Že mesec dni je Orplid zasidran ob obali Amador v zalivu ob otoku Flamenco pri Panama Cityju. Ob pacifiškem vhodu v Panamski zaliv so štirje majhni otoki, imenovani Islas Calzada de Amador: Flamenco, Naos, Perico in Culebra. S celino so povezani z nasipom iz kamnov, pridobljenih pri izkopavanju Panamskega prekopa med leti 1904 in 1914. ZDA so v času predsednika Theodorja Roosevelta prevzela dela na prekopu, zgradila ob prekopu številne vajaške utrdbe in na skrivaj podpirale opozicijo v Panami, ki je bila takrat del Kolumbije. Leta 1903 je Roosevelt proti panamski obali poslal ameriške bojne ladje, zaradi česar je Kolumbija pristala na odcepitev Paname. Leto dni kasneje je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Panamskim prekopom. Za časa predsedovanja Georga Busha je prišlo do napetosti med ZDA in panamskim predsednikom generalom Manuelom Noriego. Znano je, da je bil Noriega plačan obveščevalec CIE vse od leta 1967 do leta 1977, ko je bil direktor CIE George Bush. Čeprav je Noriega sodeloval tudi z Uradom za boj proti drogam (DEA) je hkrati prejemal podkupnine od preprodajalcev mamil in omogočal pranje denarja, pridobljenega z drogami. V tem času je mesto Panama City postalo svetovni finančni center in oaza za pranje denarja. Panamski in kolumbijski preprodajalci so bili v času vladavine generala Noriega in njegove hunte celo zaščiteni pred preiskavami DEA. Sčasoma pa je prišlo do vse večjih nesoglasij med Noriego in takratnim predsednikom ZDA Bushom, ki je decembra 1989 ukazal invazijo na Panamo, imenovano Operation Just Cause, torej nekakšna Operacija pravičnega razloga. Ta “pravični razlog” je imel zagotovo kakšno nepravično ozadje, kot nam je v vsej zgodovini ameriške prevlade na vseh celinah danes že zelo jasno. Kakorkoli, odstavili so hunto in v Panami je bila znova uvedena parlamentarna demokracija. Deset let kasneje je v skladu s sporazumom med ZDA in Panamo prekop prišel pod pristojnost Paname, 31. decembra 1999 pa je Panama prevzela tudi celotno upravljanje prekopa, ZDA so obdržale le pravico do njegove obrambe. Tako navajajo viri. Meni pa se zdi, da gre denar od plačila plovbe po prekopu vendarle v Ameriko. Ko sem namreč dobil račun za plačilo, sem moral plačati na ameriško banko. Utrdbe, ki so jih že v začetku 20. stoletja postavljali vzdolž prekopa so zdaj večinoma opuščene. Morda bodo kdaj v bodočnosti znova služile svojemu namenu, saj se zgodovina, kot je razbrati iz trenutne geopolitične situacije na svetu, ponavlja. Utrdba Fort Grant na otoku Flamenco je bila nekoč ameriška vojaška baza, zdaj je namenjena ogledom turistov in se imenuje Fort Amador. Ko je ameriška vojska leta 1999 zapustila bazo, so dobili prebivalci prost vstop na otoke. Avenia Amador, 6 km dolga cesta, ki preko Tihega oceana mesto povezuje z otoki, je tako postala priljubljeno sprehajališče, na otokih pa so nastale marine, turistični objekti in manjše plaže. V zalivu so namestili tudi mrežo, da bi preprečili vstop morskim psom.
Staro ime za Panama City je Panama la Vieja, ki se danes uporablja za artihtekurne ostanke zgodovinskega kompleksa prvega španskega mesta na obali Pacifika. Leta 1519 ga je ustanovil zloglasni konkvistador Pedro Arias de Avila, kastilski plemič in vojak, ki je bil znan po svoji okrutnosti, tako do domorodcev kot tudi do Špancev, ki so bili pod njegovim poveljstvom, zaradi česar so mu nadeli vzdevek Furor Domini ali Božja jeza. Menda je dal obglaviti celo zaročenca svoje hčerke Marie.
Panama la Vieja je bila izhodišče odprav, ki so leta 1532 osvojile Inkovski imperij v Peruju. Skozi to mesto je šla večina zlata in srebra, ki so ga Španci naropali v Južni Ameriki. Zato je bilo mesto tudi tako močno varovano in zaščiteno z obzidjem.
