Orplid –Trans ocean

Orplid

Hvaležen sem Neptunu, da mi je dal še eno možnost. Na Nizozemskem sem našel zapuščeno jadrnico Felz Skorpion Flush II z imenom sanjske dežele: Orplid. Sedem mesecev sem jo obnavljal in počasi preboleval brodolom. Ko sem iz Lelystada čez Markermeer, preko Amsterdama, neštetih kanalov in zapornic ponovno vplul v Atlantik, sva oba, Orplid in jaz, ponovno zaživela. Na poti do Rotterdama sem testiral barko: res, da je stara, ampak toliko dela in ljubezni sem vložil v njeno obnovo, da je zame kot nova. Iz Rotterdama sem po kanalu Sprui nadaljeval pot preko zapornice Kramer do malega pristanišča v mestu Bruinisse, pa zopet po kanalu do Veerse Meera in naprej v Middelburg, kjer sem moral počakati nekaj dni, ker je na morju divjal močan zahodnik. Precej na tesnem sem z denarjem, saj me je popravilo barke stalo več, kot sem pričakoval. Ne morem si privoščiti niti kart na ploterju, tudi s hrano moram biti zelo skromen; denar sem razporedil tako, da je moj dnevni limit 10 evrov, če je potrebno plačati marino, to pomeni, da tri dni lovim ribe in si pečem kruh.

V kanalu med Middelburgom in Vlissingenom so štirje mostovi, ki se odpirajo zaporedno. Privezal sem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike, končno vplul v morje in po sedmih mesecih zapustil Nizozemsko. Na starih papirnatih kartah sem preveril meje z Belgijo in izračunal pozicijo s pomočjo svetilnika v pristanišču Seafront
Zeebrugge. Ugotovil sem, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Kurz sem nastavil proti Dunkirku.
Moj prvi dan v Franciji sem preživel v zaporu. Kakšna drama! Ko sem se zjutraj vračal iz bližnje pekarne, kjer sem si kupil pravo francosko bageto in mleko, sem na mojem pomolu zagledal trumo policistov v neprebojnih jopičih in s pištolami v rokah, ki so tekli proti moji barki na koncu pomola. Medtem ko sem prišel do barke, so iz malega gliserja, ki je bil privezan nekaj metrov stran od moje barke, izvlekli 12 odraslih in dva dojenčka. Emigranti, sem pomislil. Pa sta ob meni že stala dva policista in zahtevala moje dokumente. Pokazal sem jima potni list, ogledovala sta si sliko in mene in ker je potni list star in na fotografiji nimam brade, mi nista verjela, da je moj.

Tako sem skupaj z emigranti končal vklenjen na pomolu. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok ter me vrgli v celico. Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, ko sem obtičal v dvigalu. Neprestano sem pritiskal na zvonec in jim »najedal«: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!«
Po nekaj urah so me le odpeljali na zaslišanje, kjer pa je bil prevajalec sirskega jezika.

»Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Pripeljite mi prevajalca!« sem jim jezen razlagal. Odpeljali so me nazaj v celico in čez nekaj ur ponovno nazaj na zaslišanje – tokrat po telefonu s prevajalko hrvaščine. Po eni uri razlaganja jim je le postalo jasno, da so naredili napako. Zaradi neprimernega obnašanja pa sem moral na barko peš.
Zgodaj zjutraj sem še privezan na pomol dvignil jadro, počakal, da ga je veter prijel, odrinil barko od pomola in jo obrnil proti izhodu iz marine. Ko sem zapustil valobran, sem odprl še genovo in jadral rahlo proti vetru, pri čemer mi je pomaga tudi tok, ki me je nosil v smer moje plovbe mimo mesta Calais proti rtu Cap Gris-Nez.

