Če bi še kakšen dan plul južneje ob obali Ekvadorja in šele potem obrnil barko proti Galapagosu, bi priplul naravnost na sidrišče pred Villamilom na Isla Isabela. Tako pa sem na Galapagos priplul po severni strani in moral skozi najbolj nevaren kanal med otokoma Isla Pinta in Isla Marchena. Plovba je mnogokrat lahko pravi hazard, zato se takšna področja tudi imenujejo “ocean hazards”. Morsko dno se tu namreč nenadoma dvigne s 1400 m globine na globino 150 m, kar povzroči izjemno močno valovanje.
Jadranje ob otoku Isabela je bilo eno najlepših v mojem življenju. Otok se iz globin Pacifika strmo dviga v nebo, v morju in na obali pa je vse polno različnih živali. Plovba s hitrostjo 5 vozlov je nadvse primerna za pranje perila. Watermaker mi je medtem naredil kakšnih 100 l pitne vode. Obleke najprej namočim v posodo s slano vodo, dodam prašek in dobro premešam. Vsak prašek ni primeren, zdaj to že vem. Kakšno uro ali dve pustim, da se vse skupaj dobro napoji in premeša, za kar poskrbijo valovi. Nato vsak kos navežen na vrv, ki jo spustim za barko in tako vlečem za seboj kakšnih deset minut. Potem vse skupaj spravim na palubo, dobro odcedim, sperem s sladko vodo, obesim na pripono do prvega križa, dovolj visoko, da se oblačila ne napojijo zopet z morsko soljo, ki jo nosi veter vsepovsod.
V kanalu med Islo Fernandino in Islo Isabelo sem v vodo spustil dve vabi – eno na palici in drugo na debelem laksu, navitem na plastični kolut. Ta laks se je na plovbi med Venezuelo in Kolumbijo navil na propeler manjšega ribiškega čolna, ki ga je potem Orplid s polnimi jadri vlekel za seboj, vse dokler nisem prerezal laksa in s tem izgubil svojo najboljšo vabo.
Ko smo se pozno popoldan namenili zasidrat v zalivu Isla Punta, sem pričel navijati laks na kolut in pri tem ugotovil, da to ne bo prav enostavno. Laks je bil napet kot struna. Ugasnil sem motor in si nadel rokavice, saj si niti najmanj nisem želel ponovno porezati rok ob vlečenju ribe na barko. Ko sem končno uspel povleči ribo bližje barki, sem videl, da se je ujela precej velika tuna.
Maria mi poda palico na kateri je zakrivljena in našpičena kljuka in že je riba na palubi. Šele takrat veš, da je riba res ulovljena, nič prej! Takoj za tem se lotim navijanja palice, saj je bilo mesa za danes dovolj, a kot nalašč se še na palico ujame riba, sicer ne tako velika, pa vendarle dovolj velika za nekaj obrokov. Ribo zvlečem do barke in nato s kljuko potegnem na palubo. Precej dela me čaka, saj bo mesa veliko in vse je potrebno dobro očistiti, narezati, zapakirati in kar se da hitro spraviti v hladilnik. Pred vhodom v zaliv sem vendarle končal s čiščenjem in razkosavanjem rib, ki jih je Maria potem skrbno zložila na mizo v kuhinji in pokrila s prtom, da ne bi privabile muh.
Zdaj bo potrebno previdno vpluti v zaliv in sidro spustiti na pravo globino. Globinomer še vedno ne deluje. V zalivu opazim zasidran manjši cruiser, poln turistov, ki plujejo okrog otoka in si ogledujejo lepote, ki jih je istvarila narava. Sidro sem spustil na globino 8 m, kot mi kaže moja utež. Odlično, tu smo varni!
In takoj za tem spustiva v morje najine napihljive kanuje in odveslava na obalo. Rusty je nadvse vesel trdnih tal pod nogami. Na obali nas pozdravita dva morska leva, ki se pustita božati in se skušata igrati s kanuji. Sprehodimo se do vrha prvega hriba, od koder je lepo viden 1130 m visok vulkan Alcedo. To je edini vulkan na Galapagosu, ki je izbruhnil riolitno lavo. Riolit je nakakšen predorninski ekvivalent globočninskega granita, zato so skale tukaj tako zelo trde – kot bi bile iz granita. Zadnji izbruh vulkana Alcedo je bil leta 1995.
