Za uspešno in varno plovbo po južnem Indijskem oceanu je najbolj pomembno izbrati pravi čas.
Ko se v severnem Indijskem oceanu pričenja monsunsko obdobje, se namreč v južnem Indijskem oceanu monsunsko obdobje končuje. Četudi ujameš pravi čas, je na plovbi pričakovati tako brezvetrje kot močne nalive z vetrovi iz vseh smeri.
Proučeval sem mesečno vremensko napoved in ugotovil, da bo prvih sedem dni plovbe veter pihal z zahoda in jugozahoda, potem bo ob ekvatorju brezvetrje, južno od ekvatorja pa znova veter z vzhoda in jugovzhoda ter morski tokovi od vzhoda do zahoda in obratno. Če bo šlo vse po pričakovanjih, bo plovba od Šri Lanke do Mauriciusa daljša kot je bila plovba čez Pacifik.
Medtem ko sem urejal izstopne formalnosti na Šri Lanke, sta se Maria in Rusty z žalostjo poslavljala od male psičke, s katero je Rusty preživel zadnji mesec na otoku. Psička je bila brezdomka, klatila se je po pristanišču in nekega dne je z Rustyjem prišla na barko. Od takrat sta bila neločljiva: spala sta skupaj, Rusty ji je celo dovolil, da je iz njegove sklede, skupaj sta se igrala in uganjala norčije po pristanišču. V pristanišču Galle je mnogo psov. Razdeljeni so v skupine, ki so prava krdela, nekateri pa so odrinjeni iz družbe. Ti “izobčenci” imajo najslabše pogoje za življenje – s slabo senco in večinoma brez strehe, pod katero bi se lahko zatekli ob slabem vremenu. Močnejši psi so si po zakonu o naravni selekciji izbojevali in prilastili boljše življenjske pogoje. Ob vhodu v pristanišče tako živijo trije psi: starešina je star brezzobi pes, ki leži vedno na istem mestu ob vhodu v pristanišče, drugi neprestano laja, tretji, po dlaki in barvi podoben hijeni, pa je napadalec – napada zahrbtno, od zadaj. Rustyja je že nekajkrat ugriznil v zadnjico.
Po ulici zunaj pristanišča so enakomerno razporejeni trije psi, ki imajo vlogo nekakšne prednje straže ali ovaduhov in poročajo trem pristaniškim psom. Na dolg betonski pomol je privezan aluminijast katameran, na katerem je začasno nekakšna delavnica. Orplid sem privezal ob katameran, da Rusty in njegova Lady lahko sama prihajata na jadrnico. Na stopnicah pomola pa živa mama male psičke z ljubimcem. Rusty in mlada psička tam nista dobrodošla. Opazil sem, da psi svoj teritorij neprestano označujejo z markiranjem in napadejo le tiste pse, ki ne spoštujejo meje. Ograja pri stopnicah je meja, neprestano mokra in temu posledično dodobra zarjaveta. Hudo mi je bilo ob misli kaj bo z malo psičko, ko ne bo imela Rustyja in komaj sem premagal željo, da bi jo vzel kar s seboj.
Zapisi iz ladijskega dnevnika
1. dan
Poslovili smo se od Šri Lanke in z dobrim vetrom odpluli proti jugu. Kmalu je bilo vetra preveč za vsa jadra, tako da sem glavno jadro spustil na prvo krajšavo, prednje jadro pa rahlo navil. Orplid zdaj pluje s hitrostjo 5,5 vozla, kar je lepa, mirna potovalna hitrost. Z leti postaneš nekako bolj miren in hitrost ni več tako zelo pomembna kot v mladosti, ko prehitevaš samega sebe. Poleg tega se tudi posadka pri veliki hitrosti ni počutila najbolje, zato sem naravnal jadra in hidravličnega pilota na bolj mirno plovbo. Prvi dan plovbe se končuje, končuje pa se tudi mala steklenička arake z Balija, ki jo imamo v ladijski lekarni za primer kakšnih prebavnih težav. Ponoči bo potrebno ostati na preži, saj je na tem območju ogromno prometa. Luna je polna in močno razsvetljuje prostranstvo velikega oceana.
