Od Maupitija do Tonge

Vhod v atol Maupiti je precej ozek in dolg skoraj eno navtično miljo. V navtičnih kartah je navedena nevarnost močnih tokov in v primeru  visokega valovanja  vplutje močno odsvetujejo, ker se valovi zapirajo. In kot nalašč je bil prav danes tak dan. Maupiti je zadnji otok v Francoski Polineziji, ki smo ga namervali obiskati in počakati na ugoden veter. Čez prvi valovit del vhoda v atol smo prišli brez težav, nato pa je sledila plovba po ozkem kanalu navzgor in kot naročeno je motor prav tam ugasnil.

“Kaj za vraga je zdaj to! Deloval si vedno, no skoraj vedno, zdaj pa, ko te najbolj potrebujem, zatajiš!” sem se razburjal.

Vsi vemo, da motor najbolj potrebuješ prav takrat, ko ne deluje. Morski tok nas je pričel potiskati proti vhodu v atol, prav tja, kjer se valovi nevarno zapirajo. Poskušam zagnati motor, a mi ne uspe. Še nekajkrat vztrajam, pa se vendarle odloči, da bo deloval. Barka zapluje malo naprej, motor pa zopet ugasne. Znova se trudim z vžigom, po nekajkratnih poskusih vžge, pa čez minuto zopet ugasne. Barko je medtem odnašalo levo in desno nazaj. Da bi vrgel sidro, je bilo preveč negotovo. Hitro sem dvignil jadra, jadrnica se je premaknila nekoliko naprej, ravno toliko, da je tok ni več odnašal nazaj. Od nekod se je nenadoma pojavil ribiški čoln, mi vrgel vrv in nas odvlekel na sidrišče. Medtem sem poskušal zagnati motor z novim gorivom, pa mi še vedno ni uspelo. Sonce pripeka, ura je eno popoldan in od mene teče neomejena količina znoja. Vse skupaj opustim in se raje okopam v čudiviti laguni atola Maupiti. Do zdaj je šlo vse po planu, zdaj pa znova problem z motorjem. Odpluti sva nameravala s prvim vetrom in s postanki v dveh mesecih doseči 6000 NM oddaljeno Indonezijo. Zdaj bo najprej potrebno najti napako na motorju, potem pa dobro preračunati razdaljo in čas, da bo Maria pravočasno na letališču. Po treh letih se vrača domov v Bukarešto, potem pa namerava na Islandijo, kjer je dobila delo.

Otok Maupiti ali Maurora, kot ga imenujejo Polinezijci, je le 25NM oddaljen od Bore-Bore.

Ljudje na Maupitiju so izredno prijazni. Pekarna se odpre ob 7.30, ko pred njo že stojijo prvi lačni kupci. V eni uri prodajo ves kruh. Samopostrežne trgovine nimajo. Trgovine so videti kot nekakšen kiosk, kjer čez pult preprosto poveš kaj potrebuješ in če imaš srečo, to tudi dobiš, sicer pa te preprosto napotijo v naslednji kiosk, po eni in edini ulici levo ali desno, odvisno kaj potrebuješ. Angleško ne govorijo in če ne znaš francoščine, zna biti precej neugodno. Včasih nisem razumel, kako se lahlo nekateri ljudje odpravijo jadrat po svetovnih morjih brez znanja tujih jezikov. Zdaj se ne čudim več, saj sem že ugotovil, da srečujem celo takšne, ki ne znajo niti svojega materinega jezika.

Maupiti ima eno najlepših lagun v Polineziji, ki glede na svetlobo čez dan spreminja barve  vseh odtenkov turkizne do modre. Pesek na dnu plitve lagune je popolnoma bel. Že nekaj dni pa sva z Mario občudovala 360 m visoko goro Teurafaatiu, ki se dviga nad zalivom. Odločila sva se, da se povzpneva na vrh, od koder je menda prečudovit razgled na laguno, ocean in sosednje otoke. Z vrha je tudi lep pogled na marae Vaiehu, tradicionalno svetišče iz koralnih blokov, kjer so opravljali obrede za dober ulov in posvetili kralje devetih otokov. Po kakšni uri hoje sva srečala gospo, ki se je že vračala z gore. Izmenjamo pozdrave in nekaj besed o tem, kako je strmo, vroče, kakšna je pot – skratka hribovski pogovor, ki mi je dobro znan iz domačih krajev. Nikoli ne bom pozabil, kako sva v najstniških letih s prijateljem Žigom zagnano poganjala gorsko kolo navkreber v pričakovanju čim bolj divjega spusta nazaj v dolino. Med potjo sva vedno srečevala ljudi, večinoma upokojence, ki so vselej enako komentirali najin podvig: “Aaaa fanta, ja kar naporno, kajne, aaaa dol bo šlo pa lažje!”

