Mojemu načinu življenja in razmišljanja najbolj ustreza pojmovanje časa sibirskih šamanov, ki poznajo le dva časa: zdaj in kdaj drugič. Tako sem se glede na okoliščine odločil: zdaj bom kurz naravnal na Panamo, na Antarktiko pa bom odplul kdaj drugič! Po petih dneh plovbe z Martiniquea proti ekvatorju je bilo vetra vedno manj, vremenska napoved za prihodnjih štirinajst dni ga je obetala še manj. Strgalo se nam je glavno jadro, Mario je mučila morska bolezen, Rusty, navajen svobodnega tekanja po Karibskih otokih, pa je žalostno poležaval na barki.
Ob sončnem vzhodu sem v daljavi zagledal Trinidad, levo od otoka pa tudi prvo naftno ploščad, na kateri gori ogenj, viden vsaj 15 NM, tako da posebnih označitev niti ne potrebuje. Nekaj manjših dopoldanskih ploh je podvojilo moč vetra, tako da sem spustil flok in zračil glavno jadro toliko časa, da je minilo, nato preprosto nastavil jadra nazaj in Orplid je nadaljeval pot enako kot prej.
Vetrni pilot znova ne deluje. Kot kaže, so močni valovi “pojedli” dotrajan vijak, ki določa smer, zato je nihajoče krmilo zdaj pospravljeno in zvezano. Ves dan in vso noč sem premišljeval kako rešiti težavo ali najti rešitev z neko alternativo. Zjutraj mi je končno prišlo na misel, da vetrni pilot zamenjam za električnega, ki ga že dolgo nisem uporabljal. Sedaj je pravi trenutek, da se malo razgiba in požene hidravlično olje po svojih “žilah”, saj sem mu pred mesecem kupil nove hidravlične cevi, ki so me presenetile s ceno – na Martiniqueu so bile znatno cenejše kot na Nizozemskem.
V kanalu med Tabagom in Trinidadom sem ujel tok in z njim plul tudi 12 Kn. Kmalu smo se približali otoku Isla De Margerita, ki mi ga je pred letom dni omenil Branko Horvat. Še danes se spominjam njegovih besed, zato kljub izčrpanosti ne zavijem za Port of Spain na otoku Trinidad, ampak proti otoku Isla De Margerita. Problem pa je v tem, da se moje naložene karte končajo pri Trinidadu in od tu naprej bo ponoči pestro, čeprav ne bo ne prvič in ne zadnjič. Lahko bi se ustavil v Port of Spain in naložil karte, a ko bo Orplid pred vhodom v kanal, bo že noč, kar bi bilo lahko precej bolj tvegano, kot če kar nadaljujemo pot proti Margeriti. Naučil sem se sprejemati jasne in dobro premišljene odločitve.
Voda je temno zelena, saj se tu v morje izlivajo številne reke. Zato je tudi polno rib, a moja ribiška palica še vedno tiho čaka na ugriz kakšnega slastnega kosila ali večerje. Tuna bi se res prilegla, če že lahko izbiram…
Ponoči je pričelo primanjkovati vetra, zato je bilo potrebno sneti tangun in postaviti jadra na eno stran.
“Nič več metulja!” sem odločil.
Barko sem usmeril nekaj stopinj bolj južno, tako da so jadra dobivala veter bolj s strani. Medtem so se nam pridružili delfini. Vsi trije smo sedeli na robu barke jih opazovali. Plavali so tik ob barki in se poigravali z valovi, ki jih je Orplid izpodrival izpod svojega težkega trupa. Ura je bila že malo čez polnoč, zato smo se počasi odpravili v kabino in zadremali vsak na svojem mestu. Budilko sem naravnal na bujenje vsakih 20 minut. Noč je bila mirna, veter je rahlo spremenil smer, vendar barka ni plula kaj dosti proč od začrtane poti. Zjutraj sem spremenil smer plovbe bolj proti severu, kjer se nahaja manjše, skoraj neposeljeno otočje Arhipielago de Los Frailes. Na njem živijo le ribiči in vojaki, saj je na tem otoku vojaška baza.
Ob osmih zjutraj se je otočje že pojavilo na obzorju. Sedim na strehi barke in uživam ob skodelici vroče kave in čudovitem pogledu. V kabini je še vedno tišina, saj Maria in Rusty še vedno spita. Nisem ju hotel buditi, kajti za nami je bilo nekaj noči z “dežurstvom” na plovbi in sta zato spanec še kako potrebovala.