Za menoj se mi je približeval manjši katamaran in me dohiteval po levi strani. Ko sva bila vzporedno, sem pozdravil mladega svetlolasega jadralca, ki mi je odzdravil s širokim nasmehom. Zvečer sva se srečala v marini v mestu Boulogne-sur-Mer in povedal mi je, da mu je ime Tim in da prihaja iz Nemčije, katamaran je kupil na Nizozemskem in zdaj potuje proti Kanarskim otokom, od tam pa namerava v Panamo.
Naslednje jutro so oba obiskali policisti. Barke z nizozemsko zastavo so jim sumljive. Po temeljitem pregledu barke so me prijazno povabili na policijski čoln, kjer so mi postregli z vročo kavo. Pogovarjali smo se o vsem mogočem in kapitan mi je razložil, na katerih delih moje poti naj bom pazljiv, za kar sem mu bil pozneje zelo hvaležen.
Poleg moje barke se je medtem privezala neka kar precej dotrajana barka. Medtem ko sem popravljal neke vrvi na jamboru, se je iz tiste razvaline prikazal starejši možak, me pozdravil v angleškem jeziku in me povprašal:
»Where is wašmašine?«
Ko se je ozrl po mojih zastavah in zagledal slovensko, se je široko nasmejal.
»Pa ti si Slovenac? Ajmo na pivo!«
Povedal mi je, da mu je ime Tomo, doma je iz Dalmacije, odraščal pa je na Norveškem. V šoli je bil le tako dolgo, da se je naučil brati, računanja pa se je pozneje naučil s štetjem denarja.

Naslednji dan smo vsi trije izpluli proti Dieppeju. Vetra je bilo bolj malo, zato smo sprva motorirali. Naveličan ropotanja motorja sem iz zapuščine bivšega lastnika Orplida izvlekel veliko rumeno vrečo z genakerjem, narejenim po sistemu nogavice. Nikoli še nisem plul z njim.
Dvignil sem genaker na jambor, nogavica se je začela dvigati in ko je bila nekje na polovici jambora, se je jadro samo razprlo in zablestelo v vseh mavričnih barvah, ki so se v sončnem vremenu pokazale v vsej svoji lepoti, barka pa je s sedmimi vozli lepo drsela proti cilju.
Tam sem ostal dva dni, da sem zamenjal tesnilo na menjalniku in zgodaj zjutraj izplul iz pristanišča. Ob sončnem vzhodu sem bil že na koncu dolgega valobrana s trdnjavami, ki jih je dal leta 1686 zgraditi francoski kralj Ludvik XIV., da bi zavaroval novo pristanišče ob Rokavskem prelivu. Morje je bilo popolnoma mirno, zato sem dvignil vsa jadra in vklopil avtopilota v smer plovbe 5 nm od rta
Cap de la Hague. Plovba med otokom Guernsey in malim otokom Herm zna biti kar problem. Ujeti je potrebno tok med otokoma. Na otoku Guernsey sem nameraval natočiti gorivo, ki je tam zelo poceni: 62 centov na liter.
Ko sem vplul mimo ogromnega valobrana v pristanišče, me je že prestregla policija in opozorila, da je otok zaprt za vse obiskovalce. Zaradi slabih vremenskih razmer so mi vendarle dovolili privez na plavajočem pomolu, ki nima dostopa na kopno in do katerega me je pospremil policist z gumenjakom. Za naslednji dan je bil napovedan močan veter in pozneje še dež. Zjutraj sem tako pospravil vse v predale, se oblekel, odvezal barko in izplul. Iz pristanišča je šlo malo težje, a ko sem se priklopil na morski tok in veter, sem ugasnil motor, odprl genovo in tako plul ves čas do Roscoffa. V teh visokih valovih ni bilo prav enostavno iskati svetilnikov in varnostnih boj. Pred Roscoffom je namreč nešteto čeri, ki so vidne le ob oseki.

Jadranje od Roscoffa proti rtu Porspoder je postajalo vse bolj težavno. Valovi so tolkli v stranice barke in povzročali močan hrup, kot da bi s kladivom tolkel po sodu.
Po kanalu 16 sem izvedel, da potekajo tri reševanja bark, ki so poslale Mayday klic. Morje je postajalo vse bolj divje, veter se je pojačal na 40 vozlov in jadra je bilo treba že krajšati. Na krajšavah so ostala dobrih 300 nm, vse do Španije.
Prišlo pa je opozorilo o prepovedi plovbe ob španski obali: zaradi napadov ork prepovedana plovba za plovila, manjša od 15 m v pasu dolžine 140 in širine 8 nm! Orke so se namreč zaletavale v barke in se seveda igrale s tistim, kar se na barki premika, torej s krmilom. V enem mesecu so zabeležili približno 30 napadov ork na plovila in precej bark so morali reševati. Pa sem vseeno vplul v to območje, prav tako kot številni drugi.
V Španiji sem ostal le en dan, da sem se spočil od plovbe po Biskajskem zalivu. Povsod je bilo obvezno nošenje mask, pa sem iz zapuščene A Coruñe kar hitro izplul proti Portugalski. S severa je prihajala manjša fronta in veter se je okrepil, tako da sem glavno jadro spustil na prvo krajšavo. Barko sem obrnil za 90 stopinj: od tu do Capo Verde bo barka plula v stalnem kurzu med 180 in 240 točno 2000 nm. Odločil sem se, da bom nekaj dni počakal na
ugoden veter in privezal barko v mali marini v mestu Figueira da Foz, ki je v času korone postalo mesto duhov.

