Na Martiniqueu sem že skoraj dva meseca. Medtem ko je bilo na otoku Carriacou vse izredno drago, je tukaj neprimerno ceneje ali pa celo zastonj. Pred marino sta namreč postavljena dva velika zabojnika za smeti, kjer lahko najdeš stvari, ki nikakor niso za odpad. Zlasti vsak petek, ko prihajajo turistične ladje in praznijo zaloge hrane, ki jim je ostala od turistov, je v kontejnerjih moč najti odlično konzervirano hrano. Pred kontejnerji pa ležijo različne stvari, ki jih lastniki bark odvržejo, ker so si kupili nove ali pa ne delujejo, pa je potrebno le malo časa in truda za popravilo – od električnih apartov, do motorjev in gumijastih čolnov. Življenje na tem otoku je boljše, bolj lagodno, predvsem pa občutno cenejše kot na drugih otokih na Karibih, na katerih izbire skorajda ni. Na Carriaccou je prebivalstvo revno, cene pa visoke. Ne le za hrano, tudi za oblačila, orodja in druge potrebščine, ki so poleg tega izjemno slabe kakovosti. Zato sem tam hodil kar v starih, oguljenih hlačah in majici. Če bi si tam kupil kakšno oblačilo, bi bilo verjetno v tednu ali dveh videti kot stare cunje. Na Martiniqueu vlada blaginja, otok je pol bogatih turistov in prestižnih jaht, cene pa so tudi trikrat nižje kot na Carriacou. Kje je tu logika?
Francija je končno opustila skoraj vse ukrepe v zvezi s covidom, popolnoma vsi ukrepi pa so odpravljeni na Grenadi. Maria in Rusty sta me čakala tam, Maria je imela še nekaj dela, jaz pa sem zato še nekaj časa ostal na Martiniqueu. Zagnano sem se lotil čiščenja in urejanja barke. Tako kot pred plovbo čez Atlantik, sem na mojo checking listo vsak dan dodajal stvari, ki jih je potrebno popraviti, izboljšati ali spremeniti. Lotil sem se tudi prodaje tistih stvari, ki jih ne potrebujem. Na internetni strani Martinique market sem objavil pravi ladijski bolšji sejem. Tako sem nekemu Nemcu, ki je pravkar prijadral s Figija, prodal manjši gumenjak. Hotel je kupiti tudi pumpo za gumenjak, pa si je premislil in raje kupil dva škripca, s katerima si bo pomagal pri plezanju na jambore na njegovi stari leseni dvojambornici. Povedal mi je, da jo je na sidrišču na Figiju uspel celo potopiti. Dan preden me je obiskal, pa se mu je potopil čoln, ki ga je izdelal sam. Ob njegovi pripovedi nisem mogel zadržati smeha:
»Kako ti je lahko uspelo jadrnico potopiti na sidrišču?« me je zanimalo.
»Jadrnica se je potopila, ker sem bil neumen!« mi je prostodušno odgovoril.
»Ampak zdaj je vse OK. Uspešno smo jo dvignili na površino, izsušil sem jo in pripravil za nadaljevanje poti, tako da sem zdaj tu!«
In ko sem ga vprašal, kako je pa uspel potopiti tudi čoln na sidrišču, je bil odgovor podoben prvemu:
»Ja, ker sem bil neumen. Od soseda na sidrišču sem pobral stare akumulatorje v dobri veri, da le še niso za v smeti, pa so bili pretežki. Malo preden sem prišel do svoje barke, je mimo pripeljal čoln in povzročil valove. Najprej je čoln zalil prvi val, potem še drugi in tretji. Tako se mi je čoln z motorjem vred potopil – kot sem rekel, ker sem bil neumen!«
»Ne sekiraj se! Večina ladji potone zaradi neumnosti!« sem mu v smehu pojasnil.
Nekaj dni za tem me je poklical prijatelj Didie, s katerim sva se spoznala v Mindelu na Cabo verde. Na plovbo čez Atlantik se je odpravil dan pred menoj. Didie je jadral skupaj s svojo dolgoletno partnerko, ki pa ga je zapustila dan preden sva se v Mindelu spoznala. Preselila se je k njegovemu prijatelju na katameran. Bil je ves iz sebe, razočaran in obupan. To je bilo zanj zelo težko obdobje, vendar se je počasi pobral, sam prečkal Atlantik in se za nekaj časa ustalil na Martiniqueu. Ko sem bil na Carriacou, me je enkrat obiskal in mi prinesel z Martiniquea nekaj hrane in ostalih potrebščin. Didie je potem dobil službo pri nekem podjetniku, ki je kupil barko in jo je hotel imeti vsak mesec na drugem otoku v Karibskem morju. Didie je bil tako nadvse zaposlen z jadranjem od otoka do otoka, da je sledil lastniku, ki je na otok priletel z letalom, imel potem na barki tudi poslovne sestanke ali pa kratek oddih. Nekaj dni pa je imel Didie vendarle premora, tako da sva se lahko družila in drug drugemu pomagala na barki opraviti dela, ki jih je težko opraviti, če si pri tem sam.
