Maria se je vrnila iz Singapura in naslednji dan smo odpluli. Zvečer smo bili že pred pristaniščem Klang. Kupule mošej so zlato žarele v zahajajočem soncu. Menda je največja znamenitost tega mesta palača sultana Selengorja – Istana Alam Shah. Še večja znamenitost pa so številne kriminalne tolpe: med kitajsko skupnostjo t.i. triade, to so tradicionalne organizirane kriminalne skupine, ki izvirajo iz Hong Konga, Macaua in Tajvana, Indijci pa so organizirani v kriminalne družbe z imenom Gang, oštevilčene do Gnag 34.
“Izkušnja s kriminalno tolpo na Baliju je bila več kot dovolj. Postanka v Klangu ne bo!” napovem posadki in naravnam barko proti pristanišču Georg Town.
Veter je dovolj dober, da bi lahko čez noč pripluli kar daleč. Toda že pol ure kasneje se veter obrne. Pihati prične točno v premec in valovi otežujejo plovbo, zato barko obrnem in usmerim proti sidrišču v prvem zalivu. Čez dobro uro se iz zahoda pripelje nevihta, močan veter pa piha točno v zaliv. S seboj prinaša visoke valove, morski tok pa je tako močan, da se barka niti noče obrniti proti vetru, zato se valovi v slapovih prelivajo po palubi. Veter še narašča in stanje je iz minute v minuto slabše. Veriga se napenja, popušča, se znova napne in z vso močjo tolče. Obstaja velika nevarnost, da se kaj polomi ali pa da nas odnese v mangrove, kjer je polno kač in krokodilov. Veter z vso močjo tuli med priponami, dež ne pada več z neba, ampak s hitrostjo vetra biča naravnost v obraz, morje se peni, kot da bi vrelo. Maria je na krmilu in komandah za vinč, jaz pa na premcu kontroliram verigo na vinču in dajem znake, kdaj naj se veriga navija in kdaj se čaka. Vinč je na srečo dobro vlekel in kmalu je bilo sidro zunaj. Iz zaliva se je bilo mogoče izvleči le z jadrom. Deževalo je še močneje. Pravi sodni dan. Ob rtu so se srečevali valovi, ki so se razbesnelo valili proti obali in tisti, ki so se besno vračali v morje. Na vhodu v kanal, kjer je bilo pristanišče, so se dokončno razdivjali z vso silovitostjo. Nazadnje sem takšne valove doživel na Pacifiku. Ura je skoraj sedem, sonca pa še ni od nikoder. Tako je vedno takrat, ko bi ga najbolj potreboval, zlasti pri tako slabi vidljivosti. Pristanišče je veliko in zelo polno. Srečal sem se z nekaj ladjami. Na desni strani je bila zasidrana ameriška letalonosilka. Za njo sem zavil levo na sidrišče. Tu je bila voda mirna in rjava kot povsod v Maleziji. Ko sem se zasidral, je dež ponehal.
Dan sem zamenjal za noč, ga prespal in spal vse do sončnega vzhoda prihodnjega dne. Zjutraj se je tok obrnil, pihal je rahel veter in nas počasi nosil proti otoku Pulau Pangkor, ki je le dobri 2 NM oddaljen od Malezijskega polotoka. V zgodovini je bil Pangkor zatočišče lokalnih ribičev, trgovcev in piratov. V 17. stoletju so Nizozemci zgradili utrdbo Dutch Fort za nadzor trgovine s kositrom iz Peraka. Prav na tem otoku je bila leta 1874 sklenjena zgodovinska pogodba med britansko vlado in sultanom Abdullahom, ki je začela britansko kolonialno prevlado na Malajskem polotoku.
Otok Pangkor je med najbolj priljubljenimi turističnimi destinacijami v Maleziji. Pred nekaj leti je dobil status brezcarinske cone, kar je še povečalo dotok turistov, povečalo pa se je tudi število prebivalcev. Da bi privabili še več turistov, so nedaleč od otoka zgradili celo umeten otok Marina.
Turizmu se povsod najraje izognem, zato smo že naslednji dan nadaljevali plovbo proti Georg Townu. Z Mario sva se odločila, da bova Rustyja peljala k veterinarju na kastracijo. Pravijo, da naj bi bilo po kastraciji pasje vedenje boljše, češ da so kastrirani psi značajsko bolj umirjeni. Če nisem dovolj pazljiv, mi Rusty namreč uhaja, naskakuje psice in se pretepa s psi. Pred kratkim je dobil globok ugriz tik ob vratni arteriji. Ves krvav se je privlekel na pomol in presunljivo zavijal. Rano sem mu spral in namazal z altajsko mumijo, ki jo imam vedno v ladijski lekarni. Upam, da bo po kastraciji konec naskakovanja in markiranja, predvsem pa potencialno nevarnih pobegov. Veterinar nama je zagotovil le, da ne bo imel težav s prostato.
