsežen načrt za izgradnjo mednarodnega pristanišča za pretovarjanje kontejnerjev (ICTP) v zalivu Galathea Bay, ki ima globino vode več kot 20 m, kar omogoča pretovor blaga z vseh bližnjih pristanišč, s čimer bi Indija postala pomembno središče za mednarodne trgovske morske poti med Azijo, Afriko, Evropo in Ameriko. To pa seveda pomeni za ta otok: paradise lost!
Medtem ko je Maria pripravljala kosilo, sem jaz opravil nekaj vzdrževalnih del na barki. Po kosilu sva si privoščila počitek. Vremenska napoved je obetala dober veter in zgodaj zjutraj je Orplid izplul iz tega raja. Ob sončnem vzhodu smo že pluli mimo rta Indira Point (6°45’10″N in 93°49’36″E), ki je najjužnejša točka Velikega Nikobarskega otoka in same Indije. Rt so poimenovali po predsednici indijske vlade Indiri Ghandi, ki je bila ubita v atentatu leta 1984. Na rtu stoji znamenit svetilnik, ki ima status zgodovinskega spomenika. V močnem cunamiju, ki je prizadel otok 26. decembra 2004, se je Indira Point ugreznil za 4,25 m, svetilnik je bil pri tem močno poškodovan, vendar so ga obnovili. Za svetilnikom je sedaj mlakuža, v katero pride voda samo ob visoki plimi.
Od otoka Great Nicobar do pristanišča Galle na Sri Lanki je dobrih 700 NM. Vse dni se je veter rahlo krepil, pa nato nenadoma občasno pojenjal, zato je bilo potrebno neprestano izmenjavanje jader: glavno in genova ali glavno in genaker.
Poskusno sem zagnal motor in zopet me je zmotil neprijeten zvok motorja. Snel sem pokrov ventilov in takoj opazil, da se pa tokrat prva odmična gred ne podmazuje kot bi se morala. Iz shrambe sem izbrskal še drugo rezervno gred, jo dobro očistil in podmazal ter pripravil za montažo, ko bo potrebno.
Zadnji dan plovbe pa se je pod Sri Lanko veter okrepil, morje je zaradi vetra in različne smeri tokov postalo razburkano. Glavno jadro je bilo zato potrebno skrajšati na drugo okrajšavo, genovo pa včasih zaviti celo do polovice.
Veter je pihal dovolj močno vso noč in barka je v zadnjih 24-ih urah preplula 153 NM. Do pristanišča je bilo le še nekaj milj in vetra še ravno toliko, da smo pripluli do pristanišča, spustili in pospravili jadra ter zagnali motor. Ker je potekala celotna pot od Tajkse do Sri Lanke brez večjih težav, pa se je prav pred pristaniščem menjalnik odločil, da nam ob koncu plovbe znova zagode. Tokrat ni hotel vrteti osovine v prestavi naprej, kar pomeni, da je sklopka v menjalniku preveč obrabljena. Prestava nazaj pa je delovala, zato smo vpluli v pristanišče vzvratno, kar pa je zaradi dolge kobilice in dodatnega krmila, ki je del veternega pilota na krmi, za Orplid zelo težka naloga. Po dveh urah vožnje in vrtenja v krogu smo se le uspeli privezati ob betonski pomol, kjer nas je pričakal agent z vsemi potrebnimi formularji za check in. V dobre pol ure so bile vse formalnosti zaključene in agent nam je s širokim nasmehom izrekel dobrodošlico: “Wellcome on Sri Lanka!”
Walter Teršek