Preden sem dokončno obupal in zaradi podaljšanja vizuma odletel nazaj v Slovenijo, sem se odločil za še zadnji poskus – z letalom v Namibijo, v glavno mesto Windhoek in potem nazaj v Južno Afriko. Pot iz Richards Baya preko Johannesburga do Windhoeka je trajala ves dan, a moram priznati, da mi je bilo potovanje prav prijetno. Letalo ni bilo polno, lahko si si izbral najboljši sedež, postrežba na krovu je bila odlična, razgled skozi okno pa naravnost čudovit. Pokrajina pod nami se je počasi spreminjala iz ravnin v manjše hribe. Ceste so bile dolge, ravne in videti je bilo, kot da vodijo v neskončnost. Križišča so se pojavila le tu in tam, redko posejana po širni afriški pokrajini.
Ko je letalo pristalo na letališču Hosea Kutako, imenovano po namibijskem narodnem voditelju, poglavarju ljudstva Herero in voditelju gibanja za neodvisnost Namibije, je bilo že pozno zvečer, vendar sem brez težav našel prevoz do hotela. Naslednje jutro me je pričakal prijeten zajtrk na hotelskem vrtu ob bazenu in manjšem ranču z značilno veternico, ki je črpala vodo iz vodnjaka.
Po zajtrku sem se odpravil na sprehod po okolici in se ustavil v prijetni kavarni, kjer je bila skodelica kave presenetljivo podobna evropski.
Windhoek, glavno mesto Namibije leži v osrednjem delu države na 1.650 m visoki planoti, zato ima nekoliko milejše podnebje kot nižje ležeči puščavski predeli. Ima približno pol milijona prebivalcev, ki so pripadniki različnih etičnih skupin (Ovambo, Herero, Nama, Damara) ali potomci kolonialistov – Južnoafričanov in Nemcev. Med letoma 1884 in 1915 je bila Namibija nemška kolonija z imenom Nemška Jugozahodna Afrika. Nemci so nasilno prevzeli zemljo domačinom, predvsem ljudstvom Herero in Nama. V letih 1904–1908 so nemške kolonialne sile brutalno pobile velik del ljudstev Herero in Nama. Ta dogodek je danes znan kot »Herero and Nama genocid«. Prebral sem si na spletu, res grozljivo. Kot simbol nemške kolonialne oblasti in nasilja je do leta 2013 pred trdnjavo Alte Feste v Windhoeku stal spomenik »Nemški jezdec Jugozahodne Afrike«. Spomenik so postavili leta 1912 v čast nemškim vojakom in civilistom, padlim med kolonialnimi vojnami v takratni Nemški Jugozahodni Afriki. Leta 2013 je namibijska vlada spomenik, ki je pravzaprav poveličeval genocid, končno odstranila.
Po prvi svetovni vojni je nadzor nad Namibijo prevzela Južna Afrika, ki je državo upravljala pod mandatom Lige narodov, kasneje pa jo dejansko priključila in tam uvedla apartheidne politike. Namibija je postala neodvisna šele leta 1990 po dolgem osvobodilnem boju, ki ga je vodilo gibanje SWAPO.
Življenje v mestu je danes videti precej moderno, opazna pa je velika neenakost: v središču mesta živijo bogati, na obrobju pa zelo revni ljudje. Ime mesta Windhoek izvira iz afrikanščine oziroma nizozemščine in pomeni »veterni zavoj« (wind = veter, hoek = zavoj, ovinek ali vogal). Po eni izmed razlag naj bi mesto tako poimenovali burski naseljenci v 19. stoletju zaradi močnih vetrov v območju med hribi okoli današnjega mesta. Po drugi razlagi pa naj bi bilo ime povezano tudi s krajem Winterhoek v Južni Afriki, od koder so nekateri priseljenci prišli.
