Vremenska napoved je sicer obetala dober veter za plovbo čez Indijski ocean, toda dva dni po tem, ko smo odpluli z Balija, je bilo jasno, da vetra ne bo kaj dosti. Izpluti bi moral vsaj dva tedna prej, vendar zaradi poškodb in zdravljenja to ni bilo mogoče. Vetra kljub napovedi ni in ni, včasih piha nekaj ur in se nato nenadoma poleže. Valovi prihajajo s strani z juga, tako da močno nagibajo jadrnico in ob rahlem vetru je jadranje nemogoče.
Do Christmans Island ali Božičnega otoka bo, kot kaže, potrebno pluti večinoma na motor. Alternator, ki sem ga na Baliju sicer obnovil, ni kaj prida deloval. Baterije je polnil le nekaj minut. Na srečo imam še dva rezervna: enega starejšega, tudi obnovljenega, vendar se mi zdi, da je problem regulator; drugi pa je čisto nov. Naročil sem ga v Angliji, poslali so ga v Slovenijo, od koder ga je moja mama poslala v Bukarešto, Maria pa ga je potem v prtljagi prinesla na Bali.
Motor brenči, obnovljen tako, kakor je bilo na Baliju pač mogoče. Nočem ga pretirano navirati, zato plujemo počasi. Tudi goriva nimam prav veliko. Vse bolj me obhajajo dvomi: je prav, da zdaj plujem čez Indijski ocean; bo jadrnica zdržala; bom sploh lahko uresničil svojo življenjsko željo – obpluti svet? Obnova barke na Baliju me je stala precej denarja, živcev in zdravja ter mi vzela voljo do jadranja. Vse je v brezupnem stanju, počutim se kot v nekakšnem breznu. Zdravje mi šepa; na glavi imam brazgotine od 28-ih šivov, ki so mi jih odstranili teden dni nazaj; imam zlomljen palec na desni nogi, sredinec na levi roki in poškodovano hrbtenico v ledvenem predelu. Tudi glava mi ne deluje kot prej. Posledice bodo očitno ostale.
Od Balija do Božičnega otoka je malo več kot 500 NM. Po sedmih dneh počasne plovbe imamo do otoka še 40 NM. Ura je bila malo čez 6.00 zjutraj in sonce je pravkar vzhajalo. Kot ponavadi sem dremal v kokpitu. Med prebujanjem zaslišim glasen hrup motorja.
“Kaj pa je zdaj to?” sem na pol buden spraševal samega sebe, vstal z mojega neudobnega ležišča in se razgledal okrog.
Na levi strani Orplida je plul čoln, kakšnih 8 m dolg, na njem pa oborožena ekipa – osem do zob oboroženih, v črne uniforme oblečenih vojakov Avstralske vojne mornarice. Zadaj za Orplidom pa je plula kakšnih 150 m dolga vojaška ladja Ocean Shield z ogromnim komandnim mostom in platformo za helikopter. Sprva sem pomislil, da se mi od utrujenosti blede, toda ne: “Whf!” je bilo vse, kar je bilo sploh možno reči glede na to, kar sem videl.
Spremljali so me že kar nekaj časa, kot se je malo kasneje izkazalo. Zaradi nizke amperaže baterij nisem imel prižgane VHF postaje, zato me niso mogli kontaktirati. Ker sem menda predstavljal potencialno nevarnost, so se odločili v vodo spustiti čoln s specialno posadko in se mi približati na nekaj metrov.
Zelo prijazno sem jih pozdravil in jim zaželel dobro jutro. Povedal sem jim, da imam probleme z alternatorjem, baterijami in genovo, ki je ne morem zaviti. Ker so z menoj želeli govoriti po postaji, sem vključil VHF. Postavljali so mi vrsto vprašanj in na koncu ugotovili, da ne predstavljam nobene nevarnosti za njihovo vojaško ladjo. Celo opravičili so se mi za nadlegovanje. Neverjetno!
Povedal sem jim, da bom potreboval zasilni postanek na Božičnem otoku, ker moram popraviti nekaj stvari na barki, nato pa bom najverjetneje spremenil smer plovbe proti severu, saj postaja vreme nestabilno za varno prečkanje Indijskega oceana.
Medtem je nad Orplidom zaokrožilo manjše letalo, s katerega so me po VHF postaji obvestili, da sem v avstralskih teritorjalnih vodah in da sem kot kapitan plovila po zakonu dolžan o svojem prihodu obvestiti Australian Border Force (avstralske mejne sile – ABF). Po prihodu v pristanišče Flying Fish Cove pa bo potrebno opraviti carinske in imigracijske formalnosti.
