NA KOZOROGOVEM POVRATNIKU

Na Mavriciju je bilo precej drugače, kot sem pričakoval na osnovi prebranega. Na spletni strani našega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve piše, da slovenski državljani za vstop na Mavricij vizuma ne potrebujejo. Meni so uradniki na Mavriciju zatrdili, da to ni res. Dobil sem vizum za mesec dni – na migracijskem obrazcu z odtisnjeno podoba ptiča dodo, ki je tudi na mauricijskem grbu, kovancih in kot vodni žig na vseh bankovcih mavricijskih rupij. Ptiča na otoku že zdavnaj ni več, ker je izumrl.

Mavricij je obdan z več kot 150 km belih peščenih plaž, lagune pa so zaščitene pred odprtim morjem s tretjim največjim koralnim grebenom na svetu, ki obdaja otok. Na glavnem otoku Mavriciju sta dva večja narodna parka. Tik ob obali Mavricija leži približno 49 nenaseljenih otokov in otočkov, od katerih jih je več razglašenih za narodne parke ali naravne rezervate za ogrožene vrste. Čeprav vlada varstvo narave izpostavlja kot prioriteto, se je vendarle prav na teh čudovitih koralnih grebenih pred petimi leti zgodila ena najhujših okoljskih katastrof: julija 2020 je japonska ladja za prevoz razsutega tovora MV Wakashio nasedla na koralni greben ob zaščitenem področju Blue Bay, pri čemer je v neokrnjeno laguno, ki je vključena v Ramsarsko konvencijo o mokriščih mednarodnega pomena, zlasti kot habitat vodnih ptic, izteklo okrog 1000 ton nafte. Preiskava o vzrokih nesreče je pokazala, da je bila na ladji žurka: posadka ladje je praznovala rojstni dan mornarja, ladja pa naj bi plula tako blizu obale zato, da bi zajela signal Wi-Fi.

Naše Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve tudi opozarja, da so priložnostne tatvine pogoste, pa tudi, da je na Mavriciju prepovedan uvoz in posedovanje papirja za zavijanje tobaka. Tega ni verjetno nikjer drugod po svetu? Prav so mi prišle stare navtične karte: razrezal sem jih na ozke trakove in jih uporabil za zavijanje tobaka. Ker sem imel na nekaterih otokih že precej težav z vstopnimi dovoljenji za psa, sem se odločil, da obiščem veterinarja in za Rustyja uredim testiranje titracije protiteles proti steklini, da bo mir. Rustyju so vzeli kri in jo poslali na analizo akreditiranemu laboratoriju v Franciji. Rezultati naj bi bili v roku treh tednov. Toda po treh tednih me je veterinar poklical in sporočil, da so se epruvete z Rustyjevo krvjo izgubile. Potrebna je bila ponovna “krvodajalska akcija”, potovanje v Port Luis in ponovno čakanje na izvid.

Policist, s katerim sem se zapletel v pogovor medtem, ko sem urejal dokumente na kapetaniji, mi je povedal, da imajo veliko dela z migranti s sosednjih otokov, ki vsak dan ilegalno prihajajo na Mavricij. Organizirajo se v tolpe, kradejo, ropajo in posiljujejo. Na otoku, kjer živi 1,2 miljona prebivalcev in ki meri okrog 2000 km2, je torej desetkrat manjši od Slovenije, imajo 10.000 policistov, ki imajo precej širša pooblastila kot pri nas – poleg policijskih izvajajo tudi vojaške in varnostne funkcije. Pri nas jih je menda nekaj več kot 7000. Ko sem bil mlajši, se mi je zdelo, da jih je absolutno preveč. Na Mavriciju jih je pa resnično veliko: 8000-članska nacionalna policija, 1400-članska posebna mobilna enota (SMF) in 688-članska obalna straža. Potovalne agencije pa medtem ponujajo sanjske počitnice na Mavriciju: neskončne peščene plaže, lagune s turkizno barvo morja in koralni grebeni. Na fotografijah so res sanjske plaže, ki pa menda niso preveč varne. Romantika na samotnih belih plažah zna biti precej “neromantična”.

V Cantinovi planisferi ali Cantinovem zemljevidu sveta, najstarejšem ohranjenem zemljevidu, ki prikazuje portugalska geografska odkritja, je otok Mavricij imenovan Ilha do Cirne ali Ilha do Cerne (“Otok laboda”). Po mojem so mislili “Otok dodoja”, saj labodov res nisem videl nikjer, Portugalci pa neznanemu ptiču verjetno niso znali dati pravega imena. Ker so bili prvi mornarji, ki so obiskali Mavricij, že dolgo časa na morju, so bili nad temi velikim pticami, ki so jih zlahka ujeli, ker ne moreje letati, nadvse navdušeni predvsem v kulinaričnem smislu. Dnevnik kapitana Willema Van West-Zanena z ladje Bruinvis iz leta 1602 omenja, da so za hrano ulovili 25 dodojev, ki so bili tako veliki, da je 30-članska posadka dva komajda lahko pojedla, ostale pa so konzervirali s soljenjem.