Glavna ulica se je nekoč imenovala Kaiserstraße, po osamosvojitvi pa so jo preimenovali v Independence Avenue. Na njej so številne trgovine, kavarne, poslovne stavbe in zgodovinske zgradbe v značilnem slogu nemškega kolonialnega obdobja. Znamenitost mesta je Christuskirche, evangeličanska cerkev iz leta 1910, zgrajena po koncu vojne med Nemci in namibijskim narodom iz domačega peščenjaka, strešnike in vitraže pa so pripeljali iz Nemčije. Posvečena je bila kot cerkev miru in simbol sprave po obdobju kolonialnih spopadov.
V Namibiji je še danes čutiti močan nemški vpliv, saj je tudi po osvoboditvi tukaj ostalo precej ljudi evropskega porekla, predvsem Nemcev in Afrikanerjev: arhitektura, priimki, celo nemški jezik v nekaterih skupnostih, afrikans jezik (ki izvira iz stare nizozemščine), nizozemsko oziroma bursko zveneča imena itd. Afrikanerji so potomci nizozemskih naseljencev, ki so od 17. stoletja živeli v Južni Afriki. Ko je bila Namibija v prejšnjem stoletju pod južnoafriško upravo, se je veliko Afrikanerjev preselilo v Namibijo.
Glavna turistična znamenstost Namibije je Narodni park Namib-Naukluft z namenito puščavo Namib, ki je ena najstarejših puščav na svetu. Razteza se ob atlantski obali skozi Namibijo naprej v Angolo in Južno Afriko. Po eni strani mi je bilo žal, da nisem turist in bi se podal v puščavo, po drugi strani sem pa komaj čakal, da se vrnem na mojo barko – seveda z upanjem, da bom v Johannesburgu dobil vizum za tri mesece.
Ko sem se proti večeru utrujen od pohajkovanja po mestu vrnil v hotel, sem se odločil, da v miru posedim ob odlični kavici in počakam na večerjo. Pozornost in radovednost mi je zbudil starejši gospod, ki se je do kavarne pripeljal na nenavadnem električnem kolesu. Kolo je imelo dve bateriji in pogon na obe kolesi. Gume so bile nekoliko manjše in precej robustne, verjetno prilagojene za vožnjo po brezpotjih.
Po nekaj izmenjanih besedah sem hitro ugotovil, da prihaja iz Združenih držav Amerike. Nato pa se ga skoraj nisem več mogel znebiti. Razlagal mi je o kolesu, o projektu, ki ga financira, in o nekem mladem Nemcu, ki naj bi celotno idejo zasnoval: kolo na sončne celice, s pogonom na obe kolesi. Imel naj bi že dogovorjene pogodbe s Policijo in vojsko, saj naj bi bila ta kolesa nadvse uporabna za ekstremne pogoje.
»Ideja je izvedljiva, ampak danes je največji problem površina sončnih celic. Na kolo lahko namestiš le približno 100–300 W panelov, medtem ko električno kolo pri vožnji porabi približno 250–1000 W. To pomeni, da sončne celice same običajno ne zadostujejo za stalni pogon. Mlad nemški konstruktor, ki ga financiram, je našel rešitev – solar cyberbike, s katerim se lahko voziš neskončno dolgo! Jaz financiram projekt, Nemec ga izpelje in jaz ga tržim po vsem svetu. To bo ameriški best seller« se je bahaško hvalil Američan.
Po zgledu ameriškega predsednika tudi on očitno na afriški celini izvaja projekt MAGA – »Make America great again«. Po več kot polurnem monologu se je nadležni Američan končno odpeljal, jaz pa sem si naročil še eno kavo v upanju, da jo bom tokrat spil v miru – kar mi je tudi uspelo.
Po večerji sem se odpravil še na en sprehod, nato pa se vrnil v sobo, malo počival in užival v občutku, da sem tokrat pravi turist.
Ko sem zvečer obiskal hotelski bar, sem takoj opazil tisto električno kolo.
»Američan je blizu,« sem si rekel.
Skušal sem neopazno priti mimo terase, vendar mi ni uspelo. Takoj me je opazil in me povabil k mizi, za katero je sedel tudi mlad Nemec – prav tisti, ki je začel projekt s kolesom.
