Čemaž (Allium ursinum), imenovan tudi divji česen, divji kravji por, medvedji por ali medvedji česen, je čebulasta trajnica iz družine Amaryllidaceae. Doma je v Evropi in Aziji, kjer raste v vlažnih gozdovih. Je divji sorodnik česna in čebule, ki pripadata istemu rodu Allium. Latinsko ime ursinum je rastlina dobila morda zaradi ljudskih pripovedk, ki opisujejo medvede, ki čemaž zaužijejo po prebujenju iz zimskega spanja. Latinsko ime za medveda je namreč ursus. Za Nemce je bil medved poosebljenje moči in v mnogih legendah je prav medvedji česen tista čudežna rastlina, ki medvedu po zimskem spanju povrne moč. Ker so ljudje v rastlinah in živalih prepoznavali tudi duha, so duh medveda in duh medvedjega česna povezali in verjeli, da z uživanjem te zeli človek pridobi moč medveda. Zato so tudi ljudje po dolgi zimi uživali sveže liste čemaža za krepitev in čiščenje telesa.
Med arheološkimi raziskavami v neolitskih naseljih v predgorju Alp so pogosto našli sledi čemaža, kar kaže na njegovo uporabo že pred 5000 leti.
Že od antičnih časov je bil čemaž znan kot sredstvo, ki spodbuja srčno aktivnost, znižuje krvni tlak, čisti želodec in kri, ter deluje proti sklerozi. V starodavnih medicinskih razpravah se čemaž omenja kot zanesljiva preventiva med epidemijami kuge, kolere in drugih nalezljivih boleznih.
Besedilo Capitulare de villis, ki je veljalo kot nekakšen zakonik za vodenje posesti Karla Velikega, navaja vrsto pravil in predpisov o tem, kako upravljati s kraljevim premoženjem. Našteva 73 vrst rastlin in 14 drevesnih vrst, ki naj bi jih gojili na kraljevih posestvih. Na tem seznamu je tudi čemaž.
Morda res nobeno zelišče na svetu ni bolj učinkovito za čiščenje želodca, črevesja in krvi kot čemaž. V čemažu je namreč izjemno visoka vsebnost različnih mineralov, zlasti magnezija, zato ga včasih imenujejo kar “kralj magnezija”. Danes je znano, da ima prav magnezij pomembno vlogo pri premagovanju stresa ter zaščiti srca in ožilja.
Užitni so vsi deli čemaža, ki jih lahko uživamo surove ali pripravljene kot različne jedi – juhe, omake, pesto itd.
Velja pa posebno opozorilo: neredko prihaja do zastrupitev, ker ljudje čemaž zamenjajo s strupenimi rastlinami kot so šmarnica, jesenski žafran, pegasti kačnik, zelena in bela čmerika.
Čemaž spada med zdravilne rastlinske vrste, ki so priznane kot pomemben vir biološko aktivnih spojin, z dolgo zgodovino uporabe v tradicionalni medicini kot naravno zdravilo za bolezni prebavil, srca in ožilja ter dihal. Čemaž znižuje krvni tlak, preprečuje arteriosklerozo, znižuje raven holesterola v krvi, pospešuje iztekanje žolča in prebavo, deluje proti parazitom (glistam in podančicam), je odlično sredstvo proti astmi in bronhitisu. Obloge s poparjenimi listi čemaža so nekoč uporabljali za zdravljenje revme in artritisa.
Sok ali mazilo iz čebulic čemaža sta bila v tradicionalni medicini nadvse cenjena za zdravljenje trihomonasnega kolpitisa, zelo pogostega vnetja vaginalne sluznice, in gnojnih ran ter preležanin.
Zdravilne lastnosti čemaža so sicer znane že dolgo, a zdravljenje s česnom je dolgo veljalo za izključno ruski fenomen. V nekem ameriškem časopisu je bilo objavljeno, da “sta čebulna pasta in česnovo olje dobro zdravilo za okužene rane. Ta informacija je k nam prišla iz daljne države – Rusije. Dejansko je med drugo svetovno vojno ruska vojska uporabljala čemaž za zdravljenje ran, ki so jih prejeli vojaki v bitki. In čeprav je odkritje penicilina v veliki meri nadomestilo česen, je bila uporaba antibiotikov v vojaških okoljih omejena. Zdravniki Rdeče armade so se tako močno zanašali na lastnosti čemaža, da je postal znan kot “ruski penicilin”.
Sok čemaža je tudi učinkovit repelent proti moljem.
Seveda pa je bil čemaž ali divji česen poznan in cenjen tudi na ameriški celini. Prvotni prebivalci Illinoisa so čemaž imenovali “shikaakwa”, po čemer naj bi dobilo ime mesto Chicago.
Najpomembnejše kemične sestavine čemaža s farmakološko aktivnostjo so nedvomno žveplove spojine; med najpogostejšimi so glutamilni peptidi in sulfoksidi.
V eni izmed kliničnih študij so potrdili učinek čemaža proti malignim celicam oz. njegovo citotoksično aktivnost. Izkazalo se je, da sedem žveplovih spojin, produkti razgradnje tiosulfinatov, vključno z dialil disulfidom, zavirajo razrast malignih celic z induciranjem kopičenja v fazi G2/M, ter spodbudijo celično smrt rakave celice z aktivacijo kaspaze-3 in mitohondrijske signalne poti. Analiza vsebnosti čemaža je pokazala tudi prisotnost dveh probiotičnih sevov L. fermentum BGSR163 in L. fermentum BGSR227, ki imata zaščitni imunomodulatorni učinek, kar povzroča proizvodnjo proinflamatornega citokina IL17 in regulativnega citokina IL10. Rezultati te študije so pokazali, da bi imelo redno uživanje čemaža lahko znaten pomen na zdravje, vključno z učinki proti raku.
Maria Ana Kolman