2. dan
Ob sončnem vzhodu si skuham močno kavo. Noč sem prebedel z občasnim spanjem po eno uro. Razmišljam o nastavitvi veternega pilota in se lotim dela. Dovolj imam neprijetnega zvoka električnega avtopilota. Smer je dobro nastavljena, jadra tudi in barka, popolnoma neodvisna od nafte in elektrike lepo pluje v popolni tišini. Sliši se le melodija morja in vetra, pa seveda plahutanje jader in šumenje veterne turbine, ki pridno proizvaja elektriko in vsake toliko časa “sfrizira” kakšno ptico. Preplutih milj danes ne merim, tudi navtičnih kart si ne bom ogledoval. Držim se kursa med 190 in 210, kar bo smer plovbe za nadaljnih 1000 NM. Veter piha še vedno z isto močjo, morje pa se spreminja – včasih je bolj valovito, včasih manj, smer valov pa se zaradi menjave morskih tokov pogosto spreminja. V severnem Indijskemn oceanu med Šri Lanko in ekvatorjem se morski tokovi izmenjujejo v pasovih od zahoda proti vzhodu in tudi obratno, kar povzroča to neprijetno valovanje z vseh smeri.
3. dan
Vetra je še vedno dovolj. Orplid pluje ostro proti vetru kolikor se le da, valovi pa danes prihajajo popolnoma v premec barke in res dobro tolčejo. Barka pluje zato bolj počasi, a vseeno pridno razbija valove. Železo je pač železo, reže v valove, ki se potem razlivajo po palubi. Vsa okna so zaprta, zato je v barki neznosno vroče.
4. dan
Valovi so spremenili smer, veter pa je ostal iz iste smeri. Dovolj ga bo še za kakšen dan, nato pa se bomo verjetno znašli v območju brezvetrja, saj bomo zopet prečkali ekvator. Vreme je sončno in plovba je precej varna, saj vsak dan opazim le kakšno ladjo. Glede na to je varnost precelj relativna, ne vem pravzaprav kako bi to opredelil: varna, če bi potreboval kakšno pomoč, nevarna pa, če bi prišlo do trčenja s kakšnim drugim plovilom.
5. dan
Kot sem predvideval, je vetra je zmanjkalo. Ostali so samo rahli valovi, a tudi ti bodo izginili. Zagnati sem moral motor. Najprej sem nafto napeljal iz rezervoarjev za gorivo, ki so privezani na palubi, saj je gorivo iz kobilice precej umazano. Valovi so ga namreč dobro premešali in kot kaže se je v rezervoarju nabralo zopet precej smeti. Nikoli ne moreš vedeti, kakšno nafto ti prodajo.
6. dan
Ko sem spraznil zunanje rezervoarje, sem se lotil filtriranja goriva v glavnem rezervoarju. Sistem črpanja in filtriranja sem izdelal sam že pred pol leta na poti med Vanuatujem in Indonezijo, saj sem si tako med plovbo krajšal čas. Potrebno je trojno filtriranje vsega goriva, kar je 400 litrov, zato vsak dan prečistim 120 litrov. Idealna za to opravilo je seveda popolna bonaca, ki se obeta še tri dni in zato bom lahko v miru prečistil vso nafto. Modrina morja in modrina neba se zrcalita druga drugi – kot bi se spraševali katera je lepša. Sem in tja se v daljavi pojavi kakšna tovorna ladja, danes sem opazil kar tri.
7. dan
Kot sem predvideval, je vetra je zmanjkalo. Ostali so samo rahli valovi, a tudi ti bodo izginili. Zagnati sem moral motor. NajpŠe vedno plujemo na motor, ki pridno kuri nafto. Dopoldan sem znova filtriral gorivo in se nato lotil ribolova. Ko barka pluje na motor, ki je že precej v letih, je potreben nadzor nad stanjem: štirikrat na dan praznjenje vode v prekatu ob osovini motorja, nadzor olja, dolivanje olja, čiščenje bilga… Z Mario sva se odločila, da bova zaplavala sredi Indijskega oceana. Izključil sem motor in posamično sva skočila v morje, tako da je bil vedno eden na palubi. Ko se je Maria naužila plavanja v globokem oceanu, sem bil na vrsti jaz. Pa nisem kaj dosti plaval. Naplaval sem se v mladosti, ko sem treniral plavanje in vaterpolo. Lotil sem se čiščenja podvodnega dela barke, saj jo v pristanišču Galle, kjer je bila voda precej motna, nisem uspel dobro očistiti. Ko sem očistil nekaj školjk in ostale “zelenjave”, smo odpluli naprej.
