Hiva Oa je tretji največji otok v Francoski Polineziji (za Tahitijem in Nuku Hivo). Ko sem v zalivu pred vasjo Autona vrgel sidro, sem prisluhnil nenavadni glasbi, ki jo je bilo slišati z otoka. Na obrobju vasi se je do morja raztezal travnik, na katerem je bilo videti množico ljudi. Plesali so in prepevali: ženske z zelo visokim glasom, moški pa z izredno nizkim. Začutil sem izjemno močno energijo, ki jo je ustvarilo dogajanje na obali. Kasneje sem izvedel, da so bile to priprave na festival “Matavaa O Te Henua Enana”, ki vsako leto poteka na enem od Markeških otokov. Letos bo ta festival na otoku Nuku Hiva.
Avtohtoni prebivalci Markeških otokov so že pred desetletji zaznali nevarnosti zunanjih vplivov in globalizacije za njihovo otočje, ki ga imenujejo Te Henua Enana, kar v prevodu pomeni Človekova Zemlja. Da bi ohranili svojo kulturno identiteto so leta 1986 ustanovili kulturno organizacijo »Motu Haka o Te Henua Enata«, namenjeno ohranjanju markeške kulture in tradicije: obredov, pesmi, plesov, umetnosti rezbarjenja in tetoviranja, ki ima tukaj poseben pomen. Tetovaža označuje človekov položaj v skupnosti, njegovo čast, ugled in njegovo mano. Prebivalci Markeških otokov verujejo, da življenje in nasploh ves fizični kot tudi metafizični svet upravlja sila mana, ki je prisotna v vsem živem in neživem. Ljudje z veliko mane uživajo v družbi velik ugled, zunanji označevalec tega pa je tetovaža.
Na festival se otočani začnejo pripravljati že nekaj mesecev prej. Priprave potekajo vsak drugi večer. Že kakšno uro prej se na prizorišču zbere tudi veliko gledalcev, tako da si lahko izberejo dobro mesto za opazovanje plesov in petja. S seboj prinesejo razne prigrizke in osvežilne pijače. Zbirajo se vsi: od starejših ljudi do mlajših; najstiki se zbirajo na svojih mestih in veselo puhajo tobak in ostalo kadilo, otroci pa razigrano tekajo vse povprek. Energija prebivalcev teh otokov je prečudovita, izjemno močna in neizmerno sproščena. Da o prijaznosti ne govorimo! Morda se prav zaradi takših ljudi na svetu še nekako ohranja ravnovesje. Nekdo pač mora izravnati vso to slabo energijo, ki nam jo je vsilil sodoben način življena. Poleg prizorišča, kjer potekajo vaje, je velika dvorana, v kateri izdelujejo dva ogromna kanuja. Ko bosta končana, ju bodo spojili v velik tradicionalni katamaran, ki bo odplul iz otoka Hiva Oe na otok Nuku Hivo, kjer se bo 16. decembra pričel festival. Kanuja sta dolga kakšnih 20 m in izdelana iz lesa s Tahitija. Prava mojstrovina sta: okrašena s tradicionalnimi kipi in markeško pisavo. Na sredini katamarana je pod jamborom zgrajena manjša hišica, nekakšna kolibica, ki služi za počitek in zaščito pred vročim soncem, takoj za njo pa je ogromno krmilo v obliki vesla, ki je povezano z vrvmi. Čisto na koncu sta kanuja eleganto podaljšana in zaključena na premcu, kjer na vsaki strani stoji tradicionalni kip tiki, ki je videti kot da bi letel na nekakšni raketi.
Zjutraj se je v zalivu zasidrala nemška barka Pegasus. Lastnik barke je Johann, z njim pa pluje Španec Jesus iz Seville. V pogovoru je to nekajkrat povdarli – prav tipično za Španca. Spoznali smo se na poti v vasico in si na kratko izmenjali izkušnje s plovbe čez Pacifik. Tudi onadva sta imela neprijetne izkušnje v Panami: plinske jeklenke so jima napolnili z butanom nemesto s propanom in zato njun kuhalnik zdaj ne deluje, saj je kot pravita, njun kuhalnik nekaj prav posebnega. Težavo sta odkrila šele na poti in za povratek v Panamo je bilo prepozno. Tako sta 4000 NM preplula brez toplega obroka. Spotoma sta zavgrla velike količine hrane, ki je nista mogla skuhati. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, še bolj pa smešno. Ponudil sem jima svojo rezervno jeklenko, napolnjeno s pravim plinom, saj je moj kuhalnik tudi nekaj posebega. Naslednje jutro sem jima s kanujem dostavil jeklenko in jo povezal z napeljavo. A kuhalnik še vedno ni deloval. Nato sem se malo bolj poglobil v njun sistem plinovoda in opazil, da imata električni ventil za plin iz katerega se je staknil elektični konektor, zaradi česar se je ventil avtomatsko zaprl in to je bil seveda razlog, da kuhalnik ni deloval. Pa bi le lahko vsaj povohala, če le kaj plina sploh pride iz kuhalnika, sem si mislil. Konektor sem nataknil nazaj in vse je znova delovalo brezhibno. A 4000 NM je bilo pa že preplutih – in to bez toplega obroka in brez kave, katero oba tako zelo obužujeta, da sta se celo odločila za trgovanje s kavo: v Panami sta čisto vse predale v barki zapolnila s kavo.
