Še vedno nisem obupal, še kar iščem gumenjak. Namenil sem se na ponoven “izvidniški izlet” po otoških vaseh. Vožnja z avtobusom je bila še bolj spektakularna kot prejšnjič. Na avtobus smo čakali kakšno uro in pol. Ko sem ga zagledal, kako prihaja izza ovinka, mi je bilo takoj jasno, da je popolnoma poln ljudi, ki so se vračali iz Colona. A smo vseeno našli mesto, saj nama je družina odstopila klop v zadnji vrsti, otroke pa sta starša posedla v naročje, tako da sta Maria in Rusty sedela na svoji klopi, jaz pa sem sedel čisto zadaj na tovoru, ki ga je avtobus peljal do neke trgovine na poti. Avtobusi so uvoženi iz Amerike, kjer so v svojih dobrih časih prevažali “inteligentne šolarje”, kot nam je znano iz ameriških filmov. Večinoma so precej dotrajani. Poslikani so z vsemi mogočimi slikami: nekatere so videti celo kot nekakšne freske. Avtobusi so v lasti zasebnikov, ki pa se voznega reda seveda ne držijo. Glasba med vožnjo pa je tako glasna, da po polurni vožnji slišiš v ušesih le še piiiiiii.
Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se podali po makadamski gozdni poti. Nekaj hišk je bilo ob cesti. Ljudje tu živijo v miru, daleč od civilizacije. Po uri hoje smo prispeli v prvo vasico, strjeno gručo nekakšnih kolib. Sprehodili smo se po plaži in nato še po vasi. Mojega čolna nismo našli. Zato smo se podali na drugo cesto, ki se je vzpenjala v hrib in nato spuščala v lepo malo vasico, v kateri ni bilo več kot deset hišk. Življenje v tej vasici je bilo videti mirno, otroci so tekali naokoli, o mojem čolnu in Yamahi pa ni bilo ne duha ne sluha. Saj pravzaprav niti nisem pričakoval, da ga bom našel, a nikoli ne veš! V življenju sem doživel že vse mogoče.
Pa nisem iskal samo čolna in motorja, iskal sem tudi razne malenkosti, ki so bile v gumenjaku: japanke, cev s filtrom, rezervar, ki je bil res unikaten. Pa sreče nisem imel. Vrnili smo se na makadamsko pot in ko smo prišli spet nazaj do prve vasice, sem dvignil palec in ujel prvi prevoz v svojem življenju! Tako sem spet sedel na plastičnih rezervarjih za vodo v kasonu kombija. Maria in Rusty sta sedela spredaj, kjer so jo kar naprej spraševali: od kod sva, kam greva, kaj počneva … Tako sva dobila prevoz vse nazaj do Portobela in ni bilo potrebno plačati taxija, saj pozno popoldan avtobus tam ne vozi več. Vrnili smo se na barko z odločitvijo, da ukradenega čolna in motorja ne bomo več iskali.
Naslednje jutro sem vstal že ob 5h zjutraj z namenom, da končno zapustimo sidrišče v Portobelu in se odpravimo v Colon, kjer bomo začeli z organizacijo prečkanja Panamskega prekopa. Sonca še vedno ni in zunaj je popolna tema. Na vsake toliko časa se na jadrnici, ki je zasidrana nedaleč stran od Orplida, prižge luč. Verjetno jo je lastnik nastavil tako, da bi “nočnim vranam” preprečil krajo gumenjaka. Za zajtrk bom pripravil zadnja štiri jajca, ki jih imava. Pred odhodom moram vrniti plinsko jeklenko lastniku majhnega bara Casa de Kongo, ki mi jo je posodil.
