Nočna plovba po kanalu med Balijem in Lombokom je bila prava mora. Ribiški čolni, grajeni iz enega debla in z dvema ravnovesnima drogovoma na vsaki strani, so po vsem kanalu razpeli svojem mreže, dolge kakšno miljo. En konec mreže je bil označen z lučjo, drug pa privezan na barko. Če je vidljivost dobra, bi se v tem labirintu, ki ga ustvari kakšnih 400 čolnov, že nekako znašel, pri slabi vidljivosti pa je vse nepridvidljivo. Ob sončnem vzhodu so pobrali mreže, dvignili jambor ter z jadrom in izvenkrmnim motorjem odpluli s tokom, ki se je medtem obrnil v nasprotno smer. Videti je bilo kot regata malih jadrnic na olimpiskih igrah. Po prečkanju kanala sem ujel močan morski tok, ki me je s pomočjo motorja nosil proti cilju s hitrostjo 9 vozlov. Že opoldan sem priplul v zaliv Benoa. Barko sem nameravaI privezati v marini, ki sem jo kontaktiral že nekaj dni prej. Ker pa Indonezijci ne govorijo prav dobro angleško, jaz pa seveda ne znam indonezijsko, je prišlo do nerazumevanja. Izkazalo se je namreč, da marina leži na otoku Lambok, ne na Baliju. Zasidral sem pred neko drugo, manjšo marino, v kateri je bilo videti sama luksuzna plovila. Po VHF postaji sem klical marino, vendar se ni nihče oglasil. Nato sem se privezal na manjši betonski pomol, vmes med vojaško ladjo in prelepo dvojambornico. Z veliko tuno, ki sem jo ujel malo pred zalivom, sem se podal do hiše na obali.
“Lahko pustim barko za nekaj ur na privezu, da opravim formalnosti in imigracijsko prijavo?” sem jih prijazno vprašal, prepričan, da mi bodo dovolili. Tuno bi jim poklonil v zahvalo. Vendar so me osorno zavrnili, češ da moram takoj oditi.
“Prav, potem vam pa tudi tune ne bom dal!”
Ribo sem odnesel nazaj na barko, se odvezal in odplul. Poklical sem znanca Pando, ki sem ga spoznal na Diliju, ko je delal na sosednji jadrnici. Doma je z Balija in svetoval mi je, naj odplujem v zaliv Serangan, kjer je veliko bark. Do tja sem imel le nekaj NM. Panda me je skupaj z njegovim prijateljem Sugijem pričakal na gumenjaku na začetku zaliva. Pokazala sta mi pot med muringi, ki imajo navezane dolge vrvi. V plitvi vodi bi bila ponoči to precej nevarna plovba. Navezal sem se na muring v lasti Sugija. Cena je bila presenetljivo visoka za indonezijske razmere in umazen zaliv, poln smeti in raznih plovil. Serangan je izredno umazan zaliv, plavanje v tako umazani vodi je nemogoče. Domačini se na to umazanijo sploh ne ozirajo. Otroci se razposajeno kopajo v kalni brozgi.
Na Baliju sem nameraval na novo prebarvati podvodeni del barke. Sugi je predlagal ceno 1000 $.
“Smešna cena”, sem mu rekel in ga resno pogledal. Verjetno je mislil, da mislim smešno nizka. Poznam “tržne zakonitosti” na otokih, ki so jih preplavili dolarji. Vendar Sugi ni predvidel, da se me ne da več ožeti in da pač ni naletel na pravega za to. Z negodovanjem je sprejel mojo ceno 250 $. Da bi nadoknadil izgubljen dobiček, pa je vendarle poskusil še enkrat na drug način: dal mi je kontakt agentke za prijavo v Indonezijo, ki je za storitve zahtevala 750 €. V to ceno so bile vštete smešne stvari. Nato sem na internetu našel drugo agentko, ki je za prijavo zahtevala 140 €, za odjavo pa 100 €. Ime ji je bilo Fiona. Ko sva se srečala, sem ji povedal, da mi je muring oddal Sugi, ki mi je tudi svetoval neko drugo agentko, kar jo je precej razjezilo. Izkazalo se je namreč, da Sugi dela za njo. Fiona jih je Sugiju verjetno precej “napela”, kajti po tem se z menoj ni hotel več pogovarjati. Medtem sem že ugotovil, da tukaj vse nadzira in ureja prav Fiona in ko sem ji omenil, da me Sugi zdaj ignorira, je tudi to takoj uredila.