Na pomolu nas je pričakala cela ekipa uradnikov, dodeli so nam muring, kajti sidranje v zalivu Flying Fish Cove je prepovedano, da se prepreči škoda koralnim grebenom. Čeprav nimam avstralskega vizuma, so mi dovolili priti na kopno, da bi lahko opravil vse potrebne formalnosti. Napihovanje gumenjaka se mi je zdelo preveč zamudno, pa tudi utrujen sem bil preveč, da bi se lotil enournega “nožnega” napihovanja mojega starega gumenjaka. Zato sem iz “ladijske kleti” izbrskal moje zaprašene plavutke in preprosto odplaval na obalo. Dokumente sem zapakiral v zaščitni ovoj in jih v lavorju prepeljal na obalo.
Prijaznost teh uradnikov, ki znajo biti sicer pogosto precej težavni, mi je okrepila moje upanje v dosego cilja. Tudi otok je videti rajsko: kristalno čista voda in čudovite korale. Božični otok je avstralsko ozemlje v Indijskem oceanu. Leži 260 milj južno od Sundske ožine med indonezijskima otokoma Sumatro in Javo, ter 1600 milj severozahodno od Pertha na zahodni obali Avstralije. Prvič ga je leta 1615 opazil Richard Rowe, poveljnik ladje Thomas, otok pa je na božični dan leta 1643 poimenoval William Mynors, kapitan ladje East India Company – Royal Mary.
Božični otok je priljubljeno pristanišče na poti do ali iz Kokosovih otokov (Keeling Islands) v Indijskem oceanu. Na otoku, kjer so dragocena nahajališča fosfatov, je le okoli 1850 prebivalcev, ki živijo na severu otoka, okoli glavnega naselja Flying Fish Cove . Otok je vrh ugaslega, 300 m visokega vulkana. Večina otoka in okoliških grebenov je nacionalni park. Božični otok, ki ga imenujejo tudi “Galapagos Indijskega oceana”, je znan po rdečih in modrih rakih, morskih pticah, morskih psih kitovcih in čudovitih koralnih grebenih.
Sir David Attenborough, angleški biolog in naravoslovec, ga je opisal kot enega največjih naravnih čudes na planetu. V času tropskega deževnega obdobja med novembrom in aprilom se namreč milijoni rdečih in modrih kopenskih rakov selijo iz gozdov na obalo. Rdeča rakovica (Gecarcoidea natalis) je endemična vrsta kopenske rakovice na Božičnem otoku in na Kokosovih otokih. Selitev rdečega raka je največja turistična atrakcija Božičnega otoka, ki privablja ljubitelje narave z vsega sveta. Selitev se začne s prvimi padavinami v deževnem obdobju. Rdeči raki po vsem otoku istočasno zapustijo svoje domove in začnejo potovati proti oceanu, da bi se parili in drstili. Selitev vodijo raki samci, na poti pa se jim pridružijo samice. Natančen čas in hitrost selitve določa lunina faza. Rdeči raki se vedno drstijo pred zoro ob upadajoči visoki plimi v zadnji četrtini lune. Neverjetno je, da točno vedo, kdaj morajo zapustiti svoje rove, da se udeležijo tega lunarnega dogodka.
Biologi domnevajo, da na otoku živi okrog 150 miljonov rdečih rakov, ki jih seveda natančno ne morejo prešteti. Rumena nora mravlja (Anoplolepis gracilipes), ki je bila po nesreči iz Afrike prinesena na Božični otok in v Avstralijo, naj bi v zadnjih letih pobila več kot 30 milijonov rdečih rakov. Biologi jih imenujejo kar “ponorele mravlje”, ker pršijo mravljinčno kislino v rakove oči in nožne sklepe, jih tako oslepijo in imobilizirajo, zato raki poginejo.
Leta 2016 so na otok naselili malezijsko mikro oso, da bi norim mravljam poskusili odvzeti enega od njihovih virov hrane – medeno roso, ki jo proizvajajo rumene luskaste žuželke.
Nekoliko manj znano je potovanje druge endemične vrste rakov Božičnega otoka – modrih rakov (Discoplax celeste). Januarja in februarja se selijo iz gozdov na obalo. Modri raki so bili prvič identificiran kot nova vrsta leta 2012. Edinstvena barva modrih rakov je navdihnila njihovo znanstveno poimenovanje: Discoplax celeste – ‘celeste’ pomeni namreč v latinščini ‘nebo ali nebesa’. Ti raki evolucijsko še niso povsem zapustili vodnega okolja, zato morajo še vedno vsaj enkrat na dan sedeti v sladki vodi.
