Starejši kot smo, hitreje bežijo dnevi, meseci in leta. Gre za časovni paradoks, ki ga nekateri razlagajo z drugačno percepcijo časa, ki se izteka. Objektivni čas je določen s časovnico in vsak dan ima enako število ur. Subjektivno dojemanje časa pa ni konstanta: dan je lahko neskončno dolg ali pa zelo kratek. Vzrok za različno dojemanje časa je odziv naših možganov na zunanje okoliščine. Če je življenje rutina, vse teče po ustaljenih tirih, vse nam je znano, vse smo že videli, skratka nič novega, nič zanimivega, nič kar bi nas presenečalo in vzbujalo radovednost, se možgani na to odzovejo z nezanimanjem: oni že vedo to in ono, sploh vse na svetu, zato zavržejo podrobnosti neke situacije, ker pač ne vidijo nič novega. Čas mine z bliskovito hitrostjo.
V otroštvu pa jim je vse nerazumljivo, vse novo in neznano, zato vse zahteva natančno preučevanje. Subjektivni čas posledično teče počasneje.
V reviji Nature Human Behavior je bila pred kratkim objavljena zanimiva raziskava skupine znanstvenikov o tem, kako možgani obdelujejo vizualne informacije (Perception of time is skewed by what you see).
Raziskava je pokazala, da je človeško dojemanje časa neločljivo povezano z našimi čutili.
“Ker nimamo senzoričnega organa, namenjenega kodiranju časa, vsi senzorični organi dejansko prenašajo časovne informacije,” pravi Virginie van Wassenhove, kognitivna nevroznanstvenica na Univerzi Paris-Saclay v Essonnu v Franciji.
V poskusu so udeleženci različno zaznavali količino časa, ki so ga porabili za gledanje slike, odvisno od tega, kako zanimiva je bila vsebina slike. Bolj so si zapomnili slike, za katere so mislili, da so jih gledali dlje.
Poskus je bil zelo enostaven: na ekranu so se prikazovale slike v enakih časovnih intervalih. Nato so ljudi prosili, da poročajo, katere slike so bile po njihovem mnenju prikazane dlje časa in katere bolj na kratko. Izkazalo se je, da bolj ko je bila slika zanimiva, dlje se jim je zdela prikazana.
Ugotovitev je bila sledeča: če možgani ugotovijo, da na prizoru ni ničesar zanimivega, da je vse enostavno in razumljivo, se zdi, da je fotografija utripnila in izginila. Toda, če se možgani začnejo zanimati in se poglabljati v prizor, uporabljajo močne procesorje za razumevanje. In to je tisto, kar dojemamo kot daljši čas oz. subjektivni občutek časa.
V zvezi s subjektivnim dojemanjem časa je bila v reviji Psychophysiology objavljena tudi študija (Wrinkles in subsecond time perception are synchronized to the heart), ki povezuje dojemanje časa in srčni utrip. Ko začnejo možgani pri povečani pozornosti in koncentraciji intenzivneje razmišljati, srce utripa hitreje, četudi tega ne opazimo, saj mora možgane oskrbeti z večjo količino krvi oz.“goriva”. Ko srce bije hitreje, se zdi, da se čas raztegne.
Če obremenimo svoje možgane z nalogami, možgani prejmejo novo informacijo, ki je ne morejo takoj opredeliti, ker česa podobnega še ne poznajo, aktivirajo se številni procesorji in čas se raztegne. Znano je, da ljudje, ki umsko delujejo do visoke starosti, živijo dlje in so bolj zdravi. Psihologi to imenujejo »učinek starega profesorja«, ki še po 80.letu starosti predava na univerzi.
Ko sem bila otrok, me je moj dedek vzgajal v “radovednico”. Vsak dan me je naučil kaj novega in me spodbujal k raziskovanju sveta z besedami: “Najbolj pomembno v življenju je, da si radovedna!” Radovednost je tako postala vodilo skozi “univerzo” v vseh mojih življenjskih obdobjih.
Maria Ana Kolman