Preden sem se s kanujem vrnil na svojo barko, sem Johanna prosil, naj mi mojo plinsko jeklenko dostavi on z njegovim gumenjakom. Izkazalo se je, da ima Johann precej težav tako z orientacijo kot tudi s spominom. Jeklenko je dostavil na neko zapuščeno barko na čisto drugem koncu zaliva, kljub temu, da naju je z Mario prejšnji večer z gumenjakom pripeljal do Orplida.
Naslednji dan me je Johann povprašal, kako bi lahko očistil naftne rezervarje, saj je nekdo po pomoti namesto nafte natočil kar precej veliko količino vode. Razložil sem mu kaj mora storiti in mu ponudil pomoč. V nedeljo bi moral Pegasus odputi proti Nuku Hivi, od koder bi Johann odletel v Nemčijo po svojo ženo in dva otroka. A kot se je izkazalo, jima prvi navijalni sistem genove ni deloval, saj je seveda na elektriko. Da bi ga pa ročno odpirala, je preveč zapleteno, saj je potrebno vse to opraviti na premcu barke pri samem navijalnem sistemu in odvijanje in zavijanje je zelo zamudno. Lotil sem se dela: razstavil navijalni sistem in opazil, da je motor poln korozije in da ga je najprej potrebno odstraniti od sistema, nato pa pazljivo razdreti celoten motor in ga temeljito očistiti. Tako sem naredil in motor najprej preiskusil na bateriji, nato pa ga namestil nazaj na sistem, vse skupaj izdatno podmazal, izoliral elektično napeljavo in sistem nato dobro zaprl. Vzrok težave je bilo to, da nista namestila nazaj plastičnega pokrovčka, ki bi preprečeval vdor vode, zato je prišlo do korozije in posledično do okvare. Johann mi je povedal, da je bil celotni motor obnovljen na Trinidadu, vendar je bilo popolnoma jasno, da se ga ni nihče niti dotaknil, čeprav je bilo delo obračunano na računu ali pa morda le v Johannovi glavi. Vesel je bil, da sem mu rešil težavo in prosil me je, da medtem ko bo on v Evropi, uredim na njegovi barki vse potrebno: servisiram notranji motor in motor na gumenjaku, popravim riging in napeljave za vrvi, veterni pilot, sončne celice, spoliram in polakiram lesene površine, izdelam nove ojačitvene ploščice na veternem pilotu, zmontiram nov watermaker…
Pred odhodom na Nuku Hivo se je zgodilo nekaj, kar se na barki pogosto dogaja z elektroniko: voda in elektronika ne greta skupaj. Pogosto pride do okvar. Tablico, telefon in Navionics je doletela ista usoda. Čeprav imam še ploter z navigacijo, sicer brez kartice za to področje, skrbno spravljen v omarici, ga nisem odpiral, ampak sem se odločil, da si bom navtične karte dobro ogledal pri nizozemskih sosedih, katerim sem v ladjedelnici menjal ležaje na osi krmila in v celem krmilnem sistemu. Pot sem si označil in če bom plul čez kanal med otokoma Hiva Oa in Tahuata, nato usmeril plovbo barke na kurs 320, bi moral biti ob sončnem vzhodu pred zalivom Taiohe bay, kjer je zasidran Pegasus. Plovba je bila rahlo neprijetna zaradi pomanjkanja vetra, ki je povrh vsega pihal v krmo barke. Jadra niso v najboljšem stanju in plapolanje bi jih še dodatno načelo, zato sem namestil tangun in tako je barka plula bolj mirno.
