Bližje kot sem bil južnoafriškem rtu, z večjo nestrpnostjo sem čakal na primerno vremensko okno za nadaljevanje plovbe. Od East Londona do Port Elizabeth je le 130 navtičnih milj. Na tem odseku prevladuje močan morski tok, imenovan Agulhas Current, eden najhitrejših oceanskih tokov na svetu, z običajno hitrostjo od 2 do 4 vozle, v jedru toka, ki poteka ob 200-metrski morski izobati, približno 20–40 km od obale, pa s hitrosjo 5 vozlov.
Po dveh dneh se je jugozahodnik obrnil in popoldan sem z rahlim jugovzhodnikom zaplul proti Port Elizabeth. Kljub šibkemu vetru sem zaradi močnega morskega toka plul s povprečno hitrostjo 7 vozlov.
Ko sem proti jutru vplul v zaliv Algoa, sem nedaleč od jadrnice zagledal ogromno temno sivo gmoto. Šele danilo se je in le ugibal sem lahko: je podmornica ali ogromen kit? Nekaj časa je ogromna gmota plula ali plavala vzporedno z menoj, potem pa izginila. Zagotovo je bil kit, saj je znano, da imajo grbasti kiti v tem zalivu v zimskih mesecih idealne pogoje za parjenje.
V zalivu Algoa živi sicer največja kolonija afriških pingvinov na svetu. Na tisoče jih je videti na obali. Leta 2016 je bil zaliv Algoa imenovan za “svetovno prestolnico pliskavk” zaradi največjih jat. Na stotine jih je plavalo okrog moje jadrnice. Ko sem mami poslal posnetek, mi je prestrašena odgovorila:
»Kaj? Toliko morskih psov???«»Ne mami, to so prijazni delfini, ne skrbi,« sem ji v smehu odgovoril. Seveda, posnetek sem naredil v jutranjem polmraku in mamo z njim nadvse prestrašil.
Angleška imena izginjajo z geografskih kart. Na windy map so že nekaj časa samo nova imena, tako da se je včasih težko znajti. Port Elizabeth se od leta 2021 imenuje Gqeberha, po reki, ki teče skozi mesto. Mesto oz. naselbino je sicer ustanovil Sir Rufane Donkin, britanski častnik in guverner Cape Colony v letih 1820-1821. Na obali še danes stoji znameniti svetilnik in velika kamnita piramida, ki jo je guverner Sir Rufane Donkin postavil v spomin svoji ženi Elizabeth. Po njej je mesto dobilo tudi ime, čeprav sem vedno mislil, da je ime povezano z angleško Queen Elizabeth I.
V Gqeberhi sem srečal starega prijatelja Jureta Šterka – Hanza. V Južni Afriki živi že mnogo let. Njegova največja življenjska želja je bila vedno prepluti svetovna morja, zato se je pred leti odločil zgraditi svojo železno barko. Gradil jo je dolga leta in, kot rad pove v šali, ko je prišel do konca, se je lahko vrnil na začetek. Ugotovil je namreč, da velika barka potrebuje tudi številno posadko. Opravil je nekaj plovb, med drugim tudi do Madagaskarja, vendar je bilo to še vedno daleč od njegovih prvotnih sanj.
Hanz je mlajši od Jureta, ki ga je izjemno spoštoval. Prav način, kako sva se spoznala, se mi zdi ena lepših zgodb tega potovanja.
Večer se je počasi spuščal nad marino. Na barki sem pripravljal vrvi, ko je nekdo potrkal po jeklenem trupu mojega Orplida. Na pomolu je stal starejši gospod, opazoval je slovensko zastavo in dejal:
»O, poznana zastava, gospod.«
Vprašal sem ga, zakaj se mu zdi znana, saj Slovenija ni ravno velika ali znana pomorska država.
»Imel sem zelo dobrega prijatelja iz Slovenije. Jadralec. Jurij mu je bilo ime.«
Takoj mi je postalo jasno.
