Po dveh letih domov

Kar nisem se mogel ločiti od svoje barke. Že dobri dve leti je Orplid moj drugi dom. Pred odhodom sem vse postavil na svoje mesto; vsi bilgi so suhi in čisti, vse podnice so dvignjene, tako da zrak lahko prosto kroži po barki, ne da bi se kje nabirala vlaga. Tudi zbiralce vlage, ki jih je zapustil prejšnji lastnik, sem končno uporabil. Čez notranje okenske okvire sem sam izdelal nekakšne rešetke, ki naj bi vlomilcu preprečile vhod skozi okno. Za vhodna vrata pa sem naredil tako močan in zapleten sistem za odklepanje in zaklepanje, da se včasih še sam mučim odkleniti s ključem. Ključavnice so bile nameščene povsod, kjer je potrebno. Motor je bil zablokiran, ventil za hlajenje pa zaprt. V primeru, da komu vendarle uspe prižgati motor, z njim ne bo prišel prav daleč, zlasti še, ker sem zaprl tudi dovod goriva in izstaknil kable za zaganjač motorja. Vse dvižnice so v jamboru, tako da se ne uničujejo na soncu. Do vrha jambora sem pred časom namestil stopnice, tako da se bom po vrnitvi lahko brez težav sam povzpel  na vrh in sputil dvižnice nazaj na svoje mesto.

Ob sedmih zvečer sem imel let z letališča Fort de France (Lamentin), ki se nahaja v zalivu Fort-de-France. Letališče sodi med dvanajst največjih francoskih letališč in ima 3300 m dolgo in 45 m široko vzletno-pristajalno stezo iz bitumna. Zaradi velike števila turistov so že pričeli z deli za razširitev letališča, ki bo tako letno lahko sprejelo 2,5 miljona potnikov.

Ob 16h je prišel pome prijatelj Palma. Palma ima v lasti nekaj muringov v Le Marin, enega mi je odstopil in tako imam varno mesto za svojo barko. Muring je zelo blizu mangrov in marine, tako da barka od obale ni oddaljena prav veliko. Tik preden sem zapustil barko, sem moral dvigniti gumenjak in motor pospraviti v notranjost barke. Izvenkrmni motor sem spral s sladko vodo in odvil sveče. V motor sem nalil malo dvotaknega olja, kar naj bi preprečilo korozijo v notranjosti motorja in tudi blokado batnih obročkov. To se mi je namreč pri tem motorju že zgodilo, ko motorja nisem uporabljal deset dni. Odmontirati sem moral mehanizem za zagon motorja in ročno s ključem tudi gred, tako da se je motor v notranjosti spet premikal. Zdaj motorja ne bom uporabljal pet tednov in prav zanima me, če bo tudi tokrat zablokoral.

Ko sem barko zaklenil, sem ključe od motorja skril na novo skrivno mesto. Za slovo sem naredil še nekaj fotografij, da si jih bom ogledal, ko bom imel domotožje.   

Ker imava s Palmo podoben značaj, sva vse potrebno uredila predčasno. Na poti do letališča nisva zastala v nobenem prometnem zastoju in na letališče prispela uro prekmalu. Tik pred letališčem sva se zato ustavila v baru in proslavila moj odhod domov s kozarcem piva. 

Na letališču Fort de France Francozi niso prav nič komplicirali. Za potovanje v Evropo ni potrebno biti cepljen proti covidu, zadošča le negativen hitri test. Jaz sem raje opravil PCR, da mi med postankom v Parizu ne bi delali kakšnih problemov. Zadeve z omejitvami se spreminjajo, informacije o pogojih so bile precej nejasne, le nekaj dni nazaj v Parizu nisi mogel v taksi ali v metro brez dokazila o cepljenju. Pa sem ugotovil, da je v resnici precej drugače kot pišejo mediji: pri vstopu na letališče niso zahtevali ne dokazila o cepljenju, ne negativnega testa! Kontrolor je pogledal le moj potni list in z roko zamahnil v znak naj grem naprej. Tudi na letalu ni bilo neke diktature z maskami, saj smo skoraj vsi spali brez maske. Let je trajal kar osem ur in nekaj minut. Obvezno nošenje mask na letalu je več kot smešno: ko stevardese prinesejo hrano, damo vsi maske dol, 300 ljudi v zaprtem prostoru! Po jedi naj bi dali maske spet gor. V baru, kjer si si lahko sam postregel s kavo, čajem, pivom in vinom, smo dali maske spet dol, se tam družili potniki in letalsko osebje, ure dolgo kramljali o svojih poteh in načrtih, vse to brez mask! 

Po pristanku v Parizu sem moral menjati letališče: z letališča Orly na letališče Charles de Gaulle. Po  neprespanih 24-ih urah sem imel tako možnost ogleda mrzlega in umazanega Pariza, ter prestopati po nekaj postajah podzemne železnice. Na žalost nisem imel možnosti, da bi si ogledal znameniti Eifflov stolp, sem pa na poti čez Pariz videl celo nekaj belcev. Od Francije ni ostalo prav veliko, lahko bi jo poimenoval kar Mala Afrika. 