Prečudovit zaliv z zelo strmim terenom pod in nad vodno gladino. Na pobočju so napisana imena in letnice bark. Videti je, da so se v tem zalivu sidrali jadralci z vseh koncev sveta, se družili, verjetno na obali kurili ogenj in se veselili, vse dokler arhipelaga niso zaprli za obiskovalce. Med mnogimi imeni (Orbit, Meridian, Vagabundo, Alex itd.) vpisanih na steni, opazim najstarejšo letnico, vklesano v skalo – 1924. Dolgo je tega, davna nekdanjost, 99 let nazaj. Neki napisi so narejeni z barvami in tako lahko hitro razbereš, katera barva je bila boljša: napisi iz leta 1945 so na primer v veliko boljšem stanju kot napis iz leta 1975. Nekateri so se odločili vklesati ime v skalo, kar pa je bilo zagotovo precej naporno, saj so te skale izjemno trde. Sem tudi jaz poskusil, pa kar hitro opustil to namero s spoznanjem, da so bili morda ljudje včasih drugačni, skala pa zagotovo tako trda kot danes.
Kmalu po sončnem vzhodu sem se podal na potep s kajakom ob obali zaliva. V tem mirnem zalivu je bilo zgodaj zjutraj videti, kot da živali opravljajo obred pozdrav soncu. S skalnih pečin so se proti oceanu razgledovale jate pelikanov, po obali je kar mrgolelo velikih rakov, majhni pingvini pa so me spremljali pred premcem kanuja. Kmalu sta se mi pridružila Maria in Rusty. Zapluli smo proti votlinam na severni strani zaliva. Dva radovedna in igriva morska leva sta se elegantno smukala okrog kanujev in si nas zvedavo ogledovala. Na skalah so se v jutranjem soncu grele godzile, vrsta legvanov, ki živi samo na Galapagosu. Približal sem se jim na nekaj metrov in jih negibno opazoval. Ko so se privadile na mojo bližino, so mi dovolile še bližje in naredil sem nekaj čudovitih fotografij čisto od blizu. Maria je pred odhodom z barke dala v pečico sinoči zameseno testo za kruh in čas je že bil, da se vrnemo na barko. Čakal nas je sveže pečen kruh. Po zajtrku smo se namenili na vrh vulkana. Končno sem se počutil kot turist, saj sem ves dan preživel brez popravljanja raznih stvari na barki.
8. septembra sem že pred sončnim vzhodom dvignil sidro, izplul iz tega rajskega zaliva in barko usmerili proti jugu. Veter z juga se je okrepil, tudi tok je bil proti nam in potrebno je bilo prižgati motor. Barka se je komaj kaj premikala, le 2 do 3 vozle smo uspeli doseči. Bo pač potrebno malo bolj počasi, okrog rta pa bomo morda le lahko dvignili jadra. Legel sem v salon in v mislih podoživljal čarobno lepoto tega otoka.
“Se mi samo dozdeva ali je res, da smrdi po izpušnih plinih?” vprašam Mario in pri tem upam, da bo rekla, da se mi blede. V prostoru z motorjem pošteno smrdi. Tudi temperatura je močno povečana. Takoj se lotim dela. Počitnice so mimo! Motor dodatno hladim s svežo sladko vodo in takoj vklopim še watermaker, da bom imel v primeru, če bo potrebno motor izdatno ohlajati, dovolj vode. Do prvega sidrišča imamo še 15 NM. Motor nekako deluje, vendar vsa barka smrdi po izpušnih plinih in samo vprašanje časa je, kdaj se bo stanje še poslabšalo. Neprestano opazujem temperaturo motorja. Po štirih urah plovbe v brezveterju pispemo na sidrišče in spustimo sidro. Odločim se, da dodatno zategnem vijake na glavi motorja v upanju, da bom izboljšal stanje, a ni bilo nobene razlike. Zgodaj zjutraj dvignemo sidro in izplujemo iz zaliva še pred ribiči, ki so se na malo večjem ribiškem čolnu prejšnji večer veselili pozno v noč.