Leta 1680 je Angleški pirat Richard Sawkins ujel in zasegel špansko galejo Santisima Trinidad. Galeja Santisima Trinidad je bila zgrajena v ladjedelnici Royal Arsenal v Havani in je tehtala 400 ton. Ko je leta1671 Henry Morgan napadel, oropal in nato požgal Panamo City, je zaklade natovoril na to galejo in pobegnil nazaj v Anglijo, kjer ga je kralj Charles II. povzdignil med viteze. Valežan Morgan je bil sicer častnik angleške kraljeve mornarice, ki mu je Angleška krona izdala The letter of Marque, nekakšno licenco za t.i. zasebnike, ki je legalizira plenjenje in pobijanje oz. piratstvo v zameno za delež od dobička. Ker sta bili Anglija in Španija v neprestanih vojnah, je bilo ropanje španskih ladij in kolonij dovoljen način vojskovanja, pri čemer so si kapitani in častniki kraljeve mornarice seveda prisvojili neizmerno bogastvo. Aprila leta 1680 so jadrnico Santisima Trinidad zajeli angleški pirati pod vodstvom Richarda Sawkinsa in jo preimenovali v Trinity. Uporabili so jo kot svojo vodilno ladjo za plenjenje otokov in obale Južne Amerike.
Vsako jutro se že zgodaj zjutraj skupaj z Rustyjem odpraviva na obalo in sprehodiva po Amadorju. Med sprehodom se ustavim pri vsakem napisu na obali in si preberem zgodovino Amadorja, ki me prej nikoli ni zanimala, a bolj ko sem bral, bolj zanimiva mi je postajala.
Na enem izmed panojev, nameščenih na obali Pacifika, je zapisano:
SLOVO OD OROŽJA
Velike puške in minometi, ki jih je imel Amador v zgodnjem 20. stoletju, so bili zasnovani za streljanje na ladje in zemeljske cilje, vendar so bili občutljivi na zračne napade. Z razvojem vse močnejših letal je to orožje obalne artilerije postalo zastarelo. Do leta 1948 so bili vsi kosi orožja razstavljeni, ne da bi bili niti enkrat uporabljeni v boju. Ostali so le bunkerji in mogočne betonske strukture, ki so služile kot vojaške baze.
Na jutranjih sprehodih po Aveniji Amador sem odkril kantino, kjer kosilo stane le 5 dolarjev. Videti je okusno in bomo verjetno kakšen dan, ko ne bo časa za kuhanje na barki, prišli sem.
Najbolj okusno hrano pa imamo vendarle na barki. Ko ni časa, običajno kuham jaz, tako na hitro. Ko pa imava dovolj časa, kuha, peče in ustvarja Maria. Tudi če nimava kaj dosti surovin, je sposobna ustvariti kulinarično mojstrovino. Poleg tega peče najboljši kruh na svetu, zato kruha sploh ne kupujeva več.
Ko si v mislih delam plan za potrebna dela na barki, se odločim, da bom obnovil tudi sprey hood. Rado z Jadrarne v Preddvoru, mi je podaril nova okna. Maria se je medtem naučila šivati in spotoma si vedno najde kakšne delo, da komu kaj zašije in pri tem nekaj zasluži. Spray hood je res že pošteno dotrajan. Po njem je plezal Rusty, občasno pa tudi jaz. Nujno je zamenjati okna, pa tudi šive na obrobi, ki na nekaj mestih že popuščajo.
Medtem ko se je Maria lotila šivanja, sem jaz čistil prostor okoli motorja in črpal vodo iz bilga. Potrebno bo zamenjati tesnilo na osi, saj voda vztrajno kaplja v barko. Prav nič mi ni do tega, da se grem stiskat v tisti majhen kot barke, kjer bi to uredil. Naj še malo počaka …
Ko si ogledujem novo ograjo, sem prav zadovoljen. Nekaj pozornosti bo sicer potrebno nameniti še obrobam. Ograja je namreč zdaj višja in seveda dimenzija sedaj ne ustreza. Čeprav ni kot bi moralo biti, ampak je nek približek idealnemu, me prav nič ne moti. Po nekaj dneh se pač navadiš, da je tako kot je.
Že od januarja smo v Panami. Čas bi že bil, da počasi odrinemo čez Pacifik. Vendar je na barki še kar nekaj dela. Obnavljati barko za pot okoli sveta je včasih prava muka. Zgodba brez konca. Čez vikend nisva mogla narediti prav veliko zunaj barke, ker je neprestano deževalo. Brez vremenske napovedi, kot da bi vedela, sva večino del opravila pred dežjem: sprey hood je nameščen nazaj, nova ograja kolikor toliko, mreža napeta. Zdaj je na vrsti vetrni pilot in notranjost barke. Preveriti bo potrebno še genovo, riging motor, zamenjati olje, eno baterijo in še nekaj malenkosti. Ko pa je bila barka že skoraj pripravljena, sem šel še preverit motor. Zvok, ki je zvenel kot nekakšno žvenketanje, mi ni bil prav nič všeč. Čas je že bil, da zamenjam tesnilo na glavi, saj je puščalo olje. Padla je odločitev: motor mora biti 100%! Zato sem odstranil glavo motorja in jo nesel k mehaniku, da jo na novo izravna in preveri vse ventile. Kot sem slutil: ventili so bili potrebni obnove. Naslednji dan sem zato k mojstru v delavnico odnesel še rezervno glavo starega motorja, katere ventili so bili obnovlejni na Nizozemskem. Ohranil sem jo prav za primer, da bo potrebno na motorju kaj popraviti. Znova se je izkazalo, kako zelo pomembno je, da imaš na barki najpomembnejše stvari podvojene.
