Veter na Atlantiku se je vrnil. Zadnja dva tedna ga je bilo po vremenski napovedi bolj malo, le na Zelenortskih otokih je kar naprej pihalo. Orplid je bil privezan na muringu pred Mindelom. Naveličal sem se kar naprej prestavljati po sidrišču, saj je sidro slabo držalo.
Zelenortske otoke je korona finančno močno prizadela. Ljudje, ki so živeli le od turizma, so sedaj popolnoma brez zaslužka. Da bi pre živeli, so pripravljeni delati karkoli, da le zaslužijo nekaj denarja. Turistični objekti so zapuščeni in prazni. Na ulici na vsakem koraku naletiš na prosjačenje in medtem ko hodiš po mestu, za teboj hodijo vsaj še tri osebe, ki nikakor ne odnehajo z prosjačenjem. V teh treh tednih, ki sem jih preživel v Mindelu, sem videl več, kot sem želel! Nekega jutra je policija na koncu dolgega starega pomola iz policijskega čolna razložila dve človeški trupli, razkosani po delih: posebej noge in roke, posebej trupa. Glav ni bilo videti nikjer. Menda naj bi bil to mafijski obračun med dvema tolpama s sosednjega otoka.
Večina bark je ob prvem rahlem vetru že zapustila Mindelo in se odpravila preko Atlantika, saj jim je vremenska napoved obetala mirno plovbo. Jaz pa sem raje še nekaj dni počakal na močnejši veter in 24. marca zapustil otok Sao Vicente.
V tem času je bilo potrebno novega člana posadke, posvojenega psička Rustyja, pri veterinarju še enkrat cepiti in barko dobro založiti s pitno vodo, tako da smo pozno popoldne končno izpluli, zapustili Mindelo in vpluli v kanal med otokoma Sao Vicente in Santo Antao.
Vetra je bilo več kot dovolj za jadranje v kanalu, zato sem z genovo plul vse do konca kanala, kjer pa se je bilo treba odločiti kako nastaviti jadra, ko se bo veter za otokoma ustalil. A ko smo pripluli do konca kanala, je vetra popolnoma zmanjkalo in treba je bilo prižgati star Mercedesov motor, ki je vse od Rokavskega preliva v barki služil več ali manj samo za vplutje in izplutje iz pristanišč. Motor je ropotal kakšne pol ure, vse dokler se veter ni vrnil in ustalil, zato sem ugasnil motor, v morje spustil vetrni pilot Pacific plus, nastavil smer in odvil genovo. Barka je lepo drsela po valovih in v povprečju plula s 6,5 vozla hitrosti, s čimer sem bil za prvi dan zadovoljen. Bolj smo se oddaljevali od otočja, višje je postajalo morje, tako da so se valovi ustalili nekje na štirih metrih.
Prva dva dneva je bila plovba malo bolj naporna, saj se je poleg naglega nagibanja in butanja valov v stranice čez barko sem in tja zložil tudi kakšen večji val in počistil vso palubo in sprayhood. Vse to ni sicer nič posebnega, a naneslo je tako, da mi je val z vso močjo pljusknil v kabino ravno v trenutku, ko sem se odpravljal iz nje, drugi pa prav takrat, ko sem se nameraval spustiti v kabino.
Počutje na barki je bilo od prvega dneva odlično: Marie ni več mučila morska bolezen, česar sem bil vesel skoraj tako kot ona. Najmlajši član posadke Rusty je brez težav prebijal prve jadralske navtične milje. Ko bi le vedel, da se odpravlja na prečkanje Atlantika in bo kot mladi Afri-
čan videl Ameriko prav kmalu, ob tem pa postal pravi mali pasji jadralec, ki bo prečkal Atlantik pri pičlih dveh mesecih starosti! Pil in jedel je iz male posodice, ki sem mu jo zataknil poleg njegove postelje, kamor si je privlekel plastenko, v katero sem mu vsak dan vtaknil nekaj, kar je
povzročalo drugačen hrup, tako da se te igrače ni nikoli naveličal. Svoje potrebe je opravljal na dveh preprogah, katere sem namenil prav temu in ju izmenično pral in sušil, ter skušal uloviti njegov ritem metabolizma. Imeti psa na barki je neka nova izkušnja: pravzaprav si nisem nikoli predstavljal, da bom doživel kaj takega. Nedolgo nazaj sem še jadral sam in jadranje je bilo bolj enostavno, saj je bilo potrebno paziti le nase in na svojo varnost, kar pa ja najboljše – nihče ti ne more prav ničesar očitati in počneš lahko tisto, kar želiš točno takrat in tisti trenutek, ko se ti pač zdi. To je tisto, kar najbolj pogrešam, pa čeprav si ob tem mislim: če je lahko na krovu ženska, pa naj bo tudi pes, nekdo mora čuvati barko!
