Pričela se je sezona lova na rake in jastoge. Tukaj na Grenadinih, malo pod rakovim povratnikom, je verjetno vpliv ozvezdja Raka na morske členonožce tako blagodejen, da imajo tudi oni svoj “morski raj”. Čeprav se je od časov starogrške civilizacije, ko se je Sonce ob poletnem sončnem obratu nahajalo natančno nad rakovim povratnikom v ozvezdju Raka, Sonce premaknilo v ozvezdje Dvojčkov, ime rakov povratnik za vzporednik 23°26‘22“ ostaja takšno, kot so ga določili stari Grki. Raki in jastogi pa se očitno dobro počutijo tudi pod ozvezdjem Dvojčkov.
Moje bivanje na Grenadinih se počasi bliža koncu. Tu kaj sem že kar osem mesecev. Zaključil sem dela na drugih barkah in čas je, da se posvetim tudi svoje mu Orplidu in ga pripravim za nadaljevanje plovbe. Izkazalo se je, da bo treba urediti, obnoviti in popraviti kar nekaj
stvari. Barko bo treba dvigniti in s kobilice odstraniti vso staro barvo do čistega železa. Najti bom moral bolj kakovostno barvo, tista,
ki sem jo nanesel na Nizozemskem, ni bila vredna visoke cene.
Luščiti in odpadati je pričela že po nekaj mesecih, še na evropski strani Atlantika. Sicer sem redno menjaval cinkove diode na podvodnem delu barke, da sem preprečeval še močnejše luščenje barve, ampak zdaj bo treba to dokončno urediti. Toliko bark sem obnovil
v teh mesecih v Tyrell Bayu, bom pa zdaj še svojo, da bo Orplid nadaljeval pot v brezhibnem stanju in v vsej svoji lepoti! Jadranje od Karibov do Brazilije ni enostavno.
Morski tokovi ob obali so zelo močni, pogosto pihajo tudi močni vetrovi. Kar nekaj bark poznam, ki jim ni uspelo priti do ekvatorja, saj so jadrali preblizu venezuelske obale. Obrnili so se že pred Gvajano. Pri plovbi proti Braziliji se je treba od obale odmakniti vsaj 300 nm in se tako izogniti močnemu amazonskemu toku. Pa tudi pred pirati si tako bolj varen. V dveh tednih naj bi delo končal, potem pa nameravam odpluti proti Martiniqueu in od tam z letalom za kratek čas domov. Na Grenadine se ne nameravam vračati, saj je Martinique veliko boljša izhodiščna točka za plovbo proti ekvatorju.
Leto nazaj sem bil v tem času na sidrišču pred marino Rubicon
na Kanarskih otokih in tam menjaval prepone na jamboru in barko pripravljal na plovbo čez Atlantik. Pred dvema letoma pa sem
v tem času iskal letalsko karto za vrnitev v Slovenijo, saj sem 7. decembra doživel brodolom. Neverjetno, kako hitro beži čas in kaj
vse je mogoče narediti in doživeti v tako kratkem času! Med premišljevanjem o času, ki je minil, mi misli že hitijo v čas, ki ga še
ni. V tem trenutku pa pogrešam le dvoje: dom in jadranje po širnem oceanu! Že dve leti nisem bil doma in že osem mesecev sem
zasidran v zalivu Tyrell na Carriacouju! Žalostno pa je, da prav teh
dveh stvari – doma in jadranja – ni mogoče združiti. Morda imata
največji čar prav zato, ker se izključujeta.
Čeprav že zelo pogrešam družino, me vrnitev v Slovenijo v tem času vseh mogočih ukrepov in groženj prav nič ne mika. Pa moram domov, ker potrebujem nov potni list, saj mi stari preteče čez nekaj mesecev. Ko spremljam stanje v Evropi, me je, odkrito povedano, groza: kako se je vse spremenilo v teh dveh letih! Pogoji, lock downi, omejitve, ustrahovanja … Koliko zapletov in problemov, sovražnosti, strahu! Tukaj na Grenadinih se življenje ni prav dosti spremenilo, razen dveh malenkosti: razkuževalnega spreja pred vstopom v nekatere trgovine in obvezne uporabe maske ob vstopu v pisarno, kjer ti podaljšajo bivalno vizo. Tukaj se ljudje ne prepirajo za meter in pol distance, se ne ločujejo na cepljene in necepljene. Vse
je po starem in ljudje se še vedno rokujejo prav tako kot prej in zaradi tega nihče ne umre.
