OD MADAGASKARJA DO MOZAMBIKA

Iz ladijskega dnevnika:

4.dan plovbe
Ob štirih zjutraj sem dvignil sidro in počasi zapustil sidrišče v zalivu Baly Bay. Namesto moje običajne jutranje kavice sem se osvežil na dežju. Vetru je kmalu zmanjkalo moči. Očitno je šlo za vremensko izmeno. Kmalu je zapihal severovzhodni veter in barka se je počasi pomikala proti rtu Cape St. André. Do tja sem potreboval ves dan.
Ponoči se je, kot vedno pri rtu, veter obrnil, zato sem moral cikcakati med plitvinami in obalo. To me je precej izmučilo in skoraj sem prespal obrat: bil sem že zelo blizu obale, še 2 NM in bi zaplul nanjo. Obrnil sem proti odprtemu morju in si oddahnil. Prekleta obala ponoči! Na srečo se je dobro končalo.
Sredi noči je vetra povsem zmanjkalo, zato sem moral vso noč motorirati, kar mi je omogočilo, da sem se končno naspal. Spal sem kar šest ur brez prestanka – odlično, kot v hotelu.

5. dan plovbe
Veter se je čez dan vrnil, tokrat z juga, zato sem plul proti jugozahodu. Vedel sem, da bo tudi naslednji dan podobno, zato sem lahko držal kurz v drugo smer, kjer bom ob obali dobil signal, preveril vremensko napoved in naredil strategijo za prečkanje Mozambiškega kanala.

6. dan plovbe
Zjutraj je zapihal rahel veter in barka je lahko znova plula na jadra. Medtem sem se lotil raziskovanja motorja. Od kod za vraga dobiva zrak v gorivo? Na koncu se je izkazalo, da je bil vzrok v filtrih za gorivo, kot sem pričakoval. Zamenjal sem filtre in tudi tesnilo na merilcu pritiska olja, pritegnil vijak na dnu karterja v upanju, da bo prenehal puščati olje. Motor zdaj spet deluje in pravi užitek ga je poslušati ponoči med spanjem.
Veter je pihal do ene ure ponoči, nato pa je do jutra spet ropotal motor.

7. dan
Ker se nisem javil skoraj trideset ur, sem vedel, da bo moja mama zaskrbljena. Neprestano me spremlja po garminu. Toda garmin mi ni delal. Ko sem ga končno le usposobil in sporočil mami lokacijo, si je oddahnila. Nato pa sem se povezal še prek Starlinka, pregledal sem AI vremensko napoved in izračunal pot vse do Port Elizabetha. Izkazalo se je, da brez sidranja in spanja lahko pridem tja v ugodnem vetru. Najprej pa bom moral prebiti slavni južni veter v Mozambiškem kanalu, ki bo prve tri dni močno pihal.

8. dan
Ponoči sem plul na motor, da sem se oddaljil od obale in zaplul proti vetru. Nato je nenadoma udarilo – vedel sem, da je to veter, ki me bo spremljal naslednje tri dni.
Glavno jadro sem skrajšal na drugo krajšavo, manjši jib pa pritrdil na drugo pripono. Nastavil sem vetrni pilot in to je bilo to – za danes, verjetno tudi za jutri in pojutrišnjem.
Barka se nagiba na stran moje postelje, zato je plovba udobna, če odštejem valove, ki se neprestano prelivajo čez palubo. Oken ni veliko, da bi puščala vodo, zato pa vsak dan dvakrat praznim bilge.

9. dan
Čez noč sem preplul precej navtičnih milj in s tem sem zadovoljen. Poškodovana pripona na vetrni strani za zdaj ne kaže večjega poslabšanja, kar pa ne pomeni, da bom barko prepustil drvenju po valovih. Veter se je obrnil za približno 10 stopinj, prav tako vetrni pilot. Če se bo to ponovilo do večera, bom otok Europa obplul po južni strani, s čimer se bom izognil Bassas da India, kjer je pred več kot 400 leti nasedla tovorna ladja z dvanajstimi tonami srebra.
Vremenska napoved za naslednje dni ni najboljša in kaže, da se bo veter obrnil, zato bom moral zapluti na sidrišče v Mozambiku, v kanalu Inhaca.
10. dan
Danes sem že skoraj na sredini Mozambiškega kanala. Do Maputa je še skoraj 500 NM, kar pomeni, da bom tja priplul čez približno štiri dni, verjetno ponoči, kot ponavadi.
Vetra je danes dovolj, razpoloženje je dobro. Plujem še vedno z drugo krajšavo glavnega jadra in jibom, kar pomeni, da z jadri nimam veliko dela. Za ribolov nimam volje, saj je hladilnik še vedno poln hrane.
Dneve večinoma preživljam na barki. Nekajkrat na dan se sprehodim po palubi in preverim riging, še posebej poškodovani del. Rusty vsak dan opravi svoje WC opravke tam, kjer mora. Včasih potrebuje malo pomoči, če je morje predivje, in takrat moram štirinožnega jadralca malo držati, za kar mi s pogledom izkaže globoko hvaležnost.

