Po končanem postopku odjave iz Mozambika sem ob plimi zapustil marino v Maputu. Do odprtega morja je približno 20 navtičnih milj, ki jih je bilo potrebno med vsemi plitvinami prepluti na motor, šele nato sem lahko razpel jadra. Veter se je obračal na jugo, kar na tem območju praviloma prinese slabo vreme in visoke valove. Vedel sem, da vremensko okno ni idealno, vendar sem imel čakanja dovolj. Napoved je obljubljala, da se bo čez dva dni veter obrnil, kar bi mi omogočilo lažjo plovbo. Do takrat je bilo treba vztrajati in se prilagajati razmeram.
V 48-ih urah sem preplul približno 230 navtičnih milj, vendar sem zaradi stalnega jadranja v cik-cak smeri po ravni črti napredoval le okoli 40 milj. Ko se je veter končno obrnil na severozahodnik, se je vse spremenilo. Plovba z močnim vetrom v jadrih in ob pomoči močnega morskega toka je postala pravi užitek.
Ko sem se približeval obali, sem poklical Port control in jim sporočil, da se bližam svetilniku ter da nameravam vpluti v kanal. Po desetih poskusih se je končno nekdo oglasil in mi odobril vplutje – skoraj prepozno. Nato sem vplul v pristanišče, kjer sem nameraval opraviti vse potrebne formalnosti. Ker pa je bil moj Orplid tisti dan edina jadrnica, sem moral na ureditev dokumentov počakati do naslednjega jutra.
Tako sem imel dovolj časa za sprehod po obali. Okolica je bila polna kavarn in restavracij, ki sem jih lahko le od daleč opazoval. Vonjave raznovrstne hrane so dražile čute in še bolj poudarjale občutek, da sem spet v živahnem pristaniškem mestu.
Pozno ponoči se je na drugi strani pomola privezal velik katamaran. Posadka me je povabila na pijačo in večerjo, a sem povabilo prijazno zavrnil ter užival v mirnem večeru na svoji barki. Plovba od Mozambika do Richars Baya v Južni Afriki je bila vendarle naporna in moja edina želja je bila mirno spanje.
Naslednje jutro pa sem zelo hitro dobil prvi vtis Južne Afrike. Uradnica, ki je urejala papirologijo, me je vprašala, zakaj moje barke ni bilo na pomolu ob šestih zjutraj, ko je prišla urejat dokumente za katamaran. Ironija je bila, da sem bil že ob pol šestih buden. Ko je stala pred mojo barko, ji preprosto nisem mogel odgovoriti – bil sem na svojem »belem konju«, kot pravimo WC-ju na barki, in sem jo skozi zatemnjeno okno nemo opazoval. Ko sem ji to kasneje razložil, pa nad odgovorom ni bila prav nič navdušena.
Kmalu je postalo jasno, da je bila zgodba precej preprostejša. Lastnik velikega katamarana je očitno poskrbel za »posebno obravnavo«, zato je uradnica ob šestih zjutraj prišla uredit njegovo vstopno dovoljenje. Meni pa prejšnji dan, ko sem se privezal ob 14.30, niso želeli urediti niti osnovnih formalnosti. Mojih razlag ni želela niti poslušati. To je bila ena izmed prvih lekcij o tem, kako lahko stvari v tem delu sveta potekajo precej drugače od pričakovanj.
Tudi pri žigosanju potnega lista se je zapletlo. Po pravilih bi morali žige odtisniti na dve prazni strani, vendar so jih namesto tega postavili kar na prvo stran, kamor sploh ne sodijo.
Zdaj, ko sem preplul že vse svetovne oceane, imam na prvem mestu v potnem listu Afriko.
Sprva sicer sploh nisem nameraval ostati v marini v Richards Bayu, saj sem načrtoval, da bom čez dva dni že nadaljeval pot proti Durbanu. A na koncu sem se vendarle odločil privezati v marini v prvem kanalu. Pa tudi tokrat ni šlo vse po načrtu. Navigacijska aplikacija Navionics mi je začela povzročati težave, zato je bilo treba več zaupati lastnim očem in izkušnjam ter pluti med bojami in označevalnimi plovci.
Luna je bila polna, oseka pa temu primerno izrazita. Tokrat sem imel srečo – barka ni nasedla na mivko ali kamenje, zato je bil privez precej bolj miren, kot bi lahko bil.
Na koncu so mi dodelili pomol v ladjedelnici, kar me je pravzaprav razveselilo. Kjer je ladjedelnica, je vedno tudi možnost za popravila – in teh se je na moji barki nabralo več kot preveč.
Naslednji dan bi moral zapustiti pristanišče in nadaljevati pot proti Durbanu. Toda mesto in predvsem lokalni jadralni klub sta mi bila takoj všeč, zato sem se odločil ostati še nekaj dni.
