Obtičal sem v Panami. Tega si res nisem želel. Moj življenjski moto je “mimo vrste”. Težko prenašam brezdelje, še manj pa čakanje. Ko se lotim kakšnega dela, sem nadvse potrpežljiv in delam vse dokler delo ni končano. Potrpežljivosti pri čakanju pa res nimam. Zdaj sem dobil lekcijo! Pa vendarle me tolaži dejstvo, da je bolje obtičati s pokvarjenim motorjem v Panami kot pa sredi Pacifika, kjer rezervnih delov zagotovo ne bi dobil.
Motor sem sestavil in ga zagnal, a izkazalo se je, da tesnilo, ki sem ga hranil na barki ni bilo več izpravno, kar je povzročilo puščanje vode pri četrtem cilindru. Zato sem se moral lotiti iskanja novega tesnila. Kot je bilo pričakovati, mi tesnila za moj motor v Panami nikakor ni uspelo najti, zato sem poklical prijatelja Aleša v domačo vas in ga prosil, da mi poišče originalno tesnilo za mojega Mercedesa. Našel sem tudi podjetje, ki se profesionalno ukvarja s prejemanjem in dostavljanjem pošiljk za jadralce oz. tiste, ki nimajo naslova v tej državi. Mama mi je pošiljko z originalnim tesnilom poslala s hitro pošto v Miami na Floridi, od koder bi mi podjetje, ki se ukvarja s hitro dostavo pošiljk v Panamo, težko pričakovano pošiljko dostavilo v dveh dneh. S hitro pošto imam očitno vedno probleme. Sledljivost se konča v Miamiju, kar pomeni, da bi vendarle morala kmalu priti. Medtem pa sem v Panama Cityju našel proizvajalca tesnil, ki po naročilu izdeluje tesnila za vse motorje. Kakovost in cena sicer nista primerljivi z originalom, ampak dovolj imam čakanja. Rad bi že nadaljeval plovbo. In kakšna ironija! Včeraj so mi dostavili naročen plegiat tesnila in v trenutku, ko sem ga prejel v roke, je zazvonil telefon: sporočili so mi, da je pošiljka iz Slovenije pravkar prispela v Panamo in da mi jo bodo dostavili jutri. Tudi prav: plegiat bom imela za rezervo.
Poleg mojega Orplida je zasidrana ameriška jadrnica Sarah’s perch. Ko sem pred časom v moj mali gumenjak vkrcal mamo in moja nečaka, ki so odhajali na letališče, se je motor med plovbo nenadoma ustavil in tokrat ga nikakor nisem uspel ponovno zagnati.
“Vesla v roke, sicer boste zamudili letalo!”, sem naznanil moji posadki.
Nedaleč stran se je zasidrala stara ameriška dvojambornica in lastnik je očitno opazil, da imamo težave, zlezel v njegov gumenjak in pridrvel do nas.
“Potrebujete pomoč!” je zaklical, vrgel vrv, da smo se privezali in nas “odšlepal” do obale.
Tako sem spoznal Steva. Sam je na jadrnici, star 76 let, doma iz Los Angelesa. V tem času, ko se moja plovba čez Pacifik zaradi nujnih popravil kar odmika, sva s Stevom postala prijatelja. Pred tednom dni je imel rojstni dan, ki ga je praznoval skromno na svoji barki. Zvečer sva se mu z Mario pridružila in mu pripravila njegovo najljubšo jed: polnjene paprike.
Stevov priimek je Vujanovich. Vujanović se je pisal tudi moj sošolec v srednji šoli, ki je trdil, da je doma iz Vujanovićev v Srbiji. In na drugem koncu sveta srečam nekega ameriškega Vujanovicha!?
Steve mi je povedal, da se je njegov oče pred drugo svetovno vojno izselil iz Srbije in v želji po boljšem življenju odpotoval v Ameriko. V Ameriki je odprl podjetje, ki se je ukvarjalo z barvanjem vsega, kar je pač potrebno barvanja. Kasneje je podjetje prevzel Steve, ki je bil prej vojak. S sedemnajstimi leti so ga poslali v Vietnam. Pravi, da ta leta v Vietnamu še vedno podoživlja v nočnih morah.
“V Vietnamu sem videl več kot sem želel, vse preveč gorja. Še vedno sanjam, da letim s helikopterjem, v roki imam mitraljez in streljam dol na nedolžne ljudi. Nič drugega mi ni preostalo, ko sem se znašel pred izbiro ali oni ali jaz. Koliko sovraštva je sposobna zanetiti politika! In ljudje zato umirajo,” je zamišljeno pripovedoval.
