Plovba od Mayotta do Madagaskarja je bila mirna, saj je na tem področju običajno zelo malo vetra ali pa ga sploh ni. Brezveterno območje, dolgo 200 NM, je bilo zato potrebno prepluti na motor, ki je deloval odlično, vse dokler ni počila cev za gorivo med Bosh črpalko in filtrom. To se mi je zgodilo že kmalu na začetku poti, ravno na vhodu v marino v Bretaniji. Takrat sem dal tam izdelati novo gumijasto cev, ki je dobro služila vse do sedaj. Staro kovinsko cev pa sem zavaril in jo shranil za rezervo, kar mi je zdaj prišlo zelo prav. Plovba je trajala 38 ur in ponoči okoli tretje ure sem spustil sidro pred mestom Andoany ali Hell Ville, upravnim središčem otoka Nosy Be. Zjutraj sem se odpravil urejat vstopne formalnosti. Kot običajno se je znova zapletlo zaradi nekega nepomembnega, a manjkajočega dokumenta: potrdila Ministrstva za promet, da sprejmejo moje plovilo. Zato sem moral najprej poiskati wi-fi, poslati prošnjo na sedem različnih elektronskih naslovov in nato čakati na potrditev. Ko sem dobil odobritev, sem se znova napotil v vse štiri pisarne na Carinskem uradu. Ves dan je trajalo, da sem opravil vse potrebno in dobil dovoljenje za vstop na Madagaskar.
Andoany je majhno mesto, lepo urejeno, z modernimi zgradbami in asvaltiranimi cestami. Ob cesti ljudje prodajo hrano in pijačo, medtem tudi izdelujejo razno testo, kuhajo tik ob cesti ali pa nekaj metrov od nje. Še vedno kuhajo na les in oglje v velikih aluminijastih posodah, ki so menda postale na Madagaskarju precej priljubljene v zadnjih tridesetih letih. Izdelane so iz odpadnega aluminija (pločevink in podobno). Higijena ulične hrane je pogojno sprejemljiva le, če se s tem ne obremenjuješ. Na ulicah sedijo ženske, prodajajo sadje in zelenjavo, okoli njih pa mrgoli otrok, ki jih spotoma tudi dojijo. Predpisi in pravila se v tem svetu zagotovo ne bi obnesli. Pa vendarle življenje teče mirno, celo v prometnih konicah na cestah ni nobene panike. Prevažanje s taxijem takrat sicer nima smisla, saj bi bila vožnja precej zamudna, s tuk-tukom pa nemoteno prideš povsod. Dobro, da so me prijatelji opozorili na prevare v zvezi z madagaskarsko valuto. Pred nekaj leti je namreč Madagaskar spremenil svojo valuto iz madagaskarskih frankov (FM) v sedanji ariary (A), ki je vreden približno 1/5 starih frankov. Ljudje pa svoje usluge in blago še vedno označujejo v FM. Če ne poznaš te “folklore”, plačaš petkrat več. Voznik tuk-tuka je za plačilo seveda zahteval znesek v frankih, ko pa sem mu plačal preračunano v ariary vrednosti, je bil videti precej nejevoljen. Nateg, ki ga uspešno prakticirajo pri turistih, mu pri meni pač ni uspel.
Zasidral sem se v zalivu Andampy Cratere in prvih deset dni večinoma počival. Delo na Mayottu me je precej izčrpalo. Zaradi slabe prehrane in čikongunije, ki so mi jo komarji “podarili” na Mayottu, je bilo moje zdravje vse prej kot dobro. Nato pa me je obiskala mama – kot ponavadi s polnim kovčkom zdravil in domače hrane. Njeno potovanje naj bi trajalo 36 ur, pa se je na poti zapletlo: medtem ko je na letališču v Istanbulu čakala na let proti Antananarivu, glavnem mestu Madagaskarja, so letališče v Antananarivu zaradi nemirov zaprli. Sprva mirne demonstracije so se namreč sprevrgle v nasilje, v katerem je umrlo najmanj 22 ljudi. Protestom proti korupciji, slabem upravljanju države, pomanjkanju vode in elektrike, visoki brezposelnosti ter revščini se je pridružila tudi vojska. Elitna enota madagaskarske vojske CAPSAT je prevzela oblast, potem ko je tamkajšnji parlament izglasoval razrešitev predsednika Andryja Rajoeline. Ta je po več tednih protestov, na katerih so se vrstili pozivi k njegovemu odstopu, pobegnil iz države. Menda se je vkrcal na vojaško letalo, ki ga je na Madagaskar poslal francoski predsednik Macron.