Pravijo, da tudi na morju nesreča nikoli ne počiva. Doletela je tudi mojega prijatelja Franka, s katerim sva se spoprijateljila, ko sva skupaj delala pri prenovi katamarana Hector. Frank prihaja iz španskega mesta Torrevieje, kjer sem pred leti preživel kar nekaj časa z mojo prvo barko Lady Ivano. Mnogo lepih spominov imam od tam. Frank je svojo barko kupil pred letom dni na Martiniqueu. Trdo je delal, da si je prislužil denar za nakup in obnovo. Jadranje na Karibih je zahtevno, četudi so razdalje od otoka do otoka manjše, mora biti barka usposobljena za takšno plovbo, ki je lahko zaradi močnih tokov in nenadnih sunkov vetra precej zahtevna. Franku se je nedavno pridružila njegova punca Stephanie in ko sta se zvečer vračala s plovbe, sta se blizu zaliva Tyrell zapletla v jeklenico, s katero so nedavno nazaj na vlačilec navezali staro tovorno ladjo, ne da bi to kakorkoli označili. Pozno ponoči me je prebudil in takoj sem mu priskočil na pomoč. Polomil se mu je mesen (manjši jambor na ketchu) in vse, kar sodi zraven: pripone, ograja, bimini. Tisto noč nama ni uspelo narediti kaj prida, zato sva delo prestavila na naslednje jutro. Takoj po sončnem vzhodu sem se vrnil na njegovo barko in opazil, da se je njegov gumenjak zataknil v vrv, ki se je ob sunku vetra napela, vrgla gumenjak v zrak in je tako vso noč ostal obrnjen na glavo, z motorjem v vodi. Tako sem se najprej lotil popravila motorja. Med delom sem opazil nenavaden čoln na koncu sidrišča. Prejšnji dan ga ni bilo tam. Od
daleč sem si ga ogledoval in pomislil, da je to morda tisti čoln, v katerem so pred dnevi našli trupla. Lokalni ribiči so namreč med
otokoma Saint Vincent in Carriacou našli zapuščen čoln, v katerem je bilo sedem trupel v že razpadajočem stanju. V čolnu so bili
odrasli moški in dva otroka, stara nekje med osem in dvanajst let, vsa trupla pa so bila položena v isti smeri, eno poleg drugega, kot
da bi jih nekdo polegel tako
»Verjetno je policija pospravila trupla, čoln pa so zasidrali tu, dokler se kdo ne odloči in ga vzame,« sem premišljeval. Čoln je po mojem mnenju grajen v afriškem stilu, saj Afričani gradijo ribiške čolne z visokim premcem in globoko kobilico ter močnim izvenkrmnim motorjem, tako da se lahko z njim odpravi na ribolov kar nekaj ribičev. Afričani imajo svoj način ribolova: s takšnimi čolni napenjajo ribiške mreže tudi do 150 nm daleč od obale.
V primeru, da se jim pokvari motor ali jim zmanjka goriva, je to za njih lahko usodno. Atlantski tok in pasatni vetrovi so premočni, da bi se lahko z vesli vrnili do obale. Tako so prepuščeni sami sebi in širnemu oceanu.
Ob večerih se jadralci s sidrišča običajno zbiramo pod drevesom na obali. Včeraj je tam tekel pogovor več ali manj le o tem dogodku: »Od kod so prišli, zakaj so trupla postavljena tako, kaj se je dogajalo na tem čolnu in zakaj na njem ni motorja?« Pogovor se je razpletal v vedno nova vprašanja, usoda teh nesrečnih ljudi nas je globoko ganila in pozno zvečer smo se razšli vsak s svojimi mislimi in ugibanji kaj se je pravzaprav zgodilo. So bili morda ribiči iz Venezuele? Tam gradijo podobne čolne. Nekateri so menili, da so bili oropani, pirati z Venezuele pa naj bi jim ukradli motor. Težko verjamem, da bi oropali in umorili takšno število ljudi, svojih ljudi, le zato, da bi ukradli motor! Bolj logično bi bilo, da bi trupla vrgli v morje in vzeli oboje – motor in čoln, ki je grajen zelo dobro.
Nenavadno je tudi, da je čoln prineslo prav sem, kajti tok bi ga zanesel bolj južno – med Grenado in Trinidad. Nekateri pravijo, da
so to emigranti iz Brazilije. Tudi to se mi zdi malo verjetno. Na njihovi poti ne bi umrli od lakote in dehidracije, saj bi prečkali ekvator in vso pot vse do Trinidada bi imeli na pretek deževnice, saj je to območje z največjo količino padavin. Prav zato sem se na poti ob južnoameriški obali tudi sam odločil, da v tistih krajih ne bom ostajal prav dolgo. V preteklem mesecu so našli še dva podobna čolna s trupli v Gvajani in govorilo se je, da je bila verjetno skupina čolnov na ribolovu in da so zašli v nekakšne težave. Kaže pa, da so ljudje v Afriki resnično tako zelo obupani, da so se odločili prečkati Atlantik, da bi prišli v »obljubljeno rajsko deželo«, kot si mnogi predstavljajo Ameriko. V želji in upanju po lepšem življenju pa so se znašli v peklu na tistem majhnem čolnu. Resnično tragično!