Stevu je pred leti umrla žena. Pa njuna zveza ni bila prav nič rožnata. Menda sta se neprestano prepirala.
“Veš Walter, veliko slabega mi je naredila moja žena. Verjetno je prav nalašč umrla prav na moj rojstni dan, da bi mi še s tem zagrenila življenje. Kot v tragikomediji!”
Stevu je jadranje v največje veselje, vendar pri svojih letih že težko upravlja tako veliko jadrnico. Zato občasno najame kakšne mlade pomorščake. Pravi, da ima neprestano smolo s posadko: oberejo ga za denar in še marsikaj drugega, saj je predober po srcu in zato ga ljudje izkoriščajo. Da mi je popolnoma zaupal, je trajalo kar nekaj časa. A mi je na primer že po tednu dni, od kar sva se spoznala, posodil njegov gumanjak z motorjem.
“Ne morem gledati, kako se vsak dan mučiš z veslanjem do obale!” je rekel in mi velikodušno ponudil njegov gumenjak z odličnim in zanesljivim motorjem. Niti na misel mi ni prišlo, da bi ga prosil, naj mi ga posodi. Zdaj imam njegov gumenjak že skoraj dva meseca. Vsak dan ga obiščem, mu pripeljem kar potrebuje, odpeljem smeti, ga vzamem s seboj po nakupih… Strastno se je zaljubil v hot dog, ki ga vsako jutro v kombiju pred marino prodaja Guna Yala, avtohtona domačinka z otoka San Blas.
Stevu sem tudi popravil oba motorja – tistega v barki in tudi motor v gumenjaku, ker je potreboval nov impeler in temeljito čiščenje. Včeraj sva šla po nakupih in ker je Steve dobil nekaj več denarja, je kupil nove sončne panele – in to ogromne: 2 x po 540 W. To so res ogromni paneli in precej tvegan projekt je bil to vkrcati v gumenjak, prepeljati na sidrišče in dvigniti na barko. Pa nama je uspelo! Prejšnje panele je Steve izgubil, saj se je menda nekako zaletel z barko. No, tega “manevra” mi še vedno ni razložil. Verjetno je celo bolje, da ostane tako.
Stevova barka je res ogromna: dolga je 62 Ft in ima dva jambora. Sprednji navijalec ne deluje, saj je hidravličen in je potreben obnove, kar pa stane veliko, veliko preveč, da bi si on to lahko privoščil. Steve je dal barki ime po njegovi papigi Sari, ki je živela z njim trideset let.
“Zdaj živim z dvema mačkama in majhnim drevesom bonsajem, ki ga imam v kokpitu, tako da lahko vsak dan skupaj nazdravljava. Na srečo pa drevo ne pije ruma, prav tako tudi mački ne, zato ha ostane več zame!” se hudomušno nasmeje.
Pred dnevi sem zopet srečal Simona. Simon je starejši gospod iz Francije. Ko mu je umrla žena, se je “poročil” z morjem kot pravi sam. Zdaj živi sam na barki v svojem miru. Prvič sva se srečala pred tremi leti na Kanarskih otokih v marini Lanzarote. Simonova barka je bila privezana na pomolu F zraven Dava. Simon je opazil mojo ljubezen do morja in jadranja in se čudil moji želji, da kljub brodolomu nadaljujem z jadranjem okrog sveta. Takrat sem delal na Davovi barki, da sem zaslužil denar za novo barko in pri delu premagoval bolečino ob izgubi moje prve ljubezni Lady Ivane. Delo mi je vsaj malo pomagalo, da nisem zdrsnil v brezno obupa ob mojem življenjskem brodolomu. Simon je bil moder mož in vedel je, kako težka preizkušnja je bila to zame. Ko sem se po letu dni vrnil v Lanzarote z novo barko, Simona ni bilo več tam. Znova pa sva se srečala na Cabo Verde in se tam še bolj spoprijateljila, čeprav nama je bilo sporazumevanje precej oteženo, saj Simon govori le francosko, moja francoščina je pa bolj slaba. Čez leto dni sem ga zopet srečal na Martiniqueu in zdaj tu v Panami. Ko sem privezoval svoj gumenjak v marini La Playita, sem od nekod zaklical znani glas:
“Walter, si to res ti?”
Kako zelo sem se razveselil starega prijatelja! Na bližnjem pomolu je imel privezano svojo barko. Z Mario naju je povabil na kosilo in naju povprašal kako dolgo nameravava ostati v Panami. Razložil sem mu svojo zgodbo z motorjem in s tem povezano lekcijo potrpežljivosti pri čakanju na rezervni del.