Tik pred prvim otokom sem znova obrnil in usmeril barko točno proti cilju, oddaljenem 35 NM.
Otok Margarita je bil že pred nami, a kot vedno nas bo ujela noč in za povrh je vse manj vetra. In tako sem na palubo iz ladijske kleti privlekel vrečo z jadrom. Z Mario sva se spogledala in oba hkrati vprašala:
“Kdaj pa sva genaker nazadnje uporabila?”
Hkrati sva tudi našla odgovor in se pri tem nasmejala: “Leto in pol nazaj na Capverdskih otokih, ko sva z genakerjem vplula v kanal med Mindelom in otokom Santo Antao.”
Kdor je plul po tem kanalu, dobro ve, da je to velik izziv, zlasti še, ker sva vplula tako, da je bila tista velika skala s svetilnikom na levi strani, kjer se veter še posebej močno zaganja.
Sonce je zašlo in na nebo se je prikazala veličastna luna. Zelo močno je svetila, vse dokler je niso zakrili oblaki. Genaker je bila prava izbira! Hitro sva se približevala rtu El Moro na Margariti, kjer je bilo videti osvetljene velike zgradbe. Ko pa sva vplula v zaliv, so vse luči na otoku ugasnile.
“Poglej Walter, kot da se pretvarjajo, da jih ni doma, ko midva prihajava?” je v smehu pripomnila Maria.
Sredi noči sva tako vrgla sidro na globini 6 m in pri tem ugibala, kaj bova ugledala zjutraj v tem zalivu. Ko namreč ponoči vržeš sidro v zalivu, ki ga ne poznaš, te lahko zjutraj, ko stopiš iz barke in si ogledaš okolico, pričaka marsikaj zanimivega.
Otok Margarita (špansko Isla de Margarita) je največji otok Nueve Esparte, otoškega dela severovzhodne Venezuele. Večja otoka sta še sosednja Cubagua in Coche, veliko pa je majhnin nenaseljenih otokov. Otok Margarita imenujejo tudi “Otok biserov”, saj je nabiranje biserov pomembno že od časa Kolumba, ki je otok odkril leta 1498, vendar so številna nahajališča ostrig v veliki nevarnosti, da bodo kmalu izčrpana. Človeški pohlep tudi tu ne pozna meja.
Zbudil sem se že pred sončnim vzhodom, saj je moja notranja ura še vedno naravnana na jadranje. Najprej sem si skuhal kavo in nato vrgel v morje manjšo vabo, ki sem jo sestavil sam. Ni trajalo prav dolgo, ko sem na palubo izvlekel ogromen ligenj, ki sem ga kasneje za kosilo tudi ocvrl, poleg pa sem naredil solato z zadnjo kumaro in paradižnikom.
Pogled na obalo ni bil preveč razveseljiv. Stavbe so v stanju propadanja, plaža, ki je nekoč verjetno pripadala hotelom, je sedaj polna ribiških čolnov, mrež in smeti. Na obali je bilo videti vrsto razpadajočih hiš, v katerih pa vseeno živijo ljudje.
Niti pomislili nismo na to, da bi se odpravili na obalo. Tudi do kapetanije nisem hotel. Na otoku je sicer ena marina, v kateri je poskrbljeno za varnost, a da bi ostal tu, res ne vem zakaj, saj je na morju lepše. Zato smo dvignili sidro in zopet odprli genaker, ter se odpravili proti zahodni strani otoka. Otok se je kmalu prikazal v vsej svoji lepoti. Hriboviti del me je nekako spominjal na Kanarske otoke, še posebej na Lanzarote. Ampak tako lepih plaž pa še nisem videl! Branko je imel prav: rajski otok! Jadrali smo proti kanalu, ki ga ustvari manjši otok na južni strani med celino in Margarito. Tu se je veter močno okrepil, zato je bilo potrebno zapreti genaker in dvigniti glavno jadro. Tako smo pluli bolj stabilno in prav kmalu smo bili na koncu otoka. Ves čas smo pluli čim bližje obale, tako da smo si lahko ogledovali kilometre in kilometre prečudovite narave. Neprestano smo srečavali ribiče na njihovih tradicionalnih čolnih, ki imajo kljun precej visok, kar jim omogoča plovbo proti valovom, zadaj pa imajo ponavadi dva močna motorja, da lahko glisirajo tudi, če je čoln poln ljudi, ki jih prevažajo na celino. Z zanimanjem sem opazoval ta poseben način plovbe: čoln je ozek in dolg kakšnih deset metrov, zadaj dva močna motorja, na čolnu je polno, prepolno ljudi, čoln pa vseeno leti, ko pluje proti valovom, skače z vala na val, kakšnega tudi preskoči in še iz daljave je moč slišati močan izpuh, ko peta motorja poleti iz vode.
