Iz Francoske Gvajane v Grenado

Po dveh tednih plovbe čez Atlantik si je posadka Orplida seveda želela trdnih tal pod nogami in “odkrivanja Amerike”. Pa nam je lastnik marine, pri katerem sem moral izpolniti vrsto formularjev za dovoljenje za vstop v Francosko Gvajano, naše želje precej prepričljivo predstavil kot iluzijo. Prav malo verjetno naj bi bilo, da bi nam sploh dovolili vstop, poleg tega pa nam je zabičal, da do rešitve naše vloge ne smemo zapustiti barke.

Ker so mi jadralci na barkah, privezanih v tej marini, povedali, da lastnik marine popol dan odide iz svoje pisarne in se vrne šele naslednji dan, smo se kljub prepovedi odpravili na kopno. Sprehod po makadamski cesti, ki vodi skozi pragozd, se je tako zelo prilegel otrplim nogam. Narava je bila čudovita: mogočna drevesa, rože kot v botaničnem vrtu in čudovito petje ptic. Kmalu smo prišli do prvih zgradb, pravzaprav manjših tovarn, rafinerije in do pristanišča za tovorne ladje. Tovorni kontejnerji so bili skrbno zloženi drug na drugega kot lego kocke. Skoraj vsi kontejnerji so bili hlajeni, saj so bila v njih pretežno živila, ki prihajajo iz Francije. Nekatera živila preplujejo Atlantik kar dvakrat: na primer piščančje meso, za katerega velja zaradi nedovoljenih hormonov, s katerimi hranijo živali, prepoved uvoza iz Brazilije v Francosko Gvajano. Dovoljeno pa je uvoziti meso iz Brazilije v Francijo in nato iz Francije v Francosko Gvajano. Zato je mogoče v Franciji kupiti kilogram piščanca za 2,40 €, tu pa za kilogram brazilskega piščanca iz Francije plačaš 7 evrov.

Kmalu smo prišli do manjšega naselja, v katerem je bila nekakšna menza, kjer smo si privoščili večerjo. Po skromni ponudbi ladijske kuhinje na potovanju čez Atlantik se nam je obrok pošteno prilegel. Ob terasi, na kateri smo sedeli, je bil speljan jarek, v katerem so se brezskrbno sprehajale podgane. Še dobro, da so bila vrata kuhinje zaprta, tako da ni bilo mogoče videti, kaj vse se sprehaja
tam. Na poti nazaj nas je pošteno premočil dež, saj je tu zdaj deževno obdobje z vsakodnevnimi padavinami, tako da vode ne primanjkuje. Povprečna dnevna temperatura je 35 0C, vlaga pa nikoli ne pade pod 95 %.
Prva noč v Francoski Gvajani je bila seveda nepozabna: zaradi vročine, vlage in nešteto komarjev je bilo težko zaspati. Načrt za naslednje jutro je bil popolnoma jasen: kupiti sredstvo proti komarjem in mrežo, ki bi jo lahko napel čez okna. Zjutraj je na barko potrkal mlad fant Perl, ki s svojima staršema živi na barki. Perl je star 17 let in je v Francoski Gvajani že od trinajstega leta, ko sta starša tukaj našla redno zaposlitev. Pred tem so devet let jadrali okrog sveta: precej dolgo so pluli po Tihem in Indijskem oceanu, potem pa jim je pričelo primanjkovati denarja in iz Južne Afrike so se namenili v Francosko Gvajano ter se tu ustalili. Po narodnosti so Francozi, zato se tu počutijo kot doma. Perl gre naslednje leto na šolanje v Kanado, česar se izredno veseli, saj mu preživljanje mladosti na barki s staršema tu sredi ničesar ni prav nič všeč.
S Perlom in njegovim očetom smo se naslednji dan z njihovim avtomobilom odpravili po nakupih in tako sem si imel možnost ogledati mesto. Cene hrane so bile izredno visoke, zato mi je kmalu postalo jasno, da v tej državi nimamo kaj iskati. Odgovora iz Ministrstva še vedno ni bilo. Prišel naj bi v nekaj dneh, medtem pa je za posadko Orplida veljala sedemdnevna karantena in obvezen PCR test. Po dveh tednih plovbe čez Atlantik še teden dni karantene, kakšen nesmisel! Lastnik marine je ob tem še pripomnil, da sva lahko srečna, da sva sploh lahko tukaj, kajti pred kratkim so zavrnili vstop barki, na kateri so bili Francozi. Odločil sem se, da tukaj ne bova ostala in mu sporočil, da bova izplula ob prvem ugodnem vremenu.

