PRIPRAVE NA PLOVBO OD MARTINIQUEA PROTI EKVATORJU

Že ves mesec pripravljam jadrnico za nadaljevanje poti. Čisto vsak dan je zato delaven, kajti naveličal sem se že Martinquea in rad bi kar se da hitro izplul. Zasidrani smo v zalivu Le Marin. Ko se ponoči veter poleže, se po vsem zalivu razširi neznosen vonj po kanalizaciji, ki jo ponoči spustijo v morje. Karibi so sicer videti kot rajski otoki, v resnici pa so zelo onesnaženi. Voda je umazana, zato se podvodni del barke tako hitro zaraste z algami, da moram barko čistiti na dva tedna. Po petih mesecih bivanja na Karibih antifaulinga skoraj ni več. Zgodba je podobna tudi na drugih sidriščih in drugih Karibskih otokih. Povsod spuščajo fekalije kar v zalive in ljudje se v takšnem umazenem morju brezskrbno kopajo.

Poleg tega so sidrišča prepolna jadralcev, ki ne znajo parkirati niti gumenjaka ob pomol, kaj šele barke. Ko jih opazujem, kako se sidrajo, enostavno ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.   Prav nič me ne bi presenetilo, če bi ponoči kakšna barka zadela v moj Orplid. Pri tako norem manevriranju nekaterih bark po zalivu in pri takšni gneči, bi se sicer to kaj lahko zgodilo, vendar me prav nič ne skrbi, saj je Orplid iz železa.

Kako hrepenim po neokrnjeni naravi, malo bolj hladnem vremenu in prijaznih ljudeh, ki živijo na bolj odmaknjenih krajih, na primer v kanalih Patagonije. Daleč bo potrebno oditi, da ob moji barki ne bodo neprestano divjali gumenjaki in gliserji, ki za seboj vlečejo turiste na smučah in ostalih plastičnih in napihljivih čudes, ki potem pristanejo kot odpadek v morju.

Ko sem pred dnevi odvrgel sidro na sidrišču, se mi je takoj približal prestižen ameriški katamaran.

»Prestavi se na drugi konec sidrišča!« mi je zavpil nek nadut skiper.

»Zakaj pa?« me je zanimalo.

»Moj šef bi rad tukaj kajtal!« mi je razložil. Kot da je to tu zadnja navtična milja morja, kjer bi se on lahko vozil!

»Sidrni vinč mi ne deluje kot bi moral. Niti na misel mi ne pride, da bom na roke vlekel 40 m sidrne verige in dvigoval težko sidro. In četudi bi vinč deloval se nikakor ne bi presidral, zato da se bo nek premožen Američan vozil z dilco tu po sidrišču!«

Ko so sprevideli, da ne bom prestavil barke, so se namenili na drugo stran zaliva, kjer je gospod šef kajtal kakšnih 15 minut. Jaz naj bi se pa zato mučil z ročnim dvigovanjem sidra? Pa še kaj!

Precej stvari sem moral urediti in nabralo se je tudi nekaj popravil. Na novo sem napeljal elektriko za bilge in nove črpalke, obnovil kokpit, namestil na ograjo nove lesene nosilne letve za manjše rezervaje za nafto, ki sem jih premaknil z zadnjega dela barke, tako da je zdaj Orplid končno pravilno obtežen in bo jadranje proti vetru precej lažje. Z Mario sva zašila tudi novo jadro. Našel sem ga odvrženega pred smetnjakom in prikrojila sva ga na pravo dimenzijo.

Na barki je bilo potrebno zamenjati kar nekaj stvari, zlasti pa tiste, s katerimi sem že nekaj časa odlašal in jih kar naprej prestavljal na kdaj drugič. Zaradi visoke vsebnosti soli v zraku mi je barka skoraj zgorela, saj je eno stikalo popolnoma oksidiralo in naredilo stik. Skoraj nova bilg črpalka je tako zgorela. Nove črpalke si nisem mogel privoščiti, saj je bila cena vrtoglavo visoka. Tako sem se sam lotil izdelave črpalke. Uporabil sem dve stari črpalki in eno precej novo, ki sem jo pred kratkim našel tudi odvrženo pred zabojnikom za smeti. Tako sem iz treh sestavil eno, ki sedaj deluje veliko bolje kot tista, ki je zgorela.

Na sidrišču v Le Marinu sem pred dnevi presenečen zaslišal: »Dobro jutro!« V slovenščini! Se mi sanja ali blede?

Hitro sem vstal, pogledal iz kabine in zagledal na sidrišču barko Timy s slovensko zastavo, na njej pa Petra in Natalijo. Zasidrala sta se tik za menoj, tako da smo se prav prijetno družili skoraj vsak večer. Po dolgem času sem lahko spet govoril slovensko. Kar pogosto se mi dogaja, da malo pomešam različne jezike in se za kakšno stvar tudi ne spomnim, kako se reče po slovensko. Peter in Natalija sta nama podarila ogromno hrane. Za nekaj časa prekinjata njuno jadranje okrog sveta in se vračata v Slovenijo, precej hrane pa jima je ostalo in bi se jima na barki medtem pokvarila. Prav posebej sta me razveselila z zamrznjenim mesom srne iz slovenskih gozdov. Kakšno razkošje: na Karibih bo za kosilo srnin golaž. Ladijska »klet« je zdaj dodatno obogatena z raznovrstno hrano. Za tako dolgo jadranje, kot ga načrtujem v prihodnjih mesecih, je pač nujno, da ima posadka dovolj hrane in vode: na barki mora biti hrane za več kot 180 obrokov, vsaj 400 l pitne vode in 25 kg pasje hrane. A ker je 400 l flaširane vode preveč, sem količino razpolovil, saj bo na ekvatorju veliko dežja in tako bo vode na pretek…