Portugalci se niso dolgo zadržali na Mauriciju. Leta 1598 so otok zavzeli Nizozemci in ga preimenovala po upravitelju nizozemskih provinc Mauriciju Oranskem, ki je bil eden najpomembnejših vojaških strategov tistega časa. Nizozemci pa niso bili prav uspešni pri poskusih trajne naselitve otoka in so otok čez dobrih sto let predali Francozom, ki pa so po porazu Napoleona s Pariško pogodbo leta 1814 otok morali predati Združenemu kraljestvu. Otok, ki so ga Angleži imenovali “Otok opic”, je bil v tistem času menda zapuščen zaradi velikega števila opic – dolgorepih makakov, ki so uničile vse na njem. Na otok naj bi jih pripeljali že portugalski mornarji iz jugovzhodne Azije. Mauricij je bil glavna kolonija Britanskega imperija za proizvodnjo sladkorja vse do osamosvojitve leta 1968. Po osamosvojitvi od Velike Britanije pa se je Mauricij razvil iz gospodarstva z nizkimi dohodki, ki je temeljilo na kmetijstvu, v raznoliko gospodarstvo z visokimi dohodki. Glavne gospodarske panoge so turizem, tekstilna industrija, proizvodnja sladkorja in celo finančne storitve. Ne vem sicer kaj bi to bilo, menda pa je gospodarska rast “mavricijski čudež” in “uspeh Afrike”, saj je Mavricij najbolj razvita država v afriški regiji. Prebral sem, da je Mavricij že nekaj let po t.i. Ibrahimovem indeksu afriškega upravljanja (IIAG) na prvem mestu po indeksu uspešnega upravljanja, po indeksu demokracije, ki meri stanje demokracije v 167 državah, pa se je leta 2023 Mavricij uvrstil na 20. mesto na svetu in je edina afriška država s “polno demokracijo”. Še nikoli nisem slišal, da obstaja tak indeks in presenetilo me je, da ga je uvedla prav Afrika – kot neprofitno fundacijo, ki jo je leta 2006 ustanovil Sir Mohammed Fathi Ahmed Ibrahim, miljarderski poslovnež iz Sudana.

Niti v sanjah si ne morem predstavljati, da bi bil nekdo za staro znamko pripravljen plačati miljone evrov! Leta 1847 so na Mavriciju izšle prve znamke Britanskega imperija, izdelane zunaj Velike Britanije: oranžne za en peni in modre za 2 penija. Te znamke imajo menda v filanteliji največjo vrednost: leta 2021 je bila oranžna znamka prodana za 8,1 miljona evrov. Mauricij leži v bližini južnega ali Kozorogovega povratnika, ki je ločnica med južnim zmernim pasom na jugu in tropskim pasom na sveru. Na otoku se izmenjujeta dva letna časa s temperaturno razliko okrog 4°C: toplo in vlažno poletje od novembra do aprila s povprečno temperaturo 24,7 °C in relativno hladna in suha zima od junija do septembra s povprečno temperaturo 20,4 °C.
Nedaleč od kapetanije v glavnem mestu Port Luisu je edinstven muzej fotografije. Mauricij je bil namreč ena prvih držav, ki se je začela ukvarjati s fotografijo. Ferdinand Wörhnitz, Mauricijec nemškega rodu, je leta 1840 na otok prinesel prvi fotoaparat, mavricijski dagerotip, s katerim je izdeloval slike na bakreni plošči, prevlečeni s srebrom.

Tri dni sem se iz severa otoka vozil v Port Luis na urad za imigracije, da bi mi podaljšali vizum. Precej obilni policistki tam očitno nisem bil všeč. Vizuma mi ni hotela podaljšati, češ da nimam dokumenta o lokaciji jadrnice. Zahtevala je nek dokument od kapitanije, za katerega pa tam niso še nikoli slišali. Na vse pretege sem se trudil, da bi ustregel njenim nemogočim zahtevam, pa sem po treh dneh obupal. Zagotovo je pričakovala podkupnino, ampak bila mi je tako zelo zoprna, da ji ne bi dal niti rupije. Spremenil sem svoj plan in barko pripravil na solo jadranje nazaj proti severu na otok Mayotte, ki ga je lani decembra močno prizadel ciklon Chido – z vetrom, ki je dosegel hitrost več kot 200 km na uro, in sunki več kot 225 km/h. Ob močnih vetrovih in hudourniškem deževju so nastali več kot 5 m visoki valovi, ki so potopili ali poškodovali številna plovila. Tam bom počakal na ugodno vreme za plovbo okoli Južne Afrike. Barko bo potrebno tudi pobarvati in to bom lahko naredili tam, saj so razlike med plimo in oseko velike. Verjetno bom tam našel tudi kakšno priložnostno delo v ladjedelnici, saj je hurikan uničil precej bark. Tisti, ki so imeli plovila zavarovana, so dobili odškodnino od zavarovalnic in plovila pustili potopljena ali naplavljena na obali, drugi pa so se lotili obnove.

