Iz zaliva pred Port Vilo sem nameraval izpluti zgodaj zjutraj, pa se je slovo od otoka zavleklo vse do poldneva. Sosed me je povabil na jutranjo kavico, potem pa sva se z Rustyjem še malo sprehodila po obali, saj je pred nama 2400 NM dolga plovba brez postankov, kar pomeni, da ne bo gibanja, razen lovljenja ravnotežja na barki, saj vremenska napoved kaže veter preko 20 kn. Nakupil sem še nekaj malenkosti, da sem zapravil še zadnje vatu dolarje.
Dvig sidra je poseben obred pred odhodom. Tokrat ni bilo prav “obredno”, saj se je veriga zapletla okrog koralnih glav. S precej truda mi je vendarle uspelo, dvignil sem jadro, izključil motor in naravnal smer veternega pilota proti Avstraliji.
Prve tri dni plovbe je bil veter precej močan s sunki do 35 kn. Pihal je s strani, glavno jadro je bilo na drugi krajšavi, genova pa odprta na polovici. Visoki valovi so se zaletavali v bok, se preko sončnih celic prelivali čez palubo in v slapovih zlivali v kokpit. Gibanje zunaj je postalo nevarno, predvsem pa zelo mokro, zato sem tri dni preživel v kabini in se le občasno podal na palubo, pregledal stanje jader, pripon in veternega pilota.
4. dan:
Ob sončnem vzhodu tik za krmo križam pot tovorni ladji. Po Vhf postaji izmenjamo nekaj informacij, si zaželimo varno plovbo in se prijazno poslovimo. Veter se umirja, kar mi ni prav nič všeč. Tudi začrtano smer izgubljam, zato nameravam danes obrniti bolj proti severu, kar seveda zahteva spremembo celotne nastavitve jader in veternega pilota. Vso noč so se v veterno turbino zaletavale ptice in nato strmoglavljale v vodo. Nekaj se jih je odločilo prespati na palubi, ki jo je bilo zato zjutraj potrebno dobro sprati.
5.dan:
Ob sončnem vzhodu spremenim smer plovbe ter ponovno nastavim tangun. Piha rahel veter, nebo je brez oblačka. Iz hladilne skrinje vzamem pet piščančjih perutničk, ki si jih bom pripravil za kosilo. Popoldan se je veter okrepil, piha iz JV, višina valov je narasla na 3 m. Valovi za Orplid niso nikakršna ovira in zdi se mi, da jih je prav pogrešal, medtem ko je pred Port Vilo potrpežljivo čakal na nadaljevanje plovbe. Občasno čez ograjo pljuskne val s penasto obrobljenim vrhom in rahlo zalije palubo, kokpit pa za enkrat ostaja suh.
Noč je minila mirno, brez prometa. Spal sem po uro, se za hip v kokpitu razgledal po morju, ki ga je pokrivala temna noč, in se nato zavlekel nazaj na ležišče. V drugi polovici noči so se pojavili nenavadni valovi, ki so barko močno prevračali iz boka na bok, malo kasneje se je še veter rahlo obrnil in pihal bolj z vzhoda, zato sem zjutraj nastavil jadra na metulja in nadaljeval z neudobno plovbo.
6. dan
Ponoči se je morje razdivjalo. Valovi so se podili za barko in se z vso močjo zaletavali vanjo. Občasno je Orplid dobil močan pospešek in se tako sunkovito zagnal naprej, da sem se prebudil, a sem takoj, ko je odsrfal svoj val, mirno zaspal nazaj. Čez dan sem pospravljal po barki in si spekel zadnje hrenovke, ki sem jih imel v hladilniku. Seveda sva si jih z Rustyjem prijateljsko razdelila. Plovba je še vedno zelo neudobna, kar otežuje prav vsak gib na barki. Po sončnem zahodu sem kakšno uro oddremal v kokpitu, se nato prestavil v salon, nastavil budilko na vsako uro in kot včeraj noč preživel na nočni straži.
7. dan
Noč je bila podobna prejšnji, plovba po razburkanem oceanu zelo neudobna in videti je, da bo tako tudi čez dan. Veter se je rahlo obrnil proti vzhodu, vendar jader danes ne bom popravljal. Ostal bom na kursu 300, kjer imam povprečno hitrost plovbe 6.2 vozla, kar je za tako nemirno morje zadovoljivo. Popoldan sem ujel veliko barakudo, si pripravil odlično večerjo, pogostil seveda tudi Rustyja in napolnil hladilnik.
