Kolumbijska viza se mi izteka in potrebno bo zapustiti Cartageno. Podaljševati je nimam namena, saj sem medtem že ugotovil, da je to eno tistih mest, kjer se jadralci pogosto “zataknejo” in ostanejo dlje kot so nameravali. Življenje je tu namreč izjemno poceni: z dvajsetimi evri si lahko privoščiš marsikaj. Hrana, ki jo ponujajo na ulicah je odlična, dekleta so pa sploh prečudovita! Potrebno pa je biti nadvse previden, saj te na vsakem koraku poskuša kdo opehariti. Tega sem sicer navajen, saj je po vsem svetu več ali manj tako, a tu presegajo vse meje normale in se potem še čudijo, zakaj so tu, kjer so danes. Nemogoče je opisati vse njihove načine, da izvlečejo iz tebe denar. Sprva sem mislil, da to počnejo le tujcem, ampak ne! To počnejo Kolumbijci tudi drug drugemu vsak dan, na vsakem koraku. Celo dva poskusa ropa sem doživel. Enkrat me je rešil domačin Obama, enkrat pa sem moral “posredovati” sam. Na Policijo se ne moreš ravno zanesti, saj ni prav jasno, na kateri strani so. Vsak ima pač svojo ceno, ampak nekateri gredo resnično predaleč, prodali bi tudi svojo mamo. Tukaj je goljufija nekaj normalnega, sprejemljivega in vsakdanjega. Jaz imam pa tega dovolj. In sploh: zakaj bi ostal nekje, kjer nisem dobrodošel?
Odhod nikoli ni bil enostaven in zakaj bi ne bilo tako tudi tokrat? Moj spisek opravil se je krajšal. Opravila, nad katerimi nisem bil ravno navdušen, so bila čisto na koncu spiska, na zadnjem mestu pa je bil zobozdravnik. Pričakoval sem le rutinski pregled, morda kakšno plombico? Vendar ne, saj mornarski nasmeh ni kar tako! Izkazalo se je da, je potrebno popraviti kar nekaj zob, za en zob je bila potrebna celo manjša operacija, saj je bilo potrebno odrezati majhen del dlesni. Skoraj vse nam je uspelo opraviti v dveh dneh. Prvi dan je bila v ordinaciji zobozdravnica. Kar dve uri in pol sem sedel na zobozdravniškem stolu, ki je bil precej majhen zame, za kar so se mi neprestano opravičevali. Verjetno so zobozdravniški stoli narejeni po posebnih merilih posebej za Kolumbijce. Na takšnem stolu sem sedel pred petnajstimi leti pri šolskem zobozdravniku. Drugi dan pa sem sedel na operacijskem stolu lastnika ordinacije, ki pa ni bil prav nič večji. Operacija je trajala uro in pol in zopet smo bili vsi utrujeni, tako da sem manjšo plombico na zobu odredil za kdaj drugič – v Panami recimo. Zagotovo ne bom pozabil na obisk pri zobozdravniku v Panami, saj me prav zanima, kakšne stole imajo v Panami.
Zgodaj zjutraj sem se prebudil ob sončnem vzhodu in pristavil grelec vode, ki mi odlično služi že vse od Martiniquea. Grelec je takšne vrste,da prične piskati, ko voda zavre. Kot v filmu, se mi zdi. Kot otrok sem si vedno želel, da bi doma imeli takšno posodo, vendar je nismo nikoli imeli, jaz pa jo imam zdaj v mojem domu na barki, kar se mi zdi nadvse imenitno. Počutim se, kot da bi se mi sanje uresničile. Ta žvižgajoč piskerček mi je res v veliko veselje – kot otroku. Našel sem ga v smeteh. Bil je kot nov, brez prask in bušk, kar pa ni trajalo prav dolgo, saj sem ga že prvi dan malo poškodoval, ko sem ga postavljal iz gumenjaka na barko. In tako je piskerček dobil svoj unikatni znak. Skratka, ko je pisker pričel radostno žvižgati, sem skuhal kavo in tako se je vsa posadka prebudila.
