Poimenovanje katastrofalnih orkanov, tajfunov in ciklonov z lepimi ženskimi ali moškimi imeni je glede
na latinski izrek “nomen est omen” (ime je znamenje ali pomen) kot črni humor ali skrajna oblika
sarkazma. Le komu je prišlo celo na misel, da je enega najbolj uničujočih tropskih ciklonov, ki je lani sredi
decembra prizadel Mayotte, sosednje otoke in jugovzhodno Afriko, poimenoval “Chido”? V bantujskem
jeziku shona, ki ga govorijo v Zimbabveju in Mozambiku, torej na področju, ki ga je ciklon hudo prizadel,
“chido” namreč pomeni “želja”. Je lahko želja nekaj, česar si nihče ne želi? Ciklon je zahteval na
desettisoče smrtnih žrtev in pogrešanih predvsem med reveži. Bogataši ciklon merijo v denarju in “Chido”
ocenjujejo kot najdražji tropski ciklon v jugozahodnem Indijskem oceanu – 3,9
Na otoku Mayotte je bilo največ žrtev v revnih barakarskih naseljih, v katerih živi večinsko revno
prebivalstvo in tudi ilegalni migranti s Komorskih otokov. Od 320.000 prebivalcev otoka Mayotte je
namreč tretjina nezakonitih priseljencev. Ciklon je prinesel veter s hitrostjo več kot 225 km/h in
popolnoma uničil območja, kjer so najrevnejši živeli v lesenih ali pločevinastih barakah. Natančnega
števila mrtvih in pogrešanih do danes niso objavili. Muslimanska tradicija pokopavanja mrtvih v 24-ih
urah je dodaten razlog, da je dokumentiranje natančnega števila umrlih praktično nemogoče. Čeprav je
dotedanji čezmorski departma Mayotte leta 2011 postal 101. departma Francije, namreč še vedno ohranja
tradicionalna islamsko pravo, kajti večinsko prebivalstvo so potomci arabskih, malajskih in afriških
ljudstev.
Mayotte sta že leta 1898 hudo prizadela dva ciklona, ki sta otok dobesedno zravnala z zemljo. Sledila je
epidemija črnih koz, ki je kosila med redkimi preživelimi. Francija, ki je leta 1841 kolonizirala otok in ga
nameravala spremeniti v donosne plantaže sladkornega trsa, je morala otok ponovno naseliti z delavci iz
Mozambika, Komorov in Madagaskarja. Sladkorno industrijo so opustili, nadomestili so jo z gojenjem
vanilije, klinčkov, kave, kopra in sisala. Danes na otoku gojijo predvsem dišavnice kot so limonska trava,
ylang-ylang ali arabski jasmin in citronella, ki jih uporabljajo francoski proizvajalci parfumov.
V otoškem arhipelagu, ki sestavlja Komore, so štirje večji otoki, ki so bili do leta 1974 francosko
čezmorsko ozemlje. Po več kot 20-ih državnih udarih ali poskusih državnih udarov z namenom
osamosvojitve od Francije so si trije otoki v arhipelagu izbojevali samostojnost, Mayotte pa se je odločil
ostati del Francije.
Otok se vendarle še vedno sooča z izjemno visoko stopnjo kriminala. Prijatelj Jeff, ki sem ga spoznal na
otoku, in ki dela na Policiji na oddelku za deportacijo migrantov, mi je povedal, da je po enem izmed
incidentov pred tremi leti na otok prišel francoski minister za notranje zadeve in zahteval od policistov in
vojske izvedbo »spektakularne« operacije, ki so jo poimenovali “Operacija Wuambushu”, kar v
šimaorščini, jeziku, ki ga govorijo avtohtoni prebivalci otoka, pomeni nekakšno »okrevanje«. Izgnali naj bi
vse nezakonite priseljence, uničili slume in zatrli kriminal na otoku.
»Če bi operacija uspela, bi ostal brez službe!« je ugotavljal Jeff. Navadne policiste so v medijih obtoževali
kršenja človekovih pravic, zato se Jeff ni prav posebej trudil pri tej operaciji.
»Vsi smo vedeli, da se bodo valovi beguncev ponavljali. Okrevanje ni uspelo – ne tako, ne drugače:
nekateri pretepeni so okrevali, drugi pa pač ne!« mi je razložil Jeff.
Medtem ko Francozi na otoku bogatijo na račun izkoriščanja revnega prebivalstva in naravnih bogastev,
več kot 83 % prebivalstva živi pod pragom revščine, 40 % stanovanj je valovitih pločevinastih barak brez
tekoče vode, 34 % prebivalcev med 15. in 65. letom starosti pa nima službe. Hrana je zelo, zelo draga.
Zelenjava in sadje sta tu luksuz. Na primer: kilogram paradižnika v trgovini stane 12 €, na tržnici pa med 5
in 7 €. Neglede na to katerega kupiš, je voden in brez vsakršnega okusa.