8. dan
Ob dveh ponoči se je veter še bolj obrnil na JV. Čakati z obračanjem jader do jutra je postalo nemogoče. Oprezno sem se lotil dela in do treh ponoči je bila nova nastavitev jader urejena, pa tudi veterni pilot je bil nastavljen na novo smer. Plovba je postala nekoliko udobnejša, smer plovbe pa točno taka kot sem želel. Prav dolgo sicer ne bo tako idealno, saj se bo smer vetra kmalu spremenila. Imam še 500 NM do vhoda na pomorsko pot, ki je zarisana na notranji strani grebenov Koralnega morja ob severnovzhodni obali Avstralije. Koralno morje vsebuje številne otoke in je največji sistem koralnih grebenov na svetu. Veliki koralni greben je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino, s čimer so onemogočili nadalnje projekte iskanja nafte, na mnogih območjih pa so omejili tudi turizem in ribolov. Na neoznačenih koralnih grebenih Koralnega morja, zlasti na področju Wreck Reefs v južnem delu je v preteklosti nasedlo veliko ladij. Maja 1942 je bila na tem področju velika pomorska bitka med japonsko cesarsko mornarico ter pomorskimi in zračnimi silami ZDA in Avstralije.
Koralno morje se na jugu zlije s Tasmanskim morjem, na severu s Salomonovim morjem in na vzhodu s Pacifikom. Ko bom skozi Torresovo ožino priplul v Arafursko morje, se bom tako dokončno poslovil od Pacifika.
Plovba med temi koralnimi grebeni je precej nevarna. Če bom do tega nevarnega področja priplul čez dan, bo seveda precej bolj varno, vendar se mi dogaja, da na najbolj nevarna področja priplujem pozno zvečer ali ponoči.
Zaradi nočnega dežurstva sem poldan prespal. Zajtrk je bil zato hkrati kosilo in večerja. Po večerji je sledil počitek ob jamboru, kjer sva se z Rustyjem udobno namestila in uživala v prelepem sončnem zahodu. Noč je bila sprva mirna, na obzorju ni bilo videti nobene ladje. Kmalu pa se je znova pričelo tisto neprijetno premetavanje z boka na bok. Veter je izmenično naraščal in slabel, valovi so prihajali z vseh smeri. Na vsake toliko časa se v mojo veterno turbino prileti sfrizirat kakšna ptica. Jadra so že precej umazana od njihovih iztrebkov. Turbina pa jih pridno frizira. Najprej je dogajanje slišati kot “blmk, pmm”, potem pa “pamm”, padec v vodo in friziranje je končano.
9. dan
Jutro je bilo malo drugačno kot ponavadi: za spremembo je poskrbel dež. Deževalo je sicer le kakšnih 10 min, pa vendarle. Sveže hrane mi je pričelo zmanjkovati, zato bom končno lahko ugasnil zmrzovalnik ali hladilnik, karkoli sem že ustvaril s svojim izvirnim patentom.
10. dan
Prebudila me je deževna ploha. Do poldneva sta se izmenjavala sonce in dež, zato sem se znova odločil za pospravljanje po barki. Končno sem našel kovinsko cev, ki je povzročala hrup ob nagibanju barke. Tudi pri sončnih celicah je nekaj škripalo, pa sem tudi to odpravil. Veter je še vedno močan. Včeraj sem imel povprečno hitrost 6,6 vozlov, zato je bil odbitek milj do cilja kar razveseljujoč. S takšno hitrostjo bom 160 NM oddaljen greben dosegel čez 30 ur.