Z delom na Pegasusu sem pričel takoj po prihodu. Delo je potekalo tako kot smo ga načrtovali in bolj ko sem spoznaval barko, Johanna in Jesusa, bolj me je bilo strah pluti po morju. Iz dneva v dan sem se čudil njunemu popolnemu neznanju in neorganiziranosti na barki ter njunemu nepoznavanju plovila, s katerim plujeta in praktično ogrožata ne le posadko, ampak tudi vse okrog sebe. Pojma nimata kje je npr. glavna varovalka za celotno barko, kje so baterije, kje je varovalka alternatorja, kje imata spravljeno orodje, čepe za luknje v trupu barke ali za zlomljen ventil. Veterni pilot imata montiran na barki že deset let, pa ga sploh ne znata uporabljati. To je sicer kar pogosto pri jadralcih, ki bolj zaupaju električnemu avtopilotu. Meni je ljubši veterni pilot, ki deluje brez hrupa, pa še pri elektriki prihranim.
Johann naj bi se z ženo in otroci vrnil na barko do Božiča, a je prišlo do zapletov. Za vso družino je kupil letalske karte za let s postankom v Los Angelesu. Ni pa pomislil na to, da žena Fatima, ki ima maroški potni list, ne more v Ameriko. Razočarani so se z letališča v Madridu vrnili nazaj v Nemčijo in Johann je moral kupiti nove letalske karte: 3 za njega in dva otroka za let preko Los Angelesa, za Fatimo pa preko Tokija. Tako je za letalske karte zapravil dobrih 10.000 €, pa še časovnica letov se jim ni ujemala in Fatima je čakala družino v dragem hotelu na Tahitiju. Pa zapletov s tem še ni bilo konec: s Tahitija niso dobili letalskih kart na otok Nuku Hiva, saj so bila mesta rezervirana za kar nekaj časa v naprej. Kako so potem vendarle dobili karte in koliko jih je to stalo, sploh nisem hotel vedeti. Tudi potovanje novega watermakerja je bil pravi izziv. Najprej so ga razstavili, ko je bil poslan iz Švice v Španijo, češ da je sestavljen iz nekaj ruskih elementov in zato naj bi mu prepovedali uvoz v Evropsko unijo. Nato pa so ga še enkrat razstavili, ko je prispel na Tahiti. Ko je ta ogromen paket z watermakerjem končno prispel na barko, kjer sem ga moral namestiti, so se pričele druge težave.
Johann je, kot se je izkazalo, naročil napačen model watermakerja, saj je bil ta občutno prevelik, membrana je bila 30 cm predolga, prostor, kamor naj bi ga namestil, pa je bil premajhen, veliko premajhen. Pa mi je vendarle uspelo. Watermaker je brezhibno deloval in tudi v podjetju, kjer izdeluje te watermakerje, so pohvalili moje delo in inštalacijo vsega sistema.
Po opravljenem delu smo se odpravili na preizkusno jadranje nekaj milj od sidrišča. Nameraval sem jim razložiti kako pravilno nastaviti veterni pilot. Sprva ni in ni šlo: imeli so kup drugih težav in na barki je bila vsespločna zmeda. Na koncu mi je le uspelo pokazati in razložiti nastavitev in delovanje veternega pilota, čeprav nisem prepričan, da so si kaj zapomnili.
Priprave na festival so potekale tudi na otoku Nuku Hiva. Vsak dan so imeli vaje na za to posebej urejenem mestu na poljani tik nad morjem poleg nakupovalnega centra, kot oni imenujejo tri trgovine: manjšo navtično trgovino, še manjšo športno trgovino z oblačili in trgovinico z živili. Ob poljani sta stali dve starejši kolonialni zgradbi z velikimi balkoni. Sicer glasno glasbo je bilo moč slišati le na prizorišču, ki je postavljeno tako, da je podobno kot grška gledališča akustično zaprto.
Ob morski promenadi pa so potekala gradbena dela: postavljali so nove skulpture iz lesa in kamna, t.i. tradicionalne tikije, gradili nov most in novo cesto ter urejali park, kjer naj bi se odvijala glavna prireditev tega festivala. Nekaj dni pred pričetkom festivala so na neasfaltiranem parkirišču postavili vrsto manjših lokalov, zgrajenih iz lesa in pokritih s palmovimi listi. Videti je bilo zelo lepo in idilično. Naprej ob cesti, vse do mesta, kjer bo potekal festival, pa so skoraj pred vsako hišo namestili mize in stole ter dvorišča spremenili v odprte restavracije, kjer so se ljudje lahko udobno posedli v senco in naročili hrano. Alkohol je bil v času festivala strogo prepovedan, prodaja alkoloha je bila ukinjena tudi v vseh trgovinah vseh pet dni festivala. Prepoved pa ni nikogar prizadela, saj so ljudje pred pričetkom festivala menda pokupili vse zaloge.