Naslednji dan me je njen uslužbenec prišel iskat na barko in me odpeljal v njihovo pisarno. Kakšno presenečenje: pisarna je bila točno tam, kjer sem se prejšnji dan privezal na pomol, nasproti tiste čudovite dvojambornice. Predal sem ji dokumente, izpolnil formularje, se vrnil na barko in si končno privoščil počitek. Ko sem se prebudil, sem na štedilnik pristavil lonček za kavo in se pri tem skozi okno razgledoval po zalivu. Nenavadno, pozicija barke je bila zdaj čisto drugačna. V trenutku sem bil v kokpitu. Barka je drsela proti luksuzni jahti, ki je bila privezana za menoj. Moj muring se je očitno odtrgal. Hitro sem zagnal motor, odvezal “mrtev muring” s premca barke in odplul na varno, od koder sem si ogledal brezupno situacijo, ki bi se zgodila, če bi spal: ali bi se zaletel v luksuzno jahto ali pa bi me tok nesel mimo nje naravnost v ogromno leseno dvojambornico, ki bi mi polomila jambor in še kaj, tako da bi bilo moje jadranje okoli sveta zagotovo zaključeno.
Sugi se je seveda nadvse opravičeval in me prevezal na drug muring, pravzaprav na dva, za vsak slučaj. Videl je, da sem res zelo jezen in verjetno sprevidel, da bo bolje, če me ne izziva več. Da se je nekako odkupil, mi je posodil njegov aluminijast čolniček, da se bom lahko vozil na obalo. Zatem me je poklicala Fiona in mi sporočila žalostno novico, da me v Indoneziji kapetanija noče sprejeti, ker nimam prave AIS številke, češ da jim sistem kaže drugo plovilo Orplid, ki je trenutno v Nemčiji.
Odpravim se na obalo in odpeljem na kapetanijo, da se pogovorim s komandirjem. Razložim mu mojo situacijo: da ne morem nadaljevati plovbe, ker je potrebno popraviti motor, poleg tega imata moja mama in in moja punca že kupljeni letalski karti za Bali.
“Vrni se, od koder si prišel!” mi brezbrižno odgovori.
“To je nemogoče!” še kar vztrajam. Popolnoma jasno mi je, da hoče podkupnino. Ko sem mu še kar naprej “najedal”, je sklical nekakšen namišljen sestanek z nadrejenim in mi kmalu zatem izročil dokumente z dovoljenjem za vstop v Indonezijo:
“Wellcome to Bali!”
No, to je to, sem si rekel. Prišel sem v deželo podkupljivih uradnikov in prevarantov. Vrnil sem se na barko in se lotil dela. Spisek nujnih opravil in popravil je bil neskončen. Mi bo sploh uspelo opraviti vsa ta popravila in ujeti sezono za plovbo čez Indijski ocean? V naslednjih dneh smo Orplid ob oseki nasukali na obalo in ga podprli z močnimi bambusovimi koli. Sugi je imel ekipo štirih delavcev, ki so pobrusili trup že pod vodo. Ko je bila jadrnica na suhem, smo jo oprali s sladko vodo, počakali, da se posuši in nanesli osnovno bravo, nasledji dan pa še antifouling. Po treh dneh je bila barka znova na muringu. Nato pa so sledila druga dela: odpravljanje rje na palubi, brušenje in barvanje palube, dvig ograje, sprememba namestitve sprednje ograje, menjava vseh oken, pokrovov v kokpitu, nosilcev za vinče in za sončne celice, odpravljanje rje v bilgu. Tudi motor je bilo potrebno postavit ven, zamenjat skoraj vsa tesnila, nosilce motorja, cevi za nafto, pobrusit glavo motorja in pobarvat prostor, kjer je nameščen motor. Pokrove v kokpitu sem dal izdelat iz nekakovostnega inoxa, ker tukaj kaj boljšega ni bilo moč dobiti. Izdelati sem dal tudi lesena vratca za vse omarice v salonu, saj jih prej sploh ni bilo. Barka je bila potrebna prenove in delal sem od sončnega vzhoda do zahoda.