Danes sem opazil kar šest tovornih in pet ribiških ladij. Ponoči smo pluli nedaleč stran od neke velike ribiške ladje, ki je bila v popolni temi in ni dajala nikakršnih znakov življenja niti po vhf postaji. Tudi sredi velikega oceana je ponoči potrebna pazljivost, saj je na morju vedno več prometa in zato tudi znatno večja verjetnost trčenja.
rej sem nafto napeljal iz rezervoarjev za gorivo, ki so privezani na palubi, saj je gorivo iz kobilice precej umazano. Valovi so ga namreč dobro premešali in kot kaže se je v rezervoarju nabralo zopet precej smeti. Nikoli ne moreš vedeti, kakšno nafto ti prodajo.
8. dan
Zjutraj preverim motor in na števcu za pritisk olja zaznam, da je kazalec popolnoma padel. Takoj ugasnem motor, preverim nivo olja, ki je seveda na minimumu. Kljub rednemu dolivanju olja ga je motor pokurili več kot običajno, zato dolijem liter olja in zopet zaženem motor. Pritisk olja je še vedno isti in storiti nimam kaj dosti. Po mojem poznavanju delovanja tega motorja olje prihaja na vrh motorja, kar sem preveril, in se nato steka po celotnem motorju, zato se s tem ne obremenjujem. Sledi ponovno filtriranja goriva in bolj pogosto kontroliranje nivoja olja…
9. dan
Vremenska napoved obeta skorajšnji veter. Jutri popoldan naj bi že zapihalo. Motor deluje brezhibno, le goriva imamo samo še za 50 ur plovbe. To naj bi bilo dovolj, da se prebijemo skozi “veterno luknjo”. Na ribiško palico se na žalost še vedno ni prijelo prav nič, pa čeprav neprestano menjavam ribiške vabe.
10. dan
Zjutraj so se pričeli pojavljati dolgi valovi z vzhoda, kar je dovolj prepričljiv znak za veter. In popoldne se je končno pojavil. Dovolj je bilo ropotanja motorja in tudi vetra je bilo dovolj, da se stara “mečka” malo odpočije. Jadra so polna, barka se premika sicer zelo počasi, pa vendar se. Do večera se je hitrost povečala na 5 vozlov.
11. dan
Veter se je čez noč krepil, zato sem zjutraj skrajšal glavno jadro, malo kasneje pa še prednje. Valovi se zaganjajo v Orplid z vseh smeri, kar je posledica različnih smeri morskih tokov. Glavno jadro je na drugi krajšavi, genova pa je tudi zavita do polovice. Barka drvi po valovih s hitrostjo 7 vozlov. Čez noč sem moral menjati ploščice na veternem pilotu, saj materjal, iz katerega so mi jih izdelali na Baliju, ni bil dovolj močan in ploščice so se preprosto skrivile. Namestil sem stare originalne in barka zdaj znova pluje v pravem kursu. Ni bilo prav enostavno – noč, valovi in močan veter – a bilo je nujno potrebno.
12. dan
Današnja plovba je potekala brez težav in zapletov. Veter ugoden – 20 do 25 vozlov, valovi temu primerni. Še 1200 NM do Mauriciusa.
13. dan
Veter se krepi in če se bo še naprej tako zelo zaganjal, bom jutri moral spustiti glavno jadro na tretjo krajšavo, genova je pa že zdaj precej zavita.