Na kapetaniji in uradu za imigracije v Georg Townu pa so se pričeli problemi.
“Tukaj se ne smete ustavljati, ker na odjavi iz Port Dicksona piše Phuket, tukaj pa je George Town!” me je arogantno odslovila uradnica na kapetaniji.
“Seveda piše Phuket, ker sem tja namenjen in vprašanje v obazcu je bilo: kam ste namenjeni!” sem ji prijazno razložil.
Nesramnica me je z zmerljivkami nagnala nazaj v Port Dickson, kjer naj spremenim dokumente in se vrnem nazaj. Pristanek bi mi ona, ki je oblast, dovolila le v primeru okvare na barki. Pa sem šel v trgovino in kupil nov jermen za alternator. Seveda jih imam na barki dovolj, ampak od “viška ne boli glava”, kot pravijo. Potreboval sem pač pretvezo, da bi mi tečna uradnica vendarle dovolila postanek. Pokazal sem ji račun, zahtevala je celo, da ji pokažem jermen, pa še vedno ni bila zadovoljna. Napotila me je v neko pristaniško pisarno in mi na listek napisala naslov. Na tem naslovu pa je bila Islam bank, menda že nekaj let, kot so mi povedali in razložili, da je pisarna, ki jo iščem, na čisto drugem koncu mesta, zapre pa se ob 16h. Naslednji dan sem se vrnil in opravil vse potrebno. Ko so mi izročili dokument, so mi povedali, da bi sicer vse to lahko opravil preko spleta, vendar imajo oni raje dokumente na papirju.
“Tudi jaz, so bolj verodostojni”, sem jim zaupno odgovoril.
Gorge Town je čudovito mesto. Je drugo največje mesto v Maleziji za Kuala Lumpurjem. V mestu je izjemno veliko multinacionalk in povsod je videti, da tukaj vlada blaginja. Na ulicah srečuješ ljudi vseh ras in religij: najmanj je avtohtonih prebivalcev, veliko pa je priseljencev iz vse Azije in potomcev bivših kolonizatorjev, ki so se v preteklih stoletjih pomešali z domačini in priseljenci s Kitajske, Indije, Japonske, Koreje in drugih otokov. Ko se v to kulturno pestrost zlijejo še miljoni turistov z vsega sveta, postane Malezija svet v malem, kjer so tujci večinsko prebivalstvo. Pravzaprav se v George Townu sploh nisem počutil kot tujec.
Mesto je leta 1786 ustanovil Francis Light, častnik angleške kraljeve mornarice, in ga poimenoval po angleškem kralju Georgu III. Po nekaterih zgodovinskih virih naj bi otok dobil kot doto, ker se je poročil s hčerjo sultana Abdullaha Mukarrama Shaza, drugi viri pa navajajo, da ga je princesa v imenu očeta prišla le prosit za pomoč pred napadi Burmancev in Siamcev. V mestu se že stoletja prepletajo različne kulture in religije, kar daje mestu svojstven čar. Od leta 2008 je mesto uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine.
Na pomolih ob pristanišču so kot ogrlica nanizane lične lesene hiške, v katerih so trgovinice s spominki. Po šesti uri zvečer pa se te trgovinice spremenijo v hiške, v katerih bivajo ljudje, ki so čez dan trgovci.
Od Gorge Towna do Langkawija je 12 ur plovbe in tam bomo zvečer. Otok je brezcarinska cona in ima od leta 2007 po izboru UNESCA status svetovnega geoparka. Kambrijski geogozdni park Machincang, kraški geogozdni park Kilim in marmorni geogozdni park Dayang Bunting so najbolj priljubljena turistična območja na otoku. Včasih je bil
Langkawi kopensko oporišče piratov, ki so napadali ladje v Malaški ožini. V priročnikih za plovbo po Indijskem oceanu so še danes označena področja Malajskega in Bengalskega zaliva, ki niso varna zaradi piratov.