Medtem se je nad ekvatorialnim pasom razdivjala nevihta in treba je bilo počakati nekaj dni, da se poleže. S prvim ugodnim vetrom je tako Orplid izplul iz reke Cayenne in zopet zaplul po valovih Atlantika.
V Francoski Gvajani sva si z Mario nameravala ogledati Hudičeve otoke, kot se s skupnim imenom imenujejo trije otoki: Île du Diable, Île St. Joseph in Île Royale, ki ležijo 8 nm od Kourouja. Na teh otokih je bila od leta 1852 do leta 1953 zloglasna francoska kazenska kolonija, na otoku Île du Diable ali Hudičevem otoku pa je kazen prestajal tudi kapetan francoske vojske Alfred Dreyfus, ki so ga spoznali za krivega izdaje, mu odvzeli čin in čast ter ga poslali v “Zeleni pekel”, kot so imenovali zapore na teh otokih. Ti zapori veljajo za nesporno najbolj krute zapore v zgodovini. Skoraj polovica zapornikov je umrla že na poti čez Atlantik. Takoj po vkrcanju so namreč vsem zapornikom odvzeli identiteto, tako da so vsi postali enakopravni in kot ljudje popolnoma razvrednoteni. Temu primerna je bila tudi oskrba zapornikov tako na poti kot pozneje na otokih, kjer jih je že v prvem letu prestajanja zaporne kazni umrla več kot polovica. Poskusi pobega so bili sicer pogosti, a večinoma neuspešni. O tem govori tudi kultna knjiga Henrija Charrièra Metulj, po kateri je bil posnet tudi slovit film z naslovom Papillon.
Otokov si ni bilo mogoče ogledati, zato sem barko usmeril med otoka Tabago in Grenada in tako je Orplid s pomočjo amazonskega toka plul izredno hitro in dosegal tudi hitrost 9 vozlov. Morje je bilo mirno in veter odličen, saj je pihal z vzhoda, tako da je barka dobivala veter s strani. Sončni zahodi so bili prečudoviti in ribolov tudi: ob vsakem sončnem zahodu in vzhodu se je motorček odvijal in rib je bilo na pretek. Rusty je dobil celo svojo tuno, ki jo je pospravil v enem večeru, saj je bil naveličan riža in kus-kusa iz naše ladijske kuhinje. Ves čas plovbe sem se skušal držati vsaj 200 nm od obale Venezuele, saj se je v času korone izredno povečalo število napadov na plovila. Ljudje so na robu preživetja in zato ropajo manjše jadrnice, ki nimajo primerne zaščite. Po petih dneh plovbe smo le prispeli na Trinidad, vrgli sidro
v prelepem zalivu s kristalno čisto vodo in se končno okopali v čisti vodi, saj to v kalni reki Cayanne seveda ni bilo mogoče. Bilo je malo po sončnem zahodu, zato okolice z barke nismo mogli videti, z gosto poraščene obale pa je bilo slišati glasove raznih živali. V notranjosti zaliva je bila majhna vasica, ki se je vzpenjala na pobočje hriba.


Zgodaj zjutraj me je prebudil hrup ribičev, ki so takoj po sončnem vzhodu vlekli ribiške mreže s plaže, kjer so jih imeli shranjene, in me prosili, če lahko premaknem barko malo bolj v notranjost zaliva, da bodo na mestu, kjer sem bil sidran, napeli mrežo, češ da je tam vedno dober ulov. Tako sem s sidrnim vinčem prebudil Mario in Rustyja in barko prestavil pred manjšo vasico, kjer je bila zasidrana tudi nizozemska barka. Sledilo je napihovanje gumenjaka, ki mi je dodobra razdražilo spočite živce, saj moja tlačilka sodi v smetnjak in bil bi skrajni čas, da si kupim novo. Takoj, ko smo se vkrcali v gumenjak, pa se nam je s čolnom približal bel možakar, lastnik tiste nizozemske barke, in nam razložil, da je otok zaprt že več kot leto dni.