Sprva je bila plovba precej neprijetna, saj so bili valovi kar visoki in nekako bolj iz strani, vetra pa ne dovolj za jadranje. Kmalu se je veter precej pojačal in bilo ga je dovolj za samo genovo in tangun. Razdalja med Portobelom in Colonom je samo 20 NM in sidro bi morali spustiti na sidrišču okoli enajste ure. Vhod v valobran je možen iz dveh strani, a ker je bil prvi precej poln, morje precej razburkano, valovi pa z vseh strani, sem se odločil za drugega. Pred valobranom so zasidrane razne tovorne ladje. Ogromno jih je, vse kamor seže pogled. Na notranji strani valobrana je bilo ladij občutno manj, saj tam ni prav veliko prostora. Manjšim barkam je namenjeno sidrišče na desni strani, kjer je zelo varna in tudi zelo draga marina Shelter Bay.
Z Rikom, agentom, ki naj bi uredil vse formalnosti za prečkanje prekopa, smo bili dogovorjeni, da se dobimo na obali bližnje plaže. A ker je bilo morje precej razburkano, še posebaj za moj mali dingi, sem se odločil priveslati na obalo, ki je najbližje barki, saj je bilo glede na stanje morja to edina možnost, da se bom lahko na barko tudi vrnil. A kot se je izkazalo, je bila ta najbližja obala vojaška baza, kamor pa vstop seveda ni bil dovoljen. Takoj je prišel vojak in naju zasul z vprašanji: od kod sva, kaj počneva tu, s kom sva zmenjena itd. Po popisu vseh dokumentov sva morala počakati se agenta Rika. Tudi njega so popisali in preverili vse njegove dokumente. V času, ko so nas preverjali, pa je srečen Rusty naskočil dve psici, ki sta prosto tekali po vojaški bazi.
Ko je vojska vendarle ugotovila, da ne predstavljamo nobene nevarnosti in da nismo vohuni, smo se z Rikovim avtomobilom zapeljali do marine, sedli za mizo, preverili vse papirje in analizirali postopek, potreben za plovbo po kanalu. Nato nas je Riko odpeljal nazaj do vojaške baze, kjer smo se z dovoljenjem lahko vrnili do gumenjaka in odveslali nazaj proti barki.
Kako drugače če ne tako? Dogovorjenega inšpekcijskega pregleda naslednjega dne ni bilo! Čakali smo ves dan na sidrišču, inšpekcije pa od nikoder. Riko je obljubil, da bomo v Pacifiku že čez nekaj dni. Ko sem pozno popoldan poklical v pisarno in jim povedal, da čakam na pregled jadrnice Orplid, o tem niso vedeli nič.
Jezen sem poklical Rika, prepričan, da je pobral denar, naredil pa nič. Pa ni bilo tako: Riko je nenadoma zbolel in ko ga je žena odpeljala v bolnišnico, se je izkazalo, da je doživel srčni infarkt. Torej bo potrebno vzeti stvari v svoje roke in urediti formalnosti. Z Mario sva se lotila projekta Panamski prekop: izpolnila sva dva precej obsežna formularja in ju poslala po elektronski pošti. Nekaj časa sva čakala na odgovor, potem pa vztrajno klicala po telefonu, saj sva ugotovila, da v teh krajih ne gre drugače, kot da jim enostavno “težiš.” Dobila sva datum in uro, a ker je bilo na sidrišču preveč valovito, sem se za naslednji dan najavil v marino. Že dolgo Orplid ni bil na privezu v marini, pa sem le tako lahko uredil nekaj stvari, nujnih pred plovbo skozi kanal. V pisarni marine pa sem imel nekaj težav, saj nisem imel checkina in plovnega dovoljenja za Panamo. Kar ni bilo prilike, da bi se prej prijavil, saj sem vse tri mesece preživel na manjših otokih v zalivu. Ko pa sem na Policiji urejal formalnosti v zvezi z ukradenim čolnom in motorjem, mi pa sploh ni prišlo na misel, da bi uredil še to. Policisti me pa tudi niso nič opomnili, da sploh nimam vstopnega dovoljenja. Dekleta v pisarni so zahtevala papirje, a ker jih nisem imel, sem jim razložil, da jih ima Riko, ki pa sedaj leži v kritičnem stanju v bolnici in čaka na operacijo z mojimi 100 dolarji!!!! Pravijo, da imam dar za komedijanta, pa sem ga malo izkoristil. Dekleta so se ob moji predstavi nasmejala in vse je bilo urejeno.