Tretji dan plovbe je Orplid plul še vedno z isto hitrostjo, a smer vetra se je spremenila. Vetrni pilot sem nastavil v smer pasatnih vetrov, ki jih je barka lovila bolj v premec, odvil sem še manjšo genovo in jo nastavil na tangun. Tako je ostalo še dva dni. Barko sem skušal držati na
tej razdalji od ekvatorja, saj se nisem hotel spustiti nižje, kjer je manj vetra in več padavin, tudi kakšno nevihto s strelami bi lahko ujel, česar pa si nisem prav nič želel.
Barka je lepo nadaljevala svojo pot, vetrni pilot je odlično opravljal svoje delo, vetra je bilo dovolj in po vremenski napovedi sodeč naj bi tako tudi ostalo, česar sem bil zelo vesel, saj jadra ne bo treba menjati in tudi ne vleči iz ladijske shrambe barvastega genakerja, kar me sploh ni mikalo. Pa da bi s tistim cirkuškim jadrom plul čez Atlantik?
Zapis iz dnevnika 27. 3. 2021:
Obiskale so me bolečine v hrbtu. Običajno se mi to zgodi dvakrat letno, a kot zakleto prav sedaj! Prečkanje Atlantika je bilo v moji glavi že kar nekaj let. Vse, kar sem se trudil in naredil do sedaj, se je steklo v eno samo točko: prečkanje Atlantika. Zdaj pa, ko sem tu, me je obiskala ta neznosna bolečina v hrbtu, poleg stalne bolečine v nogi. “Pa kaj!” si rečem, “to me ne bo ustavilo! Če me niso ustavile vse težave, ki sem jih imel do sedaj, me tudi to ne bo in me ne more!” Barka pa se pri tem zaganja po valovih navzdol z vso hitrostjo, znova in znova, in se ne zmeni za moj razboleli hrbet, ki se z vsakim njenim sunkom še bolj zategne.
Odločil sem se, da si bom našel udobno mesto in skušal umiriti razbolelo hrbtenico. To sem počel tri dni in ni bilo nič bolje, kvečjemu še slabše. Vselej, ko sem vstal, me je zategnilo še bolj – bodisi zaradi premikanja barke, nepričakovanega giba ali refleksa, ki pa je seveda neizbežen pri jadranju, zlasti po takšnem morju. Kako srečen sem bil, da je vsaj vetra dovolj in da smo le počakali na oranžno bravo, ki na vremenskih aplikacijah prikazuje moč vetra. Da bi moral pri vseh teh bolečinah v hrbtu še dvigovati jadra gor in dol, pa levo in desno?
Dovolj mi je bilo neuspešne terapije s poležavanjem! Pričel sem se sprehajati po palubi, razmigavati in delati vse vrste vaj, ki so se izkazale kot prava rešitev: po nekaj dneh so bolečine že skoraj popolnoma izginile. Ob vsakem jutranjem sprehodu sem po palubi pobiral leteče ribe, jih shranil v posodo ter jih pozneje pripravil Rustyju za kosilo. Ko sem jadral sam, sem si leteče ribe pripravljal za zajtrk: odlično so se prilegle poleg pečenih jajc. Ribe sem enostavno očistil, jih popekel na ponvici poleg jajc in nato pokapal z limoninim sokom ter olivnim oljem. Zdaj bo te poslastice deležen mladi mornar Rusty, ki ga neprestano razvajam s svojo kulinarično domišljijo.
Zapis iz dnevnika 1. 4. 2021:
Morje je prav takšno, kot je bilo včeraj. Kamorkoli se ozreš sama lepota! Morje in valovi se kažejo v vsej paleti barv in zvokov od sončnega vzhoda in vse do zahoda. In vedno znova pridejo tiste noči, ki jih luna naredi še bolj čarobne, kot so in ko morje postane srebrno, sveti se v soju lune kot sveže pomrznjena gorska površina, kar me nekako spomni na kraje, po katerih sem hodil dolgo nazaj, preden sem sploh verjel, da sanje lahko postanejo resničnost. Kako nenavadno: pogled na ocean, ki ga noč spremeni v domače zasnežene hribe, te premakne v čas, ki je že davna nekdanjost, vendar tukaj in zdaj sredi Atlantika postane čarobna sedanjost.