Medtem me je obiskala moja zlata mami. Prinesla mi je nekaj rezervnih delov za motor in novo glavno jadro, ki mi ga izdelal Rado iz preddvorske jadrarne. Nazadnje sva se videla pred dvemi leti v Panami in od takrat nobenemu od naju življenje ni bilo prav rožnato. Precej življenjskih preizkušenj je bilo za nama in zato sem kljub vsem obveznostim s popravilom barke želel, da vsaj nekaj dni preživiva brez skrbi in obremenitev. Iz Sarangana sva se odpravila na sever otoka, kjer sva najela hiško z bazenom. Čez nekaj dni se nama je pridružila tudi Maria, ki se je vrnila z dela na Islandiji. Pohajkovali smo po podeželju, med preprostimi ljudmi, ki obdelujejo svoja polja in častijo svoja božanstva. Mene pa je priganjal čas. Vedel sem, da me čaka še precej dela in da me Indijski ocean ne bo čakal prav dolgo. Če zamudim pravi čas, bom moral čakati do pomladi. Zadnji meseci so bili tako fizično kot psihično tako naporni, da me je navdušenje nad plovbo počasi minevalo. Vse pogosteje sem se spraševal, ali bom sploh prijadral do doma. Utrujenost, ki izzove malodušje, včasih celo obup.
Čimprej sem želel zapustiti ta otok. Bali je po velikosti približno trikrat manjši od Slovenije, na otoku pa živi nekaj če 4 milijone prebivalcev, ki so večinoma hinduisti, medtem ko so prebivalci ostalih indonezijskih otokov večinoma muslimani. Po statističnih podatkih je menda Bali lansko leto obiskalo nekaj več kot 15 milijonov turistov. Številke so osupljive, dejansko stanje na otoku pa dobesedno grozljivo. Na otoku je čez 20.000 čudovith templjev, zato ga imenujejo tudi “otok tisočerih templjev” ali celo “otok bogov”. Jaz bi ga preimenoval v “izgubljeni raj”. Absolutna prenaseljenost, kamorkoli pogledaš, na vsakem koraku smeti, onesnažene ulice, polja in plaže. V turističnih resortih menda smeti vsak dan sproti čistijo. Otok je sicer čudovit, toda masovni turizem je preveč obremenil naravo in pokvaril ljudi. Zgodilo se je točno tako, kot je leta 1991 napovedal Jože Mušič v svoji knjigi “Melodije vetra – z jadri okoli sveta”:
“Tak, kakršen je Bali danes, bo ostal morda le še nekaj desetletij, potem bo mogočni bog dolar z lahkoto opravil z vsemi verami in starimi božanstvi.”
Za postanek in popravilo barke na Baliju sem se odločil zato, ker naj bi bilo vse poceni. Dejansko je mnogo ceneje kot drugod, a na koncu ugotoviš, da je vendarle drago, saj te hoče vsakdo opehariti in vse se čaka in čaka. Znano je, da ima hinduizem neverjetno veliko število praznikov, med drugim kar dva božiča, in neprestano sem moral poslušati:“Seramoni tu, seramoni tam, jutri imam prost dan, jutri je vse zaprto, grem v tempelj”. Ves dopoldan hindujci hodijo okoli svojih hiš s kadilnimi palčkami, iz bananinih listov izdelujejo košarice z razno hrano, pogosto je zapakirana celo v plastiko, nato to postavljajo na posebej dodeljeno mesto na vrtu, ob vhodu na dvorišče, pred vrata, sredi prometne ceste, na križišče, na čolne, pomole, avtomobile, motorje, skratka povsod, kjer je mogoče. Če je košarica postavljena na tleh, je to hrana za zle duhove, če pa je dvignjena, pa je to hrana za bogove. Po nekaj urah je vse to seveda uničeno, bodisi od dežja, vetra, ptičev, psov, mačk in nešteto podgan. Podgana je na Baliju največkrat povožena žival na cesti. Na prometni cesti lahko na vsakih 10 m vidiš povoženo podgano, kar pomeni, da jih je nešteto. Ves čas bivanja na Baliju nisem uspel razumeti paradoksa: tako zelo verni ljudje, pa tako zelo pokvarjeni, saj vsepovsod naletiš na laži, pohlep, prevare, korupcijo, kriminal, prostitucijo. Pri vsem tem pa imajo še eno posebnost, hobi ali strast, ali pa je to pač samo način življenja: počivanje oz. spanje – dolge ure sredi dne, na polju, na delu, na ribolovu… Pravijo, da rib zaradi onesnaženosti in prekomernega ribolova ni prav veliko, čakanje na ulov je zato dolgotrajno in utrujajoče, pa ga namenijo spanju. Tudi sredi polj spijo. V ta namen imajo postavljene bambusove postelje na kolih in pokrite s palmovim listjem. So pa seveda, kot povsod, tudi izjeme: delovni, prijazni in pošteni ljudje.