Prve dni na Mayotteju sem raziskoval okolico in si ogledoval razbitine ladij. Nekatere je “Chido” razmetal
daleč po obali, duge so bile potopljene. Na sidrišču pred yacht clubom ACHM je bilo menda pred
ciklonom več kot 100 plovil, zdaj jih je manj kot dvajset. Nabral sem si kar nekaj rezervnih delov za mojo
jadrnico. Našel sem tudi točno isti model jamborja kot je moj, zato sem si za rezervo odrezal meter profila.
Za vsak slučaj, v najslabšem primeru mi zna priti zelo prav.
Iskal sem delo v ladjedelnici, a na začetku brez uspeha. Prijatelj Martin, ki je zaposlen pri Obalni policiji,
mi je dal kontakt veterinarke, ki naj bi mi uredila dokumente za Rustyja.
“Na Mayotteju sem tako rekoč v Evropski uniji, zato bi Rusty pravzaprav lahko postal Francoz,” sem
ugotavljal.
Prijazna veterinarka je Rustyju izdelala potni list, preskenirala mikročip, ga spremenila in ga vnesla v bazo
podatkov EU ter izdelala vse dokumente za uvoz. Potrebno je bilo počakati še na anti rabies test, za kar je
bilo ponovno potrebno poslati vzorec krvi v laboratorij v Francijo. Tako bo imel moj Rusty evropski potni
list in potovanje bo lažje za oba.
Po tednu dni sem prejel prvo delo v ladjedelnici: predsedniku kluba sem zavaril ogrodje za sončne celice.
Nato me je Jeff, ki si je kupil manjšo, 6 m dolgo barko, prosil, da prevzamem popravilo barke, ki je med
ciklonom izgubila krmilo, poškodovan pa je bil tudi skeg. Najprej sem izdelal novo krmilo, nato pa se lotil
še laminacije skega. Ko je bilo to končano, je Jeff hotel sam pobarvati stranice, ker pa je bil blizu njegove
barke velik kompresor, sem mu predlagal, da barko pobarvam s pištolo. Naslednij dan sem pripravil vse za
barvanje in proti večeru je barka že sijala v novi beli barvi. V naslednjih dneh so vsi mimoidoči občudovali
moje delo in tako sem dobil novo delo: izdelavo krmila na barki vojaka Gabbyja, ki je zaposlen tujski
legiji. Gabby se je z njegovo devet metrov dolgo barko odpravil z Martiniqua pred desetimi leti in obtičal
tu, saj mu je “Chido” precej poškodoval barko. Izdelal sem mu tudi nekakšno plavalno ploščad na krmi
barke – malo nenavadno, ampak tako si je pač zamislil. Nato sem pobarval še njegovo barko. Teden dni
kasneje sem dobil delo še na katamaranu policista Martina.
V jadralnem klubu so me prosili tudi, če lahko
zavarim lestev za plezanje na betonski zid, ki je precej visok, saj so tu razlike med plimo in oseko zelo
velike. Nato sem dobil za pobarvat še en manjši katamaran, tudi “od glave do pete”, in ko sem končno
dokončal tudi to delo in že pospravil vsa orodja, me je prosil še Roman, če bi imel čas, da pobarvam še
njegovo barko. Seveda mu nisem odrekel, zaslužek bo nadvse dobrodošel za mojo plovbo proti domu.
Spotoma sem obnovil še nek motor Mitchibushi, ki je bil pod vodo in je zato v tretjem cilindru zablokiral.
Potrebno je bilo razdreti celoten motor in po mesecu nalivanja kisline je cilinder le popustil.
Obiskal sem nekaj manjših otokov v laguni. Laguna je ena največjih in najglobjih na svetu. Obdaja jo
velik, 195 km dolg pregradni koralni greben, znotraj pa je manjši obrobni greben s številnimi mangrovami.
Vse vode Mayotteja so uvrščene pod narodni morski park. Po podatkih je tu vsaj 250 različnih vrst koral,
760 vrst tropskih rib, Nacionalni popis naravne dediščine (INPN) pa ima kar 3616 morskih vrst, od katerih
mnoge sploh še niso razisikane.
Po lanskem uničujočem ciklonu je otok prizadela še izjemna suša in dodobra posušila, kar je bilo
polomljeno. Tudi korale so zaradi močnega valovanja morja polomljene. Uničujoč učinek na korale pa je
imela nato še otoplitev vode za 3 0 C. Ponekod koral sploh ni več, zato so izginile tudi ribe.
Obiskal sem tudi jezero Dziani Dzaha, plitvo vulkansko jezero, staro približno 4000 let. Ker je vulkan zelo
mlad, je voda v jezeru alkalna, slana, brez kisika in zelo toksična. Vse okoli vulkana je skalovje, ki je tako
lahko, da kamen plava na vodi.
Mayotte sestavlja več otokov: Grande-Terre, Petite-Terre in več manjših otočkov. Prebivalci otoka pravijo,
da je Grand-Terre ali Velika zemlja bogat del otočja, Petite-Terre ali Majhna zemlja pa reven del otočja.
Na obeh otokih, tako pri bogatih kot pri revnih, se neprestano dogaja vandalizem, skoraj vsak drugi
avtomobil ima razbito vsaj eno steklo, večinoma zadnje, zaradi kraje predmetov iz prtljažnika. Med
otokoma vozijo trajekti, ki so nedavno prišli v last privatnega podjetja, plače so se občutno zmanjšale,
delavci neprestano protestirajo in zato trajekti seveda ne vozijo več po predpisanem voznem redu.