Iz radovednosti, ki sem jo verjetno podedoval po svojih starših, se nisem mogel premagati, da si ne bi ogledal tega zapuščenega
čolna. Ko pa sem se mu s strani približal, se je veter obrnil in proti meni prinesel neznosen smrad, tako da sem pri priči obrnil in
z vso hitrostjo, ki jo je premogel moj mali motor, odbrzel nazaj na barko in nadaljeval s popravilom Frankovega motorja.
Stan in Kora s svojimi dogodivščinami in njunim življenjskim optimizmom poskrbita za smeh, tako da vsa družba v zalivu Tyrell v njuni družbi pozabi ali lažje prebrodi tudi trenutke žalosti in raznoraznih težav. Ko sem včeraj pred lokalno restavracijo čakal na pomfri in ocvrtega piščanca, sta me povabila k njuni mizi in me povprašala po načrtih glede nadaljevanja plovbe. Povedal sem jima, da si želim obpluti Rt Horn in potem nadaljevati plovbo do Antarktike. Tako smo v pogovoru skupaj prečesali vsa sidrišča, otoke in kanale na tej poti ter prišli do Magellanovega preliva. Pripovedovala sta mi, kako sta se v Caleti Silvii, sidrišču tik pred izhodom v Pacifik, borila z močnim vetrom.
Stan se je spominjal: »Tistega večera sva na Amblerju skrivila največje sidro, kar sva ga imela v svojem življenju. Kar 45 kilogramov je tehtalo, tako da sva ga morala oba dvigniti in vreči čez krov. V bližini se je znašel v težavah reševalni čoln čilske mornarice, ki je pri reševalni akciji izgubila helikopter. Strmoglavil je zaradi neznanih okoliščin. Kapitan reševalne ladje naju je poklical po radio postaji in nama pojasnil, da je posadka reševalnega čolna v težavah in da se zaradi neugodnih vremenskih razmer ne morejo vrniti nazaj na večjo ladjo. Prosil naju je, če lahko štirje reševalci počakajo nekaj časa na najini jadrnici, da se veter nekoliko poleže. Seveda sva privolila in na barko so se vkrcali štirje možakarji: eden je imel na sebi potapljaško opremo, pripravljeno na potop; drugi možak je bil visok skoraj dva metra in na sebi je imel veliko oranžno obleko, ki je namenjena reševanju na površini in seveda debelo izolirana, tako da se je ta velikan komaj stisnil skozi vrata najine jadrnice. Oba druga reševalca sta bila na srečo oblečena v normalno mornariško obleko. Posedli so se v salonu in Kora jim
je postregla s čajem. Prostora v salonu pa je bilo tako malo, da bi imela tudi muha težave pri letenju. Po uri in pol je iz radio postaje zopet zahreščal glas in kapitan naju je lepo prosil, če lahko njegova posadka počaka pri nama na večerji, saj so reševalci utrujeni in lačni, ker so bili ves dan na morju. Seveda sva privolila. Kora je pristavila juho, jaz pa sem jim natočil rum. Po večerji je iz radija zopet prihreščal glas in kapitan je imel novo prošnjo: če lahko posadka prenoči na najini barki, saj se bo veter polegel šele proti jutru. Stisnili so se po klopeh, rum jih je uspaval in vso noč so mirno spali. Seveda so na veliki reševalni ladji navajeni na velike kabine, ampak rum je naredil svoje in tudi na ozkih klopeh jim je bilo videti prav udobno. Zjutraj se je prvi zbudil dvometraš, prebudil še potapljača in oba sta se stlačila v tiste svoje obleke. Kora je prestrašeno vprašala, če se potapljamo. Še vedno je pihal močan veter, učinek ruma je popustil, zunaj se je danilo in kazalo je, da se bo veter vendarle počasi polegel. Hvala bogu, da so se na najini barki znašli tisti štirje reševalci. Imela sva polne roke dela z njimi, sicer bi bila zagotovo prestrašena kot dva mačka na dežju. In čeprav je bilo precej nevarno, negotovo, če bo sidro zdržalo, so reševalci mirno spali. No, tudi Kora je spala. Jaz pa sem imel nočno stražo, sedel pri oknu, pil rum, opazoval dogajanje zunaj in poslušal, kako veter
brusi med pripone. Pihalo je več kot 60 vozlov!”
Pogrešal bom Stana in Koro. A kaj pa vem: pri njiju je vse mogoče, morda se nekega dne odločita še enkrat obpluti svet, pa se znova kje srečamo.