Madagaskar je sicer ena izmed najmanj razvitih in najrevnejših držav na svetu. Čeprav ima bogate naravne vire in strateško geografsko lego, trdijo, da se nikakor ne more razviti zaradi posledic podnebnih sprememb, političnih kriz in slabega vodenja države. Zdi se mi pa, da bolj kot suše, poplave in cikloni državo uničuje odliv naravnih bogastev v Francijo. Na otoku Francozi živijo v izobilju, medtem ko kar 75% prebivalcev živi pod pragom revščine. Prijatelj Alex mi je povedal, da se Pariz vse od razglasitve neodvisnosti otoka od Francije leta 1960 nadvse trudi, da na čelo formalno neodvisne države postavi Francozom poslušen režim. Ljudem pred volitvami vedno znova obljubljajo čudežno “preobrazbo ene najrevnejših držav na svetu v uspešno”. Potem pa se izkaže, da vsak bogat “novi Madagaskar” na tisoče ljudi pahne v skrajno revščino.
Madagaskar je četrti največji otok na svetu, takoj za Grenlandijo, Novo Gvinejo in Borneom. Leži 370 km od jugovzhodne obale Afrike, dolg je nekaj več kot 1600 km. Etnična sestava Madagašev, kot se imenujejo prebivalci otoka, je precej zanimiva – kar 18 glavnih etničnih skupin. Med domačini ne prevladujejo negroidne značilnosti, saj je večina daljnih potomcev kolonistov iz Azije in velikih otokov med Azijo in Avstralijo. Ženske na otoku so temnolase, presenetilo pa me je, da je večina pobarvana na blond.
Pred časom sem zasledil podatek, da je Slovenija v preteklih letih za humanitarno pomoč Madagaskarju namenila skoraj 800.000 €. S podporo Republike Slovenije v okviru strateškega partnerstva Ministrstva za zunanje in evropske zadeve s slovensko Karitas in društvom Akamasoa, ki ga vodi misijonar Pedro Opeka, je naša predsednica letos avgusta skupaj s predsednikom Madagaskarja Andryem Rajoelino odprla novo osnovno šolo Bemasoandro v glavnem mestu Antananarivo. Sploh nisem vedel, da denar iz slovenskega proračuna “potuje” tako daleč po svetu. No, predsednika so medtem zaradi korupcije in slabega vodenja države odstavili, šola stoji, ljudje pa so še vedno revni. Me pa zelo zanima, koliko proračunskih sredstev nameni Madagaskarju Francija. Francozi se tukaj še vedno obnašajo tako, kot da je otok njihov. Stari francoski “hropci”, ki prihajajo na otok kot turisti, pa si “najamejo” mlade domačinke, ki bi bile lahko njihove vnukinje. Res bedno!
Je pa Francija prav pred dnevi Madagaskarju vrnila tri lobanje! Kaj takega? V pariškem muzeju so jih hranili 128 let, potem ko so jih francoski vojaki odnesli z Madagaskarja v času kolonialnih osvajanj. Al Jazeera je poročala, da je med lobanjami tudi ena, za katero domnevajo, da pripada kralju Toeri. Francoski vojaki so ga leta 1897 med pokolom domačinov obglavili. Njegovo lobanjo so nato kot trofejo odpeljali v Francijo in jo skupaj s stotinami drugih posmrtnih ostankov z otoka postavili v pariški Nacionalni zgodovinski muzej. To je bila prva uradna vrnitev človeških posmrtnih ostankov, potem ko je Francija pred dvemi leti sprejela zakon, ki omogoča restitucijo takšnih artefaktov. Menda ima pariški Muzej človeka (Musee de l’Homme) v svojih zbirkah okoli 30.000 primerkov posmrtnih ostankov z vsega sveta. Grozljivo, na čem temelji t.i. evropska kultura?
Mamino potovanje na Madagaskar je trajalo štiri dni, saj je morala v Etiopiji čakati dva dni na direkten let na Nusy Be. Načrte za jadranje sva nekoliko spremenila in odjadrala v zaliv Ambavatory Bay ali Ruski zaliv, ki se nahaja v arhipelagu Nosy Be. Spotoma je iz kabine zadišalo po domači gobovi juhici. Mama je namreč s seboj prinesla posušene jurčke, ki jih je nabrala sama.
“Rib ne bova več lovila!” sem sklenil, kajti juha je bila nadvse okusna. Pa res nisva ujela nič – dvakrat se nama je s trnka snela precej težka riba. Mama je kuhala domače jedi, nadzirala, če vestno jemljem zdravila, ki mi jih je predpisala in občudovala lepoto pokrajine. Ker je vendarle želela v najin jedilnik dodati tudi kakšno morsko ribo, sva pred vhodom v zaliv nekajkrat obrnila in plula čez rife, kjer je običajno največ rib. Pa nisva imele sreče.
