Prve milje plovbe sem plul na motor. Nisem ga hotel preveč navirati, zato me je Jenny zlahka prehitela in prva vplula v kanal. Že na vhodu v kanal sem motor ugasnil, dvignil jadra ter kanal preplul proti vetru in proti toku le z enim obratom jader. Kakšno uro za Jenny sem bil tudi jaz iz kanala. Na odprtem morju je Jenny počasi pridobivala prednost, saj njena “plastična kapsula”, kot jo imenuje sama, kar leti po valovih, moja težka “železna konzerva” pa rije po morju in razbija valove. Videti je bilo, da so valovi precej jezni na naju, saj so se z vso močjo zaganjali čez palubo in valili v kokpit, kar je oba prisililo, da sva ostala v kabini.
Po dolgem času sem znova sam. Čeprav sem si občasno to želel, zdaj občutim praznino. Barka je izgubila nekaj neprecenljivega – mojo Mario. Tudi Rusty jo pogreša: po nekaj krogih po barki se stisne k meni, kot da bi mi želel povedati, da Marie ni našel in da je resnično ni. Igram se z njim, ga krtačim in božam. Ko razmišljam o bolečini, ki nas navda, ko izgubimo svoje drage, se spomnim, da mineva leto dni, od kar nas je zapustil naš Eldar. Zdaj v mislih pluje z menoj po Pacifiku. Bil je plemenit in moder človek, veliko sem se naučil od njega. Podpiral me je pri moji odločitvi, da uresničim svoje sanje. Nekoč mi je zaupal, da si želi živeti nekje na mirnem otoku in barvati čolne. Smejal sem se mu, češ slaven kirurg, profesor doktor bo barval čolne.
Zapis iz dnevnika:
Jadro je na drugi krajšavi, genova je odvita nekje na plovici in barka pluje drugo noč s hitrostjo 5,7 vozlov, kar mi omogoča mirno dremanje na kavču. Danes sem Rustyja temeljito skrtačil. Potem sva se namestila pod jambor, sedla na vrečo, v kateri je zložen gumenjak in v dopoldanskem soncu opazovala barve modrine širnega oceana.
V barki skušam ohraniti red in čistočo, kar mi presenetljivo dobro uspeva. Na Fidžiju sem Thomasu in Key popravil motor za gumenjak, v zahvalo pa sta mi podarila celo vrečo hrane. Zdaj imam tudi hladilnik, ki sem ga končno uspel popraviti. Thomas in Key sta starejši par, ki sta s Kalifornije priplula na Fidži in tam kupila hišo ter avto. Barko imata privezano v marini in z njo plujeta do okoliških otokov. Kako prijetno je srečati dobre ljudi! Dobri ljudje ti vrnejo zaupanje in vero v človečnost. Ko sva z Jenny izplula iz marine Vuda na Fidžiju, so nama uslužbenci marine na obali zapeli čudovito pesem in zaželeli srečno pot domov. Nešteto valov in tisočero milj bo potrebno prepluti. Koliko sončnih vzhodov in zahodov na morju bom preštel, preden bom lahko občudoval krvavo rdečo zarjo zahajajočega sonca nad Triglavom? Ne gre drugače: pot pod noge, valove pod barko in veter v jadra!
Dan se izteka in nebo se poslavlja od sonca s kopico oblakov. Kot kaže bo zopet bolj vetrovna noč, zato bova z Rustyjem ostala v kabini.
Danes je tretji dan plovbe. Na barki še vedno vlada tišina. Sem in tja se sliši smrčanje in pretegovanje Rustya in mene. Tudi kakšen prdec je moč zaznati, saj sva zdaj sama moška in to sodi v moško družbo. Čez noč je bila plovba precej športna, ob sončnem vzhodu pa se je veter močno okrepil in postalo je še malo bolj divje, zato sem veterni pilot prestavil za dvajset stopinj, kar je sicer pomenilo odklon od začrtanega cilja, vendar zdaj lahko plujem zelo udobno, brez krajšave jadr in brez večjega truda. Bo pa potrebno biti pozoren na plovila na poti, zato sem se čez noč zbujal na vsako uro in si ogledoval okolico. Malo pred polnočjo je Orplidovo brazdo prečkala velika ribiška ladja, ki je pred dvajsetimi minutami plula še zelo daleč. Hitro se je približala, a me je kot kaže videla že na radarju in mi zato pustila prosto plovbo v moji smeri.
