Neurje je mimo, dela na Pegasusu je zmanjkalo in čas je, da odplujemo na drugo stran atola Fakarava. Vetra je sicer bolj malo, toda morje v atolu je tako mirno, da bo barko gnala že rahla sapica. Opoldan smo tako izpluli iz zaliva pred Rotoavo in v genaker ujeli nekaj vetra. Potrebno je varčevati z motorjem, kajti vodna črpalka že precej pušča. Pluli smo zelo počasi, le kakšne 3 vozle in zato seveda nismo uspeli priti do sidrišča pred vasjo Tumakohua na drugi strani atola. Sidro smo spustili v plitvini nekje na sredi poti, saj je plovba po atolu ponoči lahko precej nevarna. Ob sončnem vzhodu smo dvignili sidro in zopet odprli genaker. Vetra je bilo še vedno malo, zato smo za pot 15NM potrebovali kar pet ur.
Ob južnem prehodu iz atola Fakarava leži majhna vasica Tumakohua, imenovana tudi Tetamanu. V vasi je znamenita cerkev Notre-Dame-de-Paix, zgrajena leta 1874 iz koralnih blokov. Južni prehod iz atola v ocean je raj za potapljače, ki prihajajo sem z vsega sveta. V kristalno čisti vodi je čudovit pogled na pisane korale, na tisoče raznovrstnih rib in morskih psov. Plankton, ki raste v laguni pritegne namreč iz oceana številne pelagične vrste. Tu živi številčna populacija morskih psov in velike ribe grbavci, imenovane tudi Napoleon fish. Področje je znano tudi kot drstišče največje ribe – grouper ali koralna kirna. Med junijem in julijem lahko edinstvena koncentracija več kot 18.000 kirn privabi do 700 sivih morskih psov. Na žalost tega nisem imel prilike videti, ujel pa sem nekaj kilogramov težkega grouperja, za katerega sem se moral junaško boriti z morskim psom. Bil je težak boj: on je hotel ribo zase, jaz pa tudi. Izkazalo pa se je, da ima riba vse znake sigiatele, zato sem jo velikodušno odstopil morskemu psu.
Odpravili smo se na kratko raziskovanje na plažo, kjer smo našli neko staro barko, ki je očitno tam že vrsto let. Barka je bila sicer v kar dobrem stanju, seveda pa na njej manjka že skoraj vse, kar se je dalo odnesti. Videti je bilo, da je bila 45 Ft dolga barka zgrajena iz kakovostnega jekla v Franciji, verjetno pred več kot tridesetimi leti.
“Izgubljene sanje nekega jadralca,” sem razmišljal medtem, ko sem si ogledoval notranjost zapuščene barke. Našel sem nekaj zastav: italijansko, grško in turško sem vzel, ameriško pa pustil ležati tam. V Ameriko zagotovo ne bom šel nikoli več.
Nekaj metrov od obale in le nekaj centimetrov pod vodno gladino leži koralni kamen, ki meri 3 x 1,5 m. Domačini mu pravijo “Tuki”. Legenda pravi, da sta na tem mestu utonila 5 in 7 letna sinova Marere Heiariki. Užaloščena mati ju je šla iskat v spodnji svet. Tam je opazila, da pred vsakim domom stoji grobnica. Ljudje so ji povedali, da so grobnice namenjene ženskam, ki umrejo na porodu. V spodnjem svetu so namreč porodnicam v času rojevanje njihovi možje razparali trebuh, da so iz njega vzeli otroka, mati pa je pri tem umrla. Marere Heiariki se je ob tem zgrozila in se odločila, da bo ostala v spodnjem svetu in ženske naučila rojevati. Ko je opravila svoje poslanstvo pa se je vrnila v vas in s seboj prinesla sadiko zdravilnega mandljevca.