»Mislite Jureta? Jureta Šterka?«
»Tako, tako. Jure.«
Ko sem tistega dne privezal Orplid, sem na nasprotnem pomolu opazil manjšo zapuščeno barko, ki se mi je zdela neverjetno znana. Nisem si upal niti pomisliti, da bi lahko bila to res barka Jureta Šterka. Pa je bila. Mislim, da je bila to njegova druga barka – Class 2.
Hanz se še danes večkrat sprehodi do Juretove barke. Tam malo postoji, pokramlja z ljudmi in se spominja skupnih dni. Včasih mu po licu steče tudi kakšna solza, vendar pravi, da ga to ne žalosti preveč. Prepričan je, da je Jure tam, kjer si je vedno želel biti.
Jure je Hanza veliko naučil o jadranju in življenju na morju. Skupaj sta preživela nešteto večerov ob radiu, navijala za svoje in nazdravljala vsaki zmagi.
Prav v Južni Afriki je Jure kupil svojo zadnjo barko Lunatic, s katero je odjadral v Evropo, kasneje pa se podal na zgodovinsko neprekinjeno solo plovbo okoli sveta kot najstarejši jadralec.
Šlo je za barko Miura 31, dolžine 31 feet (9,45m) in širine 3,05m, z ugrezom 1,52 m, znano po izjemno močni konstrukciji in širokem, trebušastem trupu. Zaradi tega ni bila posebej hitra, je pa slovela po izredni stabilnosti, varnosti in dobri plovnosti v razburkanem morju. Zasnoval jo je Oswald Berkemeyer, izdelovalo pa jo je podjetje Nebe Boatworks v Južni Afriki od leta 1978 naprej. Izdelanih je bilo približno 250 primerkov. Juretova različica se je od novejših modelov razlikovala predvsem po obliki premčne palube. Takšnih bark je v Južni Afriki še danes veliko in marsikatera je naprodaj. Starejši gospod, ki je imel svojo barko privezano poleg Orplida, je prodajal svojo Miuro. Popolnoma prenovljena je bila – nov motor, nova jadra, nov rigging, kuhalnik, sveže pobarvana nad in pod vodno linijo, obnovljena notranjost … Skratka, barka »ready to go« za nekaj manj kot 30.000 evrov. Naložiš hrano in vodo ter odjadraš. Seveda je imel na krovu tudi žar – skoraj obvezno opremo vsake barke v Južni Afriki.
Po nekaj dneh se je odprlo vremensko okno in Orplid je moral na pot proti Cape Townu.
Poslovil sem se od vseh, prav ganljivo pa je bilo slovo od Hanza. Ob slovesu mi je dejal besede, ki jih ne bom nikoli pozabil:
»Če boš na morju v težavah, prosi Jurija za pomoč. Pomagal ti bo. Boš videl.«
V Južni Afriki jadralci izjemno spoštujejo druge jadralce, še posebej tiste, ki plujejo sami.
Med bivanjem v marini sem bil privezan tik ob ribiškem pomolu, zato sem hitro padel v oči tamkajšnjim ribičem. Nekega dne sem se vračal iz trgovine. Hotel sem kupiti motorno olje, vendar je bilo v navtični trgovini občutno predrago. Na poti sem vprašal starejšega možakarja, ali pozna kakšno trgovino z avtodeli, kjer bi olje dobil po ugodnejši ceni.
Pogledal me je in vprašal:
»A ti si tisti s kužkom?«
Prikimal sem.
»Koliko olja pa potrebuješ?«
Segel je za sovoznikov sedež svojega avtomobila in izza sedeža potegnil petlitrsko plastenko popolnoma novega motornega olja – natanko takšnega, kot ustreza mojemu motorju.
»Izvoli. Darilo zate.«
Hvaležno sem se mu zahvalil. Res mi je polepšal dan. Še isto popoldne sem zapustil pristanišče.
Pihal je prijeten južni veter in Orplid je lahkotno zdrsnil iz zaliva. Do Cape Towna me je čakalo nekaj manj kot 400 navtičnih milj. Če bi se napoved uresničila, bi imel idealen veter za plovbo mimo obeh slavnih rtov.