Temu sva rekla “standard”, ki nama je šel vedno bolj na smeh. Stari dobri časi so bili to, pogrešam jih in Žiga tudi.
Med pogovorom sem gospo vprašal od kod neki prihaja, saj je imela njena angleščina precej znan naglas. Njen odgovor me je šokiral:

 “Iz Slovenije!”

“Neverjetno!” obnemim od presenečenja.

“Ja, res, Pavla sem. Na poti naprej boš srečal še tri Slovence, ampak jaz grem nazaj, ker je prevroče in pot je pretežavna.”

Dogovorili smo se, da se popoldan dobimo v zalivu. S katamaranom so pripluli do moje barke, mi čez krov vrgli dve pivi Hinano, povedali, da se prestavljajo na drugo sidrišče in naju povabili na večerjo.

Vremenska napoved je obetala dober veter za plovbo proti Fidjiju in pohiteti je bilo potrebno s pripravami. Kanal na vhodu v atol smo zapustili že zgodaj zjutraj, da smo ujeli tok, ki nas je nesel ven iz atola. Prvi dan plovbe ni bilo kaj prida vetra, zato smo motorirali. Kot se je izkazalo, sem motor dobro popravil in odpravil napake pri dovodu goriva. Namestil sem tudi nov sistem za filtriranje goriva v dnevnem rezervarju, ki je popolnoma ločeno od ostalega sistema. S tem sem zagotovil stalno čisto nafto v rezervarju. Zvečer se je veter rahlo okrepil, zato sem izključil motor in se vrnil na zofo. Genova je bila že podprta s tangunom, jaz pa utrujen od vsega skupaj, saj so bili dnevi in priprava jadrnice precej utrujajoči.

S slabim vetrom smo jadrali tri dni in se mučili ob poslušanju vseh vrst zoprnih zvokov, ki so prihajali od vrvi. Vse skupaj me je psihično precej izmučilo in občutek imam, da mi je Pacifik odnesel precej veselja do jadranja: slab veter, vroči in soparni dnevi ter precej podobne noči. Komaj čakam na jadranje po Indijskem oceanu in južnih morjih, vendar je do tja še dolga pot. 

Četro noč se odločim, da spremenim način postavitve jadr, saj je jadranje z dvema tangunoma prepočasno. Vetra ni dovolj, da bi naredili več kot 110 NM na dan, zato spustim gib in dvignem glavno jadro ter spremenim smer plovbe za 30⁰, tako da barka pluje z vetrom v krmo in nekoliko s strani. Hitrost je večja, potrebno pa bo urediti nekaj skripajočih vrvi, pa bomo na dobri poti proti udobni plovbi. Veter se čez noč okrepi, zato noč prespim v kokpitu in občasno popravim smer plovbe. Zjutraj skrajšam glavno jadro in odprem več genove, tako da barka pluje s povprečno hitrostjo 6 kt. 

Ujel sem rumenoplavuto tuno, kakšnih 10 kg težko. Najprej sem imel za vabo velik ligenj, ki ni prinesel nič sreče pri ulovu, zato sem vabo zamenjal. Ko sem jo izvlekel na palubo, sem opazil, da manjka kar dokaj velik kos plastike. Na preostalem delu so bile sledi zob, tudi laks je bil dobro zarezan in spodji del lignja tudi. Izmeril sem razdaljo ugriza: 20 cm. Kar velila zverina je hotela zagrabiti vabo, a jo k sreči ni, saj ne vem kaj bi počel s tako veliko ribo. Hladilnika namreč še vedno nisem uspel popraviti.