Ko sva obplula zahodno obalo otoka, pa sva se odločila, da se ne bova sidrala ob tem otoku, ampak nadaljevala plovbo proti sosednji Tortugi, oddaljeni 60 NM. Ker pa tudi kart Tortuge nimam, bo znova potrebno jadrati ponoči, da bomo tam ob sončnem vzhodu. Sprva je bilo vetra dovolj, proti jutru pa se je skoraj polegel. Snel sem jadra in prižgal motor, ki je seveda prebudil Mario in Rustyja. Vpluli smo v velik zaliv s prečudovito turkizno modra barvo morja. Globina morja je bila le 4 m, zato je Maria stala spredaj, jaz pa sem počasi obračal krmilo, kamor mi je kazala smer. Zaradi valov v zalivu smo se stlačili čisto v notranjost, v nekakšno polovično laguno in tam vrgli sidro na globini dveh metrov.
Na obali je videti nekakšen turistični resort, ki pa izgleda zapuščen. Na drugem koncu zaliva je letališče in nekaj hišic. Na obali so se pojavili trije moški in nam mahali. Otok zagotovo ne obišče veliko turistov in Orplid je trenutno edina barka, zasidrana v tem zalivu.
Najprej sva odvezala gumenjak in ga napihnila, nato pa snela genovo, ki se je natrgala, zato smo zadnjih 500 NM pluli s flokom in glavnim jadrom. Medtem je pričelo deževati. Po poznem zajtrku me je dokončno premagala utrujenost. Že deset dni nisem imel poštenega spanca. Zbudil sem se šele proti večeru, se sprehodil po barki, se vrnil v posteljo in spal do sončnega vzhoda. Ob jutranji kavici na palubi mi je lepota pokrajine kar jemala dih. Otok je eden zadnjih deviških otok v Antilih. Je skoraj zapuščen, le od septembra do aprila se na njem začasno naselijo ribiči z Margarite in Mirandinosa. Otok Isla La Tortuga ali otok Želva je dobil to ime zato, ker na njegove dolge peščene plaže prihajajo vsako leto želve izlegat jajca.
Kar omamila me je lepota te pokrajine, pa je bilo potrebno poprijeti za delo: zašiti natrgano jadro. Medtem ko sem iskal primerno nit, da bi Maria lahko zašila jadro, se je ob bok Orplida parkiral čoln guardie s šestimi policisti, od katerih sta bila dva oborožena z avtomatsko puško. Prosili so me za dovoljenje, če lahko stopijo na barko. Kaj takega? Seveda sem jim dovolil. Vkrcali so se na barko, jaz pa sem pristavil posodo z vodo, ter jih pogostil s kavo.
Medtem ko jim je Maria predala vse dokumente, ki so jih želeli, je Rusty veselo nagajal enemu izmed oboroženih policistov. Po končanem pregledu dokumentov so se odločili pregledati opremo in pri tem glasno godrnjali nad večino stvari. Seveda sem bil kar lepo tiho, jadrnica pač ni nova, ampak najraje bi jim rekel, naj si najprej uredijo svoj policijski čoln, namesto da nergajo nad mojo staro opremo. No, na koncu je bilo vse v redu, poslovili so se in naju prijazno povabili na postajo, da bi si tam preko wifija naloživa pomorske karte, spotoma pa še sprehodila najinega nagajivega psa. Ko sva zašila jadro in pospravila barko, smo se vkrcali v gumenjak in odpluli na obalo. Rusty je bil po dolgi plovbi tega seveda nadvse vesel, saj je imel zdaj možnost tekanja in skakanja po beli peščeni obali, ki se je nekje daleč končevala v turkiznem morju. Seveda pa so tega pasjega mornarja želeli spoznati tudi lokalni psi iz majhne vasice, kamor sva bila z Mario namenjena.
Vasica leži nedaleč stran na koncu polotoka, tako da je z obeh strani obdana s prečudovito peščeno plažo in turkiznim morjem, kar je človeka prepričalo, da je v pravem raju.