11. dan

Noč je bila mirna. Spal sem kar nekaj časa. Do cilja je manj kot 400 NM. Jutri bo vetra manj kot danes. Razpoloženje je še vedno dobro, vse poteka brez težav in upam, da tako tudi ostane.

12. dan
Veter se je rahlo polegel, zato sem spustil jib in odvil polovico genove. Do cilja je še 280 NM.

13. dan
Vetra je povsem zmanjkalo, zato bo treba pluti na motor. Iz juga se bliža fronta z močnim južnim vetrom, kar pomeni, da moram pluti bolj proti jugu, da dobim ugodnejši kot proti Maputu.
Zvečer se vrne nekaj malega vetra, zato nastavim genaker, da pomaga motorju. Zaspim za dve uri in se vrnem na palubo. Od genakerja je ostalo le še nekaj kvadratnih metrov – ne vem, kaj se je zgodilo, a opravil je svoje delo, zato solz ne točim.

14. dan Veter se je zjutraj vrnil in do večera je pihalo preko 30 vozlov. Malo pred četrto uro je vetra postalo preveč. Poskušal sem zviti genovo, a se je furler, kot že večkrat prej, zataknil. Povzročil mi je že ogromno težav in zaradi njega sem moral že trikrat opraviti zasilni pristanek. Tokrat se je zlomil notranji profil furlerja, zato se jadro ni več navijalo. Ostalo mi je le, da jadro spustim in upam na najboljše. Jadro se je popolnoma strgalo na vrhu in na več mestih vmes, kar je bilo pričakovati. Pospravil sem ga v notranjost barke in dvignil jib. Tako sem plul vse do vhoda v zaliv. 15.dan plovbe Ura je polnoč. Do sidrišča je bilo le še 15 NM, vendar se bo plovba podaljšala za približno 20 NM, saj bo plitvine potrebno obpluti, kar pomeni, da me čaka zelo naporno motoriranje proti vetru in valovom okrog otoka pred zalivom. Otoka, ki ga nisem naročil. Barka zaradi močnega vetra naravnost v premec, visokih valov in močnega morskega toka skoraj ni napredovala. Valovi so prihajali iz vseh smeri. Do sidrišča je bilo še kakšnih 15 NM. Na karti malenkost. V resnici pa nočna mora. Močan veter mi je pihal naravnost v obraz, valovi so prihajali z vseh strani, tok pa je vlekel barko nazaj, kot bi se mu zameril v prejšnjem življenju. Česa takega še nisem doživel. Morje ni imelo smeri, imelo je le voljo – in ta ni bila moja. Spomnim se udarca. Gluh, votel pok. Nato tišina. Zbudim se na zofi. Glava boli. Prva misel: odlično, končno spim. Potipam boleče mesto na glavi. Kri. Lepljiva in že malo zasušena. Druga misel: zakaj se barka ne premika? Pogledam ven. Pesek. Palmice. Plaža. Barka je parkirana. Na otoku Ilha de Portugueses. Čestitam – spet sem v godlji. Ne poznam kraja. Ne poznam ljudi. Poznam pa tisti občutek v želodcu, ko veš, da si sam in da si zaj***. Jeza, razočaranje, utrujenost – vse naenkrat. Poskusim z motorjem. Nič. Seveda ne. Nasedel sem točno ob plimi. Da je ironija popolna, je bila še polna luna – plima največja možna. Vesolje ima res dober smisel za humor. Najprej kličem Port Control, a se nihče ne javi. Tišina. Kličem še enkrat. Tišina. Oddam Mayday na kanalu 16 – bolj zato, da koga zbudim, kot da bi me kdo reševal. Ko se končno javijo, mi ne verjamejo, kje sem. Lokacijo ponovim. Dvakrat. Šele kapitan tovorne ladje, zasidrane v bližini, potrdi: ”Ja, tip je res tam!”