Kasneje se je z leve strani približala še ena ladja, a za njo me ni nič skrbelo, saj sem v spanju v razmaku dveh budilk sanjal prav to ladjo, ki je daleč pred Orplidom prečkala mojo pot in plula naprej po levi strani. Nenavadno, kako ti lahko sanje napovedo nekaj, kar se ti bo zgodilo. Vse do šestih zjutraj sem imel budilko naravnano vsako uro. Zjutraj je veter pojenjal in vetrni pilot se je pričel rahlo izgubljati, zato sem dvignil jadra do vrha in pilota nekako nastavil tako, da je držal pravo smer brez pretiranega plahutanja jader.
Četri dan plovbe je bil precej miren, plovba pa prepočasna. Jezen sem bil sam nase, ker nisem sledil svojemu instinktu, ampak poslušal Jennyjino vremensko napoved. Plovbo sem moral zato prilagoditi vetru in pluti precej bolj južno kot sem načrtoval. Tako bom verjetno izgubil cel dan. Čez noč se je veter sicer rahlo okrepil, a še zdaleč ne dovolj, da bi lahko počival brez uravnavanja jader, saj se je smer vetra neprestano spreminjala, zato je bila potrebna stalna pozornost. Noč je bila nadvse mrzla. Rusty mi je vso noč delal družbo v kokpitu in grel moje prezeble noge. Južni veter na tem področju je znan po nizkih temperaturah, saj piha z Antarktike, spotoma oplazi Novo Zalandijo in se po poti sicer ogreje, še vedno pa je čutiti njegov hlad.
Peti dan plovbe je pred menoj otok Erromango. Videti je porasel z gosto džunglo in skoraj nenaseljen. Verjetno se ga še vedno drži slaba karma, saj ima burno zgodovino plemenskih spopadov in kanibalizma. Menda so domačini ubili in pojedli precej prezbiterjanskih misionarjev. Cerkev jih je potem razglasila za mučenike, otok pa so poimenovali “Otok mučenikov”. Tukaj se ne bom ustavljal. Do otoka Efate, ki ga je James Cook obiskal leta 1774 in ga v čast svojemu sponzorju Lordu Sandwichu poimenoval Sandwich Island, imam še dan plovbe in kot vedno bom na cilju sredi noči.
Veter piha iz jugozahoda in zato spustim glavno jadro, nastavim tangun in genovo ter dobim tako veter točno v krmo. Precej neudobno, vendar je to edina možnost, da držim smer proti Porto Vili – glavnemu mestu Vanuatuja. Mesto stoji ob vzhodni obali velikega zaliva Mele, ki ladjam ne nudi prav dobre zaščite pred vetrovi. Za rtom pa je vhod v manjši zaliv Vila, kjer mi karte kažejo plitvino 5 m. Noč je, lune ni, temno je kot v rogu, da ne morem razločiti barve morja in oceniti globine. Posvetim s svetilko in spustim v morje moj lastnoročno izdelan globinomer: utež z vrvjo. Izmerim globino sidrišča. Globina je prava, barka varno zasidrana v enem najboljših naravnih pristanišč na vsem otočju, jaz pa ob dveh ponoči končno v postelji.
Zjutraj me prebudi posadka vlačilca – prosijo me, da se prestavim na drugo sidrišče. Počakam, da tovorna ladja izpluje iz zaliva, nato dvignem sidro in se prestavim na drugo stran zaliva, kjer obesim rumeno zastavo. Sidram se poleg nemške barke in ugotovim, da sta na njej Andreas in Raul, ki sem ju srečal v Panami. Povabita me na jutranjo kavo. Povesta mi, da je danes praznik in so zato stroški carine za vstop v državo občutno višji.
“Če imajo praznik, naj praznujejo, jih ne bom motil, prijavil se bom jutri!” sklenem in se z Rustyjem odpravil na ogled mesta.