Po nekaj skupnih pivih so stekli zanimivi pogovori. Dotaknili smo se tudi težkih tem – od izkoriščanja afriških naravnih bogastev do vpliva zahodnega kapitala na afriške države.
Izkoriščanje naravnega bogastva Namibije s strani tujega kapitala je namreč eden ključnih gospodarskih in političnih problemov države po osamosvojitvi leta 1990. Namibija je zelo bogata z naravnimi viri, vendar velik del dobička iz njihovega izkoriščanja pogosto odteka v tujino. Namibija ima namreč izjemno bogate zaloge redkih kovin, diamantov, urana, zlata in bakra. Rudniki pa so v lasti podjetij iz Južne Afrike, Kitajske, Kanade in celo Avstralije, kar pomeni, da prihodki od prodaje ne ostanejo v državi in zato prebivalstvo še vedno ostaja precej revno. Pereč problem so tudi okoljske posledice rudarjenja. Denar gre iz države, prebivalcem pa ostaja izropana in ekološko uničena zemlja.
Ko smo imeli filozofsko-političnih debat dovolj, sta poslovna partnerja prešla na posel. Tam pa se je hitro zalomilo.
Mlad Nemec ni želel poslušati Američanovih “zahodnjaških” poslovnih načel. Pogovor je prerasel v prepir. Kmalu je po hotelski terasi odmevalo vpitje, leteli so kozarci in Američan je povsem izgubil živce.
Na koncu je zakričal: »Pravkar si izgubil posel! Ne bom podpisal posojila!«
V jezi je pustil električno kolo pred barom in odkorakal s hotelskega vrta. Računa seveda ni plačal – menda je poznal lastnika hotela.
Za tisti večer sem imel dovolj vsega. V vseh letih plovbe okrog sveta sem že ugotovil, da so povsod, kjer se pojavijo »superiorni« Američani, vedno le problemi. Odpravil sem se spat, saj me je naslednje jutro čakal zgodnji let.
Letalo je vzletelo ob sedmih zjutraj, nekaj po deseti uri pa sem že pristal v Johannesburgu.
Tam naj bi se odločila moja nadaljnja usoda.
Na kontroli potnih listov je policist najprej pogledal moj potni list in mi brez besed odtisnil tridesetdnevni vizum. Nato pa si je nekoliko podrobneje ogledal stare žige in si premislil.
»Dobil boš samo sedem dni,« je rekel, »potem pa boš moral odleteti v Slovenijo.«
Kot običajno sem se začel nekoliko pritoževati in pregovarjati. Policist me je nato hladno pogledal in dejal:
»Počakaj. Grem do načelnika. Morda te lahko celo deportiramo.«
Oblila me je vročina. Sledilo je nekaj minut negotovosti.
Policist se je kmalu vrnil in mi milostno vseeno izdal sedemdnevni vizum.
To je pomenilo samo eno – vrnitev domov.
V precejšnji žalosti sem razočaran odletel nazaj v Richards Bay in si kupil absurdno drago letalsko karto: preko Dubaja v Ljubljano. Nebo nad Arabskim polotokom se je zapiralo, cene redkih letalskih kart so postajale iz ure v uro dražje.
Imel sem teden dni časa, da zapustim Južno Afriko. V nasprotnem primeru bi mi ne le zavrnili vstop, ampak celo prepovedali vstop v državo za celih pet let.
Medtem so se razmere na Bližnjem Vzhodu dramatično spreminjale. Letalska družba Emirates je zaradi varnostnih razlogov spreminjala lete in moj let iz Dubaja do Ljubljane je bil odpovedan. Jaz pa sem moral zapustiti državo. Aleksander, ki mi je urejal zaplet z letalskimi družbami, je vendarle uspel rešiti problem: pravočasno sem zapustil Johannesburg, pristal v Dubaju in od tam naslednji dan preko Istanbula letel v Ljubljano. Po treh dneh potovanja sem bil končno v domovini.