Motor meša vodo in olje. Vzrok je “visokokavostno” tesnilo, ki so mi ga izdelali v Panami. Dvignila sva jadra, Maria je vodila barko, jaz pa sem se lotil popravila motorja. Motor je bil razstavljen in ponovno sestavljen v šestih urah in petih minutah. Na razburkanem morju to ni bilo enostavno, a motor je bilo potrebno popraviti. Tudi vodno črpalko sem popravil. Tista, ki so mi jo popravili v Panami, je imela toliko zračnosti, da je bil pravi čudež, da je sploh delovala. Tako sem iz stare in popravljene črpalke sestavil novo.
Veter in tok sta tudi okrog rta vztrajata proti nam, tako da smo v enem dnevu naredili le 20 NM in pozno zvečer končno pripluli pred Puerto Villamil. Vplutje na sidrišče je bilo vse prej kot enostavno, zato sem se odločil, da v temni noči ne bom izzival usode. Izkušnje so me naučile, da je previdnost mati modrosti. Sidro sem vrgel nekoliko desno od markacijske boje na globino 15 m sodeč po navionixu, saj globinomer tudi danes ne deluje. Ima namreč tri dni “razsvetljenja” v letu, ko se odloči, da bo deloval, ponavadi je to na odprtem morju, kjer pokaže tri čtice. Zdaj ga ignoriram, raje se zanesem na dobro staro metodo, ki nikoli ne laže: 20 m dolgo vrv s polkilogramsko utežjo na koncu. Vrv ne sme biti prav močna, da ne bi v primeru, če se ovije okrog propelerja, ustavila lista ali skrivila osovine.
Odpravimo se spat in takoj ob sončnem vzhodu dvignemo sidro ter se prestavimo na sidrišče, kjer je morje precej bolj mirno. Globina je tu 2 m in voda je tako čista, da mi globine niti ni potrebno meriti. Ves dan opazujem kako se čolni polnijo s turisti, ti se potem vkrcavajo na cruiserje, ki smo jih srečevali okoli otoka v vsakem zalivu. Zvečer se zgodba ponovi v obratni smeri.
O pogojih za pristanek na Galapagosu in pogojih za bivanje na arhipelagu vem bolj malo, pa vendarle dovolj, da mi je jasno kaj hočejo: denar, denar in še enkrat denar, veliko denarja. Vem tudi, da tako kot v Ekvadorju tudi tukaj vlada korupcija. Mama je natančno proučila stroške in pogoje za dovoljenje za pristanek v sili za 72 ur in mi poslala sporočilo. Kar zavrtelo se mi je v glavi. V času bivanja v Srednji Ameriki sem že ugotovil, da lahko državni zakoni doživijo nenavadne metamorfoze, ko jih organi oblasti priredijo svojim interesom. Zato mirno čakam na barki. Kmalu se pojavi vojak. Videti je, kot da ima v rokah pol sveta, čeprav ne nosi pištole.
“Ne smeš z barke!” mi pove. “Zdaj si v teritorjalnih vodah Ekvadorja in moraš zato plačati!”
Kaj pa drugega, si mislim, za to gre. Pove mi, da se bo kmalu vrnil z agenti.
Čakal sem jih ves dan, pa jih ni bilo. Zjutraj pa se ob bok Orplida priveže čoln, poln t.i. agentov: agent za denar, še en agent za denar, nato agent za okolje in agent za barko. Kokpit je bil takoj poln. Pregledajo barko: kaj imam, kaj nimam, kakšne sisteme imam, cunje za olje itd. Glede motorja sem kar lepo tiho.
“Kje je kontejner za eko odpadke?” jih zanima.
Pregledajo podvodni del barke. Še dobro, da sem ga očistil tik pred njihovim prihodom. Poznam zgodbo, ko so nekega Angleža poslali 50 NM od otoka, da očisti podovodni del samo zaradi nekaj dolgih alg.
Pregled se konča z naštevanjem stroškov.
“Do tu je šlo vse kot po maslu,” sem si rekel, “sedaj bo pa zaškripalo”.
Prvi agent hoče 340 $, drugi agent 120 $ po osebi, potem za pristanek spet nekaj, pa za barko 700 $, pa za zaplinjevanje barke 150 $. Našteli so še nekaj stvari, ki sem jih raje kar preslišal. Če bi ti agenti v vlogi “organov” vedeli, da smo se že sidrali okoli in okoli otoka, hodili na obalo, lezli na vulkane, slikali živali, lovili ribe in celo prali perilo, bi me zagotovo zaprli.