In prav takrat se je zgodilo nekaj, za kar še danes ne vem, ali je bila dobra ali slaba odločitev.
Le kakšnih 50 metrov od mojega pomola je bil na prodaj Mercedesov ladijski motor. Motor je bil generalno obnovljen, vendar nikoli zagnan, saj ga niso uspeli pravilno nastaviti. Težava je bila v nastavitvi časovnega vbrizga na Boschovi črpalki. Poleg tega je imel motor novejše, daljše grelne svečke, kar je še dodatno oteževalo zagon.
Ko sem pogledal motor, sem takoj vedel, kje je težava. Nastavitev črpalke je trajala nekaj dni, nato pa sem iz svojega starega motorja vzel grelne svečke in poskusil ponovno. Motor je vžgal skoraj takoj. Pustil sem ga teči nekaj minut in se nato odločil: motor kupim. Cena je bila preprosto predobra, da bi jo lahko zavrnil.
Seveda sem pred tem temeljito pregledal notranjost motorja in izmeril kompresijo. S tem pa se je delo šele začelo. V resnici sem od novega motorja obdržal le blok in glavo, vse ostale komponente pa sem moral prestaviti iz svojega starega motorja.
Nato pa se je začelo čakanje. Nove grelne svečke je bilo treba naročiti iz Evrope. Slovenska pošta je obljubljala dostavo v osmih delovnih dneh, kar se je zdelo povsem sprejemljivo. A teh osem dni se je na koncu raztegnilo na enaintrideset dni. Medtem so tekli dnevi vizuma, vizum za barko se je iztekal, stroški marine pa so se vztrajno kopičili.
Ker sem bil že prisiljen ostati dlje, sem čas izkoristil za dela na barki. Sprva sem načrtoval le nekaj manjših popravil, a se je kmalu izkazalo, da barka potrebuje precej temeljitejšo obnovo: čiščenje rje v notranjosti bilga, novo epoksi barva, obnovo palube z novim protizdrsnim premazom, popravilo in delna zamenjava riginga, obnovo navijalnega sistema prednjega jadra, prenovo kokpita, obnovo sidra – seznam opravil se je vsak dan podaljševal.
Tako pravzaprav ni bilo dneva, odkar sem prispel v Južno Afriko, da ne bi delal od jutra do večera. A takšno je življenje na dolgi plovbi – ko se ustaviš v pravem pristanišču, ti barka hitro pokaže, kaj vse je potrebno popraviti.
V jadralnem klubu Zululand v Meerensee sem spoznal jadralsko legendo – Marka Sinclairja. Mark trenutno dela kot direktor hidrografskih storitev podjetja Fugro v Aziji in Pacifiku ter izvaja hidrografske meritve po vsem svetu. Rodil se je v Manchestru v Združenem kraljestvu, kasneje pa se je z družino preselil v Adelaide v Avstraliji, kjer se je začela tudi njegova pomorska pot. Leta 1968, pri desetih letih, je začel jadrati. Njegov idol je bil sir Robin Knox-Johnston, ki je v letih 1968 – 1969 na 9,8 – metrski bermudski keči Suhaili prvi opravil samostojno neprekinjeno plovbo okrog sveta in zmagal v dirki Sundy Times Golden Global Race. Leta 1984 je Mark dvakrat samostojno preplul Tasmansko morje in pridobil certifikat Yacht Master Ocean Certificate. Dvajset let je služil v Kraljevi avstralski mornarici, kjer je poveljeval trem ladjam v času, ko so ladje plule po oceanih s pomočjo klasične navigacije s sekstantom. Leta 1996 se je upokojil kot poveljnik RAN (Royal Avstralian Navy).
Avstralski jadralec je postal znan po izjemni samostojni plovbi okoli sveta z jadrnico Coconut, ki je bila zgrajena leta 1980 v Durbanu v Južni Afriki.
»Dobesedno zaljubil sem se v to jadnico,« mi je zaupal Mark.
Prodal je svojo jadrnico S&S 41, kupil Coconut, jadrnico razreda Lello 34, in jo pričel pripravljati na Golden Global Race.
»Dve leti dela je bilo potrebno za vso prenovo: izdelavo notranjih ojačitev trupa, palube, kabine in jambora, namestitev aluminijastih vodotesnih vrat, novih loput in oken, novih vrvi, jader, električne napeljave in varnostne opreme. Ohranil in obnovil pa sem originalno vetrnico Aries in dizelski motor Farymann z močjo 22 KM«, mi je pripovedoval Mark.
Njegov podvig je povezan z znamenito regato Golden Globe Race 2018, eno najtežjih solo regat na svetu. V tej regati jadralci plujejo brez sodobne elektronike, z opremo in navigacijskimi metodami, ki so zelo podobne tistim iz časov prvih velikih oceanskih podvigov. Mark je v regati sodeloval v razredu Chichester, ki jadralcem dovoljuje en postanek med plovbo. Skupno je na morju preživel kar 332 dni, kar nazorno kaže, kako zahteven je takšen podvig za posameznika na majhni jadrnici sredi svetovnih oceanov.