Prijazna vodja pisarne pa mi je po zaključenem postopku prijave vendarle po tiho rekla:
“Nimaš plovnega dovoljenja in checkina. Tu imaš telefonsko številko mojega dobrega prijatelja, ki ti bo za 50 dolarjev požigosal en potni list z lažnim datumom, saj boš drugače dobil veliko višjo kazen. Prihajaš namreč iz Kolumbije!”
Nasmehnil sem se ji in se ji zahvalil. Poklical sem njenega prijatelja in imel zvečer že urejeni checkin, požigosana oba potna lista in plovno dovoljenje za plovbo skozi kanal, ki bi me sicer stala vsaj 200 dolarjev.
Še preden sem barko dobro privezal na pomol v marini, me je že “oblajal” nek spiritualni joga instruktor. Menda je bil Rusty na njegovi barki.
“To je nesprejemljivo, tudi jaz imam na barki svojega psa!” se je repenčil.
“Ja pa res, nesprejemljivo! Dobro jutro tudi tebi!” sem mu mirno odgovoril in poklical Rustya na Orplid. Nadaljeval sem s privezovanjem barke. Nisem se prav veliko zmenil zanj, saj sem takoj opazil njegovo zastavo, kako visoko je plapolala in kakšnih dimenzij je bila. Še en cepec pač!
Marina Shelter Bay je nesramno draga! Česa takega še nisem doživel nikjer: privez za noč me je stal 45 dolarjev. Če imaš barko na sidrišču, pa se želiš pripeljati v marino, te bo privez gumenjaka stal 12 dolarjev na dan. Marsikje po svetu sem za privez barke v marini plačal manj. Vreča smeti stane 5 dolarjev, bazen z uporabo WC-ja stane 5 dolarjev. Dolgo sem treniral plavanje in waterpolo in dobro vem, kako poteka WC v bazenu. Bazen v marini je poln otrok in lahko samo ugibaš, kakšna je v njem voda. Ampak 12 dolarjev od mene za parkiranje gumenjaka pa niso videli! Našel sem namreč odlično skrito mesto za parkiranje gumenjaka. Tudi drugim, ki so bili na sidrišču sem ga pokazal, da so lahko varno in brezplačno parkirali tam: 10 min peš hoje od vojaške baze, točno nasproti pomola, kjer sta policija in vojska. Sicer so povsod na obali napisi: parkiranje na plažo prepovedano, parkiranje za zalivom prepovedano! Vse se plača, samo denar in denar. Najbolj požrešna nacija do sedaj. Panamski prekop jih je pokvaril. Popolnoma. Če bi imel bog kakšno roko prosto, bi prekop zagotovo zakopal nazaj…
V takšnih, z bogataši obljudenih marinah, v smeteh vedno najdem kaj koristnega. Tokrat sem pridobil ponvico, ki je v precej boljšem stanju kot moja, tako da je šla takoj čez krov; sidrno verigo, ribiško palico in popolnoma novo torbo za orodje. Pridobitve sem bil vesel bolj kot otrok največje čokolade. Zlasti torba za orodje me je nadvse razveselila. Tako imenitna je, da bi jo imel najraje kar na palubi, da bi jo vsi opazili. Tudi plinsko bombo imam zdaj polno, podarili pa so mi še eno prazno. Tako občasno le verjamem, da se dobro vrača z dobrim in nekako znova zaupam v človeštvo.
Inšpektor naj bi prišel med 11. in 12. uro. Prišel je ob pol dveh. Skuhal sem kavo, izpolnil dokumente in na svidenje, to je bilo to. Nato sem se lotil dela na barki. Tudi veterni pilot je šel na palubo, da ne bo oviral manevriranja v zapornicah.