11. dan
Noč je bila precej divja. Valovi me spominjajo na jadranje med Kanarskini otoki in Cabo Verde. Z vso močjo se zaletavajo v krmo barke. Med njimi se je eden izkazal za največjega divjaka in na barki prestavil vse, kar ni bilo privijačeno ali privezano. Ob sončnem vzhodu izmerim razdaljo do koralnega grebena: 90 NM, kar pomeni, da bom tam šele ponoči, zato se odločim za greben, ki leži bolj južno. Ves dan naravnavam jadra in veternega pilota na ravno črto točno čez kanal. Morje se je umirilo. Barko obrnem za 90 stopinj proti severu, zaprem genovo, ponastavim veterni pilot, vključim hidravličnega in obrnem krmilo. Ko zategnem bum, ga veter premakne na drugo stran, zato spustim škoto, popravim veterni pilot, skalibriram na hidravličnemu in ga nato ugasnem. Barka zdaj pluje v drugo smer. Hitrost je odlična, genove zaenkrat ne potrebujem. Plujem 1 NM od ceste in 2 NM od grebenov. Morje je mirno in plovba ni naporna, vetra je dovolj, le pred barko je potrebno opazovati in sem ter tja zamenjati stran glavnega jadra. Sonce se prikrade iz dalnjega vzhodnega obzorja in mi razsvetli pokrajno: Avstralija. Na levi vidim rt Cape Waymouth. Za tem rtom je sidrišče, ki je dobro zaščiteno pred južnim vetrom. Na hribu nad zalivom stoji nekaj hišk, obdanih z bujnim gozdom. Ob obali se raztegujejo mangrove. Kot kaže barva vode je dno blatno in sidro bo dobro držalo. Tu sem: Avstralija, po dolgih 1550 NM neprestane plovbe. Tu si bom odpočil. Utrujen sem. Zadnji štirje dnevi so bili nadvse naporni. Pripravim si topel obrok in potem končno brezskrbno zaspim.
12. dan
Prebudim se šele ob treh popoldan. Sprehodim se po barki, preverim, če so morda kje kakšna potrebna opravila in se vrnem v kabino. Skuham si čaj, ki ga potem počasi srkam na palubi. Opazujem to dalnjo deželo, polno čudes. Če bi ne vedel, kako velika je videti na zemljevidu, bi se mi verjetno zdela kot nek majhen otok.
Čez dan gledam filme in počivam. Leva roka me kar precej boli, saj je bila neprestano obremenjena s prijemanjem in preprijemanjem. Zaradi stare poškodbe, ko sem s ključem odtegoval zarjavel vijak na sidrnem vinču in preobremenil mišice na dlani, je dlan zdaj občutljiva na vsako preobremenitev. Zaspim zgodaj in se zbudim ob sončnem vzhodu.
13. dan
Roka me še vedno prav nesramno boli, zato se odločim za še en dan počitka. Ko pa me Jenny s sporočilom na garminu prestraši z vremensko napovedjo, češ da bo pihalo s hitrostjo 35 kn, se stanje moje roke hipoma občutno izboljša. Ob osmih zjutraj dvignem sidro, odprem genovo in izplujem iz plitvega zaliva. Barka drsi po ravnem morju s hitrostjo 6 kn. Čez dan sem preplul 40 NM, plovba je bila čudovita: ugoden veter, zanesljiv električni avtopilot, prelepa pokrajina in plovba med manjšimi svetilniki, ki označujejo plitvine v Koralnem morju. Vse naokrog je polno raznovrstnih ptic. Na plitvinah, ki se pokažejo iz morja samo ob oseki, si nabirajo hrano. Nakateri svetilniki so čisto majhni, drugi so večji ter obraščeni z bujnim grmičevjem in drevesi. Čez dan sem srečal le eno ladjo, ki je peljala tovor na bližnji otoček. Z daljnogledom opazujem otok in videti je, da je tam turistični resort. Malo pred zalivom Margareth Bay se mi na vabo ujame meter in pol velik morski pes. Sem se že razveselil ribe, saj že dolgo nisem ničesar ujel. In prav smešno: ves čas, ko je bila vaba v vodi, niti pomislil nisem, da se bo kaj ujelo. Medtem pa, ko sem lupil krompir, se mi je utrnila misel, da se bo prav zdaj nekaj ujelo. Nekaj sekund za tem se je motorček pričel na vso moč vrteti. Tokrat sem lovil s palico, saj mi je nazadnje neka nesramna riba velikanka odvzela ves havy duty laks. Morskega psa sem seveda osvobodil. Medtem sem prijadral na sidrišče in odvrgel sidro takoj za neko motorno barko, podobno katamaranu brez jamborja. Malo dlje v zalivu je videti še eno podobno plovilo. Zdaj smo v zalivu trije.
14. dan
Zjutraj dvignem sidro ob sončnem vzhodu. Pred menoj je 65 NM plovbe do vhoda v reko, kjer je v notranjosti dobro zatočišče pred močnim vetrom, ki se obeta v naslednjih dneh. Plovba je bila čudovita, a bolj počasna kot pričakovano. Do vhoda v delto reke Escape river sem priplul, ko je bila že noč, zato sem raje kar nadaljeval plovbo proti severu, kjer je naslednje sidrišče v zalivu otoka Mount Adolphus.