“Verjetno se bo vse skupaj zavleklo do konca julija”.
Zdelo se mi je, da Simona nekaj teži. V pogovoru mi je priznal, da je bolan in da mora nujno na operacijo v Francijo. Prosil me je, če lahko medtem popazim na njegovo jadrnico v marini, preverim vrvi, baterije in bilg, da ga ne bo skrbelo, saj mu jadrnica pomeni vse.
Verjetno se res vse zgodi z nekim razlogom in namenom. Res, da sem obtičal tu v Panami, ampak v veliko radost mi je, da lahko pomagam Simonu in tudi, da skrbim za Steva.
Zdaj ko sem nekakšen body- in sailning guard, imam Stevov velik gumenjak z delujočim motorjem in ga lahko privežem v marini. Prej sem gumenjak z dolgo vrvjo privezoval ob skale na obali, da ne bi nasedel ob oseki, potem pa plezal po tistih velikih skalah na obalo. Sedaj se lepo pripeljem v marino, ne da bi me marinero lovil in zahteval plačilo 11 dolarjev za privez gumenjaka na pomol. Nekajkrat sem se vendarle kar privezal v marini in marinerotu razložil, da mu ne bom plačal, ker je cena absurdna. Sprejemljivo bi bilo dolar ali dva, ne pa 11!
“V zelo solidnih marinah na Kanarskih otokih stane privez za barko 7 dolarjev, pa še vodo in elektriko dobiš pri tem zastonj. Ti hočeš pa za gumenjak 11 dolarjev!?”
Prav imenitno se mi zdi, da kot čuvaj Simonove barke lahko prihajam v marino kadarkoli se mi zazdi, privežem gumenjak ob Simonovo barko ali ob pomol in prav prijazno pozdravim marinerota, ki se je zdaj umiril. Zdaj precej časa preživim v marini in se družim z drugimi čuvaji bark. Pravila v tej marini so namreč takšna, da mora imeti vsaka barka svojega čuvaja.
Na pomolu zdaj lahko opravljam vsa dela, kar zna biti na jadrnici precej zapleteno. Maria je na pomolu oprala čisto vsa oblačila in vse tekstilne prevleke. Tudi oblačila, ki jih ne nosiva in ki so že dobila neprijeten vonj po ladijski kaluži, zdaj lepo dišijo. Najbolj vesel pa sem bil, da se je moja Maria poslovila od precejšnje zaloge njenih oblek, ki jih nikoli ne nosi. Verjetno je za žensko to precej težje kot si moški sploh lahko predstavljamo. Zdaj je na barki več prostora in vse je prav lično urejeno in pospravljeno.
Med čakanjem na pošiljko sem se tudi sam lotil raznih popravil. Rezervno glavo motorja, ki jo skrbno hranim v zadnjem delu barke, sem dal obnoviti in jo potem namestil na blok motorja namesto prejšnje. Verjetno ima le malokatera barka vse rezervne dele za motor, ampak jaz sem pri obnovi barke pred dvemi leti motor sam sestavil iz dveh motorjev in sestavne dele nedelujočega motorja obdržal. Za vsak slučaj.
Odločil sem se tudi, da bom sestavil nov furler. Riging je še z Nizozemske.Ta žica služi drugi genovi ali manjšem floku, ki ju pripenjam na žico z zaklopkami. To hočem spremeniti v navijalni sistem in s tem narediti vse bolj enostavno. Navijalni sistem sem našel v smeteh na Martiniqueu. Postružiti sem moral le nov teflonski del, aluminijast profil pa sem dobil na nasedli in zapuščeni barki v Panami. Žalostno je, prepuščena sami sebi, ležala na plaži in vselej, ko sem šel mimo, sem razmišljal, da jo bo slej ko prej morje razbilo. Lastniku je zavarovalnica verjetno izplačala odškodnino in ga zato barka, četudi ima še kaj uporabnega, ne zanima več.
Lekcijo potrpežljivosti sem tako opravil. Jutri pride pošiljka. Nekaj dni bom potreboval, da dokončno popravim motor in potem lahko izplujem. Vendar bom moral počakati, da se Simon vrne. Malo me že skrbi, saj se po treh tednih še vedno ni oglasil. Je operacija uspela? Nič drugega mi ne preostane, kot da tudi tokrat potrpežljivo čakam in pri tem upam in verjamem v njegovo ozdravitev in skorajšnjo vrnitev.
Walter Teršek