“Jaz pa nimam nič gotovine!” sem jim prepričljivo odgovoril.
“Imam bančno kartico, sicer ne vem, če je na njej dovolj denarja, ampak če imate v vasi bankomat, lahko preverim.”
“Ne, na obalo ne smeš, če ne plačaš!” so bili odločeni.
Kako naj torej pridem do bankomata, mi ne znajo razložiti. Sklenejo, da se je v takem primeru potrebno posvetovati s konzulatom. Naj počakam na barki. Pred odhodom pa mi povedo še, da pes ne sme biti na palubi!
Zjutraj se je zopet prikazal vojak in mi povedal, da grem lahko na obalo, vendar moram takoj na agencijo in tam plačati 40 $ po osebi. Med potjo srečam agenta Antonia iz Nacionalnega parka, ki mi pove, da mi v primeru “emergency stop for 72 hours” ni potrebno plačati zaplinjevanja in vsega ostalega. Vesel mu v žep potisnem 5 $ za pivo. Potem sem se odpravil še na Policijo, da mi požigosajo potni list, kar je bilo celo brezplačno. Nakupil sem nekaj hrane in si po vseh opravkih privoščil še hladno pivo v baru na obali. No, piva je bilo nekoliko preveč, bil je pač moj rojstni dan. Tako mi je uspelo publiko na obali pošteno nasmejati: 3 m od obale sem se v 20 cm globoki vodi uspel s kajakom prevrniti, seveda z vsem tovorom in telefonom. Čofotanje in reševanje mojega premoženja me je v trenutku streznilo in plovba do barke je bila potem vendarle uspešna. Toda na barki sem ugotovil, da Rustyja ni. Naučil se je odpreti loputo za vhod na barko, skočil v vodo in odplaval na obalo. Hitro sem odveslal nazaj na obalo, kjer sem zopet srečal agenta Antonia.
“Tvojega psa sem skril v mojo pisarno”, mi je prišepnil.
“Iskala ga je Policija, ker se je igral z iguani in pretepal z morskimi levi. Če bi ga dobili, bi ga zagotovo ubili.”
Počakala sva, da so se vsi uslužbenci pospravili domov, medtem spraznila še nekaj steklenic piva in nazdravljala k mojemu rojstnemu dnevu in rešitvi Rustyja. Tokrat je bila adrenalinska vožna s kajakom in Rustyjem na njem uspešna. Na barko sva se vrnila suha.
Naslednjega dne se je na barki znova pojavil agent, ki je že prvi dan našteval zneske obveznega plačila. Stopil je na barko in potem vprašal:”Lahko stopim na barko?”
“Videti je, da si že tukaj, taxi boat je medtem že odplul. Kaj naj ti zdaj rečem ne, pojdi z barke, stopi v morje?”
Tokrat je imel drugačno tarifo, a še vedno predrago. Po polurnem pogajanju, medtem ko sem menjal vodno črpalko, ker mi je nagajal nedostopen vijak, mi je prekipelo:
“Pojdi obirat koga drugega, če želiš denar, si na napačni barki. Meni po zakonu ni potrebno nič plačati!”
Presenečen je ostrmel: “Pa mi plačaj vsaj za taxi?”
Po VHF postaji sem poklical boat taxi naj ga pobere, mu dal 10 $ in mu zaželel več sreče na kakšni drugi barki.
Tako je to tu: iz 1500 $ smo prišli na prevozne stroške 10 $.
Naslednji dan sva z Mario dokončno zašila jadro. Vojak mi ni več dovolil na obalo, češ da je 72 ur že mimo. V resnici sem res prekoračil 72 ur, toda žig v potnem listu mi je bil rešitev, vojak pa je verjetno kar precejkrat manjkal pri urah matematike.
Odpravil sem se na obalo še po mlečne izdelke, ki mi jih je pripeljal lokalni pridelovalec mleka in mlečnih izdelkov. Z Mario sva potem napolnila hladilnik, dvignila na novo zašito jadro in se končno poslovila od Galapagosa:
“Nasvidenje, nikoli te ne bom pozabil, ti pa tudi mene ne! Marquesi me pričakujejo!”
Walter Teršek