Dan pred odhodom iz sidrišča se je ob Orplidu zasidrana barka Asteriks. Na njej so bili moji prijatelji iz Južne Afrike, s katerimi smo se srečali na pacifiški strani Paname. Srečanje smo seveda proslavili z odličnim pivom domače pivovarne “Flying Dodo”. Še nikoli nisem pil tako dobrega piva. Ko sem iz radovednosti pobrskal po spletu, sem se pošteno nasmejal zapisu na njihovi spletni strani:

“Zaposleni smo z varjenjem fantastičnih piv in nimamo časa ali denarja za lepšo spletno stran. Iskreno povedano, marketinški proračun smo porabili za nakup zaloge hmelja Nelson Sauvin iz Nove Zelandije …
Poleg tega je, tako kot pri ljudeh, pomembno tisto, kar je v notranjosti.”

S prijatelji smo tako nazdravili z najboljšim pivom, se poslovili ter dogovorili, da se srečamo zopet v Cape Townu. Zjutraj sem dvignil sidro in s sončnim vzhodom zapustil sidrišče. V Port Luis sem priplul v dveh urah, prosil za dovoljenje za vstop v luko in se privezal v marini. Dva dni sem potreboval za pridobitev izstopnih dokumentov in nakup hrane, saj je tu vse mnogo ceneje kot na francoskem čezmorskem ozemlju – otoku Mayotte. Vrnili so mi vse harpune, na kar sem moral čakati dve uri. Obljubili so mi tudi check out dokument, ki pa ga nisem dobil, poslali naj bi mi ga na elektronski naslov, pa ga seveda nisem prejel. “Nič presenetljivega”, sem si mislil, “nobenemu evropskemu kolonizatorju ni uspelo, da vas nauči reda!” Vremenska napoved je obetala ugoden veter. Barka je dobro pripravljena na pot, pravzaprav mnogo bolje kot jaz. Moje zdravje pa ni prav dobro, imam malo vročine in očitno se me loteva nekakšna viroza. V lekarni sem kupul precej vitaminov, da sem nadomestil slabo prehrano. To se mi ponavadi zgodi vedno, ko me moja boljša polovica zapusti in na meniju zato primanjkuje zelenjave in sadja. Tudi psihično se ne počutim prav stabilnega, verjetno zaradi razočaranja nad vso to civilizacijo, saj me po vsakem prečkanju oceana človeštvo vse bolj in bolj razočara. “Na oceanu bo bolje”, se tolažim. Pred menoj je 1200 NM svobode in miru. In tako je tudi bilo: po dveh dneh plovbe je bilo moje telo zopet zdravo, duh sproščen in svoboden, misli pa jasne. Zopet sem bil tam, kjer se najbolje počutim: na širnem oceanu. Veter je pihal iz juga, plul sem proti severu, prometno cesto sem prečkal že prvi dan in zato skrbi ni bilo. Drugi dan plovbe se je polomilo leseno nihajoče krmilo pri veternem pilotu, seveda ponoči. Le nekaj minut sem potreboval, da sem ugotovil zakaj barka slabo drži smer. Potrebno je bilo zamenjati krmilo, zato je barka nekaj časa plula na električni autopilot, medtem ko sem se na razburkanem morju trudil zamenjati krmilo. Po desetih minutah je bilo vse na svoje mestu in električni pilot je lahko utihnil.

Največj časa sem porabil za plovbo v brezveterju med Madagaskarjem in otokom Mayotte. Vmes sem tudi zaspal in pozabil vključiti autopilot, zato je barka tri ure plula v krogih. Ko sem priplul iz zatišja, pa je bilo vetra vse dni med 25 in 35 vozlov in barka je plula s povprečno hitrostjo med 5.5 in 6.5 vozlov. Plul sem z glavnim jadrom, genovo in gibom. Vse dni se je veter močno zaganjal v jadra in malo pred rtom Cab D’Ambre je Orplid postavil nov rekord v hitrosti – 18.7 vozla po valu navzol. Sto milj pred rtom so se valovi začeli šopiriti in kar nekaj se jih je podrlo v kokpit. Za rtom pa je veter popolnoma pojenjal in čas je bil, da nastopi Mercedes. Plul sem počasi, saj mi je nasprotoval morski tok in vse do Mayotte ni bilo vetra. Zadnjih 40 NM pa sem do sidrišča vendarle uspel prepluti na jadra, kar je bilo zadovoljivo za zaključek te kratke poti. Napihnil sem gumenjak in se odpravil v Yacht club ACHM, kjer so me že pričakovali. Povabili so me za mizo, mi postregli z dobrim francoskim vinom in odličnim narezkom. Kako lepo je, ko te po desetih dneh samotne plovbe pričakajo prijazni ljudje!

Walter Teršek