Uvod
Ob razpravah o integrativni medicini in ob razmišljanjih o pričakovanjih bolnikov povezanih s težavami zaradi stranskih učinkov številnih zdravil pa tudi ob problemih medikamentoznega zdravljenja kroničnih obolenj, se zdi smiselno napisati nekaj o fitomedicini.
Seveda ne o oni, ki jo opredeljuje osnovna definicija pod naslovom pač o tisti, ki je definirana kot »na zdravilnih rastlinah osnovana tradicionalna medicina, ki v preventivne in terapevtske namene uporablja razne rastlinske dele in modalitete.« Danes postaja fitomedicina znanstveno utemeljen način zdravljenja, še vedno tudi tradicionalna, ampak vse bolj podprta z dokazi o učinkovitosti.
Ugotovljeno je bilo, da ima cca. 20.000 rastlin medicinski učinek in1.200 vrst rastlin naj bi bilo uporabljanih v zdravljenjih, ob tem da je bilo do sedaj v taksonomični botaniki prepoznanih >270.000 rastlinskih vrst.
Fitoterapijo označujejo kot na znanstvenih izsledkih osnovano medicinsko prakso fitomedicine za razliko od t.i. tradicionalnih pristopov, kot je medicinski herbalizem.
Zeliščarstvo ali herbalizem je veda o rastlinah in njihovih uporabnih lastnostih, osnovano na empirični uporabi zdravilnih zelišč, povezanih s tradicionalnim ljudskim zdravilskim znanjem. Obsega prepoznavanje in gojenje posameznih rastlin, njihove uporabne vrednosti, pridobivanje sestavin iz njih ter lekarništvo. V obseg herbalizma nekateri vključujejo tudi produkte gob in čebel.
Fitomedicina je v bistvu kot zeliščarstvo od nekdaj prisotna v tradicionalni ljudski medicini praktično po celem svetu.
Najzgodnejše naj bi bilo šamansko zeliščarstvo, sicer pa obstajajo zapisi na glinastih ploščicah izpred 5000 s področja Babilonije, ki opisujejo 250 rastlin in njihovo uporabo. Približno enako star je prvi zapis seznama zdravilnih rastlin iz Kitajske, kjer je bilo zeliščarstvo tako kot tudi v stari Indiji, Egiptu pa Mezopotamiji in Ameriki osnova zdravilstva.
Tudi stari Grki in Rimljani so gojili in pri zdravljenju uporabljali zeliščarstvo, ki se je z njihovimi osvajanji razširilo po vsej Evropi.
Znano je tudi, da so bili keltski druidi izredni poznavalci moči zelišč.
Arabci pa so izkoristili zeliščarsko znanje, pridobljeno med osvajalskimi pohodi v Egiptu, severni Afriki, srednji Aziji in južni Evropi. V 8. in 9. stoletju so v Bagdadu in Damasku nastale prve lekarne, v katerih so prodajali rastlinska zdravila iz vzhodne Azije. Izpopolnili so destilacijski postopek in izdelovali razne pripravke, na primer sirupe, eliksirje, smole in esence.
V srednjem veku je v Evropi zeliščarstvo pretežno živelo v samostanih. Tam so od nekdaj za zdravje skupnosti skrbeli redovniki poimenovani »infirmariji« ki so s svojim znanjem pogosto pomagali tudi ostalemu prebivalstvu.
Nov pogled v rabo zdravilnih zelišč, osnovan na izkušnjah z bolniki je uvedel Paracelsus, ki pa je še vedno verjel v signaturni nauk. Po tem nauku naj bi iz oblike, barve, vonja, okusa, časa in kraja rasti kakšne rastline sklepali o njenih možnih zdravilnih učinkih. Signatura (oznaka) določene rastline naj bi se ujemala s signaturo (naravo, značajem, mestom) bolezni.
V začetka 19. stoletja se je uveljavljala znanstveno usmerjena medicina, ki je uporabljala izvlečke rastlinskih snovi in ne več celih rastlin. Te rastlinske snovi so ohranjale svojo kakovost in jih je bilo lažje odmerjati. Zeliščarstvo je dobilo s tem močno konkurenco. Naravni zdravilci in reformisti v medicini pa so se zavzemali za ohranitev zeliščnega zdravljenja; med najbolj znanimi sta bila Sebastian Kneipp, ki je uporabljal zdravilne rastline pretežno za kopeli in povitke, in Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofske medicine ( človeka obravnava v njegovi celoti ).
Pri nas je bilo zeliščarstvo od nekdaj vezano na samostane. Samostani s tradicijo zeliščarstva pri nas so Olimje, Stična in Žiča. V Olimju je lekarna iz leta 1670 znana po freskah Antona Jožefa Lerchingerja s svetopisemskimi prizori, povezanimi z boleznimi, zdravilnimi zelišči in starodavnimi zdravitelji. To je bila hkrati prva samostanska lekarna, kjer so lahko zdravila dobili tudi okoliški prebivalci.