Dela na barki so bila skoraj zaključena. Še dan ali dva in končno bi lahko izpluli. Pa mi je Bali za slovo namenil še zadnjo neprijetno izkušnjo. Za večerni sprehod z Rustyjem sem si izbral mirno, vendar napačno ulico v predmestju Denpasarja. Napadlo me je sedem moških srednjih let. Nameravali so me oropati, čeprav pri sebi nisem imel ničesar, razen telefona. Oboroženi so bili s steklenicami piva. Poskušal sem se braniti kolikor se je dalo, toda po nekaj razbitih steklenicah na moji glavi, sem obležal nezavesten v mlaki krvi. Na srečo me je našel nek taksist in me odpeljal v bolnišnico, kjer so opravili slikanje glave in zašili rane na glavi: 28 šivov – 8 na temenu in 20 na obrazu. Poleg tega zlomljen prst na roki, zlomljen prst na nogi in poškodbe na ledvenem delu hrbta. Iz bolnišnice so klicali Policijo, ki pa ni hotela priti, češ da so pri njih pravila taka, da pridejo na kraj dogodka, naj se pa oglasim na policijski postaji, ko bom lahko.Čez tri dni sem šel na policijsko postajo. Niso mi verjeli, ker na Baliju menda ni kriminala.
“Če pa potrebuješ dokument za zavarovalnico, ti lahko izdamo potrdilo o prometni nesreči,” so mi predlagali.
Brez besed sem zapustil postajo. Fizično in psihično sem bil na tleh, brez moči in volje, da bi se prepiral s policisti.
Po tednu dni so hude bolečine le počasi popuščale. Kombinacija antibiotikov in analgetikov je delovala. Kljub bolečinam sem se lotil še zadnjih opravil na barki, da bi kar se da hitro zapustil ta otok. Po desetih dneh so mi šive odstranili. Brazgotine bodo večen spomin na Bali.
Neprijetna zgodba o tem, kako te medtem, ko sprehajaš svojega psa, pretepejo kot psa, pa je imela vendarle srečen konec. Taksist, ki se je po dogodku peljal po tisti ozki ulici, mi je kasneje povedal, da tam nikoli ne vozi, takrat pa ga je kar nekaj potegnilo tja.
“Bil si moj angel rešitelj!” sem mu rekel in se mu hvaležno zahvalil. Denarja za plačilo prevoza v bolnišnico pa sploh ni hotel sprejeti. Zdravstveno obravnavo, preiskave, operacijo in vso oskrbo je neprestano spremljala tudi agentka z zavarovalnice Vzajemna, ki je bila v neprestanem kontaktu z bolnišnico. V primeru notranjih poškodb so nameravali takoj organizirati urgenten prevoz domov. Sandra iz zavarovalniške agencije Maks 1 iz Radovljice je za mojo varnost namreč poskrbela z odličnim zavarovanjem, za kar sem ji nadvse hvaležen.
Maria je sama opravila vse nakupe za dolgo plovbo čez ocean. Odplula sva v Benovo, kjer je bilo potrebno opraviti še odjavo. Pa je tudi tokrat prišlo do zapleta: zdaj je bila odjava kar na lepem že 150 $, dodatno še 100 $ imagracija in še nekaj malenkosti, ki so tudi nanesle 100 $. Bilo je več kot dovolj prepričljivih dejstev za dokončen sklep, da se v to državo ne želim nikoli več vrniti.
Walter Teršek