Magnezij je eden najpomembnejših, a hkrati največkrat zapostavljenih mineralov v človeškem telesu. Največ magnezija v telesu se nahaja v kosteh in zobeh ter v mišičnem tkivu, pa tudi v vseh organih (predvsem v srcu, možganih in ledvicah), ki ga uporabljajo za pomembne biološke procese. Magnezij sodeluje pri več kot 300 presnovnih procesih in encimskih reakcijah v telesu, kot so sinteza maščob, beljakovin in nukleinskih kislin, pri krčenju in sproščanju mišic, pri nevroloških aktivnostih in pri pravilnem delovanju srca. Deluje kot elektrolit in kot prenosnik živčnih impulzov, pri uravnavanju telesne temperature in razstrupljanju jeter. Izredno pomemben je za prebavo maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov ter za aerobne in anaerobne procese nastajanja energije (ATP).
Kronično in akutno pomanjkanje magnezija je vzrok za vrsto bolezni, ki jih lahko prepoznamo po sledečih simptomih:
- mišični simptomi – mišične bolečine in krči, mišični tremor, mišična oslabelost, motena mišična koordinacija, tiki, mravljinčenje in otrplost v rokah in nogah, nenadzorovano trepetanje vek, motnje požiranja, krči maternice in sečil.
- nevrološki simptomi – razdražljivost in tesnoba, apatija in letargija, izguba apetita, vedenjske motnje, nespečnost in glavoboli, slabost in bruhanje, anoreksija, zmanjšane kognitivne funkcije (spomin in koncentracija), občutljivost na hrup.
- srčno-žilni simptomi – bolezni srca in ožilja, aritmije, hipertenzija, šibka cirkulacija.
- metabolični simptomi – hiperglikemija, motnje v absorpciji in izločanju kalcija, ledvični kamni, povečano strjevanje krvi.
Številne raziskave in študije dokazujejo, da večina ljudi trpi za pomanjkanjem magnezija. Vzrok za takšno stanje je dejstvo, da je zaradi nepravilne prehrane vnos v telo v premajhnih količinah, zaradi povečanega stresa ter psihičnih in fizičnih naporov, prekomernega uživanje alkoholnih pijač, uživanja zdravil, predelane hrane brez hranilne vrednosti, prehrane bogata s sladkorjem in poživil pa ga telo porabi več. Stanje dodatno poslabša dejstvo, da se magnezij izloča z uriniranjem in blatom, v večjih peroralnih odmerkih pa deluje odvajalno. Magnezij je namreč mineral, ki ima odvajalni učinek, kar je lahko izziv pri peroralni uporabi. Tudi pri idealnih pogojih v črevesju se absorbira le majhen del peroralno zaužitega magnezija. Pri transdermalni aplikaciji popolnoma zaobidemo prebavila in s tem tudi odvajalni učinek magnezija. To omogoča uporabo večjih odmerkov, tako da se znotrajcelične koncentracije lahko obnovijo že v nekaj tednih.
Pomembno: ljudje z ledvično odpovedjo ali boleznijo ledvic, tisti z izjemno počasnim srčnim utripom in ljudje z boleznimi prebavil naj se izogibajo peroralnim magnezijevim dodatkom in magnezij uporabljajo izključno transdermalno.
Po mnenju dr. Natashe Campbell-McBride, (ruska zdravnica, ki je na podiplomskem študiju na Univerzi Sheffield v Veliki Britaniji pridobila doktorat iz nevrologije in klinične nutricionistike in leta 1998 ustanovila Cambridge Nutrition Clinic), telo porabi najmanj 28 molekul magnezija za predelavo ene molekule glukoze, fosfati iz gaziranih pijač in predelanega mesa pa se z magnezijem povežejo v neuporabno netopno spojino. Številna zdravila povzročajo izgubo magnezija, zlasti diuretiki pri hipertenziji, inzulin, antibiotiki ter kortikosteroidi in bronhodilatatorji pri astmi.
Brez dodatkov je pomanjkanje magnezija vse večje in s tem fizični, psihični in čustveni stres močnejši. Za optimalno delovanje vseh presnovnih procesov začne telo črpati magnezij iz srčne mišice, saj ga je v njej največ. Srce zato postane ogroženo in pojavijo se težave, kot so aritmije, fibrilacije, palpitacije, angina pektoris in celo srčni infarkt.
Magnezij je nepogrešljiv pri nevtralizaciji strupenih snovi in kemikalij ter pri preprečevanju odlaganja težkih kovin v telesu, ker deluje kot močan razstrupljevalec. Raziskave kažejo, da obilne zaloge magnezija ščitijo možganske celice pred škodljivimi učinki aluminija, kadmija, svinca, živega srebra in berilija, nizke ravni magnezija v možganih pa prispevajo k odlaganju težkih kovin v možganih, kar povzroča Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen in razne druge nevrološke motnje.