Vse življenje sem sanjal, da bom Rt Agulhas in Rt dobrega upanja objadral z vzhoda proti zahodu. Pozimi je to posebno doživetje. Močni vetrovi, mogočni morski tokovi ter hitro spreminjanje smeri in jakosti vetra ustvarjajo divje in nepredvidljivo morje. Zaradi srečevanja toplih in hladnih tokov dveh oceanov pa je v vodi tudi veliko naplavin – lesa in drugega plavajočega materiala.
Rt Agulhas je Orplid dosegel v petek, 19. junija 2026, ob 9.45 dopoldne. Veter je pihal med 20 in 30 vozli, temperatura zraka je bila le šest stopinj Celzija, temperature morja pa nisem meril. Moja ladijska garderoba premore le malo toplih oblačil. Od kar sem pred šestimi leti zapustil Evropo, kjer me je najbolj zeblo v Biskajskem zalivu, sem plul po toplih področjih in temu primerna so bila moja oblačila. Zdaj sem navlekel nase vse, kar je bilo vsaj malo toplo in obul čevlje, ki sem jim moral prej zalepiti podplate. V salonu sem vključil webasto, saj je Rustyja tako zelo zeblo, da je drgetal.
Rt Agulhas (Cape Agulhas) je najjužnejša točka afriške celine. Pogosto ga zamenjujejo z Rtom dobrega upanja pri Cape Townu, vendar ta ni najjužnejša točka Afrike — je le bolj znan in leži bolj jugozahodno. Rt Agulhas je približno 55 km južneje od Rta dobrega upanja in približno 170–180 km jugovzhodno od Cape Towna. Koordinate so približno 34°50′ južne zemljepisne širine in 20° vzhodne dolžine.
Na rtu stoji znameniti spomenik z napisom “Southernmost Tip of Africa”, ki označuje uradno mejo med Atlantskim in Indijskim oceanom. Prav zato mnogi obiskovalci pridejo tja, da lahko stojijo na “koncu Afrike”, nekaterim pa se celo posreči stati z eno nogo v Indijskem, z drugo pa v Atlantskem oceanu – vsaj tako obljubljajo turistične agencije.
Ime Agulhas izhaja iz portugalščine – Cabo das Agulhas pomeni “Rt igel”. Portugalski pomorščaki so namreč opazili, da je na tem območju kompasova igla kazala skoraj natančno proti geografskemu severu.
Medtem pa je Rt dobrega upanja (Cape of Good Hope) eden najbolj znanih rtov na svetu. Prvi naj bi ga obplul portugalski raziskovalec Bartolomeo Dias leta 1488. Poimenoval ga je »Rt neviht« (Cabo das Tormentas), ker je tam naletel na zelo hudo vreme. Portugalski kralj Janez II. Portugalski pa ga je kasneje preimenoval v Rt dobrega upanja (Cabo da Boa Esperança), ker naj bi odkritje vlivalo upanje za novo pomorsko pot v Indijo. Prvi pomorščak, ki je iz Portugalske po tej poti priplul na Kitajsko, je bil Vasco da Gama: 8. julija 1497 je izplul iz Lizbone, obplul Rt dobrega upanja 22. novembra 1497 in prispel 20. maja 1498 v Clicut (današnji Kozhikode)v Indiji.
Dvanajst ur za tem, ko sem obplul Rt Agulhas, sem obplul še Rt dobrega upanja.
Tistega trenutka sem uresničil svoje življenjske sanje. Sedel sem na strehi barke. Noč je postala mirna. Za mano je ostal Rt dobrega upanja. Nad menoj nešteto zvezd, ob obali pa še več luči.
Malo pred zalivom Hout Bay sem moral zagnati motor, ki je komaj še deloval. Tekel je le na treh valjih. Nekoč bi me to spravljalo v obup. Tokrat pa ne. Tako zelo srečen sem bil, da mi je bilo to popolnoma nepomembno.
Rt Agulhas in Rt dobrega upanja sta ostala za mano. Sanje, ki sem jih sanjal vse življenje, so bile končno izpolnjene.