Pokličem prijatelja Stuarta, ki sem ga spoznal na Madagaskarju. Sploh ne pomislim, da je sredi noči. Stuart je star 75 let, legenda, preplul je vse svetovne oceane. Do 55. leta starosti je tekmoval na regatah po Atlantiku in Indijskem oceanu – od Cape Towna do Sydneya in Ria. Danes uživa življenje na katamaranu, zasidranem na Madagaskarju. Miren glas človeka, ki ve, da se vse da rešiti – če ne danes, pa jutri. Povsod ima ogromno poznanstev. Takoj je kontaktiral prijatelja, ki ima floto gliserjev med Maputom in okoliškimi otoki. Gliser, pravzaprav raketa s tremi 250-konjskimi motorji je prispel, kot je obljubil pol ure pred plimo. Na pomoč je prišlo tudi približno dvajset ljudi iz bližnjega resorta. Tega sem se najbolj ustrašil, saj za resort sploh nisem vedel. Dvajset črnih mož me je precej prestrašilo, Rustyja pa še bolj – pobegnil je v goščavo v drugo smer in se ni vrnil. Barko najprej obrnemo. Nato vlečemo. Gliser tuli, moj motor kriči, dvajset ljudi poriva, jaz molim. Ravno ko smo nekaj metrov od obale – pok. Vrv se strga. Barka se vrne na plažo. To se ponovi trikrat. Motor se je pregreval in izgubil moč – verjetno je pregorelo tesnilo glave motorja. Ko nam je končno uspelo, smo barko zvlekli približno pol milje od obale in vrgli sidro tam, kjer sem prvotno načrtoval sidranje.

Barka je prej ležala na plaži na boku. Valovi so se več ur zaganjali vanjo. Razbilo mi je en sončni panel, ki sem ga tako ali tako imel rezervnega, zato sem bil skoraj vesel, da ga bom lahko končno zamenjal in pridobil več prostora v premcu. Paneli so bili že stari nekaj let, tehnologija pa gre hitro naprej, zato sem v Južni Afriki že tako načrtoval nakup novih, saj so tam precej cenejši. Prvič v življenju sem bil vesel razbite stvari – končno razlog, da ga zamenjam. Ne vem še, kakšna je škoda. Vem pa, da sem jezen nase. Vzamem dokumente. Odpeljejo me na Policijo. Razlagam, a veliko mi ni uspelo povedati. Od popolne izčrpanosti zaspim na stolu. Naročijo mi naj se naspim in me ”pospravijo” nazaj na barko. Afrika razume. Rusty je medtem ostal na otoku brez hrane in vode. Otok je peščen in vira pitne vode tam ni, zato sem vedel, da moram čim prej ponj. Toda sam nisem mogel, gumenjaka nimam, pa tudi če bi ga imel, mi zaradi močnega toka ne bi uspelo. Tok bi me zagotovo odnesel. Poklical sem kontakt, ki mi ga je poslal Emanuel, voznik gliserja. Dogovorila sva se za prevoz ob 7. uri zjutraj. Ker je bil petek in je tukaj veseljačenje ter popivanje precej priljubljen šport, ob sedmih zjutraj ni bilo nikogar. Čakal sem do enajste ure, ko se je Emanuel končno pojavil in me odpeljal na otok, da poiščem Rustyja. Pa ga ni bilo potrebno iskati, čakal me je na mestu, kjer je Orplid nasedel. Prestrašen, lačen, žejen, vendar živ. Emanuel me je nato peljal še na Policijo, da sem še enkrat razložil, kaj in kako se je zgodilo. Nato sem si privoščil kosilo in nekaj piva ter se vrnil na barko. Moral sem dobro premisliti, kaj in kako v naslednjih dneh, saj je prihajal močan veter, pred katerim sidrišče ni bilo varno. Na barki sem ostal tri dni. V tem času sem popravil vse manjše poškodbe in se lotil motorja, saj vleka do marine ne bi bila poceni – računali bi mi 700 dolarjev. Zamenjal sem tesnilo glave motorja in naslednje jutro je motor spet deloval. A zaradi starosti, neštetih delovnih ur in več kot štiridesetih let bo v prihodnosti potrebna generalna obnova.