Mesto ima okrog 45.000 prebivalcev – poleg peščice domačinov, je na ulicah videti ljudi z vseh koncev sveta. Republika Vanuatu je namreč davčna oaza, nimajo davka na dohodek, tudi ne davka na kapitalski dobiček in dediščino, zato so tu predstavništva mnogih multinacionalk. Številna mednarodna podjetja za upravljanje ladij se zaradi davčnih ugodnosti in ugodne delovne zakonodaje odločijo, da njihove ladje plujejo pod zastavo Vanuatuja, ki je priznan kot država t.i. “zastave ugodnosti”. Ob tem se sicer sprašujem, kako varni so tu posli in finančne naložbe, saj je znano, da je Vanuatu med vsemi državami sveta najbolj izpostavljen naravnim katastrofam: uničujočim pacifiškim tropskim ciklonom, cunamijem, potresom in poplavam. Zaradi tega glavno mesto Port Vila imenujejo kar »svetovna prestolnica katastrof«.
Na poti po mestu najdem veliko tržnico z bogato ponudbo hrane po zelo ugodnih cenah. Pred odhodom bom tu nakupil zalogo za mesec dni dolgo plovbo proti Indoneziji. Veliko je restavracij in barov, znamenitost otoka pa so namakals – kavni bari, kjer prodajajo tradicionalne kavne napitke. Izraz namakal pomeni “prostor miru”. Nekateri namakali so namenjeni samo moškim, ženskam in otrokom vstop ni dovoljen. V teh barih strežejo znamenito kavo, imenovano káwa-káwa ali yaqona, kot to kavo in rastlino, iz katere jo pripravijo, imenujejo na Fidžiju in Vanuatuju. Kavni napitek je narejen iz korenine rastline Piper methysticum, ki raste na otokih vzhodne Oceanije. Rastlina vsebuje bioaktivne sestavine kavalaktone, ki pomirjajo, izboljšajo kognitivne sposobnosti, sposobnost osredotočenja in pozornosti, imajo pa tudi psihotropni učinek. V rastlinski farmakopeji se izvlečki te rastline priporočajo proti stresu, nespečnosti in anksioznosti. V mnogih državah je prepovedana, ponekod pa je posedovanje in uporaba te rastline celo strogo sankcionirano kriminalno dejanje. Popil sem tri kave, okus mi sicer ni bil ravno všeč, ampak želel sem preizkusiti njeno skrivnostno moč.
Vrnil sem se na jadrnico in se s podporo kawe-kawe osredotočil na spisek potrebnih popravil na barki. Zvečer sem zaspal kot angelček.
Vremenska napoved za dva tedna naprej ne obeta vetra. V tem delu Pacifika je zdaj idealen čas za plovbo, bojim pa se, da bom pozen za plovbo čez Indijski ocean, če bom moral tu predolgo čakati na ugoden veter. Pacifik je za za mano. Porabil sem manj kot 300 litrov goriva. Strgali sta se mi dve jadri, enega sva z Mario uspela zakrpati, drugega pa imam zdaj novega. Nekaj mi nagajajo nove grelne sveče, pa ne najdem razloga za to. Verjetno jih bom zamenjal za stare, ki so vendarle bolj zanesljive. Med čakanjem na veter sem se lotil barvanja tistih delov palube, kjer je rja dokončno razjedla bravo, in zadnjega sidra, ki mi na barki nenehno pušča rumeno-rjavo sled rje. Popravil sem tudi nekaj malenkosti pri elektroniki, zamenjal nekaj stikal in opremil sistem goriva z novo črpalko. Mehanska črpalka ne deluje že leto dni, zato goriva iz kobilice nisem mogel črpati in sem ga moral pretakati iz plastičnih rezervarjev. Nova črpalka mi zdaj črpa gorivo iz spodnjega rezervoarja v dnevnega. Iz previdnosti, da ne bi znova prišlo do okvare motorja, sem v sistem namestil tudi nekaj dodatnih filtrov za gorivo.
Če tri dni se obeta močan veter, zato hitim še z zadnjimi pripravami za pot. Nimam se namena kaj dosti ustavljati, čeprav bo plovba po koralnem morju med Papuo Novo Gvinejo in Avstralijo proti Indoneziji precej naporna.
Walter Teršek