Mount Adolphus Island, imenovan v jeziku domačinov tudi Muri ali Mori se nahaja na samem vrhu polotoka Cape York na severni strani Adolphusovega kanala. Plovba po kanalu je nevarna zaradi podmorskih sipin ali t.i. peščenih valov, visokih do 5 m, ki se selijo vzdolž morskega dna po kanalu. Adolphusov kanal je sicer glavna ladijska pot za promet, ki poteka od Koralnega morja ob vzhodni obali Avstralije do zaliva Carpentaria na severu Avstralije in naprej čez Arafursko morje v Indonezijo. Noč je bila temna, ne pred seboj in ne okrog sebe nisem videl ničesar. Sidral sem se takorekoč z zavezanimi očmi. Tu bom popravil glavno jadro in se odpočil za nadaljno pot skozi Torresovo ožino na odprto morje, kjer se počutim najbolj varno.
15. dan
Čeprav je vremenska napoved slaba, odplujem proti Thursday Island. Z dobrim tokom vplujem v miren zaliv, kjer vržem sidro blizu jadrnice, na kateri jadra prijazen par – Nemka in Anglež. Ponudita mi prevoz na obalo, kjer nakupim nekaj sveže zelenjave, saj so mi zaloge že davno pošle. Naporna plovba me je precej izmučila. Utrujen sem od nočnega dežurstva in zbujanja na vsako uro, zato se odločim, da ostanem na sidru še en dan. Menda mi Avstralci ne bodo zamerili. Dovoljenje imam le za sidranje, na obalo pravzaprav ne smem. Pa sem šel vendarle še enkrat na sprehod po otoku. Tu je bilo med 2. svetovno vojno vojaško poveljstvo za Torresovo ožino ter ameriška vojaška baza. Leta 1942 so z otoka evakuirali celotno prebivalstvo. Japonci tega otoka niso bombardirali, ker so domnevali, da je tam pokopališče številnih japonskih potapljačev na biserne školjke in da tam še vedno živijo Japonci. Na otok so se namreč konec 19. stoletja preseljevali številni Japonci, ki so se ukvarjali z iskanjem biserov. Sosednji otok Horn je bil nekajkrat bombardiran, saj je bilo tam letalsko oporišče.
16. dan
Zjutraj mojih prijaznih sosedov še ni bilo na barki. Urejala sta odjavo na Kapitaniji. Ob 11.30 sem dvignil sidro in izplul. Sledile so mi še štiri barke. Vodim floto skozi kanal med otoki z glavnim jadrom na polovici in genovo, kasneje dvignem glavno jadro do vrha, kar pa ne pomaga prav veliko – najprej me prehitita Kanadčana, ki sem ju spoznal na plovbi skozi Panamski prekop, po petih miljah pa sem že na zadnejm mestu.
Pred menoj je Booby island, ki me spomni na prijatelja Bobyja. Valovi prihajajo z vseh strani, prav tako kot misli v njegovi glavi. V 19. stoletju je bilo na tem območju potopljeno tako veliko število ladij, da so na otoku shranjevali živila za brodolomce.
Šele leta 1890 pa so na otoku postavili 18 m visok svetilnik, ki označuje zahodni vhod v plovni kanal skozi Torresovo ožino.
Po nekaj miljah kaotičnega valovanja, valovi prihajajo le z ene smeri in morje se umiri. Rahel veter se zaganja v glavno jadro in barko potiska proti zahodu. Med opazovanjem morja sem nekaj valov pred barko opazil v morju rumeno črto. Videti je kot kos plavajoče vrvi, a ko se približam, vidim da je kakšna dva metra dolga kača, ki elegantno “kruza” po valovih. Menda na teh koralnih grebenih živi sedamnajst vrst morskih kač, od katerih grebenasta morska kača (Aipysurus duboisii) velja za najbolj strupeno morsko kačo na svetu.
Na morju je kar nekaj prometa, zato noč znova preživim na dežurstvu v kokpitu. Do Pu Pu Tanimbre imam 680 NM, od tam do Dilija na Vzhodnem Timurju je 350 NM, in od Dilija do Balija še enkrat 680 NM.
Walter Teršek