Njegova pot pa seveda ni potekala brez zapletov. Med plovbo leta 2018 se je moral na polovici poti ustaviti v Adelaide, saj mu je začelo primanjkovati pitne vode, trup jadrnice pa je bil močno obrasel z morskimi organizmi. Zaradi teh težav je moral začasno prekiniti svojo pot. Kljub temu se ni odrekel svojemu cilju. Po nekaj letih priprav se je leta 2021 ponovno odpravil na pot in nadaljeval svojo plovbo. Vztrajnost se je na koncu obrestovala, saj je leta 2022 uspešno zaključil pot v Franciji, s čimer je dokončal svojo samostojno plovbo okoli sveta.
Mark Sinclair se je kasneje ponovno preizkusil tudi v regati Golden Globe Race 2022, vendar je moral tokrat regato zapustiti iz osebnih razlogov, saj se je želel udeležiti poroke svojega sina. Njegova oceanska potovanja pa se s tem niso končala. Leta 2023 je sodeloval še v regati Ocean Globe Race 2023.
Zgodba jadrnice Coconut in njenega kapitana tako ostaja ena zanimivejših sodobnih zgodb o vztrajnosti, samostojnem jadranju in življenju na odprtem oceanu. Vesel sem bil srečanja s to jadralno legendo, ki ga jadralci in prijatelji kličejo Captain Coconut.
Kljub vsakodnevnemu delu bo za obnovo jadrnice potrebno še nekaj časa. Tukaj vse poteka počasi, nikomur, razen meni, se nikamor ne mudi. Medtem se bo iztekel moj vizum, ki državljanom Slovenije dovoljuje 90 – dnevno bivanje v Južni Afriki. Postopek za podaljšanje vizuma bi moral pričeti že 60 dni pred iztekom, vendar takrat še nisem vedel, da se bo vse tako zelo zapletalo. Zdaj vem, da ima Afrika svoja pravila, ki za belca niso preveč ugodna. Po štirih letih plovbe se bom moral za nekaj tednov vrniti domov, da izpolnim pogoje vizumskega režima Južnoafriške republike.
Barka je prej ležala na plaži na boku. Valovi so se več ur zaganjali vanjo. Razbilo mi je en sončni panel, ki sem ga tako ali tako imel rezervnega, zato sem bil skoraj vesel, da ga bom lahko končno zamenjal in pridobil več prostora v premcu. Paneli so bili že stari nekaj let, tehnologija pa gre hitro naprej, zato sem v Južni Afriki že tako načrtoval nakup novih, saj so tam precej cenejši. Prvič v življenju sem bil vesel razbite stvari – končno razlog, da ga zamenjam.
Ne vem še, kakšna je škoda. Vem pa, da sem jezen nase. Vzamem dokumente. Odpeljejo me na Policijo. Razlagam, a veliko mi ni uspelo povedati. Od popolne izčrpanosti zaspim na stolu. Naročijo mi naj se naspim in me ”pospravijo” nazaj na barko. Afrika razume.
Rusty je medtem ostal na otoku brez hrane in vode. Otok je peščen in vira pitne vode tam ni, zato sem vedel, da moram čim prej ponj. Toda sam nisem mogel, gumenjaka nimam, pa tudi če bi ga imel, mi zaradi močnega toka ne bi uspelo. Tok bi me zagotovo odnesel. Poklical sem kontakt, ki mi ga je poslal Emanuel, voznik gliserja. Dogovorila sva se za prevoz ob 7. uri zjutraj. Ker je bil petek in je tukaj veseljačenje ter popivanje precej priljubljen šport, ob sedmih zjutraj ni bilo nikogar. Čakal sem do enajste ure, ko se je Emanuel končno pojavil in me odpeljal na otok, da poiščem Rustyja. Pa ga ni bilo potrebno iskati, čakal me je na mestu, kjer je Orplid nasedel. Prestrašen, lačen, žejen, vendar živ. Emanuel me je nato peljal še na Policijo, da sem še enkrat razložil, kaj in kako se je zgodilo.
Nato sem si privoščil kosilo in nekaj piva ter se vrnil na barko. Moral sem dobro premisliti, kaj in kako v naslednjih dneh, saj je prihajal močan veter, pred katerim sidrišče ni bilo varno.
Na barki sem ostal tri dni. V tem času sem popravil vse manjše poškodbe in se lotil motorja, saj vleka do marine ne bi bila poceni – računali bi mi 700 dolarjev. Zamenjal sem tesnilo glave motorja in naslednje jutro je motor spet deloval. A zaradi starosti, neštetih delovnih ur in več kot štiridesetih let bo v prihodnosti potrebna generalna obnova.