Na pomolu me je obiskala guardia civil in preverila dokumente. Tokrat mi niso preiskali barke, le prijazno so me opozorili: »Prosim, ne stepaj in suši svojih tepihov na ograji policijskega čolna, tako kot si to počel včeraj!«

Naslednje jutro je deževalo, valovi so butali čez valobran in pihal je močan jugozahodnik. Precej negotov sem bil: v motor sem bil prepričan 80 procentov, a potreboval ga bom 100 odstotkov! Glavno jadro sem dvignil do vrha in odplul mimo valobrana. Nato sem odprl še genovo in barko usmeril ostro proti vetru. Ves dan so prihajali deževni oblaki in ko je začelo deževati, se je tudi veter precej okrepil, zato sem kar naprej zavijal in odvijal genovo.
Barka je plula po dolgih valovih z 9 vozli in vetrom s strani. Ko sem priplul mimo rta Cabo da Roca, pa mi je sončni zahod čez zahodno nebo naslikal čudovite barve. Svoji mami sem obljubil darilo, ki si ga že dolgo želi: jadranje po Atlantiku. Odločil sem se, da jo peljem do Kanarskih otokov. Ko je naslednji dan prispela v Lizbono, sva kar takoj izplula, saj je vremenska napoved za Atlantik obetala obrat vetra čez pet dni. Ko je bil za nama za dnji rt Evrope Cabo de Sao Vicente, sem dvignil spinaker, naravnal barko v pravo smer in nastavil vetrni pilot.

Tako sva plula vse do naslednjega jutra, ko sem jadro prestavil na drugo stran in znova nastavil pilota. Tretji dan plovbe sem obe genovi nastavil na tangune in razprl jadri. Orplid je naenkrat pospešil in poletel po valovih vse do otoka Lanzarote. Dneve in ure med plovbo sva merila s soncem in luno – od vzhoda do zahoda. Polna luna nama je svetila tako močno, da je bil plankton ob pregibu valov videti kot zvezdno nebo. Sončni zahodi sredi Atlantika so s svojimi purpurnimi barvami čarobni. Strmiš v zahod, prevzet od lepote stvarstva, in ko sonce zatone, se obrneš proti vzhodu, kjer se v vsej svoji mrzli lepoti iz morja dviga luna. Kako nenavadno – saj vem, da je luna na nebu, ampak tukaj na Atlantiku je videti kot da domuje v morju.

Od Lizbone do Arrecifea na otoku Lanzarote sva plula 5 dni in 18 ur. Preplula sva nekaj več kot 700 nm in barka se je izkazala odlično. Pri surfanju vala sva dosegala tudi 16,3 vozle. V teh dneh sem imel čas razmisliti kaj vse moram dodati in kaj spraviti z barke. Moral bi kupiti kar nekaj opreme, kar pa pri mojem bornem finančnem stanju seveda ne bo mogoče. Če bom uspel dobiti polovico od vsega potrebnega, bom zelo srečen: rešilni splav, AIS, EPRIB, rezervne dele za vetrni pilot, zaščite za kokpit, novo dvižnico … Popraviti bo treba genovo, ki se nama je na tej poti strgala, podreti jambor, zavariti razpoko na vrhu in zamenjati vse pripone. Popraviti bo treba tudi rezervoar za vodo, ki mi ga je nagrizel slepi potnik. Na barko se je vkrcal verjetno nekje na Portugalskem. Dal sem mu ime Jerry – mala miška, ki mi je pogrizla številna oblačila, da o hrani ne govorim. Kar tri tedne sem mu nastavljal past in lepilo, da sem ga končno ujel. Povrh vsega sem ugotovil, da pušča tudi motor – iz karterja je odtekalo olje.


