Moje življenje se je v zadnjih mesecih precej spremenilo: jadranje sem zamenjal z delom na kopnem, ki je postajalo iz tedna v teden vse bolj napeto. Vsako jutro sem se prebujal med šesto in sedmo uro, tako da sem imel dovolj časa za skodelico kave in jutranje plavanje okoli barke na sidrišču. Zatem sem se odpravil na delo v bližnjo marino Tyrell Bay, na katamaran, ki je bil zaradi potrebnih popravil že dalj časa na suhem.
Ko sem pred meseci prijadral v zaliv Tyrell na otoku Carriacou, je moj Orplid premogel le manjši gumenjak, ki je kar naprej kje spuščal, in motor Yamaha Malta, s katerim sem kmalu prekinil »prijateljstvo«, saj me je puščal na cedilu, ko je bilo najmanj primerno. Nenehno mi je »paral živce«, tako da sem se ga na koncu rajši znebil in s tem umiril moje že precej zrahljanje živce. Veslo te pač nikoli ne more spraviti ob živce, ker se ne pokvari – ali pač, tudi to je mogoče! Včasih sem imel nova vesla, pa jih je vedno nekdo ukradel. Zdaj imam namesto vesla staro leseno ploščo, ki je tudi morje ni hotelo ukrasti. Tudi z gumenjakom so bile same težave, večno puščanje zraka in posledično potrebno napihovanja. Zgodaj zjutraj mi je bilo to nadvse odveč, zato sem pogosto raje kar odplaval na obalo. V manjše vedro sem naložil obleko, telefon in dokumente, ter za jutranje razmigavanje odplaval od »doma v službo«.
Na ta otok sva z Mario priplula z zadnjimi kovanci in glede na grozeče napovedi z lock downom tudi brez kakršnega koli upanja, da bi na otoku našla kakšno delo. Ko pa se je po zalivu, kjer sem zasidral svoj Orplid, razvedelo, da znam opravljati vsa popravila, ki jih na barkah nikoli ne zmanjka, sem imel kar na lepem polne roke dela. Tako sem si lahko kupil tudi malo večji, sicer rabljen gumenjak, ki sem ga sicer moral najprej popraviti. Motor mi je posodil prijatelj, ki je zapustil barko in odšel domov. Končno sem se počutil kot se za Karibe spodobi: s tri metre dolgim gumenjakom in petnajst konjskim motorjem sem lahko divjal na ribolov in se prav hitro prestavljal od otoka do otoka.
Preden sem dobil delo na katamaranu Hector, sem v tem raju vsak dan lovil ribe, rake in hobotnice, da sem lahko nahranil mojo punco Mario, psa Rustyja in sebe. A prav kmalu smo imel rib in morske hrane vrh glave, saj smo vse to jedli iz dneva v dan že dva meseca na poti od Cape Verdov v ta paradiž, pa še tri mesece na Carriacou, torej pet mesecev brez mesa in zelenjave. Ko sem nekega dne zgodaj zjutraj na plaži zagledal čredo govedi, so se mi kot fatamorgana pred očmi pojavili slastni stejki, ki pa jih brez denarja seveda ne moreš kupiti. Kasneje sem ugotovil, da je na tem otoku to nemogoče tudi, če imaš denar, kajti po zakolu govedo potuje na druge otoke, kjer so ljudje zanj pripravljeni plačati veliko več kot pa na tem otoku. Domačini na Carriacou namreč kupujejo le poceni piščance, ki jih uvozijo z Brazilije.
Ko sem pričel z delom na katamaranu Hector, katerega lestnik je Nemec Armin, je kazalo, da bomo z delom zaključili v dveh mesecih. Pa se je izkazalo, da bo za vsa potrebna popravila potrebno veliko več časa: popravilo gelcoata in plastičnih vlaken, poliranje in barvanje s kompresorjem, prekrivanje palube z novimi lesenimi oblogami, obnova notranjosti, namestitev nove elektornike in vseh pump, servis motorjev, menjava jadr itd. Lastniki plovil dobro vedo, da dela nikoli ni konca. Pravijo, da so vsa dela na barki zaključena šele takrat, ko se barka potopi na dostojno globino, ko dvig ni več mogoč.