Martinique sem nameraval zapustiti konec maja, a se je zaradi raznih zapletov in iskanja rezervnih delov odhod nekoliko zavlekel. Pa se prav nič ne sekiram! Do decembra želim Orplid pripeljati do rta Horn. Dolga pot je do tja in želim si samo, da bo šlo vse po planu. Vem, da ne bo enostavno in prav zato se vsega skupaj še bolj veselim. Prvi postanek nameravam narediti šele v Rio de Janeiro, saj je to nekje na sredi Brazilije, gledano po obali. Brazilija menda še vedno zahteva covid pogoje oz. ne vem kolikokratno precepljenost, česar jaz nimam in tudi ne bom imel. Nekje sem prebral, da to vendarle ukinjajo. Medtem je namreč tudi Amerika ukinila vse pogoje in pričakovati je, da bo medtem, ko bom jaz na morju, temu sledila tudi Južna Amerika. 

Medtem ko sprehajam Rustyja si ogledujem barke in ljudi na njih. Pred dnevi se je ob pomol pri bencinski črpalki navezal velik katamaran, ki sicer deluje popolnoma elektronsko. Na tem katamaranu je tudi skiper Filip s Hrvaške. Vsakič, ko grem mimo, se malo pogovoriva in izmenjava razne zgodbe.   Filip mi je ponudil pomoč pri nakupu nafte po mnogo ugodnejši ceni kot je na bencinski črpalki. 

Odločil sem se, da je pred tako dolgim potovanjem nujno potrebno opraviti testno plovbo. Sidrni vinč je takoj zatajil… Vrtel se je samo v eno smer, v tisto, najbolj željeno – za dvig verige, pa seveda ne.  Tako sem moral vso verigo in sidro dvigniti na roke. Med jadranjem se ne bomo ustavljali in sidrali, zato bom ta problem reševal nekje na jugu. Tako smo dvignili glavno jadro in nato nastavili veterni autopilot, takoj za tem pa odvili še genovo. Genova je stara in za jadranje v veter dela prevelik žep, če je skrajšana, tako da z njo jadranje v veter nima nekega smisla. Zato sem takoj dvignil manjše jadro, ki ga imenujem gib, ga pravilno naravnal in tako je barka plula bolje. Vendar je bilo vetra za to jadro    premalo. Barka je sicer vseeno plula pet vozlov, a s tem nisem bil zadovoljen. Po nekaj miljah sem se odločil, da bom staro genovo spustil iz navijalca in jo zamenjal z manjšo genovo, ki sem jo našel pred smetnjakom. Jadro je nekaj kvadratnih metrov manjše in tako ga ne bo potrebno tako veliko krajšati, pa tudi oblika jadra bo boljša. Jadro iz smetnjaka je praktično v kar dobrem stanju, potrebno bo le nekaj manjših popravil samo na UV zaščiti, tako da bi moralo držati kar nekaj časa. V primeru pa, da   se strga, se genova sname in se zamenja s tisto večjo. Z 10 NM dolgo testno plovbo v kanalu med otokoma Martinique in Santa Lucia sem bil sicer zadovoljen, le nekaj malenkosti sem še dodal na spisek nujnih del. Spisek se konča z zadnjim opravilom: zapustiti Karibe.

Dolga pot nas čaka. Ko preverjam vremensko napoved in smer vetra, se kar razveselim. Vetra ne bo zmanjkalo vse do ekvatorja.  Spet me daje manjša nervoza pred jadranjem. Verjetno je to normalno za vsakega jadralca, ki jadra s svojo barko in odgovarja za svojo posadko. Tam na oceanu ne bo izhodov. Tam nalepka za exit ne obstaja. Vetra bo verjetno kdaj tudi primanjkovalo in plovba 13 ton težke barke proti vetru, valovom in toku zna biti izziv in zanimiva izkušnja, katere se po eni strani zelo veselim, po drugi strani pa razmišljam, da bi vendarle ostal tu še nekaj mesecev in se podal na pot v začetku novembra. Pa navsezadnje to lahko naredim tudi kasneje, v primeru, da nam ne bo uspelo prejadrati ekvator, se pač vrnemo in poskusimo znova kasneje. Vsekakor bo Panama moja zadnja, res zadnja možnost, saj nočem plačati stricu Samu toliko denarja. Zato sem se že lansko leto odločil, da bi rad obiskal Južno Ameriko, ter se podal v Pacifik – tako kot jadralci nekoč, ko še ni bilo Panamskega prekopa. In za Pacifik se pač moraš najprej prekaliti v mrzlem vremenu, močnih vetrovih in divjem morju, preden se podaš na ocean, ki je poimenovan po miru.

Košarica
Na vrh