Počasi sem odplul proti Maputu, glavnem mestu Mozambika. Vstop v marino je bil mogoč le ob plimi, zato sem pred vhodom vrgel sidro in počakal nekaj ur. Barka je zdaj privezana ob katamaran in ob oseki sedi v blatu, saj je marina popolnoma suha. Naslednje jutro sva se z agentom Rodrigom odpravila urejat vse potrebno na Policijo in Kapitanijo. Afrika v vsej svoji veličini. Tu vse poteka drugače: počasi, vse se zatika, in ko se zatakne, se seveda zadeve rešujejo z denarjem. Po dveh urah čakanja sem dobil žig v potni list, plačal vizo in se odpravil na Kapitanijo. Tam so me poslali v pisarno, ki ji je manjkalo pol strehe. Po tleh so bile stare ploščice, odstopljene od podlage, pod njimi pa voda, ki je špricala ob vsakem koraku. V kotu je stala razpadajoča omara, na razmajani mizi pa kup papirjev, urejenih v popolnem neredu.

Uradnik za mizo je imel vsaj 140 kilogramov, obraz pa utrujen do onemoglosti. To je potrjevala tudi napol prazna steklenica gina pod mizo, v družbi še ene, ki je zagotavljala nestresen delovni dan tudi jutri. Gospod mi je začel razlagati, da imam težavo. Težava pa je bila, da je želel denar, tako kot vsi ostali. Seveda, to že poznam. Problem si omislijo, njihova domišljija je neizčrpna. Rešitev je denar. Vedno denar. Razlagal mi je, da nisem javil nezgode po VHF in da bi moral oddati Mayday. Pojasnil sem mu, da sem vse to storil, a se nihče ni javil. Vztrajal je pri svojem. »Vem, da mora Port Control hraniti posnetke vseh klicev,« sem bil tudi jaz vztrajen. Zahteval sem, da govorim s komandirjem. Po petih minutah je prišel, poklical Port Control, ki je potrdil moje klice, nato pa zavaljenega uradnika pošteno okregal. Hoteli so mi zaračunati tudi plovno dovoljenje, a sem jim razložil, da ga ne potrebujem. Sklicevali so se celo na nek zakon, da ne smem biti sam na barki. Nato so me poslali v drugo pisarno, kjer so me prijazno sprejeli in me napotili v glavno pisarno. Tam me je sprejela starejša gospa Catarina, vodja oddelka za dovoljenja, zelo prijazna, mirna, izobražena, njena pisarna pa čista in lepo urejena. Imela je štiri pomočnice, ki so ji nenehno prinašale dokumente v podpis. Razložil sem ji zgodbo nezgode in del svoje poti. S pozornostjo je poslušala mojo pripoved, mi izdala dokument in se nasmehnila: »Ostani toliko, kolikor potrebuješ. Popravi barko. Pluj varno!« Dokument mi je dovoljeval bivanje v Mozambiku toliko časa, kolikor bom potreboval za popravilo barke, da bo varna za nadaljno plovbo. Dala mi je kontakt in me prosila, naj jo v primeru kakršnihkoli težav takoj obvestim. Po končanih formalnostih sva z Rodrigom obiskala prijetno lokalno restavracijo, si privoščila dnevni meni in se nato končno vrnila v marino. Naslednji dan sem se lotil popravil. Izbira, kje začeti, je bila težka. Najprej sem se znova lotil motorja: menjava olja, pred tem pa izpiranje notranjosti z nafto. Skratka vse, kar je mogoče, da bo motor zdržal do doma. Motor spet dela. Star je. Utrujen. A dela. Nato sem zašil jadra – genovo in glavno jadro. Genaker je šel v smeti – opravil je svoje delo. Nazadnje sem se lotil navijalnega sistem prednjega jadra. Moral sem splezati na jambor, odpeti zatič, spustiti vse na palubo in nato na pomol. Poskusil sem z začasnim popravilom, a se je izkazalo, da brez rezervnih delov tu ne bo šlo. Novega sistema prav tako ni bilo mogoče dobiti. Našel sem edino možno rešitev: odrezal sem pol metra dolgo, 7 mm debelo puščico od harpune in jo potisnil skozi enega od kanalov profila, po katerem drsi jadro. Tako sem spojil dva dela profila, dodal epoksi lepilo in naslednji dan vse ponovno namestil na barko ter stestiral. Sistem je nekako deloval. Barka je bila pripravljena na odhod. Odjavil sem se iz države, kar je seveda spet trajalo ves dan, in nato ob plimi zapustil marino. Morje je spet odprto. Barka spet pluje. Jaz pa vem nekaj: če preživiš to, preživiš vse!

Walter Teršek