Na projektu obnove katamarana Hector sem ostal sam najdlje. Delavci so prihajali in odhajali, stvari so se zato vse bolj zapletale, časa je bilo vse manj in rok, do katerega je moralo biti delo končano, se je neizbežno približeval. Armin na tem otoku živi že kar nekaj let. Ko me je zaposlil, mi je povedal, da ima na otoku precej prijateljev, ki bodo brez težav prijeli za delo, da bomo obnovo zaključili do roka. Izkazalo pa se je, da mu njegov zelo dobri prijatelj vse do zadnjega dne ni povedal, da motor za gumenjak ne deluje več. Prijatelj si ga je dva meseca pred tem izposodil, pa mu je padel v morje in tam ležal tri dni, dokler ga le niso dvignili in preprosto samo namočili v sladko vodo. Motor seveda ni delal. Prosili so me, da ga usposobim, češ da so slišali, da to odlično obvladam, pa sem ga preprosto samo odvrgel v kontejner, saj ni bilo vredno truda: niti celinder se ni mogel več premakniti, saj je korozija medtem naredila svoje.
Izkazalo se je tudi, da delavnica v marini ne bo uspela narediti antifoulinga, saj so bili preveč zaposleni z drugimi plovili, kajti sezona je bila na vrhu, za tako delo pa bi moral lastnik rezervirati termin že ob dvigu barke. Tako sem moral sam najti lokalnega delavca, da bi opravil delo brušenja, a so ga po dveh dneh na poti z dela policisti ustavili in ker ni imel delovnega dovoljenja za delo v tej marini, ni smel več priti na delo. Tujec, ki je lastnik marine Tyrell Bay, namreč ne dovoli dela lokalnim ljudem, ki tako nimajo možnosti zaslužka. Tako sem moral opraviti vsa ta dela sam. Tri tedne pred koncem projekta sem delal od jutra do večera vse dni v tednu: »sun rise – sun down«, sem poimenoval to obdobje. Tudi sobote in nedelje sem preživljal v službi, se ob sončnem zahodu utrujen od dela in vročine odpravil na barko, kjer sem samo še padel v posteljo. Tudi goriva za motor v gumenjaku nisem mogel kupiti, ker sem na delo odhajal prej, preden se je odprla bencinska črpalka, vračal pa sem se, ko je bila že zaprta. Tako je domačin, mali Kalimi dobil možnost zaslužka, ko mi je pripeljal gorivo.
Ker je bil lastnik katamarana zelo zadovoljen z mojim delom, me je določil za vodjo projekta, kar pa je pomenilo, da moram popravljati tudi vse napake, ki so jih naredili preden sem prišel in nadoknaditi zamudo, ki je nastala zaradi prejšnje slabe organizacije dela. Dnevi so minevali in rok splavitve se je bližal. Rok šest mesecev, ki ga je postavil lastnik, se je zamaknil le za dva dni. Ko sem zaslišal glasno dvigalo, ki je dvigalo katamaran in ga spustilo v vodo, sem bil presrečen. Armin je bil nadvse zadovoljen, saj je imel katamaran že v naprej oddan za počitnice, tako da so jadralci stopili na krov brez zamude in z nasmehom zapustili otok. Nam pa je zadovoljen lastnik Hectorja potem v zahvalo za odlično in pravočasno opravljeno delo pripravil kar dve zaključni zabavi.