Ko sem prispel na letališče, sem postal pošteno lačen in ker nisem imel prav veliko izbire, sem zavil v McDonald, v katerem nisem bil že tri leta. Nameraval sem naročiti kakšen burger, pa mi ni uspelo! Ker nisem cepljen, me je gospa na vratih prijazno obrnila…  Sprehodil sem se na drugo stran letališča in opazil, da ima prav takrat varnostnica odmor. Uspelo se mi je izmuzniti v eno najbolj nezdravih restavracij na svetu. Burger, ki sem ga naročil, je bil na sliki videti precej večji kot je bil tisti v mojih rokah. Kakšno življenje, načrtno uničevanje zdravja: tri doze cepiva + burger + velika Coca-Cola + velik krompirček = da padeš v nezavest, doživiš infarkt ali pa vsaj epileptični napad! 

Medtem, ko sem iskal izhod za vkrcanje na letalo za Ljubljano, sem ustavil najlepšo uslužbenko na letališču, ji pokazal mojo letalsko vozovnico in vprašal kam moram iti. Zapletla sva se v pogovor in izvedel sem, da prihaja iz Beograda, že nekaj let živi in dela v Parizu. Srbsko nisem govoril že nekaj let, sem ga pa prej po svetu uporabljal večkrat kot slovenščino. Srbe namreč najdeš vsepovsod po svetu. Po štirih letih življenja v tujini, kjer sem govoril italijansko, francosko, špansko, nemško in angleško, mi je bilo prav nenavadno, da na letalu ljudje okoli mene govorijo slovensko. Nekaj časa sem se pogovarjal z Nemcem, ki je sedel poleg mene, nato pa sem se lotil pisanja knjige na svoj dotrajani računalnik. Privlekel sem ga iz raztrgane torbe, a ker rečunalniku ne deluje tipkovnica za pisanje, sem nato iz druge torbe izvlekel še tipkovnico, ki je skoraj moj letnik, a še vedno deluje brezhibno. Tako sem začel vneto pisati knjigo. Hrup ob desetprstnem slepem tipkanju je zame neprecenljiv užitek, za potnike okrog mene pa verjetno ne. Slišati je bilo podobno kot pri učnih urah strojepisja, ko sem obiskoval še srednjo šolo, ali pa na sodišču, ko tajnica izredno hitro piše tam povedano.  Sodišča sem namreč kar redno obiskoval, potem ko sem zaključil šolo. Oh, ta mladost…

Od Martiniquea do Pariza smo leteli z Boeingom 747 s 400 potniki, Air France letalo za polet od Pariza do Ljubljane pa je bilo precej manjše. Pilotiral je Francoz, ki pa očitno ni dobro zaprl vrat sprednje kabine, ki morajo biti iz varnostnih razlogov vedno zaklenjena.  Ob dvigu kljuna in vzletu so se vrata na vso silo odprla in tako močno udarila v steno, da se je zgornji pant od vrat polomil. Na srečo so vrata vendarle obstala na svojem mestu. Če bi se vrata popolnoma staknila, bi zagotovo poletela čez vso kabino, po vsej verjetnosti pa najprej zadela mene, saj sem bil v prvi vrsti.   

Po pristanku na Brniku sem nekaj minut čakal na »nepozabnem« gorenjskem mrazu. Iz smeri zasneženih alpskih vrhov je pihal mrzel veter in nosil svež gorski zrak. Domov sem prišel v tanki jopici in pošteno me je zeblo že na letalu. Pa me je kmalu rešila moja mama, me stisnila v topel materinski objem, ob snidenju sva potočila še vroče solze in se v toplem avtu odpeljala domov. Doma pa me je čakal moj pes Ark, kavkaški ovčar, ki si je verjetno mislil, da me nikoli več ne bo domov. Ko me je zagledal, je bil tako zmeden, da ni vedel ali naj me ugrizne ali sem to resnično jaz.

Kar pet tednov sem bil v Sloveniji, pa sem uspel opraviti le najnujnejše obveznosti. Najprej je bil na vrsti obisk pri zobozdravniku, nato pri kirurgu na Jesenicah, ki je opravil manjšo operacijo na kolenu. Sledil je obisk v uredništvu Val navtike, kjer sem končno spoznal urednika Julijana Višnjevca. Tudi Aleša Kobava z e-navtike sem obiskal in se spoznal še z ekipo Vision anchorn. Aleš mi je podaril nove sončne celice, za kar sem mu zelo hvaležen. Kot da bi vedel, da moje stare delujejo le na pol. Prevozil sem več kot polovico Slovenije, a za izlet do našega morja mi je zmanjkalo časa. Bil pa sem na Krvavcu, Jezerskem in na Bledu. Rad imam te prelepe kraje, ki me vežejo na moje mladostne dogodivščine. Ljubljana me je očarala s svojo lepoto. V parku v središču mesta sva se srečala z novinarjem RTV Slovenija Mitjem Pečkom in v sončnem popoldnevu kar na klopici naredila intervju, potem pa še malo pokramljala ob kavi s pogledom na tromostovje.