Ura bo sedem in kmalu se bodo po zalivu pričeli poditi gor in dol divajki s čolni. Najbolje bo, da čimprej dvignemo sidro. Sidro je brez problema “priplezalo” do vrha in se namestilo na svoje mesto. “
“Uraaa, sidrni vinč deluje brezhibno!!! Odlično!” Pa sem se znova izkazal, nisem kar tako. Precej sem “mečkal” s popravilom tega vinča: dva meseca je trajalo, da sem ga razstavil, izdelal nov zobnik in ga ponovno sestavil. Poslušal sem nasvete “nakeširanih navtičnih znanstvenikov”:
“Najbolje, da kupiš novega, od tega se kar poslovi, ne boš dobil rezervnih delov, sidro boš vlekel na barko na roke, odreži tako dolgo verigo in kupi vrv, itd…”
Kar voljo mi je vzelo njihovo modrovanje. Zelo dobro pa sem vedel, da so to razvajeni ljudje, ki tovrstne probleme pač rešujejo tako, da si kupijo nov sidrni vinč. Opazujem jih v marinah, kako drsajo po telefonu, nekaj preberejo in si potem domišljajo kako neizmerno pametni so. Seveda so prepričani, da vsi rezervni deli obstajajo na internetu. Če jih tam ni, jih pač ni.
Precej zaskrbljujoče stanje – kam smo prišli in kam šele gre ta svet?
Cartageno smo končno zapustili. Prav nič ne bom pogrešal te betonske džungle in divjakov na močnih motornih čolnih. Kurz naravnam proti panamskemu otočju San Blas.
Prvi dan plovbe ni bilo popolnoma nič vetra. Morje je bilo mirno. Z vzhoda so prihajali dolgi valovi, ki jih je porival močan veter kakšnih 100 NM bolj vzhodno, do tu pa se je že popolnoma umiril. Prečkali smo plitvino, kjer je raj za ribolov, a jaz nisem imel sreče in moja rapala je ostala prazna. Globinomer zopet spreminja globino in se končno ustali na realni globini, a le za nekaj časa. Kmalu se na displeju pojavijo samo še črte, ki mi ne povedo nič drugega kot to, da je nekje slaba povezava. Pa se navadno tudi to samo od sebe popravi. Proti večeru je začelo deževati in vso noč je lilo kot iz škafa. Motor deluje odlično. Ponoči sem izčrpal deset litrov vode iz kobilice. Nič zaskrbljujočega, pri tako močnih nalivih pride voda pač povsod. Pomislil sem tudi na to, da voda prihaja iz akse propelerja, ker je bilo proti jutro v kobilici spet morje vode. Nenadoma pa sem na barki zavohal gorivo. Verjetno je kakšen plastičen rezervar počil in pušča. Pred odhodom iz Cartagene sem napolnil čisto vse kar se je dalo, saj je bilo v Kolumbiji gorivo najceneje do sedaj. Vse sem pregledal. Noben rerervar ni puščal. Nato sem pregledal še motor in poglej ga vraga: počila je cev, kot vedno točno tista, ki ne bi smela – cev za dovod goriva do šobe. To je cev za visok pritisk, zato problema ne moreš rešiti kar z neko nadomestno gumijasto cevjo in nekaj objemkami. Tri leta so minila, od kar sem zlagal rezervne dele motorja v barko. Ko brskam po svojem spominu, nisem popolnoma prepričan, če imam te cevi v rezervi ali ne. In ko pomislim, kje vse bi lahko to bilo, če bi bilo, se raje lotim popravila cevi z epoxy plastelinom, pa ga tudi nisem našel svežega, saj sem v Cartageni vse zložil iz barke in nato nazaj, pa marsikaj ni našlo istega mesta kot prej. A nič zato, imel sem še druge plasteline, sicer stare, ampak še vedno uporabne.