14. dan
Glavno jadro je že na 4. krajšavi, genove pa je manj kot dva metra. Premišljujem o viharjem jadru, a mislim, da ne bo potrebno, saj je smer vetra ugodna. Valovi se zapirajo in Orplid pluje med visokimi grebeni, ki se penijo, kar ustvarja zame nepopisen užitek jadranja. Na svoji barki se počutim popolnoma varnega, uživam ob pogledu na razpenjeno morje …
15. dan
Na obzorju se vsake toliko časa pojavi kakšna tovorna ladja. Dneve preživljamo večinoma v salonu barke, saj palubo neprestano zalivajo valovi. Kljub temu naredim nekajkrat na dan obhod po barki in preverim stanje. Precej razočaran sem, ker se na nobeno vabo ni prav nič ujelo. Kakšna rumenoplavuta tuna bi nam namreč zelo teknila. Na meniju je sicer vedno kaj dobrega, tudi zelenjave imamo še dovolj. Maria jo je kupila na Šri Lanki pri domačinu in po dveh tednih je še vedno kot da bi bila popolnoma sveža.
16. in 17. dan
Pri tem vetru preplujemo povprečno med 130 in 145 NM na dan. Prepluli smo že 1600 NM.
18. dan
Do Port Luisa na Mauriciusu je še nekaj manj kot 300 NM in s to hitrostjo bomo tam v dveh dneh, česar se vsi veselimo – zopet novi kraji, novi ljudje in nove zgodbe. Veter se je rahlo polegel, tako da lahko odvijem še meter sprednjega jadra.
19. dan
Še 140 NM do prvega sidrišča, kjer se nameravamo zasidrati, odpočiti in nato odpluti v Port Luis, kjer bomo opravili vse potrebne vstopne formalnosti. Zadnji dve noči sem neprestano na dežurstvu, ker je postal promet zelo gost, saj sem na morski cesti, ki poteka od jugovzhodnje Azije na južno konico Afrike. Precej utrujen sem in neprespan.
20. dan
Ob sončnem vzhodu zagledamo Mauricius in ob 12h smo pred vhodom v zaliv. Tik pred tem pa se na trnk ujame manjša tuna, ki sicer na žalost ni rumenoplavuta, pa vendarle je dober ulov. Zaliv pred Port Luisom je precej nevaren. Večina elektronskih kart iz neznanega razloga namreč ne kaže plitvine v zalivu. Zato je vplutje v zaliv ponoči prepovedano. Plitvina, ki se nahaja jugovzhodno od carinarnice, pa ni označena. Verjetno imajo v ladjedelnicah zato neprestano več kot dovolj dela s popravljanjem kobilic. Še preden pa vplujemo v zaliv nas prestreže Costa Guard in nas napotili v Port Luis, kjer bodo pregledali barko in psa, nato pa opravili ostale formalnosti.
Vendar so nas v pristanišču odslovili. Moral bi jih kontaktirali prej in pridobiti dovoljenje za vplutje v pristanišče. Napotili so nas na sidrišče pred pristaniščem. Kot kaže, danes ne bomo stopil na kopno…
21. dan
Do dvanajste ure ni bilo ne duha ne sluha o nikomer, nato pa sem zaslišal klicanje imena Orplid po radijo postaji, se javil ter povedal nekaj informacij: zastavo plovila, zastavo kapitana in podatke o barki. Medtem ko sem čakal na dovoljenje, sta se na vhf postaji javila dva Slovenca z ene izmed bližnjih tovornih ladij.
Vstop so nam kmalu odobrili in dali tudi navodila: posebnega pomola za obiskovalce nimajo, zato naj se privežemo kar ob zid tik ob manjših restavracijah, carinarnica je nedaleč stran, tja smem le jaz, uradniku Harbour Security moram sporočiti, da smo pravkar prispeli in da se želim prijaviti, on pa mora poklicati imigracijski, carinski in veterinarski oddelek. Nato se moram vrniti na barko, uradniki pa običajno pridejo v roku ene ure.
Carina mi je zasegla harpune, ki pa mi jih bodo ob odhodu vrnili. Za cariniki so prišli še policisti. Tudi oni morajo natančno pregledati vsako barko, ker imajo pač zelo stroge zakone, so mi razlagali ob preiskavi barke. Najavili so še prihod veterinarske inšpekcije, ki naj bi pregledala še psa. Obiska veterinarjev nisem dočakal, česar sem bil prav vesel. Edino, kar sem si še želel, je bilo namreč spanje.
Veter se krepi in če se bo še naprej tako zelo zaganjal, bom jutri moral spustiti glavno jadro na tretjo krajšavo, genova je pa že zdaj precej zavita.
