Stara antična zgodba govori o tem, kako je skrb postala človek. Avtorjeva identiteta ni jasna. Pod avtorjevim imenom Hyginus sta izšla dva mitografska priročnika – Genealogiae, znana tudi kot Fabulae in De astronomia. Avtorja glede na vsebino obeh del nekateri literarni zgodovinarji imenujejo Hyginus Mythographus, drugi pa avtorstvo pripisujejo Gaiusu Iuliusu Hyginusu, ki je živel v času cesarja Avgusta.
Legenda iz mitografskega priročnika Genealogiae “Kako je Skrb postala človek” je bila kasneje pogosto omenjena v delih nemških avtorjev, pri Herderju, v Goethejevem Faustu in tudi pri filozofu Martinu Heideggerju (1889-1976), ki jo je vključil v svoje delo Bit in čas (1927).
Robert Petkovšek, avtor dela “Filozofsko – antropološki pogled na človeka”, (2016 Priročnik Teološke fakultete) ta mit sicer omenuje basen in o tem pravi: »Sporočilo basni je jasno. Življenje se porojeva iz skrbi in ostaja vanjo ujeto.«
Joseph Campbell, avtor knjige “Miti, po katerih živimo” (1972, knjiga je l.2007 izšla tudi v slovenščini pri založbi Eno) o mitih pravi: »Miti so javne sanje in sanje so zasebni miti.«
Avtor, sicer univerzitetni profesor in odličen poznavalec mitologije in religije, s svojo poglobljeno mitološko teorijo dokazuje, da starodavni miti vplivajo na našo zaznavo sveta in vnaprej določajo odziv nanjo. Tako danes živimo po mitu iz nekega davnega časa, morda le s to razliko, da je skrbi vedno več, da prevzemajo glavno vlogo v človekovem življenju in mu s tem onemogočajo, da bi resnično živel.
Ko je šla ›skrb‹ nekoč čez reko, je zagledala glineno zemljo: razmišljujoč je odtrgala kos in ga začela oblikovati. Ko je sama pri sebi premišljevala o tem, kaj je napravila, pristopi k njej Jupiter. ›Skrb‹ ga poprosi, naj oblikovanemu kosu gline podeli duha. Jupiter ji rad ustreže. Ko pa je svoji stvaritvi hotela nadeti svoje ime, ji Jupiter to prepove in zahteva, da ji da njegovo ime. Medtem ko sta se ›skrb‹ in Jupiter prepirala o imenu, se je vzdignila tudi Zemlja (Tellus) z željo, da bi stvaritvi nadeli njeno ime, saj je vendar podarila kos svojega telesa. Prepirajoči si za sodnika izberejo Saturna. In Saturn na videz pravično razsodi: ›Ti, Jupiter, boš, ker si dal duha, ob njeni smrti prejel duha, ti, Zemlja, boš, ker si podarila telo, prejela telo, ker pa je to bitje najprej oblikovala skrb, naj bo, dokler bo živelo, v posesti skrbi. Ker pa gre za spor o imenu, naj se imenuje homo (človek), saj je narejeno iz humusa (zemlje).« (Heidegger 1997, 273)
Maria Ana Kolman