Cev sem zakrpal, pušča manj kot prej, nato navijem okrog cevi še staro zračnico in vse dobro zategnem in celo popolnoma ustavim puščanje nafte vsaj za nekaj časa. Pol dneva je cev zdržala. Do sidrišča je bilo še daleč, noč bomo preživeli na morju. Valovi so visoki, vetra pa od nikoder, tako da barko meče iz boka na bok in v barki se vse premetava, tudi Maria, Rusty in jaz. Maria je znova dobila morsko bolezen, tako da sem bil zopet sam za vse, ob tem pa še zdravnik in čuvaj za psa.
“Tako ne bo šlo več!” sem sklenil, kot že tolikokrat, pa se zgodba vedno znova ponavlja in počutim se, kot da vedno znova rinem z glavo skozi zid. Bil sem tako zelo utrujen, da sem lahko zaspal v stoje, oklepajoč se jeklene štange v salonu. Na vsake toliko časa se je pojavil veter, malo je bilo mogoče jadrati, pa spet ne. Preslab veter za tako visoke valove. In ostali smo spet v driftu. Toliko, kolikor smo prejadrali v enem dopoldnevu, nas je tok odnesel nazaj. Tako je ostalo dva dni. Motorja nisem hotel koristiti, saj sem izgubljal nafto. Vedel sem, da ga bom potreboval v San Blasu, kjer bo potrebno pluti okrog koralnih grebenov. Poskusili smo tudi z genakarjem, a tudi zanj je na koncu zmanjakalo vetra. Deset milj je do sidrišča, ki ga vidim na navioniksu. A ko smo pripluli do tja, je bila še vedno noč, vetra pa od nikoder. Imel sem samo eno željo: spati! Toda ne! Reka Brazo Leon Rio Atrato, ki se izliva v zaliv, je nanesla v morje polno blata in barka se je nenadoma ustavila in kar naenkrat obtičala na vrhu hriba, potem pa se kot kobila prevrnila na bok. Nisem mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.
“No, pa smo prispeli! Sidra danes ne bom potreboval!”
Ko sem ocenil situacijo, mi je bilo pravzaprav čisto vseeno, saj nimam kam zdrseti. Mogoče bom počakal na plimo in se nato izkopal iz tega blata, ko bo dan. Zdaj je ura tri in nikamor se ne mudi.
“A daj no? Barka mora pluti, ne pa orati!” si govorim in pri tem nekako sebi v uteho razlagam, da si na vsake toliko časa pač lahko tudi to privoščim. Nato pa odločno prestavim motor vzvratno in nas izkopljem iz tega sranja, nato še trikrat nasedem, ne vem ali na isto sipino ali ne, saj je bilo popolnoma temno. Videl nisem čisto nič, sem pa dobro čutil kod rije moj Orplid. Počutil sem se kot krt, ki leze iz krtine proti soncu. Nato mi je le uspelo in sledil sem isti poti, po kateri smo prišli v zaliv. Kot bi naročil: veter se je vrnil in kot vedno zapihal točno v premec barke. Motor deluje na 60 procentih in na vsako uro ga je bilo potrebno izključiti, saj se je sicer sam od sebe. Zdaj deluje že uro in pol in mi smo točno na prelomnem delu, kjer motor najbolj potrebujemo. Valovi se zapirajo proti nam, veter se je vrnil, mi pa tu z motorjem, ki bo ali ne bo delal? Trkam po lesu, molim k vsem inžinirjem mercedesovih motorjev, kolnem samega sebe in se ob tem spomnim, da sem motor pravzaprav sestavil sam in da mi mercedesovi inžinirji ne bodo pomagali prav veliko. Motor je vendarle uslišal moje želje in deloval odlično. Uhajanje goriva sem zdaj dokončno rešil z enostavno “gravitacijo” lija ločnika, cevi, flaše in nekaj krp, ki srkajo gorivo in ga