Motor bo znova treba dvigniti iz barke in zamenjati tesnilo. Treba bo zamenjati tudi sončne celice, saj so stare že 25 let. Morda bi moral počakati na hidrogenerator, da mi pade z neba? Z nebes kdaj pa kdaj dobimo kakšno pomoč. Napisal sem jasno sporočilo na baner in ga nalepil na barko: Sponsor wanted!
Augusto, mojster v ladjedelnici v marini Rubicon, me je razveselil z novimi terminali za pripone na jamboru. Kristjan, ki je specialist za jambore, je imel v delavnici polomljen jambor z barke, ki jo je pred mesecem dni vrglo na bližnjo plažo. Podaril mi je vrhnja terminala, ki sem ju dodatno ojačal in na vrh jambora namestil tudi anteno VHF in stari merilec vetra, ki sem ga dobil kot darilo.


Medtem sem na sidrišču spoznal Francoza Phyllipa. Ves čas sva prestavljala vsak svojo barko po sidrišču, kajti veter je neprestano menjal smer. Prosil me je, če mu pomagam obnoviti podvodni del njegove barke. Z veseljem sem mu pomagal. Phyllipe je po poklicu kuhar in vsak dan nama je pripravljal odlično hrano. Jaz sem lovil ribe, on jih je pa čistil in pekel. Težave so bile le z velikostjo rib oz. njegove ponvice. Problem je rešil tako, da mi je pred potopom dal natančna navodila: »Tukaj imaš mojo ponvico! Vzemi jo s seboj na potop, da boš pod vodo izmeril velikost ribe. Lovi samo takšne, ki gredo v mojo ponvico!«
Kar težko sem se poslovil od prijateljev v Rubiconu, a moral sem v Santa Cruz. Po dolgih mesecih se je odprla letalska linija med Bukarešto in Santa Cruzom in na prvem letalu je bila moja Maria. Spisek stvari, ki jih potrebujem za nadaljevanje poti in varno plovbo, se je medtem kar daljšal in daljšal. Orplid je bil privezan v pristanišču že deseti dan in vsak dan je bilo iz njega slišati ropot raznih orodij. Sosedje so me k
sreči razumeli, saj so vedeli, kako pozen sem že za plovbo čez Atlantik. Moj sosed na privezu je bil Slovenec Primož, ki tukaj obnavlja svojo staro leseno dvojambornico, tako da za informacije in napotke odgovori niso bili prav daleč, kar mi je bilo v veliko pomoč.
Končno se je odprlo primerno vremensko okno za jadranje proti Kapverdskim otokom. Pred odhodom naju je sosed Areš povabil na odlično večerjo. Areš je rojen v Romuniji in jadra s 40 čevljev dolgo barko. Prijadral je s Črnega morja. Atlantik je prečkal že večkrat s katamarani, saj jih dostavlja na željene lokacije. S Primožem pa smo pred odhodom pojedli odlično torto, ki jo je sam pripravil dan prej.
Po nekaj miljah plovbe mi je uspelo iz vode potegniti veliko tuno. Kar precej sem se namučil, da sem jo potegnil na krov: spustiti sem moral obe prednji jadri, ki sem ju nastavil takoj, ko sva zapustila marino. Sprva je pihal močan veter in tudi valovi so bili precej visoki, potem pa se je ustalil pri 25 vozlih in jadranje je postalo bolj mirno. A vso pot so me spremljali spomini, saj sem po tem morju že plul, vse do 7. decembra 2019. Tudi tokrat je bilo morje precej divje in pot naporna, še bolj zaradi misli in čustev ter seveda večnih vprašanj: kaj, zakaj, če …
Po 6 dneh in 18 urah nastavljanja jader in vetrnega pilota, nočne straže, kuhanja in skrbi za Mario ter za varnost je Orplid končno priplul v Mindelo – in to slavnostno z genakerjem. Zelenortske otoke je korona popolnoma uničila. Ljudje so obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod izven marine.
Na tržnici sva nakupila zalogo hrane za pot čez Atlantik po zelo ugodnih cenah. V času plovbe od Nizozemske do Capo Verde se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom sem jo zato moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« sem se spraševal vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo.

Košarica