Cisterjanski pater Simon Ašič iz Stične je naš najbolj znan zeliščar, ki je s svojimi čaji in pripravki iz zelišč uspešno pomagal mnogim ljudem.
Danes pri nas zeliščarstvo živi pretežno na zeliščarskih kmetijah, katerih seznam je kar dolg in kjer tudi delujejo bolj ali manj poznane zeliščarice in zeliščarji.
Kadar farmacija ob stranskih učinkih kakšnega zdravila ponudi zopet drugo zdravilo, to neredko ali ni zelo učinkovito, ali pa ima tudi ono svoje stranske učinke ali celo škodljivosti. Znano pa je, da številne rastline (kamor lahko prištevamo tudi gobe) ne le učinkovito pomagajo pri kroničnih težavah, ampak dobro blažijo nekatere težave povezane s kemoterapijo in obsevanjem.
Fitomedicina danes
Po spremembi v zakonodaji ZDA v letu 1994, ki je olajšala proizvodnjo in prodajo fitomedicinskih proizvodov, je v Ameriki uporaba medicinskih rastlin od 1991 do 1998 porasla iz 3% na 37%.
V tistem obdobju oziroma v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja so znanstveniki opravili vrsto pomembnih raziskav na področju fitokemije, farmakognozije in hortikulture zdravilnih zelišč.
• Na področju fitokemije so zdravilne rastline opredeljevali upoštevajoč vsebnosti bioaktivnih sestavin, ki so jih izolirali in strukturno analizirali.
• Farmakognostične raziskave zdravilnih rastlin so vključevale poskuse bioaktivnih učinkov, identifikacijo in možen način delovanja ter tarčna mesta aktivnih fitomedicinskih spojin.
• Hortikulturne raziskave pa so se osredotočale na razvoj možnosti za optimalno rast in kultiviranje zelišč. To je pomembno, saj se še vedno večina zdravilnih zelišč nabira v naravi, v divjini, kjer pa pogoji za rast in kultiviranje niso vedno optimalni. Divje nabiranje zelišč je lahko problematično tudi v smislu vpliva na biodiverziteto, na možne različice in spremembe v kakovosti zelišč. Občasno lahko pride celo do neprave prepoznave zelišča z možnimi tragičnimi posledicami.
Vse rastline imajo sicer splošne skupne primarne produkte: ogljikove hidrate, klorofil, hem, nukleinske kisline, maščobe in beljakovine, vključene v osnovne presnovne procese ter v izgradnjo rastlin.
V rastlinah pa so tudi kombinacije številnih sekundarnih produktov presnove, ki imajo koristne zdravilne učinke. Sekundarni produkti naj sicer za rastline ne bi imeli življenjsko pomembne vloge, imajo pa vendarle ključno vlogo v ekofiziologiji rastlin: obrambno vlogo pred rastlinojedi, pred patogeni in pri med-rastlinskem rivalstvu. Imajo pa tudi privlačnostno vlogo za koristne organizme, kot so simbionti in opraševalci.
Poleg tega imajo rastlinski sekundarni produkti zaščitno funkcijo v odnosu to abiotičnih stresov, kot so spremembe v temperaturi, količini vode v rastlini, ravni svetlobe, izpostavljenosti UV žarkom ter v mineralni vsebnosti.
Na celični ravni naj bi imeli sekundarni produkti vlogo regulatorjev rasti, modulatorjev ekspresije genov in transdukcije signalov.
In zakaj imajo rastline tako številne bioaktivne metabolite. Preprost odgovor je v dejstvu, da rastline ne morejo bežati, niti uporabljati orožja za zaščito pred različnimi rastlinojedi. Za razliko od ljudi in živali, rastline nimajo razvitega kakšnega podobnega imunskega sistema, zato pa so v dolgi zgodovini svojega življenja na zemlji razvile tisoče strukturno različnih sekundarnih metabolitov, ki jim služijo za obrambo pred rastlinojedi, bakterijami, gobami in virusi.
Sekundarni rastlinski produkti imajo veliko koristnih funkcij za samo rastlino. Ob tem pa se je izkazalo, da imajo tudi določen potencial zdravilnih učinkov za ljudi. Tako so na primer sekundarni produkti, ki jih rastlina uporablja za samozaščito in so citotoksični za patogene mikrobe, lahko koristni in uporabni kot antimikrobna sredstva pri ljudeh. Podobno so tudi snovi, ki jih izdeluje rastlina za zaščito pred rastlinojedci ( antidepresivi, sedativi, relaksansi, anestetiki) uporabni pri človeku zaradi njihovega učinka na živčni sistem.
