V Richards Bayu sem spoznal zanimivega človeka – Mika Rutzna. Njegov katamaran je bil privezan na istem pomolu kot moja jadrnica, zato sva skoraj vsako jutro skupaj pila kavo in razpravljala o najrazličnejših temah. Šele po približno treh mesecih sem izvedel, da gre za svetovno znanega raziskovalca morskega življenja. Tega mi ni povedal sam, ampak drugi ljudje, ki so ga poznali.
Mike je izjemno skromen človek. Kljub številnim dosežkom ni nikoli poudarjal svoje prepoznavnosti. Njegova največja strast so morski psi, predvsem veliki beli morski psi. Zaradi svoje ljubezni do raziskovanja in pripravljenosti stopiti izven običajnih meja je postal znan kot »Sharkman«.
Med prvimi na svetu je začel prosto plavati z velikimi belimi morskimi psi brez zaščitne kletke. Dolga leta je preučeval njihovo vedenje in verjel, da jih je mogoče razumeti preko govorice telesa in medsebojnega zaupanja. Njegovo delo je pomembno prispevalo k drugačnemu pogledu na te pogosto napačno razumljene živali. Mike je rad poudarjal, da veliki beli morski psi niso brezumni morilci, temveč so inteligentne živali, katerih vedenje je potrebno razumeti in spoštovati. Mike je pravzaprav svoje življenje in delo posvetil ozaveščanju o zaščiti oceanov in morskih psov. Pred leti sta skupaj z morskim biologom Craigom O’Connellom, ki je za doktorat iz morske biologije raziskoval magnetorecepcijo kot mehanizem prilova morskih psov, raziskovala vedenje morskih psov in opazila, da beli morski psi neradi plavajo skozi goste gozdove alg (kelp forest). Tako sta prišla do ugotovitve, da so morski psi zelo občutljivi na magnetno polje in razvila izjemen projekt Shark Safe Barrier – ekološko pregrado proti morskim psom, da bi lahko na ta način zaščitili kopalce brez ubijanja živali.
Mikovo delo je pritegnilo pozornost številnih mednarodnih televizijskih hiš. Nastopal je v dokumentarcu »Beyond Fear« za National Geographic, postal osrednji lik Discoveryjeve oddaje »Sharkman«, ki je bila dolga leta del znamenitega programa Shark Week, sodeloval pa je tudi z BBC pri dokumentarcu »Great White Shark: A Living Legend«. Širši javnosti je postal posebej znan po nastopu v oddaji »60 Minutes«, kjer je z novinarjem Andersonom Cooperjem plaval med velikimi belimi morskimi psi ob obali Južne Afrike.
Meni pa bo Mike ostal v spominu predvsem kot prijatelj s pomola v Richards Bayu. Kot človek, s katerim sem ob jutranji kavi razpravljal o morju, življenju in pustolovščinah, ne da bi se zavedal, da sedim ob enem najbolj znanih raziskovalcev morskih psov na svetu.
Končno je napočil trenutek, ko je bil Orplid pripravljen na nadalnjo plovbo. Po dobrih štirih mesecih dela na barki je bil odhod že skoraj nujen. V tem času je bilo opravljenega ogromno dela, saj je barka potrebovala precej »pozornosti«. Podvodni del trupa je bil na novo pobarvan. Celotna kobilica je bila očiščena do gole kovine in zaščitena z osmimi sloji epoxy barve. Popravljeno je bilo krmilo, obnovljena oba hidravlična cilindra, pobarvan nadvodni del barke, obnovljen veterni pilot in narejen nov protizdrsni premaz na palubi. Zamenjanih je bilo nekaj zajl, obnovljen prednji navijalni sistem, pobarvani vsi bilgi ter motorni prostor.
Veliko dela je zahteval tudi motor. Zamenjana sta bila blok in glava motorja, vse šobe ter visokotlačna črpalka. Nove so tudi baterije, solarni paneli in vsi regulatorji za sončne celice.