V vasici je nekaj barak, razmetanih po peščenem polotoku. Le ena hiša ima dve nadstropji, okrog nje pa leži vse polno starih, popolnoma zarjavelih kmetijskih strojev. Vasica stoji pravzaprav na koncu letališče steze, kjer pristajajo majhna letala, s katerimi na otok dostavljajo najnujnejše potrebščine za policiste in peščico prebivalcev. Na policijski postaji naju je načelnik pogostil s kavo in se trudil, da bi nam uspelo naložiti pomorske karte, pa nam ni in ni šlo.
Sprehod po beli plaži je bil posebno doživetje, nadvse pa je užival tudi najin štirinožni pomorščak, navdušen nad vso to ogromno količino bele mivke. Po dolgi plovbi se nadvse prileže pohajkovanje po obali, zlasti še, če se pri tem počutiš kot v raju. Malo pred sončnima zahodom pa smo se le vrnili na barko in postorili še vse, kar je bilo potrebno, da bo barka pripravljena za nadalnjo plovbo. Pluli bomo namreč čez precej nevarno območje, saj je dobrih 20 NM od Tortuge pod morjem strm padec globine na 1435m.To področje, ki se imenuje Jarek Cariaco, je največji oceanski anoksični bazen na svetu, iz katerega se sproščajo visoke količine CO2.
Naslednje jutro smo tako dvignili sidro in zapustili Venezuelo. Prvi dan ni bilo kaj dosti vetra, bilo pa ga je vendarle dovolj za cirkus jadro ali moj mavrični genaker. Že pred dnevi sem ga imel pripravljenega na palubi, tako da se mi ni bilo potrebno plaziti ponj v prenatrpano “ladijsko klet”. Sončni zahod je bil prečudovit, naravnost pravljičen. Svetloba ob prečudovitem sončnem zahodu je paleti mavričnih barv na “cirkuškem” jadru dajala poseben odtenek in na palubi je bilo tej lepoti primerno čudovito vzdušje. Najboljše pri vsem pa je bilo, da se je na mojo rapalo prijela še prelepa riba mahi- mahi, ki ji pravijo tudi dorado ali navadna delfinka. Pri nas na Jadranu je poznana kot lampuga ali zlata skuša. Presrečen sem jo hitro izvlekel iz vode, takoj očistil in shranil v dobro ohlajen hladilnik.
Nekje okrog treh ponoči se je veter popolnoma polegel in potrebno je bilo prižgati motor. Bližali smo se že otoku La Ordhila, na katerem je venzuelska vojaška baza in pristajanje zato seveda ni dovoljeno. Tudi otok Los Roques pripada Venezueli, ki za slovenske državljane zahteva vstopni vizum. Zato smo pluli naprej proti Nizozemskim Antilom. Prvi otok je Bonaire, vendar okrog tega otoka ni sidrišč. Ponekod je voda zelo globoka, tam pa, kjer bi bilo sidranje možno, je prepovedano zaradi zaščitenega območja in podvodnega raja, ki bi ga sidra tisočev turistov seveda uničila.
Do otoka sem priplul ob polnoči in ker nisem imel kart, tudi ne podatkov o obali in zalivih, sem barko usmeril na južni rt bližnjega otoka Curacao, ki je od Bonaira oddaljen le 25 NM. Izbral sem kurz med Malim in Velikim Curacaom, ter se za tri ure zleknil v salonu. Do otoka je bilo še nekaj milj, sonce pa še vedno ni vstalo. Zato sem se počasi približal obali in iskal vhod v zaliv. Mama, ki me spremlja preko satelitskega telefona, mi ga je natančno opisala, a vhoda v mangrove nikakor nisem mogel najti, zato sem še malo motoriral ob obali in tako dočakal sončni vzhod. Toda takoj za tem sta preko otoka pridrveli dve manjši nevihti, znova se je stemnilo in videti je bilo le nekaj metrov naprej. V drugačnih okoliščinah bi si lahko prižgal dve cigareti, tokrat pa to ni bilo mogoče, saj je lilo kot iz škafa. Sem pa vzel šampon in se v kokpitu temeljito stuširal. Vsa voda, ki se steka z buma, mi je služila kot odlična prha. Kako enostavno je življenje, če si ga tako vzameš. Tako sem zgodaj zjutraj pripeljal barko na sidrišče popolnoma svež in dišeč, kar so opazili tudi na bencinski črpalki, kamor sem se odpravil najprej, saj za gumenjak nisem imel več kot pol litra goriva.
Walter Teršek