Na sidrišču v zalivu Tyrell sem spoznal starejši par – Stana in Koro. Z barko Ambler sta obplula svet in sedaj živita na dvajsetmeterski barki, ki sta jo kupila pred štirimi leti. Ambler sta prodala mlajšemu Italijanu, ki zdaj živi na njej, namerava pa se z barko vrniti v svojo domovino. Barka je bila izdelana pred stotimi leti v Grčiji. Namenjena je bila reševanju ponesrečencev iz razburkanega morja, ki ga povzroča močan severni veter, ki pogosto divja med grškimi otoki. Ambler je zelo močno grajena barka iz kakovostnega lesa in ima izjemno plitvo, le 1,30 m globoko kobilico. Z barko Amber sta Stan in Kora obplula vse tri najbolj krute rte na tem svetu: Rt Horn (Cape Horn) na jugu Afrike iz zahoda proti vzhodu, Južni rt (South Cape) na jugu Nove Zelandije in Rt dobrega upanja (Cape of Good Hope) na jugu Južne Amerike. Stan in Kora sta bila izgnana iz Nemčije in v domovini nista bila dobrodošla vse do padca berlinskega zidu. Pobegnila sta v Grčijo, kjer sta kupila barko in za božič odplula iz Aten.
Kora se je spominjala: »Malo pred polnočjo je nekaj milj od Aten pričel pihati močan severnik. Bilo je tako mrzlo, da so se prsti na rokah še komaj premikali in pričelo je celo snežiti.«
Stan pa je v smehu pripomnil: »Res je! In Kora je s premca barke vpila: Stan, oblubil si mi peščene plaže, vroče sonce in palme!«
»Ti pa si mi s kokpita vpil: drži se ljubezen moja, sva že na dobri poti!« se je nasmejala Kora in objela svojega kapitana.
Stan mi je pripovedoval številne zgodbe o odaljenih krajih, ki so zvenele tako lepo, da bi kar dvignil sidro in odplul v daljne kraje za obzorjem.
A na koncu je dodal: »Walter, to je bilo pred tridesetimi leti! Zdaj je vse drugače: včasih si potreboval le manjši potni list, zdaj potrebuješ kup papirjev in testov, da se lako premakneš z nekega mesta. In sploh ni nič več tako enostavno: obdržati bakro v dobrem stanju, skrbeti za denar, hrano, se varovati pred nepridipravi, da te ne oropajo. Že vse to zahteva mnogo dela, za nameček pa zdaj še kup papirologije, ki je ne razumem in je nikoli ne bom. Kakšen smisel ima vse to? Meni zdaj vse to predstavlja najtežji del jadranja. Najbolj smešno pri vsem tem pa je: če ne bi imel moje drage žene, če me ona ne bi priganjala tako kot me je, bi še vedno v Buenos Airesu pil pivo! Ona me je gnala okoli rtov, ona je kriva, da sva prišla spet nazaj po dolgi poti okoli sveta! Ona je rojena Nemka, jaz pa sem Čeh in vedno bom rekel: še eno pivo, pa greva na golaž!«
Tako je končal svoj govor na njuni petdeseti obletnici poroke, kamor sta naju z Mario povabila. Razmišljal sem, kako bi bilo videti, če bi ta par šel do zdravnikov. Zdrava sta kot ribe, ki plavajo v Pacifiku. Verjetno bi ju razglasili za svetovni fenomen. Nasmejana sta mi zaupala njun zelo preprost recept za odlično zdravje: »Živi brez stresa, z majavimi nogami – naj si bo od morja, naj si bo od veselja ali glasbe, samo ne sekiraj se in živel boš še mnoga leta!«
Kora mi je pripovedovala, da je bila rojena v zelo premožni družini, ki je imela po Evropi v lasti številne sanatorije in hotele. Otroška leta je preživljala v Mariboru, v zelo prestižni vili nekje ob Lentu, počitnice v prelepih sobanah njihove vile v centru Rovinja in vse do svojega dvajsetega leta potovala po Evropi, dokler ni spoznala svoje sorodne duše – Stana. A ne dolgo potem se je politična situacija spremenila in izkazalo se je, da je bila rojena na napačni strani sistema. Potrebno je bilo zapustiti Evropo in tako sta Stan in Kora odjadrala v svet. In od tam naprej, pravita, se je pričela njuna zgodba srečnega življenja.