Magnezij je nujen tudi pri sintezi glutationa, enega najpomembnejših antioksidantov, ki pomaga zaščititi telo pred škodljivimi učinki kajenja, obsevanja, kemoterapije in čezmernega uživanja alkohola.
Fizični in čustveni stres ter nenehno nastajanje adrenalina hitro izčrpajo zaloge magnezija. Pomanjkanje magnezija podaljšuje učinke kroničnega stresa in vodi v tesnobo, razdražljivost, utrujenost, nespečnost in depresijo, še posebej zato, ker je magnezij potreben tudi za sproščanje serotonina, hormona sreče.
Velike količine magnezija se iz telesa izgubljajo s povečanim potenjem, na primer poleti ali med napornim fizičnim treningom, zato je še posebej pomembno zagotoviti zadosten vnos magnezija pri intenzivnem športu. V primeru ekstremnih naporov, kjer lahko pomanjkanje magnezija povzroči tresenje, omedlevico, krče in epileptične napade, je potrebno magnezij uporabiti transdermalno pred, med in predvsem po aktivnosti.
Magnezij ima velik pomen pri ženskah v menopavzi, saj vzpostavlja ravnovesje hormonov, prispeva k zdravju ščitnice in jajčnikov, pomirja živčni sistem in izboljšuje kakovost spanja. Znojenje, za katerim trpijo mnoge ženske v menopavzi, povzroča povečano izgubo magnezija, kar ima za posledico nespečnost, živčnost, napade panike, telesne bolečine in depresijo.
Nizko raven magnezija imajo najpogosteje sladkorni bolniki, ljudje, ki uživajo velike količine alkohola, srčni bolniki in ljudje, ki jemljejo diuretike zaradi visokega krvnega tlaka.
Pri ljudeh z glavoboli in migrenami so raziskave ugotovile nizke ravni magnezija. Leta 2012 je Ameriška akademija za nevrologijo v raziskovalnih študijah o preprečevanju migren potrdila učinkovitost uporabe magnezija v preventivi in terapiji proti migrenam tudi pri ljudeh, ki imajo kronične migrene. Vsakodnevna uporaba magnezija lahko bistveno pomaga pri lajšanju bolečin med menstruacijo in pri predmenstrualnih migrenah. Magnezij je v zmernih količinah popolnoma varen za uporabo med nosečnostjo.
Zaradi pomanjkanja magnezija se poruši tudi zdravo razmerje med količino magnezija in kalcija v telesu, ki bi morala biti v ravnovesju. Posledica je slaba prepustnost celičnih membran, zaradi česar kalcij ne more zapustiti celic, ampak se nalaga v mehkih tkivih in povzroča kalcifikacijo, celično disfunkcijo in celo odmiranje celic.
Če jemljemo dodatke kalcija, se poveča tudi potreba po magneziju, saj se sicer kalcij ne bo pravilno absorbiral, temveč se bo nevarno skladiščil v mehkih tkivih.
Neravnovesje teh dveh mineralov lahko povzroči celo vrsto resnih fizioloških motenj:
- Dr. Carolyn Dean, avtorica knjige “The Magnesium Miracle”, v kateri je dodajanje magnezija in mineralov v celično prehrano postavila v ospredje prehranske terapije, pravi: “Kopičenje kalcija v debelem črevesu poslabša peristaltiko, kar povzroči zaprtje.”
- Ko se kalcij odloži v ledvicah in se poveže s fosforjem ali oksalno kislino, nastanejo ledvični kamni. Kalcij se lahko nalaga na sluznico mehurja, kar vodi do pogostih težav z uriniranjem, zlasti pri starejših ljudeh.
- Kalcij se lahko nalaga tudi na stene arterij, kar povzroči otrdelost (aterosklerozo) in posledično zvišanje krvnega tlaka, kar znatno poveča tveganje za srčni infarkt in možgansko kap. Kalcij se lahko odlaga celo v možganih. Mnogi raziskovalci to proučujejo kot možen vzrok za demenco ter Alzheimerjevo in Parkinsonovo bolezen.
- Kalcij se lahko nalaga na stene bronhialnih kanalov in povzroči simptome astme.
- Kalcij v zunajcelični tekočini lahko zmanjša prepustnost celičnih membran. Vse to otežuje prehod molekulam glukoze skozi celično membrano, da bi se pretvorila v ATP v celičnih mitohondrijih, in visoke ravni glukoze, ki nastanejo zaradi presežka kalcija, se lahko napačno diagnosticirajo kot sladkorna bolezen.
Maria Ana Kolman