Maria je, kot ponavadi, iz sveže tune pripravila odličen suši. Svežega mesa je bil nadvse vesel tudi Rusty. En velik kos smo  konzervirali v limoninem soku, drugega pa dobro začinili in ga naslednji dan pripravili v nekakšni smetanovi omaki. Velik kos je dobil Rusty, ostalo pa smo podarili ribam.
 
Šesti dan plovbe se je veter precej okrepil in morje je postajalo vse bolj valovito. V 24-ih urah smo tako prepluli nekaj več kot 150 NM. Čez noč je pihal vzhodnik 22 kt s sunki do 28 kt. Barka je zdaj lepo drsela, zdaj pa divje poskakovala po valovih. Po valu navzdol je dosegla največjo hitrost 10,9 kt. Lepo je jadrati v močnem vetru in valovih, če le ni potrebno pluti proti vetru. Tudi to se z znanjem, trudom in vztrajnostjo sicer da, niso pa tega podpisali vsi jadralci. Večina vidi jadranje kot užitek v lepem, sončnem vremenu, na mirnem morju z rahlimi valovi in prijetnim vetrom. Seveda pod streho, ki služi za senco in zaščito pred dežjem, pa s polnim hladilnikom hrane in pijače ter obveznim mrzlim pivom. Za popoln užitek mora imeti barka še lepo notranjo opremo, vso elektroniko, satelitsko povezavo, dobra jadra in motor. Orplid vsega naštetega seveda nima: vedno okupirano edino ležišče v salonu, stara jadra, star motor, hladilnik je samo v nebesih, strehe v kokpitu pa pač ni mogoče postaviti.

Moramo od tu, moramo iz teh krajev, iz te vročine, iz te modre Sahare!Vročina, neprespanost, slabo vzdušje na barki … Dovolj imam tega. Utrujen sem od vsega in želim si, da bi bil na morju sam z barko. In tudi to bo prišlo, kmalu na žalost, potem pa si bom verjetno očital, češ kakšen butelj sem bil. Standardni “walterizem”!

Zapisi iz dnevnika:

7. dan plovbe:

Včeraj zvečer se je veter okrepil, vendar glavnega jadra nisem skrajšal. Barko sem pustil pluti z maksimalno hitrostjo, vse dokler velik val ni pljusknil čez palubo in zalil moje ležišče. Na glavnem jadru sem dodal še eno krajšavo in pri tem opazil, da se vrv za krajšavo močno zatika na bumu. Problem sem sicer začasno rešil, bo pa potrebno popravilo. Vrnil sem se v kokpit, si nadel pas, obrnil blazino na suho stran, se pripel, legel in od utrujenosti v trenutku zaspal. 

Zjutraj se je močan veter polegel, zato sem dvignil glavno jadro kot je bilo nastavljeno prejšnji dan, odvil malo genove, prestavil vetrni pilot in naravnaval jadra vse dokler niso prenehala opletati. Popoldan sem vključil watermaker, da naredim nekaj vode, in še enkrat za nekaj stopinj spremenil smer na pilotu. Plovba je bolj mirna kot zadnjih 48 ur, v katerih smo prepluli 288 NM, kar za tako valovito morje sploh ni tako slabo. Barka izredno dobro pluje, ko ima dovolj vetra in takrat je plovba tudi precej bolj udobna.

8. dan plovbe:
Noč je bila težka. Vso noč so od vsepovsod prihajali manjši squalli, katerim so sledili nenadni, močni sunki vetra, zato sem noč zopet preživel zunaj. Tudi dežja je bilo veliko, tako da je jadra dobro opralo. Genovo sem velikokrat krajšal in odpiral ter se nazadnje odločil, da jo pustim odprto nekje na tretini, glavno pa na prvi krajšavi.

Ko me je prebudilo plapolanje jader, sem barko raje krmiril ročno. Tako je barka dosegla hitrostni rekord: po morju je drsela s hitrostjo 10,9 kt. Zaprl sem genovo, barko usmeril popolnoma od vetra in odtegnil škoto tako, da se je glavno jadro lepo poleglo po priponah. Zbudil sem se za krmilom. Od utrujenosti se mi je zavest zožila in naenkrat me je prešinil strah:

»Kaj če je v bližini kakšen rif, kjer bi barka lahko nasedla, medtem ko sem jaz za krmilom zaspal?«