Zjutraj smo ujeli tok, ki nas je skupaj z vetrom počasi odnesel iz atola v ocean. Od Fakarave do Tahitija je nekaj več kot 200 NM. Plovba do Tahitija je potekala kar lepo. Pluli smo večinoma z genakerjem, le nekaj milj pred Tahitijem je veter spremenil smer, zato sem jadra nastavil tako, da je barka lahko plula ostro v veter, motor pa je bil potreben samo za vplutje v laguno. Sidranje v laguni pred mestom Papeete je prepovedano. Pred Tahiti Yacht clubom so bili prazni trije muringi in privezali smo se na enega izmed njih. Ko sem iz lagune opazoval vrvež po mestu, se mi je zdelo vse tako zelo hrupno, čeprav je bilo nedeljsko popoldne. Vsega tega “šundra” nisem več vajen: avtomobili divjajo levo in desno, ljudje hitijo, vsem se očitno nekam zelo, zelo mudi. Tudi v nedeljo. V šestih mesecih plovbe od Paname do Francoske Polinezije sem se prilagodil naravnemu bioritmu, ki ga določajo Sonce, Luna, morje in veter ter umirjenemu življenju domačinov na otokih. Tišina in samota sta mi postala ne le nekaj normalnega, ampak kot ugotavljam v tem hrupnem mestu, tudi nekaj nujnega. Se je pa na barki na tej poti pokvarilo ali uničilo kar nekaj stvari in na Tahitiju bo potrebno kupiti rezervne dele in opraviti vsa potrebna popravila.
Mesto Pepeete se je v zadnjih štiridesetih letih iz majhnega mesteca spremenilo v veliko mesto s 130.000 prebivalci. Razvoj mesta se je pričel, ko so po letu 1960 Francozi iz Alžirije na atole v Polineziji preselili poligone za testiranje jederskega orožja. Francoska vlada je vse do leta 1995 na tem področju izvajala vrsto jederskih poskusov, kar je privedlo do protestov in nemirov na otočju. Polinezijka Minarii Chantal Galenon-Taupau, učiteljica, aktivistka in kasneje ministrica, se je leta 2021 v imenu Polinezijcev, katerih zdravje je bilo ogroženo in prizadeto zaradi jederskih poskusov v letih 1960-1990, obrnila na Generalno skupščino Združenih narodov. Ne vem pa, kakšen je bil rezultat njenih prizadevanj.
Prav v središču Papeeteja je tržnica, na kateri je moč kupiti vse od sadja in zelenjave, svežih rib in tradicionalnih jedi, kot je poisson cru (sveža rdeča tuna z zelenjavo ali sadjem) do čudovitih polinezijskih ročnih del, med katerimi so tudi mojstrsko izdelani predmeti iz posušenih listov pandanusa (posebne vrste palme).
Nikomur ni bilo kaj dosti do sprehajanja po hrupnem mestu. Vrnili smo se na pomol, kjer je privezan gumenjak in si v baru v Yacht clubu privoščili hladno pivo.
Ohh, kakšen blažen občutek! V baru nisem sedel vse od Paname, kar nekaj mesecev in precej navtičnih milj je od tega. Poleg tega od tu vidim tudi svojo barko. Je oddaljena ravno toliko, da na njej ne vidim rumenih sledi rje, kar bi mi sicer lahko pokvarilo razpoloženje in užitek ob mrzlem pivu.
Ob mrzlem pivu je bil narejen tudi plan za naslednji dan: nakupi in vse ostalo, kar je potrebno urediti na tem “zelo zaposlenem” otoku!
Mesto je bilo kar precej oddaljeno od pristanišča. Po spletu sem si ogledal lokacije vseh trgovin, kjer bi hipotetično lahko kupil rezervne dele. Potreboval bom nov semering za vodno črpalko, ki ga je moč kupiti v navtični trgovini, a stane v kompletu z nekimi podložkami, ki jih ne potrebujem, kar 170€. Odpravim se v drugo trgovino, kjer mi prodajalec od Volvo Pente pobrska po skladišču in najde točno enak model semeringa, ki stane 25€, zato vzamem kar dva, saj je na zgornji vodni črpalki enak in dobro je imeti rezervo. Nato sledi alternator. Starega ne nameravam več obnavljati in bom raje poiskal podobnega. Ustavim se ob cesti in v telefon tipkam lokacije trgovin z rezervnimi avtomobilskimi deli. Ko pa pogledam okrog, zagledam eno izmed iskanih trgovin točno pred seboj. Če se ne bi zanašal na telefon, bi jo verjetno takoj zagledal. Vstopim in prodajalcu razložim, da imam možnost montirati dva različna alternatorja na motor, zato sem s seboj prinesel novejšega, saj bo verjetno več možnosti, da ga najdemo v katalogu. Pa ni bilo sreče, zato ga pustim v trgovini in se vrnem naslednji dan s starejšim alternatorjem. Čakam kakšno uro, medtem ko prodajalec neutrudno išče kaj podobnega in na koncu najde popolnoma enak alternator, le jermenica je nekoliko drugačna. A to bom že zamenjal, zato z veseljem plačam in se veselim vse dokler si nisem oprtal svojega nahrbtnika s tremi alternatorji. Pred menoj je pot dolga 4,5 km in sonce neusmiljeno žge. Na srečo imam longbord, kar mi vse skupaj zelo olajša, bo pa zagotovo sledil “muskelfiber”, saj se z bordom nisem vozil že zelo dolgo.