Šele zdaj, ko naštevam vse opravljeno delo, se počutim precej zadovoljnega. Potem pa pomislim, da je vse skupaj le začasna zmaga in da me čaka še nešteto novih izzivov. Lastništvo jadrnice je namreč podobno kot barvanje mostu – ko prideš na konec, lahko začneš znova na začetku.
Pot od Richards Baya do Durbana ni bila najbolj prijetna. Kmalu po sončnem zahodu se je pojavila težava z elektriko. Kot kaže gre za napako na masi nekje v sistemu, vendar natančnega vzroka še vedno nisem odkril. Ostal sem brez navigacijskih luči in električnega avtopilota. Elektrika se je občasno vračala in ponovno izginjala, dokler po nekaj urah ni začela delovati normalno.
Veter severovzhodne smeri je bil ugoden, morje pa precej razburkano. Po približno 80-ih navtičnih miljah plovbe sem se privezal v Durbanu.
Pot od Richards Baya do Durbana ni bila najbolj prijetna. Kmalu po sončnem zahodu se je pojavila težava z elektriko. Kot kaže gre za napako na masi nekje v sistemu, vendar natančnega vzroka še vedno nisem odkril. Ostal sem brez navigacijskih luči in električnega avtopilota. Elektrika se je občasno vračala in ponovno izginjala, dokler po nekaj urah ni začela delovati normalno.
Veter severovzhodne smeri je bil ugoden, morje pa precej razburkano. Po približno 80-ih navtičnih miljah plovbe sem se privezal v Durbanu.
V pristanišču je opaziti veliko onesnaženja, saj iztok iz čistilne naprave močno vpliva na kakovost vode. Zato bivanje v marini ni bilo posebej prijetno. Po vseh mesecih popravil in po vseh težavah z motorjem sem si predstavljal, da bo prihod v Durban pomenil nekaj dni počitka. Namesto tega sem ponovno razstavljal motor. Očitno velja staro jadralsko pravilo: če na barki ničesar ne popravljaš, pomeni samo to, da še nisi našel naslednje napake. Težava je bila v nastavitvi visokotlačne črpalke oziroma njenem predvžigu. Odločil sem se za zamenjavo črpalke, kar je pomenilo še en dvig motorja. Tokrat sem celoten postopek opravil sam. Dvig, spust, menjava in natančna nastavitev so bili zaključeni v dveh dneh. Rezultat je bil takoj opazen – motor deluje povsem drugače in občutno bolje.
V čakanju na ugodno vreme sem se podal na znamenito tržnico Victoria Street. Občutek sem imel, da se je tam čas ustavil nekje dve stoletji nazaj. Tako raznovrstne ponudbe različnega blaga iz Afrike, Indije in Azije nisem videl nikjer. Tudi toliko različnih obrazov ne, kar je seveda posledica križanja trgovskih poti Vzhoda in Zahoda v pretekli zgodovini.
Ko se je končno pojavilo ugodno vremensko okno, sem zapustil Durban in nadaljeval pot proti jugu. Pred odhodom sem se poslovil od prijatelja Stuarta, ki sem ga spoznal pred časom na Madagaskarju.
Stuart je star 75 let in je rojen v Južni Afriki. V mladosti je služil v vojski, kasneje pa se je podal v podjetniške vode. Danes je lastnik treh tovarn, nekaj restavracij in katamarana na Madagaskarju. Tam si je pred časom kupil tudi čudovito hišo ob morju, kjer se je nameraval upokojiti. Toda, kot pravi sam, ne zna sedeti pri miru in čakati, da minevajo dnevi.
»Ne morem samo sedeti in čakati, da umrem,« mi je dejal ob slovesu. »Raje delam v tovarni in obiščem vse lokale na poti tja in nazaj.«
Morda je prav v tem skrivnost njegove energije in dobre volje.