Ekipa na Orplidu je bila pripravljena. Pomoč na poti po prekopu so mi ponudili prijatelji, ki sem jih spoznal v Colonu: mladi Nemec Biny iz Gambije ter Gerard in Jacquellin iz Capetowna. Datum za prečkanje Panamskega kanala je bil določen za sredo in pilot naj bi se vkrcal ob 15.15, a ga ni bilo vse do 16.30, ko smo se končno odvezali od boje in odpluli proti kanalu. Pa se je pilot nenadoma premislil in morali smo se privezati nazaj, počakati še pol ure in nato ponovno odlpuli proti zapornicam, kjer smo zopet čakali. Nato smo se navezali na večjo, 54 Ft dolgo barko in vpluli v kanal takoj za veliko tovorno ladjo. Dvigovanje, ki ga opravijo tri zapornice, ne traja dolgo, medtem pa je potrebno imeti vedno napete vrvi in zato smo uporabili vinče.
Ko je bila tretja zapornica polna in smo bili na višini jezera, so se vrata odprla, tovorna ladja pa je pospešila tako močno, da je meni in sosednji barki polomilo varnostne rinke na palubi, skozi katere je napeljana vrv. Vse skupaj je odletelo – na srečo v steno kanala in ni nikogar poškodovalo. Nato smo zapluli v jezero, se vezali na bojo, pilot pa se je izkrcal na ladjo, ki ga je pobrala kmalu za tem. Zjutraj naj bi se nov pilot vkrcal ob 7.15, a ga ni bilo do 9.30. Na večjo jadrnico, ki je bila privezana nedaleč stran od Orplida, so prišli že ob 7.30. in takoj odpluli. Ta barka, dolga 54 Ft, je delala 8 vozlov brez problema, Orplid pa je tistih 35 NM plovbe po sladki vodi plul na motor s hitrostjo 6,5 vozla. Zopet se je izkazalo, da sem motor dobro popravil, mislim pa, da si na drugi strani zasluži novo olje, mogoče tudi nov filter.
Vožnja po Panamskem prekopu je dolgočasna, vendar naporna, saj sem moral neprestano slediti ukazom pilota in njegovim rdečim bojam. Ko sem nastavil smer in ga vprašal, če bo tako v redu, je sprva potrdil, pa si že čez dvajset sekund premislil in pritožil. No, vsaj glede sonca se ni pritoževal, saj je bil že tako ali tako temne polti.
Pripluli smo v kanal čez najvišji del prekopa. Ta del so kopali najdle, saj jim je povzročal največ težav, ker je bilo potrebno kopati čez goro in nato še pod most, ki so ga zgradili Nemci. Pred zadnjimi zapornicami smo se znova navezali ob bok večje barke in zapluli v zapornice. Za nami je priplula še tovorna ladja in vrata na zapornici so se zaprla. Sputili smo se, nato še enkrat, pa še enkrat in bili smo v zadnji zapornici. Bili smo kot opice na cirkuški predstavi – na desni strani ob zadnji zapornici so namreč tribune, ki so bile polne ljudi, saj naj bi bilo vplutje v zadnjo zapornico in potem v Pacifik nekaj fascinantnega. Meni se ni zdelo prav nič posebnega, sploh pa ne vrednega 15 dolarjev, kolikor stane karta za tribune. Tukaj res prodajajo vse, kar se le da.
Spustili smo se nižje in zapornica se je odprla. Odpluli smo iz nje in se odvezali od barke pilota, ki so ga pobrali čez dve milji. Sidro smo odvrgli kmalu za tem. Bili smo v Pacifiku. Juhuuuu!
Imel sem odlično ekipo! V zapornicah sem večinoma le sedel in opazoval, vse potrebno so naredili linehendlerji. Barko sem skozi prekop vozil manj kot pet ur, nato zopet sedel kot na kavču in opazoval.
Ko sem zaplul v vode Paciifka, sem razmišljal kaj vse sem preživel in moral narediti, da sem zdaj tu: nekajkrat sem skoraj zapustil ta svet, izgubil prvo barko, požrl velikanski cmok, poiskal drugo barko in jo obnovil, nato sem se moral znebiti strahu pred oceanom, dvakrat rezal koleno, enkrat komolec, se izogibal prepovedim v času pandemije, pretočil kar precej solza …
Zdaj sem v Pacifiku, pa ne vem natančno, kam me bo veter odnesel. Verjetno proti domu… Okrog sveta seveda!