Vem, da drevesom in ne nam
dana je veličina popolnega življenja;
na ljubečih tleh so sestre zvezdam,
mi kot da smo na tujem,
a drevesa v domovini!
Nikolaj Gumiljov (1886–1921), Drevesa
Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na njihovo usodo. Do prihoda krščanstva so bila drevesa izvorna povezava med bogom in človekom. Predstave o prihodu duše z drevesa, kjer v podobi ptic čakajo na trenutek prehoda v človekovo telo, pa tudi predstave o prehodu duše po smrti v drevo kažejo, da je bila povezava človeka in dreves bistveni del starodavnega verovanja.
Drevo je eden osnovnih elementov starodavne kozmologije. Simbolika drevesa združuje kozmos, bios in logos, zato se drevo v različnih tradicijah in religijah pojavlja kot kozmično drevo, drevo življenja in drevo spoznanja. Prastara predstava o drevesu življenja v mitologiji in legendah zaznamuje nastanek kozmosa in človeka. V prvobitnih religijah je drevo povezovalec spodnjega, srednjega in zgornjega sveta, zato v njem bivajo bogovi in duhovi.
Tako kozmično drevo v zgodovini religij prehaja v predstavo o drevesu življenja in drevesu nesmrtnosti v pomenu večnega življenjskega kroga. Struktura kozmosa, sestavljenega iz spodnjega sveta, kjer bivajo predniki; srednjega sveta, v katerem bivajo ljudje; in zgornjega sveta, v katerem bivajo duhovi in bogovi, je arhaičnemu človeku omogočala prehod med temi tremi svetovi in tudi med preteklim, sedanjim in prihodnjim časom prek t. i. središčne osi (axis mundi), ki jo je označevalo drevo, na goratih predelih pa običajno najvišja ali sveta gora, imenovana tudi kozmična gora. Kozmično drevo je v šamanski tradiciji služilo šamanom za potovanje v spodnji in zgornji svet, v krščanstvu pa so prek dreves na Zemljo sestopali Mojzes, Mati božja in pogosto kar sam Bog.
Religiozna izkušnja je arhaičnemu človeku pomenila občutenje resnične prisotnosti nekega višjega življenjskega načela, ki je določalo, usmerjalo in osmišljalo njegov obstoj. Zdi se, da je bilo prav drevo tisto, ki je s svojo strukturo človeka ne le povezovalo s spodnjim in zgornjim svetom, ampak ga tudi umeščalo v čas in prostor. Pomembno vlogo je imelo ob rojstvu, v vsakdanjem življenju, v obredju in ob smrti oziroma pokopih.
V svetu simbolov drevo in les pomenita materio primo, saj mnogi miti o nastanku sveta omenjajo drevo, ki je obstajalo prej, preden je nastal svet. Zato les v starodavnih tradicijah nosi funkcijo povezovalca človeka z izvorom prek
človekovega prvega in zadnjega bivališča – zibelke in krste. Oboje je seveda iz lesa, pri čemer se v ljudskem vedenju še danes kot praspomin ohranjajo znanja o tem, katero drevo je primerno za določene življenjske potrebščine.
Krščanstvo ni moglo izkoreniniti človekove skrivnostne povezanosti z drevesi niti ni moglo povsem odpraviti starih poganskih predstav o svetosti dreves, zato jih je vključilo v svoje legende. Morda so Kristusa le simbolično imenovali tesar. Tesarsko orodje, les in drevo so v svetopisemski simboliki tako »orodje« nebeških sil, s katerimi božji sin iz kaosa (nereda) ustvarja kozmos (red).
Drevo življenja (arbor vitae), ki ga religije pred krščanstvom razumejo kot kozmično drevo ali os sveta (axis mundi), v obredju simbolizira središče sveta, v mitološkem pomenu pa izraža njegovo urejenost. V mnogih arhaičnih kulturah je kozmično drevo tako prispodoba svetosti, plodnosti in večnosti in kot tako simbolizira idejo o stvarjenju, rodovitnosti, iniciaciji in nesmrtnosti. Na tem drevesu so po verovanju muslimanov na listih zapisana imena vseh ljudi. Ko listi odpadejo, jih pobere angel smrti Izrail.
Čaščenje dreves v mitologiji mnogih ljudstev je imelo svoj izvor v ljudskem izkustvu, iz katerega so ljudje drevo prepoznali kot simbol življenja, rodovitnosti in življenjske sile. Zdravilna moč dreves je bila gotovo povod za to, da je drevo dobilo status kulta, ki se še danes ohranja v mnogih običajih: božično drevo, mlaj, borovo gostüvanje, krašenje hiš z zelenimi vejami ob praznikih, jurjevanje, božični čok, velikonočne butare itd. Marsikateri običaj se je sicer ohranil, njegov pomen in namen pa sta že davno pozabljena.
Ta knjiga je nastala z željo, da se znanja o izjemnem pomenu dreves za človekovo zdravje, psihično stabilnost in duhovno moč ne bi pozabila. Miti, legende in izkušnje ljudskega zdravilstva imajo gotovo pomembno sporočilnost. Ker prihajajo iz časa t. i. nekdanjosti, pa nikakor ne pomeni, da je moč dreves danes kaj drugačna, kakor je bila v davnini. Močno zdravilno delovanje dreves, o katerem pripovedujejo izkušnje ljudskega zdravilstva v starih pratikah, se zdi sodobnemu človeku malo verjetno, saj njegov um sprejema za resnično le tisto, kar je empirično dokazljivo. Objemanje dreves s pričakovanjem ozdravitve je kot verovanje v čudeže. Čudeži se seveda ne dogajajo v nasprotju z resnično naravo sveta, ampak jih mi, ki smo tako zelo racionalni, imenujemo čudeže, ker te resnične narave sveta ne razumemo več, še posebno ne takrat, ko se narava »obnaša« drugače, kot mi od nje pričakujemo.
Knjiga je prvi del trilogije o drevesih. V drugem delu bom opisala smreko, jelko, bor, macesen, javor, jelšo, topol, gaber, bukev, lesko, jesen, cedro in tiso, v tretjem delu pa oreh, kostanj, jablano, hruško, slivo, marelico, breskev, oljko, figo, granatno jabolko in vinsko trto. Izbrala sem tista drevesa, ki so lastna našemu habitatu in naši kulturi. Pri tem izhajam iz izkustva in znanja naših prednikov, ki so drevo častili kot trojstvo telesa, duše in duha. Etimološki razlagi imena sem namenila posebno pozornost, saj nas prav ime najbolj zanesljivo vodi do izvornega pomena in praznanja. Biološkemu opisu sem dodala tudi opis farmakoloških vsebnosti zdravilnih delov drevesa in njihovo uporabo v ljudskem zdravilstvu. V mitih in legendah drevesa resnično zaživijo v svojem trojstvu, ki ga ob etimološki, zgodovinski, mitološki in farmakološki razlagi dreves tudi sodobni človek lahko sprejme in razume kot verjetnega. Morda bo z vnovično povezavo človeka z drevesi postalo verjetno tudi, da bi »veličina popolnega življenja«, o čemer v svoji pesmi Drevesa govori ruski pesnik Nikolaj Gumiljov, bila dana tudi človeku. To je tudi namen mojih zapisov o drevesih.