V nedeljo sva se odpravila v manjšo trgovino tik ob obali in spotoma razglabljala o čakalnih vrstah v trgovinah na Martiniqueu, ki nastajajo zaradi neverjetne počasnosti zaposlenih. Prečkala sva cesto in nadaljevala pot po pločniku, ko sem v ob drevesu na robu pločnika zagledal nebogljenega ptiča. Očitno je padel iz gnezda. Gnezdo je bilo tik nad mano v krošnji drevesa in videl sem, da je njegova mati zelo zaposlena z selitvijo njegovih bratov in sester. Ta ptič pa je imel polomljeno nogo in zato ga je seveda pustila kar pod drevesom. V naravi velja pač zakon naravnega izbora. Z Didiejem sva opazovala zapuščenega ptička in se odločila, da ga bova pustila pod drevesom, če pa bo še vedno tam, ko se bova vračala, ga bova vzela s seboj. In točno tako je bilo: ptiček je bil še vedno tam in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo postal kosilo za potepuške mačke. Pazljivo sem ga položil v škatlico in ga odnesel na barko. Postlal sem mu gnezdo, v malo posodico sem mu nalil vodo, nasekljal še zeleno solato in paradižnik, vzel pinceto in ga pričel hraniti. Tako sem ga hranil nekaj dni. Petega dne se je že pustil prijeti in mi je že jedel z roke. Tako mi je delal družbo še nekaj dni, dokler revež ni poginil. Verjetno je bila kriva zlomljena noga, pa tudi padec z drevesa. Hudo mi je bilo, ampak vsaj poskusil sem v upanju, da ga ohranim pri življenju. Ni mi žal truda in časa, ki sem mu ga naklonil, saj se je vedno vredno potruditi in biti dober človek.
Barko je bilo potrebno pripraviti za krajše jadranje proti Grenadinom, kjer sta me na Carriacou nestrpno čakala Maria in Rusty. Pred odhodom sem se lotil še servisiranja vetrnega pilota, ga razstavil, očistil in ponovno sestavil, kar mi je vzelo precej časa. Za 1. maj pa sem točno opoldan končno izplul. Razdaljo 145 NM od Martiniquea do Carriacoua sem prejadral v 24-ih urah in 30-ih minutah, pri čemer sem za otokoma St.Lucia in St. Vincetom, kot je bilo pričakovati, ostal brez vetra. Sicer je pihalo z vzhoda, tako da so jadra dobivala veter s strani in sem zato lahko uporabil tudi tretje jadro cutter, ki je plovbo pospešil za dodatna dva vozlja. Orplid je tako brez težav dosegal hitrost 8 Kn, vse dokler se ni pričela odpirati edina pripona, ki je še nisem zamenjal. Na srečo sem to opazil še pravi čas, preden bi vse skupaj odletelo. Sicer kakšne pretirane škode ne bi bilo, saj ima Orplid spredaj kar tri pripone in tudi z okvaro ene ali dveh bi jambor še vedno stal in bil primeren za jadranje.
Ob prihodu na Carriacou sta me seveda pričakala srečna Maria in Rusty. Kar tri mesece se nismo videli. Obiskal sem tudi mojega starega slovanskega prijatelja Stana in njegovo soprogo Koro. Po zdravljici z obveznim pivom, drugače pri Čehu Stanu pač ne gre, pa sem se hitro odpravil k počitku, saj je bilo za menoj kar nekaj napornih milj in dan brez spanja. Naslednji dan pa sem se namenil na otok po nakupih stvari, ki so na Carriacou vendarle poceni: plin za kuhanje, začimbe in cigarete. V primerjavi z Martiniqueom so cigarete tukaj izredno poceni, zato sem jih nakupil kar precejšno količino, da jih bom preprodal in s tem kar dobro zaslužil. Znajti se je potrebno, drugače pač ne gre, četudi se temu lahko reče kontrabant. Ker se mi je tako zelo mudilo, sem pa pozabil na nafto. Tudi pri odhodu z Martiniquea sem hitel in se zato nisem odjavil. Prosil sem prijatelja, ki dela v pisarni, da to formalnost opravi on. Ko sem vrgel sidro v zalivu Tyrell Bay na Carriacou, so vsi dokumenti že prispeli na moj email, tako da sem samo preposlal vse skupaj v pisarno, se potem tam oglasil in tako vse formalnosti uredil brez kakršnegakoli čakanja. Seveda se vse te storitve plača. Prijatelju na Martniniqueu sem plačal s paketom cigaret, kapitaniji na Carriacou pa s šestimi pivi iz Martiniqua. Vse je bilo urejeno in predpisi spoštovani.
Po tromesečni odsotnosti je bilo seveda pred odhodom potrebno obiskati še stare prijatelje in se dostojno posloviti. Navsezgodaj pa smo le dvignili sidro in zapustili otok, na katerem smo bili dalj kot smo sprva načrtovali. Jadranje proti Martiniqueu je bilo precej lažje kot pred meseci, ko sem to pot opravil sam. Takrat je pihal veter s severa in je bilo potrebno jadrati v orco ter spreminjati smer. Tokrat smo se prvo noč ustavili v Tabago Cays, naslednji dan na St.Lucii in tretji dan prispeli na Martinique in se zasidrali v zalivu La Marin. Zdaj imam pač popolno posadko in se mi ne mudi, kot se mi je mudilo prej, pa si lahko privoščim turistično jadranje.
Na Martiniqueu je popolnoma drugače kot na Carriacou. Za Rustyja je tu konec svobode, neprestano mora biti na vrvici, kajti tu psov ne marajo. Maria pa je tudi morala spremeniti svoj življenjski slog in si najprej kupiti opanke. Na Carriacou obutev namreč ni bila potrebna.
Zdaj pa me čaka kar nekaj dela, da pripravim barko za nadaljevanje poti proti ekvatorju. Kar malo pozni smo že za jadranje na jug, vetra je vsaki dan manj. »A kjer je volja, je tudi cilj!« si pravimo in upamo, da bo barka pripravljena v štirinajstih dneh.