Prvi dan sva sidro vrgla na začetku Ruskega zaliva, ki leži na konici polotoka Ampasindava. Zaliv je znan po prisotnosti delfinov, mant in grbastih kitov, ki se tukaj parijo in kotijo mladiče. Na plažah so gnezdišča za morske želve. Na obali je nekaj majhnih vasic oz. gruč lesenih kolib.
Mama je odlična poznavalka ruske zgodovine in iz njenega pripovedovanja sem izvedel, da se zaliv Ambavatory imenuje Ruski zaliv zato, ker so bile v njem v začetku leta 1905 zasidrane ladje ruske Baltske flote. Februarja 1904 je namreč Japonska brez vojne napovedi napadla ključno rusko pomorsko oporišče Port Arthur na koncu polotoka Liaodong v Mandžuriji, ki je veljalo za enega najmočnejših utrjenih vojaških položajev na svetu. Zaradi katastrofe Pacifiške flote je rusko poveljstvo jeseni 1904 iz Sankt Peterburga v treh skupinah poslalo na 33.000 km dolgo pot 62 ladij Baltske flote pod poveljstvom admirala Rodžestvenskega. Manjše ladje so šle skozi Sueški prekop, večje pa okrog Afrike. Kot zbirališče je bil izbran zaliv pred Diego Suarezuno, današnjo Antsinarano na skrajnem severu Madagaskarja, a ker je bila Francija v rusko-japonski vojni uradno nevtralna, ruske eskadrilje ni mogla sprejeti v bazo francoske flote. Eskadriljo so zato usmerili proti zalivu Ambavatory. Po porazu in novici o izgubi Prve eskadrilje v Port Arthurju so na Madagaskarju ladje tri mesece čakale na nadaljnje ukaze. Marca 1905 je eskadrilja odplula proti Vladovostoku in bila v Tsushimi skoraj v celoti uničena. Do Vladivostoka je uspelo priti le dvema ruskima rušilcema in dvema križarkama, vključno z Auroro, ki je v zgodovini znana po tem, da je z nje oktobra 1917 strel iz signalnega topa naznanil začetek oktobrske revolucije.
Po petih dneh plovbe po zalivu in okrog okoliških otokov sva se morala vrniti v marino. Dan pred maminim odhodom naju je obiskal Alex. Mama ni mogla zadržati smeha. Kot pravi Švicar je namreč Alex prišel na jadrnico v gojzarjih.
“Legenda!” ga je ocenila. Ona s tem izrazom namreč opredeli le kaj res superiornega.
Še bolj pa jo je razveselil, ko je ponudil, da naju odpelje v Homeopharmo v Andoany, saj mojo mamo zanimajo tradiconalne metode zdravljenja in fitoterapija. Madagaskar ima namreč izjemno vegetacijo – kar 13.000 zdravilnih rastlin, od katerih je vsaj polovica endemičnih. Na Madagaskarju so zelo spoštovani tudi tradicionalni zdravilci, znani kot ombiasa. Prijazna gospa v Homeopharmi nam je povedala, da imajo na Madagaskarju tradicionalni zdravilci izjemna znanja. Nekaj več kot 1000 zdravilcev, ki zdravijo po tradicionalnih madagaskarskih metodah, je vključeno v Nacionalno združenje tradiconalnih zdravilcev (Association nationale des tradipracticiens de Madagascar), ki znanja o zdravilnih rastlinah in tehnikah zdravljenja predaja tudi zdravnikom in farmacevtom, ki na Madagaskarju razvijajo zdravila iz rastlin. Tradicionalno medicino uporablja namreč kar 80% prebivalstva, ne le zato ker se od nekdaj zanašajo na zdravilne rastline, ampak tudi zato, ker je tradiconalna medicina vključena v uradno medicino.
Dnevi, ki sva jih preživela skupaj z mamo, so prehitro minili. Medtem se je politična situacija umirila in brez zapletov je lahko odletela domov. Ko sva se poslavljala, mi je zažela srečno nadaljevanje poti in seveda čimprejšnjo vrnitev domov.
Vem, da pot okrog Afrike ne bo enostavna. Mnogi jadralci so mi povedali, da je plovba po Mozambiškem kanalu zelo zahtevna in nevarna. Ker se veter in tokovi na tem področju nepričakovano spreminjajo, slabe vremenske okoliščine lahko plovbo precej podaljšajo. Zato sem se dobro založil s hrano in pijačo, kupil pa sem tudi precejšnjo zalogo odlične madagaskarske burbonske vanilije in divjega popra. V Južni Afriki bom to poskušal prodati in zaslužiti nekaj denarja, saj se moj spisek popravil, ki jih bo potrebno opraviti na jadrnici, ponovno vztrajno daljša.