stekajo v lij ločnik. Sledilo je zopet nekaj ur zibanja na valovih mrtvega morja, saj je veter znova čudežno izginil in motor je prenehal delovati. Preveril sem smer drsenja barke in tokrat nas je tok na srečo nosil v pravo smer. Končno sem se lahko ulegel v kokpit in se skušal odpočiti, kolikor sem se seveda ob močnem nagibanju barke sploh lahko. Pa se je znova pojavil kar močan veter. Zdaj je pričel pihati tisti vzhodnik, ki je bil napovedan že za včeraj in bilo ga je dovolj, da je barka s hitrostjo petih vozlov lepo drsela proti otočju San Blas. Da bi dvignil glavno jadro, sem bil preutrujen, morda tudi prelen, tisti trenutek se o tem nisem mogel odločiti. Na kartah sem našel lepo ruto med otoki, dovolj daleč od obale, da je bilo varno, saj globinomer še vedno ne deluje in kot kaže bo protestiral tudi tokrat. Na desni strani je otočje Cayos Holandeses, na levi strani pa kanal Caobonato, pa Cayos Coco Bandero, čudovit otok, ki si ga želim obiskati, vendar zagotovo ne danes. Nameravam na Green Island, kjer je zasidran moj prijatelj, ki me je prosil naj mu iz Kolumbije pripeljem nekaj toaletnega papirja, tablet in baterij. Nek drug naročnik me je že nestrpno pričakoval, saj sem mu pripeljal novo desetmilimetrsko verigo, ki jo je naročil v Cartageni, kjer sem verigo prevzel in mu jo dostavil na to sidrišče. Tako sem na poti zaslužil za gorivo in nekaj hrane. A do Green Islanda je še 8 NM, ura pa je šele dve zjutraj. Zdanilo se bo okoli šeste ure, kar pomeni da bom po kanalu jadral vse do zore. Našel sem primerno sidrišče za koralnim grebenom, zaprl genovo in prižgal utrujen motor. Nekako se bom že privlekel do cilja. Neizmerno sem utrujen, saj že pet dni nisem spal. Možgani ne delujejo več kot bi morali. Zaradi utrujenosti se mi je že drugi dan brez spanja dozdevalo, da se ekran od autopilota premika. To se mi sicer dogaja vedno, ko nimam dovolj spanja – nepremične stvari postanejo premične.
Medtem ko sem zataval s svojimi mislimi, je motor lepo opravil svojo nalogo in čas je, da ga ustavim. Spustim skoraj vso verigo in počakam da se veriga raztegne. Iz daljave slišim bučanje valov, ki se zaletavajo v koralni greben. Odločim se, da počakam sončni vzhod. Da ne bi zaspal, čez krov barke vržem trnek z vabo in sedem pod bum na vrh barke. Pretvarjam se, da lovim ribe. Z usmerjeno pozornostjo na morebitni ulov, ohranjam budnost. Ribe pa nobene. Nenadoma pa kake pol metra od barke zagledam v vodi nekaj svetlikajočega. Verjetno so oči tako zelo utrujene, da vidim privide. Pogledam stran, nakar vrnem pogled v tisto smer in znova vidim tisto nekaj, le da je tokrat še večje kot prej. Zdaj šele ugotovim, da je to hlod s koreninami vred, dolg vsaj 10 m. Počasi je drsel mimo barke.
“Sem mislil, da je vsega hudega že konec, zdaj pa še to!” govorim sam s seboj. Dočakal sem težko pričakovani sončni vzhod, se razgledal okoli in v daljavi opazil nekaj skal. Daleč je bil tudi koralni greben. Pred menoj so se pojavili trije čudoviti otoki. Sicer komaj čakam, da si jih ogledam, vendar se bom najprej naspal. Ob 6.30 zjutraj si po petih neprespanih nočeh lahko zdaj mirno rečem: lahko noč.
Walter Teršek