V začetnem obdobju frakcioniranja zeliščnih ekstraktov je bil namen izolirati tako imenovani »aktivni princip«. Takrat je bilo mišljeno, da je v rastlinah aktivna le ena aktivna snov, morda dve. Kasneje pa se je izkazalo, na osnovi holističnega pristopa povezanega z več-tarčnim zdravljenjem, da je bolj učinkovito zdravljenje z multi-komponentnimi ekstrakti zelišč. Novejše metode ovrednotenja sinergističnih in antagonističnih interakcij v rastlinah so pripomogle k razumevanju mehanizma delovanja zeliščnih zdravil in njihovega kliničnega učinka.
Prav z več-tarčno aktivnostjo številnih sekundarnih produktov zdravilnih rastlin si lahko razložimo medicinsko uporabnost kompleksnih ekstraktov zdravilnih zelišč za številne zdravstvene probleme.
Za razliko od sintetičnih farmacevtskih proizvodov, ki vsebujejo pretežno posamezno kemikalijo, so mnogi fitofarmacevtski proizvodi dokazali učinkovitost v aditivnem oziroma sinergističnem učinkovanju več kemičnih sestavin, ki delujejo na posamezno ali tudi na več tarč v povezavi s fiziološkimi procesi. Verjetno je ta učinek koristen in blagodejen, ker odpravi problematične stranske učinke, ki so lahko vezani s prevlado ene xenobiotične sestavine v telesu. In prav sinergistične interakcije omogočajo učinkovitost cele vrste fitomedicinskih preparatov. To, da delujejo skupaj pri dodatnem in sinergističnem delovanju številne kemikalije, ima svoj izvor v že opisani funkciji sekundarnih produktov rastlin pri njihovem preživetju. Te kemikalije zagotavljajo namreč učinkovito obrambo pred vrsto rastlinojedov in patogenov, poleg tega pa zmanjšujejo možnost, da bi ti organizmi razvili rezistenco ali prilagoditven odgovor.
Pri uporabi fitomedicine je sedaj največje zanimanje za vzdrževanje stalne in enakomerne zdravilne kakovosti pri zdravilnih rastlinah. Pri tem je pomemben dejavnik učinek okolja na sekundarni metabolizem rastlin s posledičnimi spremembami fitomedicinske vsebnosti. S primernim kultiviranjem zelišč ob optimiziranju pogojev okolja naj bi dosegali čim boljšo in stalno kakovost teh rastlin.
Načrtuje se tudi uporaba metabolskega inženiringa za modifikacijo ali pospešitev sinteze uporabnih terapevtskih sestavin, ki so prisotne v zdravilnih rastlinah.
Kaj lahko pričakujemo od fitomedicine?
Povsem jasno je, da je danes fitomedicina ne le področje številnih raziskav, ampak da v okviru integrativne medicine vstopa v smiselno in koristno uporabo pri zdravljenju kroničnih bolezni in pri lajšanju težav povzročenih z agresivnimi zdravili, predvsem v onkologiji. Vsekakor je na tem področju potrebno pridobiti znanje s poznavanjem sestave in delovanja zelišč in njihovih pripravkov. Smiselno in potrebno pa bi bilo tudi še nadaljnje izvajanje kliničnih študij za opredeljevanje uporabnosti in koristnosti fitomedicine v povezavi s klasično medicino. Zelo verjetno je, da bi bilo za bolnike prijazno in tudi uspešno, ko bi se ob svojih težavah z zdravnikom lahko dogovarjali o možnosti uporabe fitomedicinskih pripravkov. Iz do sedaj proučevanega in ugotovljenega o učinkovitosti fitoterapije, ko so razjasnjeni številni učinki rastlinskih sekundarnih produktov, je povsem upravičeno pričakovati korist in dober učinek pri zdravljenju številnih bolezenskih stanj.
Sklepno razmišljanje
Tradicionalno zeliščarsko znanje lahko gledamo kot darilo iz preteklosti za tiste v bodočnosti, ki pa naj bi oplemenitili stara znanja z uporabo »state of the art« metod. Fitoterpija je bila in je še v uporabi v mnogih deželah sveta. Za prenekateri zdravstveni problem ali okužbo zagotavlja ne rizično in glede na ceno učinkovito alternativo sintetičnim zdravilom, ki imajo pogosto širok seznam tudi resnih stranskih učinkov. Obstaja izrazita težnja, da se zdravilna zelišča temeljito raziščejo in proučijo v skladu s prevladujočo usmeritvijo nadaljnjega razvoja in napredka medicine. Nova odkritja, ki jih obeta področje moderne fitomedicine so danes pomemben izziv in ob uporabi novih orodji molekularne celične biologije, genetike in imunologije se lahko raziskuje delovanje sekundarnih rastlinskih metabolitov še bolj detajlno in natančno. Bodočnost fitomedicine v modernem razvoju zdravil je zelo obetavna ob tem, da bi znanstveniki ostali radovednega in objektivnegan duha, brez predsodkov do konceptov »herbalizma«. In končno zdravljenje z zelišči ni placebo medicina ampak racionalna medicina, pri čemer so že za mnoga zelišča klinične raziskave dokazale njihovo učinkovitost.