Želel sem se posloviti tudi od starejšega zakonskega para iz Nizozemske, ki sta imela jadrnico privezano na drugem koncu marine. Žal ju nisem našel, jadrnica je bila že nekaj časa tam, vendar sta se menda odpravila na raziskovanje Južne Afrike. V dnevnih novicah sem prebral, da sta se dva starejša Nizozemca pred časom z najetim jeepom odpravila na safari in izginila. Zdaj so našli dele njunih trupel, predvidevajo, da so ju ubili in vrgli krokodilom. Upam, da to nista moja draga prijatelja, ki sta mi na Mauriciusu za moj rojstni dan spekla izvrstno torto.
Plovba med Durbanom in East Londonom velja za eno najzahtevnejših in najbolj nepredvidljivih ob južnoafriški obali. Močan Agulhaški tok, hitre vremenske spremembe, visoko in razburkano morje so razlog, da številni jadralci ta odsek spoštujejo bolj kot marsikateri oceanski prehod. Agulhaški tok (Agulhas Current) velja namreč za enega najmočnejših in najhitrejših oceanskih tokov na svetu. Teče ob vzhodni in jugovzhodni obali Južne Afrike proti jugu, nato pa se pri južnem koncu Afrike obrne proti vzhodu nazaj v Indijski ocean.
Iz Durbana sem odplul nekaj po drugi uri popoldne. Napoved je kazala, da se bo veter pojavil šele naslednje jutro, kar se je tudi uresničilo. Večino poti sem plul samo z genovo, razprto na tangunu. Kljub skromnemu jadrovju je bilo to povsem dovolj.
Agulhaški tok je ponovno pokazal svojo moč. Njegov vpliv se je poznal tako pri hitrosti kot pri skupnem času plovbe. Pot, dolgo nekaj več kot 260 navtičnih milj, sem preplul v natanko 48 urah.
Po dveh dneh na morju se je pred menoj odprl vhod v reko Buffalo, ob kateri leži edino rečno pristanišče v Južni Afriki – East London. Tu so se leta 1820 naselili angleški kolonialisti, ki so naselbini dali ime po predelu Londona. Letos februarja so sicer uradno spremenili ime, vendar na kartah še vedno ostaja zapisano East London. Po končanem aparthaidu v Južni Afriki namreč želijo obdobje kolonializma izriniti iz spomina tudi na ta način, da spreminjajo imena iz tistega obdobja. Zdaj se East London imenuje KuGompo City. Ime naj bi ponazarjalo zvok valov, ki se razbija ob skalo Gompo, sveto mesto staroselcev Južne Afrike – ljudstva Xhosa.
Že prvi vtis je bil precej drugačen od Durbana. Voda je bila čistejša, v zraku ni bilo neprijetnega vonja, okolica pa je delovala mirneje in manj obremenjujoče.
Privezal sem se ob lesen pomol in se odpravil proti lokalnemu jadralnem klubu. Klub ni velik, vendar ponuja vse, kar potrebuje popotnik po morju: urejene sanitarije s toplo vodo, pralni stroj, prijeten bar in kuhinjo, ki sicer obratuje le občasno. Predvsem pa ga odlikujejo ljudje. Člani kluba so prijazni, odprti in preprosti, pripravljeni pomagati ali poklepetati ob pijači po dolgi plovbi. Danes smo se vsi jadralci zbrali, da pomagamo pri reševanju katamarana, ki se je ponoči potopil.
Po napornem obdobju popravil in po dveh dneh na morju je bil East London prijetna sprememba tempa. Kljub temu se pot še zdaleč ne končuje. Pred nadaljevanjem plovbe proti jugu bo treba ponovno počakati na ugodno vremensko okno.
Tako ostajam v East Londonu, kjer dnevi minevajo med pripravami na naslednjo etapo, spremljanjem vremenskih kart in pogledi proti odprtemu morju. Jadranje ob južnoafriški obali človeka hitro nauči potrpežljivosti.