Plovba je bila tokrat čudovita. Sprva ni bilo vetra, kar smo zdaj že vajeni, a nam je pri hitrosti pomagal morski tok. Kasneje pa se je pojavilo nekaj vetra, tako da sem barko pripeljal na sidrišče samo z jadri. Noč je bila temna, zato sem sidro spustil na začetku zaliva, zjutraj pa sva z Mario barko prestavila bližje k obali. Ko sem spuščal sidro, se nam je približala znana jadrnica. Bila je Samba, nemška jadrnica, na kateri plujeta prijatelja, ki sem ju spoznal v Panami, kjer so nam vsem pokradli gumenjake. Nazadnje smo se srečali v Port Vili na Vanuatuju. V Panami sem jima pomagal s prevozom na obalo, tokrat pa sta mi pomagala onadva, da mi ni bilo potrebno napihovati mojega razpadajočega gumenjaka. Skupaj smo se odpravili na kapetanijo, nato pa smo se namenili v korejsko restavracijo nad marino, da porabimo zadji malezijski denar.
Zjutraj smo istočasno dvignili sidro in odpluli proti tajskem otoku Ko Lipe. Že po prvim navtičnih miljah so se pričele težave z avtopilotom. Prekinja povezavo, očitno je nekaj narobe s povezavo seatalk ali pa celim ekranom. Lotim se dela in prestavim veliko šare iz omare, da se dokopljem do ekrana, ki sem ga kupil v Kolumbiji. Ni bil ravno poceni – 200 €. Deloval je samo kakšno uro, nato pa se je nekontrolirano ugašal in prižigal. Ekran sicer deluje, ni pa zanesljiv, zato sem moral kupiti drugega, katerega sem dobil v odličnem stanju in za polovično ceno. Dokopal sem se do ekrana in ga povezal z seatalkom. Še vedno nič, kar pomeni, da je nekaj narobe s povezavo. Napeljal sem nekaj novih žic in z malo truda je avtopilot znova deloval.
Plovbo smo nadaljevali ob obali otoka Langkawi, kjer pa se zaradi vetra in valov nismo ustavili, ampak z vetrom v jadrih odpluli proti otoku Ko Lipe, kjer smo se privezali na bojo. Zjutraj so se ponovili zapleti na kapetaniji: izkazalo se je, da mi v Georg Townu niso dali vseh potrebnih dokumentov, niso požigosali crew liste in Marijinega potnega lista, tako da je bilo videti, kot da je Maria tukaj ilegalno. Na srečo so mi pogledali skozi prste, le nekaj telefonskih klicev je bilo potrebno in zaplet je bi rešen.
Na otoku Ko Lipe smo ostali le nekaj dni, vse dokler se nismo naveličali turizma in neprestanega valovanja na sidrišču. Zgodaj zjutraj smo zapustili sidrišče in odpluli proti Phuketu. Do sidrišča je samo 25 NM in tam smo bili že opoldan. V vodo sem spustil gumenjak z željo, da to s tem gumenjakom počnem zadnjič. Ves je preperel, spušča, guma odstopa, poleg tega je premajhen. Plaža je blizu, ob njej je nekaj hotelov, manjša preprosta restavracija, na vrhu hriba nad sidriščem pa trgovinica.
Naslednji dan sem namenil iskanju novega gumenjaka, saj je te dvoletne muke res že dovolj. Neprestano popravljanje, ki je bilo večinoma neuspešno, mi je najedalo živce in jemalo željo po obisku kopnega. Našel sem lep zložljiv gumenjak, primerne velikosti in teže. Bil je najbolj ugodna opcija, saj so se cene gibale od 2400 € navzgor za hipalon gumenjak, ta pa je seveda kitajski, izdelan iz PVC materjala in občutno cenejši – stane le 1000 €.
Tako je na barki ena težava manj. Ostale pa bom tudi odpravil. Zdaj sledi popravilo hidravličnih cilindrov in menjava dveh spodnjih pripon. Po tednu dni je bila hidravlika obnovljena, kar me je stalo 1000 €. Potrebno jo bo le še namestiti nazaj in stestirati. Priponi sta me stali 220 €, ker sem imel svoje žice in en terminal. Prešanje in novi terminali so bili seveda predragi, da bi si jih lahko privoščil. Iz ladijske shrambe sem vzel rezervne pripone in jih temeljito pregledal. Izkazalo se je, da je večina samo za v smeti, saj so bodisi poškodovane, bodisi prežrte od rje, čeprav so iz inoxa. V vseh teh deževnih dneh je začelo tudi puščati pri oknih na palubi, zato bo potrebno tudi to urediti, preden odplujemo čez Indijski ocean.
Walter Teršek