Žal mi je bilo, da sem invazijo rdečih rakov lahko opazoval le od daleč. Maria se jim je na kopnem morala izogibati, saj so raki nekakšna ikona otoka in imajo povsod prednost. Celo posebne mostovže so jim postavili čez ceste, vendar raki pri svoji letni selitvi v morje lezejo vsepovsod in otoške ceste spremenijo v rdeče preproge. Sredi vasi je zato velika tabla, na kateri so označene prepovedi prometa po ulicah, po katerih potujejo raki.
Lotil sem se dela. Tudi veterna turbina ne polni baterij, verjetno zaradi slabe električne napeljave in dotrajanih kablov. Zamenjal sem nekaj, pa ni bilo nič kaj boljše. Vetra sicer ne bo kaj dosti, tako da je prav vseeno ali dela ali ne. Sicer obožujem veterno turbino, saj me prebuja ob spremembi vetra in mi sporoča kdaj je vetra dovolj za jadranje in kdaj ne.
Ko sem nameščal nov alternator, je bilo vroče kot v peklu. Pot mi je tekel po glavi, pa sem malo posedel in si ogledoval kakovost alternatorja. Neverjetno – na nalepki je pisalo: made in Slovenia! Izvozili so ga iz Slovenije, jaz sem ga kupil v Angliji, uvozil nazaj v Slovenijo, plačal carino, potem ga je mama poslala v Romunijo, Maria ga je pripeljala na Bali in zdaj je slovenski alternator na slovenski barki na Božičnem otoku.
Alternator je nameščen in na novo povezan z novimi žicami. Zdaj polni odlično. Moram priznati, da se baterije še nikoli niso polnile tako dobro. Odlično, ker je narejeno v Sloveniji!
Medtem, ko Maria opravlja na kopnem manjše nakupe in išče povezavo z internetom za vremensko napoved, sem jaz zaposlen z raznimi opravili na barki. Dela res nikoli ne zmanjka in če je to raj, potem nočem vedeti kako izgleda pekel!
Ker se mi odkrito povedano ne ljubi montirati izvenkrmnega motorja na moj ubogi gumenjak, rajši nataknem plavutke in Mario povlečem do pomola, kjer priveže čoln, jaz pa se vrnem nazaj na barko. Ker sem pred meseci izgubil eno veslo, je namreč veslanje s samo enim veslom precej neprijetno. Na srečo je muring precej blizu obale in veter stalno piha od pomola proti barki, tako da je pot nazaj na barko precej lažja.
Od Balija do Božičnega otoka smo porabili 160 l nafte in za nadaljno plovbo proti Maleziji bo potrebno gorivo dokupiti, kar pa je kar drago v Avstraliji. Res pa je, da je nafta bolj kakovostna. Po VHF postaji sem poklical “harbour masteja” in se dogovoril, da bo Mario peljal ob 9h na bencinsko črpalko. Pa sta se nekako zgrešila. Ko sem ga čez kakšno uro ponovno klical, je bil precej besen, češ da ima kup pomembnejših opravkov, ne pa da čaka Mario, ki ni prišla ob dogovorjenem času. Ko mu je Maria razložila, da ga je ob dogovorjeni uri čakala na dogovorjenem mestu, je vendarle dostavil gorivo in Mario na pomol. Od tam je morala sama znositi vseh osem kanistrov goriva do gumenjaka, saj jaz pod nobenim pogojem nisem smel na kopno. Tako smo se oskrbeli z gorivom, nekaj hrane in pijače. Barka je bila zopet urejena in pripravljena na plovbo. Dobili smo tudi chek out iz Australije, kar sploh ni bilo potrebno plačati.
Čas, primeren za plovbo čez Indijski ocean, sem tako zamudil. To pomeni še eno leto na barki, kar mi ni preveč všeč. V neki knjigi sem prebral, da si je takrat, ko nimaš več niti volje niti moči, potrebno reči: samo naprej. Torej naprej, čeprav je smer zdaj spremenjena.
“Avanti Orplid, alla riscossa!” bi si lahko kot vspodbudo zapel na melodijo Bandiera Rossa…
Zjutraj smo tako z rahlim vetrom odpluli proti Maleziji.
Walter Teršek