Tukaj ljudje ne pridelujejo kaj dosti sami, nekaj malega zase in za manjšo prodajo vzgojijo na svojem vrtu, precej sadja in zelenjave pa zraste v naravi. Lahko bi se lotili veliko večje pridelave in bili popolnoma samooskrbni. Tako pa enkrat tedensko velika tovorna ladja izpluje s Tahitija in otokom dostavi hrano. Otočani sicer lovijo ribe in divje prašiče, gojijo pa tudi nekaj ovac. V vsem tem času sem na otoku videl le eno kravo, morda jih je v notranjosti kaj več, ampak težko verjamem. Z živino je pač veliko dela. Hrana v trgovinah je izredno draga, nekaj osnovnih živil kot so kruh, mleko, moka, riž, paradižnikova omaka in piščanec pa imajo zakonsko regulirane nizke cene. Piščance bi brez težav lahko gojili na otoku, pa jih ne, uvažajo jih iz Estonije. Govedina prihaja iz Urugvaja in Nove Zelandije, krompir in čebula pa iz Dalnjega Vzhoda.
Domačini so načeloma zelo prijazni, opazil pa sem že pred festivalom, da jim veliko število turistov že rahlo preseda. Navajeni so pač na svoj mir. Pristanišče, kjer smo jadralci privezovali svoje gumenjake, je bilo občutno prezasedeno, tako da so lokalni ribiči imeli precej težave s privezom njihovih ladij in čolničkov.
Delo na Pegasusu mi je vzelo veliko časa, saj je bilo poleg predvidenih del še kup komplikacij. Tako lastnik Johann kot njegov prijatelj Jesus nista poznala ključnih stvari, pa je bilo zato še več raznih zapletov. Sta mi pa velikodušno posojala gumenjak, da sem šel na ribolov. Njun gumenjak ima trdo almuminijasto dno in zelo močan motor – Yamaha 15 hp 4t, ki je pred mojim posegom v karburator delal samo na manjših obratih, po temeljitem čiščenju celotnega sistema za dovod goriva in karburatorja pa je motor zopet deloval s polno močjo. Karburator je bil poln vode in v takem stanju motor vsekakor ni mogel razviti takšne moči, kot bi jo moral. Sicer pa me je ta motor navdušil zaradi manjše porabe goriva: samo 5 l bencina na uro vožnje. Precej hitro sem moral voziti, da sem dosegel takšno porabo.
Na ribolov sem se običajno podal okrog 4h zjutraj in ob 6h sem bil že na pomolu, kjer sem skupaj z lokalnimi ribiči čistil ulovljene ribe. Potem sem se z očiščenimi ribami odpravil od barke do barke v zalivu, vsakomur ponudil sveže ulovljene ribe in do osmih zjutraj že vse prodal. Ob dobrem ulovu sem zaslužil kar lepo količino denarja, s katerim sem potem nakupil hrano v trgovini ter sadje in zelenjavo na tržnici. Tudi to je nekakšna prirejena oblika samooskrbe. Sicer sem nakupe raje prepustil Marii, ker meni nakupovanje ni prav posebej pri srcu.
Včasih sem imel pri ribolovu več sreče, včasih manj, a nikoli se nisem vrnil nazaj praznih rok. Ulovil sem različne vrste rib: od rumenoplavute do plavoplavute tune, barakude, razne vrste jakov, sivih morskih psov itd… Nekajkrat mi je morski pes odgrizel celo tuno, tako da mi je na trnku ostala samo glava. Enkrat pa sem imel izredno srečo, saj sta v rapalo zagrizli dve ribi v istem trenutku, tako da sem na gumenjak izvlekel dve ribi naekrat. Seveda pa pri ribolovu ni vse tako enostavno: določene ribe so zastrupljene s ciguatoksini. Ti nastajajo v majhnih morskih organizmih Gambierdiscus toxicus, ki rastejo na koralnih grebenih. Te organizme jedo rastlinojede ribe, te pa jedo večje ribe in toksini postajajo vse bolj koncentrirani, ko se premikajo po prehranski verigi navzgor. Na določenih predelih Markeških otokov, še zlasti na južni strani otoka Nuku Hiva je zastrupitev z ribami ciguatera precej pogosta. Toksini se namreč nabirajo v človekovem telesu in ko je toksičnost prevelika, organizem enostavno ne zmore več in pride do zastrupitve, pojavi se bruhanje, driska, vročina, odrevenelost okončin, lahko tudi nezavest.
Minil je že mesec dni, odkar je Pegasus odplul proti Tahitiju. Johann me je medtem že nekajkrat klical zaradi manjših okvar, izpada elektrike 12V in 220V, pa čeprav sem mu označil in pokazal kje ima vsa stikala in varovalke. Je od takrat že vse pozabil, pa me je raje kar poklical, da mu ponovno razložim. Najbolj pa me je nasmejalo, ko me je že dve uri po odhodu klical in spraševal, če sem kje na njegovi barki zasledil rešilne jopiče?
Walter Teršek