Na muringu sva ostala tri dni. Tretji dan sem odmontiral črpalko za hlajenje na motorju in jo razstavil z namenom, da se s starim tesnilom odpravim v mesto po novo semering tesnilo. In ravno takrat se pojavi ob barki lastnik Yacht cluba in me po francosko arogantno vpraša:
“Imaš dovoljenje za privez na boji?”
“Nimam”, mu odgovorim, “dvakrat sem bil v pisarni v marini, pa je bilo zaprto.”
Razložim mu, da popravljam vodno črpalko in se odpravljam v mesto po rezervni del, pa me nesramno prekine:
“Me sploh ne zanima, kar se da hitro zapusti bojo!”
Menda nima nobene proste boje, ker so v okvari. Naslednji dan so bile na tiste “okvarjene” boje privezane velike jadrnice in katamarani.
Nič drugega mi ni preostalo, kot da črpalko sestavim nazaj in da odplujemo na drugo stran zaliva, kjer je sidranje dovoljeno. Toda pri črpalkah se vedno zgodi, da po tistem, ko jih razstaviš, tesnilo nikoli več ne drži. Od črpalke je zato na vso moč teklo. Vseeno pa smo uspeli priti skozi ožino med dvema koralnima grebenoma. Prehod je bil širok le kakšnih 15 m, imeli pa smo na srečo veter v pravo smer in z genovo in motorjem nam je vendarle uspelo. Na sidrišču smo bili sami, a le nekaj ur pred tem je bila tu zasidrana stara klasična lesena barka z angleško zastavo, ki sem jo pred dvemi tedni srečal na atolu Fakarava, kjer se je morala sredi nevihte presidrati na bolj varno mesto.
Zaradi številnih vlomov v barke na Tahitiju in okoliških otokih sva z Mario sklenila, da bova bolj previdna kot ponavadi in se dogovorila, da bo vedno nekdo na barki, nakupe in opravila pa bova opravljala izmenično. Po dveh tednih nama je uspelo opraviti vse, kar je bilo potrebno: nakupiti hrano, rezervne dele in zaključiti s popravili.
Nameravala sva sicer obiskati muzej biserov, pa sva se zaradi varnostnih razlog ogledu raje odpovedala. Muzej biserov Roberta Wana, znanega tudi kot Wan Fui Yin ali “car biserov” je menda edini muzej biserov na svetu, v njem je razstavljen tudi največji tahitijski črni biser.
Maria si želi svoj rojstni dan preživeti na otoku Bora Bora, zato sva se od Tahitija kar hitro poslovila in zaplula proti t.i. Družbenim otokom. Prav nenavdno ime imajo otoki Tahiti, Moorea, Raiatea, Bora Bora in Huahine: The Society Islands, Îles de la Société, slovensko Družbeni otoki. Po eni izmed razlag imena naj bi bilo ime povezano z njihovo lego – ležijo namreč blizu drug drugega, v nekakšni medsebojni družbi, zato so družbeni. Bolj verjetno pa se mi zdi, da je otočju dal to ime James Cook v čast londonske The Royal Society, najstarejše znanstvene akademije na svetu, ki je leta 1769 organizirala odpravo znanstvenikov v Južni Pacifik. Glavni cilj tega potovanja je bilo opazovanje prehoda Venere čez Sonce. Pojav se zgodi le vsakih 243 let in ob opazovanju tega dogodka naj bi znanstveniki razširili znanstvena spoznanja tudi v povezavi z navigacijo oz. natančnimi izračuni zemljepisne dolžine. Za mesto opazovanja je bil izbran Tahiti. Odpravo je vodil James Cook, ki se je tako 12. aprila 1769 z jadrnico Endeavour zasidral v zalivu Matavai ter tam postavil observatorij in utrjen tabor, imenovan “Fort Venus”.