Veliko znancev in prijateljev sem srečal in ugotovil, kako zelo so se nekateri v nekaj letih spremenili. Dolgo me ni bilo, kar je bilo najbolj občutiti pri srečanju z nečaki. Otroci moje sestre so tako zrasli, da sem jih komaj prepoznal. Kako hitro otroci zrastejo! Še ne tako dolgo nazaj sem bil jaz v njihovih letih, zdaj pa že dvanajst let odgovarjam za svoja dejanja. Zdi se mi, da mi gre iz leta v leto pri tem bolje. Hudo mi je, ko vidim v kakšnem norem svetu odraščata moja nečaka Thor in Ajda. Maske v šoli in v vrtcu, otroštvo brez svobode!? Kot da sem jaz odraščal v nekem drugem svetu … Omejevanja svobode jaz nisem poznal in morda je prav to vzrok mojemu prepričanju, da je v življenju vse mogoče, če si le to želiš in upaš. No, občasno te seveda v življenju doleti tudi tisto, česar si nikakor ne bi želel. Tako pač je in vse življenje se učimo. Ko mi je to pred mnogimi leti v poduk rekel starejši gospod, si kot otrok tega nikakor nisem mogel predstavljati, češ: a kar naprej se bom moral učiti. Šola mi namreč ni bila prav posebej pri srcu.

Žal mi je bilo, da z bratom nisva našla časa za druženje. Pred leti sva skupaj plula do Messine v Italiji. Brat ima zdaj svojo restavracijo in seveda kup dela, pa sem mu za nekaj dni priskočil na pomoč v strežbi, da sva bila vsaj tako lahko nekaj dni skupaj.

Na časovno razliko in gorenjsko klimo sem se privajal kar deset dni. Časovni zamik šest ur in drugačen življenjski slog sta mi delala kar precej težav in zgodilo se je tudi, da sem za mizo pri kosilu kar zaspal. Ko sem že opravil večino obveznosti, pa sem še zbolel in nekaj dni z vročino obležal v postelji.

Povratni let za Pariz in naprej na Martinique sem imel že zjutraj ob 7h, kar je pomenilo vstajanje sredi mrzle noči. Po natrpanem urniku in planiranju vseh obveznosti sem utrujen sedel na letalo, žalosten, ker znova zapuščam dom in moje drage, pa tudi vesel, da se vračam na svoj drugi dom na daljnem Martiniqueu. Ko sem po deseturnem letu na letališču Fort de France čakal na prtljago, sem si z zanimanjem ogledal lastnosti letala, s katerim smo prileteli iz Pariza: Boieing 777 je največje letalo, ki ga poganjata dva motorja, največje število potnikov je 400 in je prvo letalo, ki je lahko vodeno povsem računalniško. Ta model delajo že nekaj več kot dvajset let in ga sproti nadgrajujejo. Zadnji model ima razpon kril kar 73 m, pri potovalni hitrosti 9500 km/h lahko leti dolge razadlje, tehta 352 ton in stane nekaj več kot 220 miljonov €. Skratka »malo večje« letalo kot pa tista, ki sem jih izdeloval iz papirja v šolskih klopeh. Kot otrok sem hotel biti pilot. Le da je bilo šolanje predolgo in moja najstniška glava se je odločila drugače. Ker pa sem sklenil, da ne bom nikoli odrasel, sem postal kapitan. Verjetno je imel precejšen vpliv na mojo odločitev Daniel Defoe z njegovo knjigo Robinson Crusoe. Kot otrok sem jo neprestano prebiral in jo znal že skoraj na pamet. V srednji šoli sem jo prebral celo v angleščini.

Prijatelj Palma, lastnik muringa, na katerem sem pustil barko, me je že čakal na letališču. Palma je lepo skrbel za moj Orplid: preverjal je baterije, po potrebi priključil solarni panel in imel mojo barko stalno na očeh, saj je vsak dan delal na barki, ki je bila privezana na sosednjo bojo. Palma je pri dvajsetih letih zapustil svojo domovino Italijo in se podal na morje. Dvakrat je nameraval obpluti svet. Prvič je skupaj s svojim dekletom prišel do Panamskega prekopa. Dekle je zbolelo in v tamkajšnji bolnišnici umrlo. Bilo ji je 31 let. Nato je barko prodal, polovico denarja je vrnil njenim staršem, drugo polovico pa zapil. Tako je utapljal žalost in kar nekaj let je potreboval, da se je ponovno postavil na noge. Nato sta s prijateljem na Trinidadu kupila 40 ft barko in jo pripravila za pot okoli sveta. Pred odhodom se je njegov prijatelj odpravil še za kratek čas v Nemčijo, od koder pa se ni vrnil, saj so ga našli umorjenega v neki zakotni ulici Berlina. Takrat je Palma ugotovil, da mu jadranje okrog sveta ni namenjeno. Znova je prodal barko, plovico denarja je dal otrokom pokojnega prijatelja, z drugo polovico pa si je kupil barko, na kateri zdaj živi in jadra med Martiniqueom in Trinidadom. Ime ji je dal “Me two”.

Košarica
Na vrh