Medtem ko čakam na obnovo glave motorja, se lotim ostalih opravil, ki jih na barki nikoli ne zmanjka. Občasno pomagam tudi starejšemu gospodu Stevu iz Kalifornije, ki je svojo 20 m dolgo jadrnico zasidral poleg Orplida. Stevovi predniki so iz Srbije. Precej v letih je že, zato je bil moje pomoči zelo vesel. Postorim mu kaj na barki, s pomola v marini mu pripeljem vodo, opravim nakupe hrane, vsake dva dni mu prinesem led, da si hladi hrano in pijačo, odnesem perilo v pralnico, mu dvigam denar na bankomatu …V zmeno pa mi Steve posodi njegov gumenjak, ki je precej večji od mojega, tako da lažje opravljam tudi svoja dela. Na mojem malem dingiju se je že pred mesecem dokončno pokvaril stari motor, tako da sem moral do obale veslati. Prav vesel sem, da je tukaj Steve s svojim ameriškim čolničkom in brezhibnim motorjem, ki se prižge s prvim potegom.
Glave motorja še vedno nisem dobil iz servisa, saj je potrebno najti še neka manjša tesnila. Čakanje me vedno najbolj nervira, res nisem človek, ki bi čakal. Konec tedna se obeta močan veter, ki bo pihal naravnost na sidrišče, ki pred tem vetrom nima zaščite. Orplid je zdaj brez motorja, zasidran kar blizu obale, le slabih 100 m oddaljen od velikih skal, ob katerih je kot v opomin potopljena razbita jadrnica. Menda jo je leto dni nazaj veter vrgel ob obalo. Iz vode gleda le jambor. Malo naprej je tudi razbita motorna barka. Žalostna podoba in res si ne bi želel, da se mi zgodi kaj podobnega.
Med čakanjem sem se lotil še čiščenja prostorov v zadnjem delu barke, ko je zazvonil telefon:
“Walter, glava motorja je obnovljena in že na poti v marino,” je sporočil mojster.
“Že prihajam!” In sem odhitel. V marini sem natočil vodo v plastične kontejnerje, prevzel glavo motorja in se takoj vrnil na barko. Do večera je bila glava motorja že pripravljena za montažo. Medtem pa se je veter tako zelo okrepil, da je morje na sidrišču postalo močno valovito. Odločil sem se, da vržem še eno sidro z 20 m verige in 30 m vrvi. Sidrni komplet mi je posodil Steve, ki vedno rad priskoči na pomoč, če se le da.
Zvečer je bilo valovanje še močnejše. Valovi so prihajali iz dveh smeri, tako da je bilo spanja bolj malo, saj sem vso noč dežural v kokpitu. Orplid je bil sicer čvrsto sidran, pa vendarle sem želel imeti kontrolo nad dogajanjem v vetrovni in deževni noči, na vedno bolj razburkanem morju. Premakniti barko v varno marino brez motorja seveda ni bilo mogoče, zato sem sredi noči zlezel v gumenjak in Orplid zasidral še s tretjim sidrom. Medtem so barke, ki so sicer sidrane v zalivu, množično odhajale na varno v marino. Moja tri sidra pa so dobro držala. Res, da nas je premetavalo, ampak noči brez spanja sodijo v način življenja jadralcev okoli sveta.
Zjutraj se je veter nekoliko polegel, tako da sem lahko nadaljeval z delom na motorju. Glavne vijake je bilo potrebno zategniti na določeno težo. Ampak koliko? Spomnil sem se, da je imel bivši lastnik barke shranjene dokumente o motorju, v katerih sem našel natančna navodila na koliko kilogramov je potrebno zategniti vijake.
Popoldan sva se s sosedom Stevom odpravila v mesto po manjših nakupih. Najprej sva se ustavila v veliki trgovini Discovery, kjer je izbira največja. Nakupil sem nekaj malenkosti, ki mi manjkajo, da dokončam z delom na motorju. Nato pa sva se odpravila v večjo trgovino s hrano, kjer sem pomagal Stevu opraviti malo večji nakup hrane. Precej otovorjena sva se vrnila na barko in opravila še zadnji podvig tega dne: prelaganje tovora z gumenjaka na palubo pri razburkanem morju. Pa nama je uspelo: tovor in Steve sta bila varno na barki.
Nekaj prijateljev, s katerimi se srečujemo na poti okrog sveta, je že maja odplulo čez Pacifik. Tudi jaz sem imel sprva v načrtu, da izplujemo do konca maja, pa se nikakor ne izide.
“Pa saj bo Pacifik počakal,” si mislim.
Prijatelji, ki so odpluli lani v juliju, so imeli dober veter in lepo plovbo. Tukaj v Panami se zdaj pričenja deževno obdobje, ki bo trajalo vse do decembra. Precej dežja pade v nalivih, ki jih spremlja močan veter. Torej imam dober dodaten razlog, da pripravim Orplid za plovbo in čimprej odjadram proti Polineziji.
Walter Teršek