Z levo roko sem se dotaknil njegovega gumenjaka, ko je možak panično zakričal: “Ne dotikaj se mojega čolna, saj je možno, da imaš korono!” “Če je temu tako in če so ljudje tukaj takšni kot ti, nimava nikakršnega namena ostati tu!” sem mu jezno zabrusil, obrnil gumenjak proti Orplidu, trdno odločen, da takoj zapustimo ta otok. Medtem ko sem pripravljal sidro za dvig, sem se jezen pogovarjal sam s seboj. Še najbolj jezen sem bil, ker se ta cepec ni pojavil že prej, ampak šele po tem, ko sem z muko napihnil gumenjak. In ravno preden sem dvignil sidro, se je možak vrnil skupaj z ženo, ki nama je na barko porinila vrečko, v kateri je bilo nekaj sveže zelenjave. Takoj zatem sta se oddaljila od barke, nama zaželela srečno pot in pripomnila, da bodo lokalne oblasti izredno vesele, ko bo Orplid zapustil otok. Na skrivaj je ženska zapisala ime in številko barke. Videti je bilo, da prostovoljno opravlja delo tukajšnje policije kot nekakšen ovaduh.

Kaj takega si pa res nisem mislil, da bom doživel! Odločno sem dvignil glavno jadro, vetrni pilot naravnal na Grenado in si rekel: “Ob sončnem
zahodu bom že lahko vrgel sidro pred glavnim mestom otoka, kjer naju bodo veselo sprejeli!”
Ribolov med plovbo proti Grenadi je bil odličen. Tudi morska trava, ki se je pred Tabagom razprostirala povsod, do koder je segel pogled, je izginila. Obsežni travniki morske trave so zelo neprijetna zadeva in vetrni pilot ni mogel delovati brezhibno, saj se je precej morske trave
nabralo okoli nihajočega krmila, zato je bilo treba neprestano spuščati jadra in čistiti pilota. Bilo je 50 nm od obale, ko smo bili vsi trije na palubi.

Na naši levi strani je bila majhna ribiška barka, ki jo je pošteno premetavalo po valovih. Oddaljena je bila kakšni 2 nm in zato ni bilo mogoče videti, kaj pravzaprav počnejo na njej. Nenadoma pa se je pred nami pojavila dolga ribiška mreža, ki so jo vlekli na njihovo barko. Bila je seveda popolnoma brez oznak! Bilo je prepozno, opazili smo jo šele kakšnih 10 m pred premcem barke. Orplid je plul z dobrimi sedmimi vozli in s polnimi jadri. Barke ni bilo mogoče ustaviti, tudi moji možgani niso oddali nobenega signala kaj narediti, le obnemel sem in čakal kaj bo. A Orplid je brez problema preplul preko ribiške mreže, ne da bi se v kaj zataknila. Pričakoval sem, da bo izruvalo vetrni pilot, a tudi ta je ostal nedotaknjen in barka je nadaljevala svojo pot, kot da ni bilo nič. Vseeno sem jezen vpil na ribiče, ki pa me tako ali tako niso slišali.

Sonce je zašlo in zopet smo pluli v popolni temi. Med potjo smo opazili le naftno ploščad in tovorno ladjo, ki je črpala gorivo. Ob treh zjutraj pa se je pred nami v svetlobi luči končno pojavil otok Grenada. Zaradi visokega morja in nepoznavanja obale sem se odločil, da obplujem rt in sidro vržem na zahodni strani otoka, kjer sem predvideval, da je morje precej bolj mirno in tudi vetra naj bi bilo tam manj. In tako je tudi bilo: takoj za rtom se je veter popolnoma polegel in za zadnje 3 nm je bilo treba prižgati motor. Na sidrišču je bilo polno bark, zasidranih
brez kakršnihkoli luči. Dvakrat bi skoraj trčil v zapuščeni plovili, zato sem Orplid zasidral v zadnji vrsti in na varni oddaljenosti od morebitnih neoznačenih plovil. Zjutraj sem barko prestavil v prvo vrsto, tako da smo imeli bližje do obale. Treba je bilo opraviti običajne formalnosti ob vstopu v državo in seveda tudi PCR test. Na rezultate testa smo morali čakati 72 ur in to v karanteni na barki.
Izvidov z Mario nisva dobila, le obvestili so naju, da sva negativna. Za ta stavek, ki ti dovoljuje vstop na Grenado, sva plačala vsak po 100 ameriških dolarjev.

Košarica