Pa še nekaj bolj osebnega v zvezi s fitomedicino
Ko sem bil še aktiven, klasično izobražen in usmerjen zdravnik, kirurg, nisem kazal praktično nobene naklonjenosti in tudi ne zanimanja do drugačnih načinov zdravljenja in tako tudi ne do fitomedicine.
Bolezen in težave povezane z njo, predvsem zaradi stranskih učinkov zdravil pa me je s časoma pripeljala v stik tudi s fitomedicino. Ko sem spoznal, da ta »deluje« sem celo sam začel nabirati domača zelišča jih sušil in shranjeval, prebral sem nekaj knjig in celo dobil na posodo zanimivo knjigo naših farmacevtov o fitomedicini.
Rad imam naravo in verjamem, da je v njej nek smiseln red pa tudi, da nam nudi marsikaj, kar nam je koristno in tudi zdravilno.
Danes lahko rečem predvsem to, da si želim, da naši kolegi ne bi bili »a priori« odklonilni do fitoterapije. Bolniki že veliko vedo o njej in kot sem opisal v prispevku je tudi resna znanost prepoznala pomen in vrednost fitomedicine ter stremi za poglabljanje znanja o fitomedicini in tudi o uporabi fitoterapije kot smiselnega in uspešnega načina zdravljenja ter lajšanja številnih bolezenskih težav.
Ob tem mi je prišla na misel ideja, da bi napisal nekakšno razpredelnico, ki naj bi prikazala nekaj možnih in morda tudi verjetnih medsebojnih relacij naših zdravnikov in bolnikov ob vprašanju uporabe fitoterapije (FT).
| Zdravnik | Bolnik | Rezultat in učinek |
| Ga ne zanima FT | Slišal za FT a ne razmišlja o uporabi | Zdravljenje poteka zgolj klasično za stranske učinke rabi sintetična zdravila – lahko zato nove težave |
| Ve za FT pa ga ne zanima ali je odklonilen | Poskusil s FT preparati vendar o tem ne pove zdravniku, ker se boji, da bo okaran | Bolnik lahko doživi pozitiven učinek pa zdravnik za to ne zve in morda dober rezultat pripiše zgolj dani klasični terapiji |
| Od bolnika zve za FT sam ne pozna učinkov pripravkov, ki jih bolnik jemlje, vendar ni odklonilen | Pove zdravniku za FT in želi njegovo mnenje | Vzpostavljena komunikacija olajša bolniku, da uporablja FT, morda dobi mnenje zdravnika, če se ta poduči o FT |
| Zahteva od bolnika, da podpiše, da ne bo jemal drugo kot predpisano terapijo | Želel bi FT, a posluša zdravnika | Upravičeno, če gre za klinično raziskavo, in se bolnik strinja. Bolnik zavestno ostaja le na predpisani terapiji |
| Odklonilen do FT in pove bolniku, da ga ne bo zdravil, če bo bolnik jemal FT | Se ukloni, (ga ne javi na Zbornico) | Slaba komunikacija, etično sporno, slabo deluje na zaupanje in počutje bolnika |
| Ve za FT in se pozanima o delovanju | Pove zdravniku da bi jemal FT | Vzpostavljeno zaupanje in pričakuje se učinek zdravljenja |
| Pozna učinke FT, svetuje bolniku uporabo | Ve za FT in sprejme zdravnikov nasvet o uporabi | Zaupanje in plodno sodelovanje! Morda v bodočnosti, sicer danes še utopija |
Zelo dobro se zavedam, da so danes naši zdravniki nesprejemljivo hudo obremenjeni ne le z delom pač pa celo bolj s pretiranim administriranjem. Zato je vsako dodatno obremenjevanje, morda tudi z dodatnim znanjem pričakovano odveč. Res pa je tudi, da smo zdravniki zavezani vse-življenskemu učenju, ki pa ga je seveda že na področju klasične medicine vse več. Pa vendar v interesu bolnika in končno tudi zato, ker je danes fitomedicina vendarle racionalna medicina, vse bolj znanstveno podprta in utemeljena, bi bilo dobro, da bi o Fitomedicini zdravnik le nekaj vedel, ali pa morda celo čim več.
Prof. dr. Eldar M. Gadžijev, dr.med.