Ladjedelnice nisem veliko zapuščal, saj sem delal vsak dan od jutra do večera in za pohajkovanje nisem
imel časa. Večina v ladjedelnici me je imela rada, nekateri pa pač ne. Verjetno je bila vzrok njihova
mentalne nedoraslost ali bolj natačno: zaostalost. Kako bi sicer lahko razumel njihovo pritoževanje nad
mojo delovno marljivostjo? Našli so seveda najprimernejši način, da mi nagajajo in onemogočajo delo:
vsak dan je z moje delovne mize v ladjedelnici kaj izginilo: orodje, epoxy, polyester, elektrode za varjanje
inoxa itd.
Ko je na otok prišel Alex, s katerim sva se takoj spoprijateljila, so se težave močno zmanjšale. Ampak
nevoščljivost je bila pa zaradi najinega druženja še večja kot prej. Alex je prišel iz Južne Afrike, od koder
je pomagal prijatelju pripeljati katamaran. Sicer je rojen na Mayotteju. Njegov oče Ernest Erich Klaar je
bil Nemec, mama pa Švicarka. Pred petdesetimi leti so živeli na barki v tem zalivu. Oče je bil legionar in
je služboval na otoku. Skupaj s prijateljem, kapitanom ladje, ki je bila tudi zasidrana v tem zalivu, kasneje
pa je potonila v Mozambiškem kanalu, sta ustanovila ACHM yacht club. Takrat sta bili na sidrišču le
njihovi dve barki.
“Živeli smo na barki Maria José, ki jo je oče kupil na Tajskem. Na poti z Bankoka se je ustavil v Durbanu
in tam načrtoval plovbo čez Mozambiški kanal na Mayotte. Prijatelj ga je opozoril, naj se izogiba
‘Judovskim plitvinam’, kot mornarji imenujejo atol Bassas da India, ki leži na polovici poti med
Mozambikom in Madagaskarjem. To je atol desetih otočkov, visokih od 1 do 3 m, ki so tri ure pred plimo
in tri ure po njej v celoti pokriti z morjem. Tukaj je bilo v zgodovini res veliko brodolomov. Moj oče je
vedel, da je tam zaklad in odločil se je, da ga bo našel. Po vrnitvi na Mayotte je opustil službo, na barko
natovoril vse potrebno za iskanje zakladov in z ženo in nami – tremi otroci odplul na atol Bassas da India.
Jaz sem bil takrat star deset let. Po nekaj dneh sidranja in raziskovanja koralnega grebena smo najprej našli
ladijski zvonec, nato pa še razbitine ladje Santiago. Ladja Santiago je leta 1585 izplula iz pristanišča v
Lisboni otovorjena s 13-imi tonami srebrnih kovancev in drugimi dragocenostmi,” mi je pripovedoval
Alex.
Alex nosi okrog vratu zlatnik osmih piratov. Okrog leta 1600 je tak zlatnik nosilo osem najbolj znanih
piratov, ki so pluli po svetovnih morjih. O podvigu Alexovega očeta je bil posnet tudi dokumentarni film,
ki pa prikazuje le najdbo nekaj topov in manjših žakeljčkov srebrnih kovancev, raztrosenih okrog ladje.
Samo ugibam lahko, kako je Alexovemu očetu uspelo zatajiti najdbo oz. razložiti oblastem, da tistih 13 ton
srebra ni bilo več na ladji.
Oba z Alexom sva bila “ne-Francoza”, zato sva se toliko bolj ujela. Sprva sem mu pomagal popraviti
izvenkrmni motor za njegovo 5 m dolgo pango, ki je pravzaprav ribiški čoln. S tem čolnom je priplul z
Madagaskarja, ki je od Mayotta oddaljen nekaj manj kot 200 NM. Pred vstopom v laguno na Mayottu ga je
ustavila Pomorska policija, ki res dobro nadzira morje zaradi stalnih ilegalnih prihodov migrantov bodisi iz
Afrike, Komorskih otokov ali Madagaskarja. Vprašali so ga, zakaj ni poklical na VHF postajo in jih
obvestil o prihodu, pa jim je razložil, da VHF postaje pač nima, da pa jih je zato “klical” z ogledalom.
Dobil je visoko globo, saj čoln ni bil registriran in tudi nobene varnostne opreme ni imel. Alex pač živi
tako, sam pravi, da je to svoboda. Tudi doma na Madagaskarju, kjer živi v “bushu” kot pravi, nima ne
tekoče vode ne elektrike in ne signala.
“To je pa popolna svoboda!” pravi.
Njegova žena je domačinka z Madagaskarja in z njo ima tri otroke. Nekaj jih ima na različnih koncih sveta
tudi od prej. Svoboda pač. Njegova žena je prva in verjetno edina ženska z Madagaskarja, ki je obplula
svet – v treh letih, seveda z Alexom in to na jadrnici brez motorja.
Walter Teršek