Preko satelitskega telefona sva bila v stalnem kontaktu z Mikom, ki je iz Mindela odplul sedem dni pred nami, a smo ga zadnjih 200 nm pred južnoameriško obalo skoraj dohiteli. Sporočil mi je, da se je sredi noči skoraj zaletel v neko ribiško bojo s kitajskimi oznakami in da je na AISu v bližini zasledil tri kitajske ribiške ladje, ki krožijo po Atlantiku.
Sončne dneve smo preživljali v kokpitu in na palubi, ponoči pa sta se Rusty in Maria zadrževala v kabini, jaz pa sem poležaval v kokpitu in užival v pogledu na zvezde. Še nikoli nisem videl toliko zvezd. Barka je lepo plula v svoji smeri in izračunal sem, da bi bili lahko čez teden dni na drugi strani Atlantika. Biti sredi oceana je čaroben občutek, vreden, da se temu nazdravi, za kar pa je bila na voljo le voda.
Zapis iz dnevnika 5. 4. 2021:
240 nm od obale Francoske Gvajane. Vetra je začelo primanjkovati in jadra na vsake toliko časa udarjajo, kajti moji tanguni nikakor niso pravilnih dolžin: eden je nekoliko predolg, kar ne bo problem skrajšati, drugi pa je teleskopski in kakorkoli ga nastavim, jadra ne moram dovolj napeti, tako da ne bi udarjalo, ko prične primanjkovati vetra. Tako dodam še eno stvar na seznam stvari, ki jih bo potrebno še urediti pred Pacifikom. To je sicer še daleč, a ko pomislim kako čas beži, bo prav kmalu tu. Prva stvar, ki jo moram urediti, pa je kljuka na tangunu, ki se je pošteno ukrivila in je trenutno ne morem niti odtakniti, tako da bo to jadro ostalo tako, kot je, vse do vplutja ali do naslednje spremembe smeri vetra.
Zadnjo noč plovbe čez Atlantik sem preživel v kokpitu, saj so bile v bližini nenehno ribiške ladje in iz njihovih utripajočih luči nikakor nisem mogel določiti niti pozicije niti smeri plovbe. Zgodaj zjutraj pa sem opazil tudi tovorno ladjo. Po dveh tednih sem se prve ladje prav razveselil.
Kopno je precej blizu, tudi barva morja je zaradi izliva rek precej drugačna. Pričelo je močno deževati, kot se spodobi za to območje in to obdobje, zato pred barko ni bilo mogoče videti prav veliko. Treba je bilo vpluti v rečno strugo, ki je bila označena z bojami, med katerimi je bilo priporočljivo pluti. Kmalu je bilo povsod okoli nas videti manjše otočke, gosto poraščene s palmami in ostalimi vrstami zelenja. Ob rečni strugi je mrgolelo ptic, ki so postopale po obali in v blatu iskale hrano. Pluli smo mimo vojaške baze, kjer so bile privezane ogromne ladje francoske mornarice, potem mimo tovorne ladje in nato so se pred nami končno pojavili jambori. Barko sem usmeril proti tej manjši marini, medtem ko je še kar deževalo, vse dokler se nismo privezali na pomol, na katerem je bila privezana cela vrsta ladij za poglabljanje in skeniranje rečne struge.
Zapis iz dnevnika 7. 4. 2021:
Na zahodni strani Atlantika se počutim prav tako kot na vzhodni. Uspešno in hitro prečkanje Atlantika se mi v primerjavi z vsemi napori in težavami v preteklosti sploh ne zdi ne vem kakšen dosežek, ampak le nadvse prijetno jadranje. Pristanek v Francoski Gvajani je bil brez pričakovane panorame “odkrite Amerike”, vse dokler dež ni ponehal in se je jutranja vlaga dvignila iznad gozda. Nenadoma se je pred menoj naslikalo nešteto zelenih barv, iz džungle pa se je slišalo glasno oglašanje raznih ptic in drugih živali.
Kmalu po pristanku naju je obiskal lastnik marine in naju povabil v njegovo pisarno, kjer smo izpolnili vrsto formularjev in poslali na njihovo ministrstvo prošnjo za vstop v državo. To bi sicer moral narediti že prej, pred odhodom iz Mindela, vendar takrat še nisem točno vedel, kam bom plul, kajti razmere se zaradi korone neprestano spreminjajo. Iz previdnosti sva se zato z Mario odločila za Francosko Gvajano, ki je evropska država in od tu naprej bi lahko brez težav obiskala tudi Surinam in nato še Gvajano. Na odgovor iz ministrstva sva morala počakati na barki, ki naj je ne bi zapuščala, čemur pa se je bilo po tako dolgi poti težko odreči in se vsaj malo sprehoditi po trdnih tleh.